Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo izvedene dokaze, kot mu to nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu razsodilo, da se sklep o izvršbi z dne 18.1.2002 v točki 1. in 3. v celoti vzdrži v veljavi za znesek 361.256,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2001 do plačila ter izvršilnimi stroški v znesku 21.132,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2002 do plačila. Sklenilo je še, da je tožena stranka V.B. dolžna povrniti tožeči stranki 144.920,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti takšni sodbi je vložil pritožbo pooblaščenec tožene stranke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedi priče J.L. zaradi njenega razmerja s tožencem, ker je njegova zunajzakonska partnerka. Priča J.L. je bila pravilno poučena po ZPP. Kot oseba, ki je bila navzoča ob predaji denarja, je bila o tem dejstvu sposobna pričati, zavedala se je pomena krivega pričanja, zato je zaključek sodišča, da njeni izpovedi ni moč pokloniti vere samo zaradi njenega osebnega razmerja s tožencem, zmoten. Dokaze, ki si med seboj nasprotujejo, mora sodišče preveriti po objektivnih kriterijih. Logično je, da v primeru, ko gre za tako imenovani osebni dokaz (zaslišanje priče, izvedenca) ni nepomemben tudi subjektivni kriterij. Če se priča, kljub obstoju zakonskega razloga, zaradi katerega bi lahko odrekla pričanje ali odgovor na določeno vprašanje, odloči, da bo pričala, mora pričati po resnici. Ko je izpoved podana, je le ta dokaz, ki ga mora sodišče ovrednotiti v povezavi z drugimi dokazi po objektivnih kriterijih. Ocena, da je dokaz neverodostojen izključno zaradi osebne povezave med pričo in stranko, je napačna. Posledično je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, obrazložitve, zakaj priči sodišče ni poklonilo vere, pa glede objektivnih kriterijev sploh ni. Zaradi navedenega sta podana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP in bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče svojo odločitev opira na toženčeve navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi in na njegove navedbe na naroku za glavno obravnavo dne 6.7.2005 in 26.10.2005. Navedbe dolžnika (oz. tožene stranke) po svoji naravi niso dokaz, sodišče pa dokaza z zaslišanjem toženca ni izvedlo. Sodišče je posledično svojo odločitev oprlo na dejstva, ki sploh niso bila ugotovljena. S tem je prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP. Toženec je osebno podal (laičen) ugovor zoper sklep o izvršbi, osebno je prišel na oba naroka v tej zadevi in v njej aktivno sodeloval. Kot pravdna stranka je utemeljeno pričakoval, da ga bo sodišče zaslišalo, pa se to ni zgodilo. Formalno dokaznega predloga za svoje zaslišanje toženec ni podal, iz zgoraj navedenih procesnih dejanj pa jasno izhaja toženčeva želja, da se ga zasliši. Sodišče prve stopnje bi tak dokaz moralo izvesti, oz. v okviru pomoči prava neuki stranki po 12. členu ZPP le to poučiti, da mora formalno predlagati svoje zaslišanje, če želi, da do njega pride. Toženec je utemeljeno sklepal, da ga bo sodišče zaslišalo, tudi zato, ker je sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem priče L., pa toženec prav tako ni izrecno predlagal njenega zaslišanja. Ker sodišče dokaza z zaslišanjem toženca ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj toženec zaradi nevednosti, do katere ne bi prišlo, če bi sodišče ravnalo po 12. členu ZPP, ni predlagal svojega zaslišanja – posledično pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ugovor toženca naj bi bil po mnenju sodišča prve stopnje neutemeljen, neprepričljiv in neživljenjski. Šlo naj bi za poslovni odnos, le te pa v 21. stoletju spremlja ustrezna dokumentacija. Ob tem je sodišče prezrlo ostale neobičajnosti v razmerju med pravdnima strankama – toženec je svoj dolg poravnaval z jagenjčki, dobavnica št. 27/1 je bila izdana dne 12.4.2001, račun št. 93/01 pa je bil izdan šele 7.12.2001. Ta isti račun je toženec sprejel šele 19.12.2001 (datum oddaje na pošto), račun pa je zapadel že 8.12.2001. Zagotovo so to, še posebej za pravno osebo določene neobičajnosti v poslovanju. Ugotovitev sodišča, da sta pravdni stranki sicer beležili tako dobavo blaga, kot tudi delne protidobave, ni povsem pravilna. Sodišče samo ugotavlja, da je toženec že nekaj dni pred plačilom 305.000,00 SIT zastopniku tožnice izročil 50.000,00 SIT brez potrdila o plačilu. Priča L. naj bi ga sicer zato grajala in mu predočila, da ravna napak, vendar to še ne potrjuje dejstva, da sta pravdni stranki sicer beležili vse delne protidobave, kvečjemu nasprotno. Če je prišlo do delnega poplačila 50.000,00 SIT, ne da bi se to plačilo zabeležilo, je povsem možno, da je nekaj dni po tem prav tako prišlo do plačila 305.000,00 SIT za katero ni bilo izdano potrdilo o plačilu, tudi zato, ker je bila ob izročitvi denarja prisotna priča, plačila na TRR tožnice pa toženec tudi ni mogel izvršiti, saj je tistega dne razpolagal izključno z dobavnico, iz katere št. TRR tožnice ni razvidna. Ob plačilu je bilo med pravdnima stranka dogovorjeno, da bo po plačilu zneska 305.000,00 SIT toženec prejel račun, kar je tudi razlog, da ni bilo sestavljeno potrdilo o plačilu. Pravdni stranki vsekakor nista poslovali običajno. Dobavljeno gnojilo se je nekaj časa poravnavalo naturalno, nato gotovinsko v roke zastopnika tožnice (50.000,00 SIT), izdana je bila le dobavnica, ne pa (delni) računi itd. Po mnenju toženca zato ni bilo, upoštevajoč njun poslovni odnos, prav nič neobičajno, da toženi plača preostali dolgovani znesek na roke zastopnika ob prisotnosti priče. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi sodbe so jasni in prepričljivi, sodba nima napak, ki jih pritožba očita. Sodišče prve stopnje je presodilo izvedene dokaze, kot mu to nalaga 8. člen Zakona o pravdnem postopku. Tako je ravnalo tudi glede dokaza z zaslišanjem priče J.L.. Opredelilo se je do njenega pričanja in, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, mu ni poklonilo vere. Ne drži, da je takšno oceno sodišče sprejelo zgolj zaradi tega, ker naj bi bila med tožencem in navedeno pričo osebna povezanost, pač pa je takšen zaključek sprejelo, ko je izpoved te priče presojalo v povezavi z drugimi dokazi. Prav tako ne drži, da tožeča stranka ni zabeležila prejetega gotovinskega zneska 50.000 tolarjev. Toženec se ob izročitvi zneska le ni podpisal v evidenco tožeče stranke (dokaz A3), vendar tudi prejem navedenega zneska tožeča stranka priznava. Prav to, da je tožeča stranka beležila tako zneske, ki temeljijo na protidobavah jagenjčkov kot tudi znesek prejet v gotovini, potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da toženec zgolj z zaslišanjem izvenzakonske partnerke ni uspel dokazati, da je poravnal tudi sporni znesek dolga.

Pritožbeni očitek, da toženec ni predlagal svojega zaslišanja, ker je prava neuka stranka in bi ga zato moralo sodišče na to opozoriti, ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku (dalje: ZPP) sicer res v 12. členu določa, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi, vendar je zgoraj navedena pritožbena trditev le navržena. V pritožbi je namreč zapisano, da »formalno dokaznega predloga za svoje zaslišanje toženec ni podal, iz zgoraj navedenih procesnih dejanj pa jasno izhaja toženčeva želja, da se ga zasliši« (tretji odstavek pod 2. točko pritožbe), vendar pritožba ne pove na katera konkretna procesna dejanja pri tem misli, prav tako ne pove glede katerih navedb bi bilo njegovo zaslišanje potrebno, glede na to, da je za potrditev svojih navedb toženec predlagal zaslišanje priče, ki jo je sodišče tudi zaslišalo.

Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem, ko je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).