Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

S tem, ko je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno deloma na občino in deloma na ostale zaposlene pri toženi stranki, je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri toženi stranki je tako v času tožničine odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 10. 2016 in še vedno traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo za čas od 25. 10. 2016 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja, jo prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 25. 10. 2016 dalje do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter ji od 25. 10. 2016 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati posamezne neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 6. dne v mesecu dalje za pretekli mesec) do plačila, vse v roku 8 dni s povrnitvijo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta nastale stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 45. člen ZUJIK, ki v drugem odstavku napotuje na uporabo določb ZJU in sicer 156. člen ZJU, ki ureja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Iz navedenega člena izhaja, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja sprememba akta o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. V konkretnem primeru pa Svet zavoda tožene stranke ni spremenil akta o sistematizaciji, opisa del in nalog za delovna mesta in kadrovski načrt, temveč je na seji dne 25. 7. 2016 sprejel sklep o spremembi akta o sistematizaciji za delovno mesto tožnice (4 ure računovodska dela in 4 ure administrativna dela). Ker občina A. ni dala soglasja, je ostala sistematizacija nespremenjena, tožničino delovno mesto pa ni bilo ukinjeno. Nadalje izpostavlja 28. člen Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, po katerem trajno prenehanje potreb po delu delavcev ugotavlja Svet zavoda, ki mora o razlogih in številu presežnih delavcev in o roku, v katerem bo prenehalo njihovo delovno razmerje, obvestiti prizadete delavce najmanj 45 dni pred nastopom teh dejstev. Ne samo, da Svet zavoda ni ugotovil trajnega prenehanja potrebe po delu tožnice, temveč je celo večkrat izpostavil, da je njeno delo nujno in je prenosu odkrito nasprotoval ter sprejel sklep o nasprotovanju prenosa računovodstva na občino. Navaja, da je v 20. členu Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Splošne knjižnice A. in 19. členu Statuta javnega zavoda Splošna knjižnica A. določeno, da Svet zavoda daje soglasje k organizaciji dela in sistematizaciji delovnih mest, kadrovskemu načrtu in sprejema program razreševanja presežnih delavcev zavoda in sprejema tudi spremembe sistematizacije. Svet zavoda pa je nasprotoval prenosu računovodstva zaradi organizacijskih in kadrovskih potreb, dne 25. 7. 2016 pa je sprejel spremembo sistematizacije in prilagodil delovno mesto tožnice dejanskemu delu in nalogam tožnice. Svet zavoda je potrdil kadrovski načrt za leto 2016, v katerem je navedeno, da se delo tožnice opravlja v polnem obsegu. Nadalje izpostavlja, da je v Pravilniku o sistematizaciji delovnih mest in organizaciji dela v javnem zavodu Splošna knjižnica A. v 13. členu sistematizirano delovno mesto računovodja. Iz opisa delovnega mesta izhaja, da so naloge tožnice računovodska in knjigovodska dela, administrativna dela, planiranje, poročila in analize, računovodska in knjigovodska dela po programih in projektih ter druga dela po nalogu direktorja. Tožnica je torej opravljala številna druga dela in ne samo računovodska dela, kar je na svojih sejah izpostavljal Svet zavoda tožene stranke in zato izrecno nasprotoval prenosu nalog računovodstva na občino in posledično ukinitvi delovnega mesta. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do bistvenih tožničinih navedb. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da preostale tri občine niso zmanjšale obsega financiranja tožene stranke in so enako prispevale za plače, da Svet zavoda ni spremenil akta o sistematizaciji, opisa del in nalog za delovna mesta in kadrovski načrt, da pri toženi stranki ni bila izvedena reorganizacija, da so organi tožene stranke ves čas zatrjevali, da ni prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu računovodje, da odločitve o reorganizaciji ni sprejel pristojni organ tožene stranke po predpisanem postopku, da je Svet zavoda izrecno nasprotoval prenosu računovodstva na ustanoviteljico in ukinitvi delovnega mesta ter je potrdil kadrovski načrt za leto 2016 in s tem zaposlitev tožnice v polnem obsegu. Opozarja, da je kljub protipravnemu prisilnemu prenosu računovodstva na ustanoviteljico, tožnica opravljala tudi številne druge naloge, zaradi česar se je spremenil tudi akt o sistematizaciji, h kateremu pa ustanoviteljica ni dala soglasja. Meni, da je iz mnenja Sveta zavoda tožene stranke na 2. izredni seji razvidno, katera administrativna in druga dela opravlja tožnica, ki jih zaradi kadrovskih težav ni mogoče prenesti na druge zaposlene. Meni tudi, da bi morala tožena stranka tožnici v skladu s tretjim odstavkom 55. člena ZUJIK ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Poudarja, da ji je tožena stranka dala napačen pravni pouk, upoštevaje tretji odstavek 24. člena ZJU. V kolikor bi bil pravni pouk pravilen in bi se tožnica pritožila, bi pritožba zadržala izvršitev odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica v pritožbi z obširnimi navedbami uveljavlja, da je bila tožena stranka z ustanoviteljico, to je občino A., prisiljena skleniti Pogodbo o sofinanciranju knjižnične dejavnosti v letu 2016, ki v 3. členu določa, da se s 1. 7. 2016 računovodska dela, ki se v skladu z veljavno sistematizacijo opravljajo pri toženi stranki, prenesejo v finančno službo občine in da je šlo za nezakonit in protipraven prenos. Nadalje navaja, da je sodišče pri presoji o obstoju ekonomskega razloga spregledalo, da je bilo na Svetu zavoda ugotovljeno, da po odvzetih sredstvih toženi stranki v znesku 12.814,00 EUR za plačo računovodkinje manjka 2.000,00 EUR. Meni, da ekonomski razlog ne obstaja, saj bi lahko tožena stranka manjkajoči znesek nadomestila iz drugih lastnih sredstev, tržne dejavnosti in z izvedbo projektov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Odgovor na pritožbo je podal tudi stranski intervenient na strani tožene stranke, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh tožničinih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnice o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu računovodja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2006, h kateri sta bila sklenjena še dva aneksa. Tožena stranka je tožnici dne 17. 8. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da ji je ustanoviteljica Občina A. za leto 2016 zmanjšala sredstva za plače in druge izdatke zaposlenih v višini 12.814,00 EUR in so bila posledično računovodska dela prenesena na občino, zato je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela računovodkinje, ki ga je pri toženi stranki kot edina opravljala tožnica.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V drugem odstavku istega člena pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposliti uporabiti določbo 156. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002, s spremembami). V 45. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK; Ur. l. RS, št. 96/2002, s spremembami), ki velja za toženo stranko, je določeno, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. To pomeni, da se skladno z načelom subsidiarnosti uporabe predpisa zanje uporabljata ZDR-1 in splošni del ZJU, kolikor ZUJIK kot poseben zakon ne določa drugače. V drugem odstavku 45. člena ZUJIK pa je določena smiselna uporaba določb ZJU le glede nekaterih delovnopravnih institutov (to je odločanja o pravicah, odgovornostih in obveznostih iz delovnega razmerja, sistematizacije delovnih mest in kadrovskega načrta - pri čemer je bila smiselna uporaba premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-35/04 z dne 11. 1. 20071). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno uporabilo določbe ZDR-1, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker tožena stranka ni sprejela sprememb akta o notranji organizaciji in sistematizaciji, ki jo kot podlago za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja določa 156. člen ZJU.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom, da tožena stranka ni spremenila akta o notranji organizaciji in sistematizaciji, še pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil obstoječi ali sprejel nov akt o sistemizaciji. Dokazati mora le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, kar pa je tožena stranka v postopku tudi dokazala.

12. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega ekonomskega oziroma organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter da so podani pogoji za zakonito odpoved iz citiranega drugega odstavka istega člena ZDR-1. 13. Ugotovitve, da je Občina A., ki je ustanoviteljica tožene stranke, za leto 2016 znižala znesek sredstev za plače in ostale izdatke zaposlenih pri toženi stranki in da je bil posledično opravljen prenos računovodstva na Občino A., izhajajo iz predložene listinske dokumentacije, to je Odloka o proračunu Občine A. (B2), obrazložitve sprememb dopolnjenega predloga proračuna Občine A. za leto 2016 (B3), strani 46 bilance odhodkov dopolnjenega predloga proračuna Občine A. za leto 2016 (B4), pogodbe o sofinanciranju knjižnične dejavnosti v javnem zavodu Splošna knjižnica A. v letu 2016 (B5) in primopredajnega zapisnika dokumentov za prenos računovodstva Splošne knjižnice A. na Občino A. v letu 2016 (B6). O znižanju sredstev za plače za leto 2016 in o dejansko izvedenem prenosu računovodstva na Občino A. je izpovedala tudi direktorica tožene stranke, ki je pojasnila, da možnosti za tožničino zaposlitev, ki je edina pri toženi stranki opravljala računovodska dela, ni bilo. Poleg tega pa od Občine A. niso dobili soglasja za kako drugo vrsto dela, ki bi ga tožnica lahko opravljala. Pojasnila je še, da ni bilo možnosti, da bi za tožničino plačo po zmanjšanju sredstev s strani Občine A. poskrbeli s tržno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je njeni izpovedi utemeljeno sledilo, saj dejstvo, da je tožena stranka želela ohraniti tožničino zaposlitev, pri čemer ni bila uspešna, potrjuje listinska dokumentacija, npr. zapisniki sej sveta zavoda (B8, B9, B10) in korespondenca med toženo stranko in Občino A. (B13, B14). Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi ji tožena stranka morala ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom in da bi lahko tožena stranka sredstva za njeno plačo nadomestila iz drugih sredstev. Na podlagi skladnih izpovedi tožnice in direktorice tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnica poleg računovodskih del v deležu do manj kot 50 % opravljala še administrativna ter ostala dela (npr. delo s pošto, prenosi raznega materiala, priprava prostora, pisanje zapisnikov, itd.), ki pa so se v celoti porazdelila med ostale zaposlene, vključno z direktorico. V zvezi s tem je direktorica tožene stranke poudarila, da so v posledici tega zelo obremenjeni, vendar pa zaradi prenosa nalog niso opravljali nadurnega dela.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je s tem, ko je bilo tožničino delo dejansko prerazporejeno deloma na Občino A. in deloma na ostale zaposlene pri toženi stranki prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki v času tožničine odpovedi obstajal utemeljen poslovni ekonomski oziroma organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so namreč v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko sodišče preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne, česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (npr. sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012). Obširne pritožbene navedbe, s katerim tožnica uveljavlja nezakonitost dogovora med toženo stranko in Občino A. o prenosu računovodskega dela ter navedbe, da preostale tri občine niso zmanjšale obsega financiranja tožene stranke, so neutemeljene in ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Enako ob ugotovitvi, da je dejansko prišlo do prenosa računovodskih nalog na Občino A., na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe o nestrinjanju Sveta zavoda tožene stranke s prenosom računovodskih del na Občino A. 16. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 28. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/94, s spremembami), glede na to, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V 28. členu navedene kolektivne pogodbe je namreč določeno, da trajno prenehanje potreb po delu delavcev ugotavlja Svet zavoda (prvi odstavek), pri čemer mora Svet zavoda o razlogih, o številu in kategorijah presežnih delavcev in o roku, v katerem bo prenehalo njihovo delovno razmerje, obvestiti prizadete delavce in reprezentativni sindikat najmanj 45 dni pred nastopom teh dejstev (drugi odstavek).

17. Tožnica trditve, da ji je tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi dala napačen pravni pouk, podaja šele v pritožbi, pri čemer pa tožnica ne pojasni, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe v zvezi z napačno podanim pravnim poukom predstavljajo tako pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovora tožene stranke in stranskega intervenienta na pritožbo tožnice nista doprinesla k rešitvi zadeve, zato tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Ustavno sodišče RS je odločilo, da zato, ker zakonodajalec ni izkazal razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga za uzakonitev ureditve, na podlagi katere sta položaja, ki sta si po bistvenih elementih enaka, urejena različno, je izpodbijana določba v delu, ki se nanaša na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa v javnih zavodih na področju kulture, v neskladju drugim odstavkom 14. člena URS.