Jedro

Pet cm novega snega še ne pomeni takih razmer na smučišču, ki bi terjale, da upravljalec smučišče zapre. Odgovornost je krivdna in je za pravilno uporabo materialnega prava treba uporabiti vse okoliščine škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljni pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožba umaknjena proti drugotoženi stranki in postopek ustavilo. Prvotoženo stranko pa je obsodilo na plačilo odškodnine 1.455.296,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo prvotožena stranka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka, potrebno pa razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče se je pri odločitvi oprlo predvsem na izpovedbe prič tožeče stranke. Zanemarilo pa je izpovedbo priče Vodja smučišča A.D.. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo 11. čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih, ki definira, kdaj smučišče ne obratuje. Pet centimetrov novozapadlega snega ni visoko zapadli sneg. Ne držijo trditve, da sneg ni bil steptan, saj je bilo ugotovljeno, da je teptalni stroj deloval še v času, ko je bilo smučišče že odprto. Tako je B.V. izpovedala, da so bili kupi snega okoli 11 ure dopolne, to je v času, ko se je tožnica poškodovala, le rezultat vožnje smučarjev, ki so narinili sneg pri smučanju. Ob takem kupu se je poškodovala tožnica. Teptalni stroj je prenehal obratovati ob 9.30, tožnica pa se je poškodovala ob 11 uri. V tem času ni moglo napasti toliko snega, ki bi po zakonu zahteval ponovno teptanje. Po izjavi vodja smučišč D. megla ni bila tako gosta, da bi morali smučišče zapreti. Smučarski učitelj I.V. je menil, da je bilo smučišče tako, da se je na njem dalo smučati. Tudi ob idealnih vremenskih pogojih se na smučišču dogajajo padci. Tožnica ni bila dovolj previdna in ni bila izkušena smučarka, zato je za negodo odgovorna sama. Zahtevek je po višini pretiran. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pravilno je izhodišče sodišče prve stopnje, da je vrsta odgovornosti upravljalca smučišča in s tem tudi prvotožene stranke, krivdna. Smučišče ni samo po sebi nevarna stvar. To pomeni, da se tožena stranka mora eskulpirati (1. odst. 154. čl. ZOR). Tožena stranka se brani, da je upravljala smučišče tako, kot je po Zakonu o varnostih na javnih smučiščih treba in da je za nezgodo tožnica kriva sama. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti 158. čl. ZOR. Ravnanje upravljalca smučišča je treba presojati po določbah Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. l. SRS, št. 16/77). V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje menilo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z 11. čl. citiranega zakona. Ta določba pravi, da smučišče ne sme obratovati, če je visok na novo zapadel sneg, dokler ni steptan ali če je gosta megla. Glede na ta pravna odločilna dejstva je pritožbeno sodišče presojalo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da je treba pritrditi pritožbenim navedbam, da dejansko stanje ni zadosti ugotovljeno, kar je povzročilo tudi dvom o pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je verjelo listinskim dokazom in izpovedbam prič, da je tisto noč zapadlo pet centimetrov novega snega. Ugotovilo je tudi, da je upravljalec smučišče teptal, saj je teptalni stroj deloval do 9.30 ure, tožnica pa se je ponesrečila pribljižno ob 11 uri. Pritožbeno sodišče tako dvomi v sklep sodišča prve stopnje, da pet centimetrov novega snega (teptanega pred uro in pol pred nastankom nezgode) lahko pomeni visok na novo zapadel sneg v pomenu 11. čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo tožnici, da je do nesreče prišlo zaradi zavozitve v kup snega. Ni jasno, zakaj je do kupa snega na smučišču prišlo. Splošno znano dejstvo je, da ob smučanju večjega števila smučarjev na smučiščih pride do navoženja snega. Seveda pa je pomembno, kako veliki so ti kupi in od tega je odvisno, kaj mora upravljalec smučišča v zvezi s tem storiti. Ravno o velikosti kupa snega in megle na smučišču, pa v sodbi ni razlogov. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo dokaza oziroma izpovedb smučarskega učitelja, ki ni v razmerju do pravdnih strank, to je I.V. (list. št. 23), ki je povedal, da je bila vidljivost dobra ter da je bilo na smučišču malo novega snega, ki se je mlel, vendar je bilo smučišče primerno za smučanje. Tako bo treba ugotoviti, kakšna je bila vidljivost na smučišču in če je bila vidljivost slaba, ali je podana vzročna zveza med slabo vidljivostjo in zavoženjem tožnice v kup snega. Ker je o pravno odločilnih dejstvih dejansko premalo ugotovljeno, je to narekovalo razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi razmerje na smučišču, to je zakaj so bili kupi snega, kakšni so bili in kakšna je bila vidljivost na smučišču. Nato naj ugotovi mehanizem poškodbe tožeče stranke, saj je v zvezi s tem treba ugotoviti element odškodninske obveznosti, to je vzročno zvezo. Brez vzročne zveze odškodninska obveznost ne nastane. Če se bo v nadaljevanju postopka ugotovilo, da je tožena stranka konkretno smučišče steptala eno uro in pol pred poškodbo, da je ponoči zapadlo le pet centimetrov snega, podnevi pa nič več, bo treba oceniti še vidljivost na smučišču. Samo zaradi petih centimetrov novozapadlega snega smučišča gotovo ni treba zapirati. Sodišče prve stopnje naj tudi ugotovi, kakšna je smučarsko znanje tožeče stranke, saj tožena stranka ves čas postopka navaja, da je tožnica sama kriva za nastalo nezgodo. Če so bo v nadaljevanju postopka ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in da je zaradi vzročne zveze nastala odškodninska obveznost, bo treba ugotoviti višino tožničine škode. Pritožbeno sodišče opozarja, da je treba škodo ugotoviti glede na tožničine konkretne težave in duševne bolečine. Pri tem se ni mogoče opreti na navedbe tožbe, razen če dejstva med pravdnima strankama niso nesporno ugotovljena (obrazložitev na listovni št. 51). Vsako škodo, ki je pravno relevantna po 200. čl. ZOR, je treba ugotoviti in v sodbi obrazložiti. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. čl. ZPP.