Jedro

Čas hospitalizacije na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice neposredno po dejanju pa do odreditve pripora mora sodišče všteti v izrečeno kazen.

Izrek

Zahtevi obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o vštevanju pripora spremeni tako, da se po določbi 49. člena KZ obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem in čas prebit v priporu od 12.1.2005 od 8.50 ure dalje, v ostalem pa se obsojenčeva zahteva in v celoti zahteva za varstvo zakonitosti njegovih zagovornikov, zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.6.2005 obsojenega J.K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 in 2. odstavkom 16. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 1), za katero mu je določilo kazen devet let zapora, kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 - prva alinea), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 - druga alinea), za katero mu je določilo kazen devet mesecev zapora. Za tem mu je izreklo enotno kazen deset let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu, od 19.1.2005 dalje, ko mu je bila odvzeta prostost ter čas odvzema prostosti dne 12.1.2005. Po določbi 1. odstavka 69. člena KZ je obsojencu odvzelo kladivo. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenec dne 15.4.2006 in njegovi zagovorniki dne 24.3.2006 iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevama ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da mu sodišče v izrečeno kazen ni vštelo čas odvzema prostosti, ko je bil takoj po prijetju hospitaliziran na zaprti oddelek Psihiatrične klinike v Ljubljani; da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje nasilništva storjeno v letu 2001. Glede kaznivega dejanja nasilništva storjenega 29.12.2004 in kaznivega dejanja poskusa umora sodišče ni neposredno zaslišalo oškodovanke, slika, ki sta jo o njem, o odnosih v družini ustvarila otroka, je izmišljena, kakor tudi nasilje, o katerem sta izpovedovala. Sodišče ni sledilo njegovemu zagovoru glede spornih stranskih učinkov zdravil, bilo je zavedeno in je sledilo sodnemu izvedencu psihiatru ter zmotno zaključilo, da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, čeprav je dejanje storil v neprištevnem stanju zaradi blodnjavosti kot posledice uživanja zdravil C. Mnenje izvedenca psihiatra ni v skladu z javno deklariranimi nezaželenimi učinki tega zdravila; navodila za uporabo zdravila mu je v zapor šele po pravnomočnosti sodbe aprila 2006 prinesla mati. Nihče ni preverjal navodila, če bi izvedenec pregledal navodilo za uporabo zdravila, ne bi mogel trditi, da ta zdravila med nezaželenimi stranskimi učinki ne bi mogla povzročiti agresivnosti in halucinacij. Nerazumljiva je ocena sodišča, da je kaznivo dejanje poskusa umora izvršil z direktnim naklepom, saj je neverjetno, da bi on takšno dejanje naklepal. Dejanje ni ostalo pri poskusu, ker je posegla vmes njegova mati in mu odvzela kladivo, temveč ker se je ovedel in prekinil sam, materi pa izročil kladivo. Sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo, da je bil ob dejanju v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in da je dejanje ostalo pri poskusu. Meni, da so podani razlogi za precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v odločbi in predlaga ukrepanje v smislu 427. člena ZKP.

Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev 1. odstavka 378. člena ZKP, ker sodišče kljub izrecni zahtevi zagovornikov ni obvestilo o seji pritožbenega senata; navajajo, da je nerazčiščeno ostalo vprašanje obsojenčeve prištevnosti pri dejanju dne 29.4.2004; da je bil kršen materialni zakon, ker sodišče prve niti druge stopnje, kot olajševalne okoliščine pri izreku kazni, ni upoštevalo obtoženčevega brezmadežnega poklicnega življenja, niti dejstva, da je bil do obravnavanega postopka nekaznovan; kot obteževalne okoliščine pa je upoštevalo, da je obsojenec vrsto let izvajal nasilje nad družino, obsojenčevo nezvestobo, popolnoma pa je prezrlo določilo 2. odstavka 16. člena KZ. Po mnenju vložnikov bi ob skrbni analizi dokazov sodišče lahko ugotovilo, da vsa pričevanja vpletenih potrjujejo obsojenčev zagovor o halucinacijah, saj je nelogično in nemogoče, da bi mu mati lahko preprečila vzeti življenje ženi, če bi bil obsojenec dejansko odločen to storiti. Zato je ugotovitev sodišča, da je kaznivo dejanje poskusa umora storil z direktnim naklepom, zmotno. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca farmakologa, ker je izvedenec dr. M. povedal, da ni pravi naslov za vprašanja glede presnove zdravil; kljub temu je odgovarjal na vprašanja glede učinka posameznih zdravil, na njegovo izpoved sta sodišči oprli svojo odločitev, zato je kršen ZKP, saj se sodbi opirata na mnenji izvedenca, ki po lastnih navedbah ni pristojen podajati tovrstnih mnenj. V navodilih proizvajalca tablet C., je zapisano, da so med možnimi nezaželenimi učinki tudi pojav nesmiselnih reakcij, agresivnost in halucinacije. Tako je že proizvajalec ugotovil, da lahko pride pri uporabniku do stanja, kot ga je opisoval obsojenec v svojem zagovoru in ki je pripeljalo do tragičnega dogodka.

3. Vrhovna državna tožilka K.K. v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 14.6.2006, predlaga zavrnitev zahtev.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 28.3.2007. Obsojenec se je do odgovora državne tožilke pisno izjavil z vlogo z dne 4.4.2007, pisno pa se je glede odgovora državne tožilke dne 5.4.2007 izjavila tudi obsojenčeva zagovornica (L.Š., odvetnica v L.), katero je obsojenec za zastopanje pooblastil dne 4.4.2007. B.-1 5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je tudi morebitno sklicevanje na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo tako, da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (1. odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi opr. št. I Ips 39/2006 presodilo, da je obtoženčeva pravica, da se udeleži seje pritožbenega sodišča zvezana z dolžnostjo, da tako navzočnost zahteva v roku, predpisanim z zakonom (1. odstavek 378. člena ZKP).

B.-2 6. Po določbi 1. odstavka 49. člena ZKP se morajo vedno všteti v kazen čas pripora in kakršenkoli drug odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem. Po 3. odstavku 4. člena ZKP se za odvzem prostosti osumljencu šteje vsako omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje. Čeprav kazenski zakonik druge odvzeme prostosti izrecno ne našteva, pa zahteva vštevanje kakršnegakoli takega ukrepanja z odvzemom prostosti, ki je lahko izvršeno v kazenskem postopku ali celo pred njim; omejitev je le, da je v zvezi s kazenskim postopkom za kaznivo dejanje, za katero se obsojencu sodi.

7. Glede na navedeno zakonsko določbo, obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ker mu sodišče, v izrečeno kazen v izpodbijani pravnomočni sodbi ni vštelo čas hospitalizacije na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnice L. neposredno po dejanju (12.1.2005) pa do odreditve pripora (dne 19.1.2005). Ker ni dvoma, da je bil odvzem prostosti (hospitalizacija na zaprtem oddelku psihiatrične bolnice) v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca izvršenim dne 12.1.2005, ko je bil obsojenec po dejanju tudi prijet in zatem hospitaliziran, je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenca v tem delu ugodilo in v izpodbijani pravnomočni sodbi spremenilo odločbo o vštevanju odvzema prostosti v izrečeno kazen tako, da mu je po določbi 49. člena KZ vštelo čas od 12. do 19.1.2005. 8. Navedbam obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje nasilništva storjeno v letu 2001, ni moč pritrditi. Obsojenec se v zahtevi zmotno sklicuje na določbo 5. točke 1. odstavka 111. člena KZ (ki določa, da kazenski pregon ni več dopusten, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen) in prezre, da je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena KZ (Uradni list RS, št. 63/94 z dne 13.10.1994 in 23/99 z dne 8.4.1999) veljavnega v času storitve dejanja, predpisana kazen zapora do dveh let. Zato glede zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena KZ velja določba 4. točke 1. odstavka 111. člena KZ, ki določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto.

9. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določbe 229. člena ZKP z navedbami, da sodišče ni zaslišalo neposredne priče - oškodovanke, temveč je svojo dokazno oceno oprlo na izjave prič, ki samega nasilništva nad ženo niso videle in da sodišče z zaslišanjem oškodovanke ni preverilo dejstev, ki jih je glede odnosov v družini in kritičnih dogodkov navajal v zagovoru.

10. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila oškodovanka po dejanju dne 12.1.2005 sprejeta v prostor za oživljanje Travmatološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani. CT preiskava je pokazala zdrobitveni prelom lobanje s pomikom odlomkov do 2 cm v notranjost lobanjske votline, pod zlomom je bil prisoten obtolčeninski hematom, ki je povzročal pomik možganovine pod falks, prisotna je bila obsežna oteklost možganovine in manjši izliv krvi. Kontrolni CT je pokazal obsežne obtolčenine možganovine, ki zajemajo skoraj cel temenski reženj možganov ter večji del zadnjega senčnega režnja in segajo v desni zatilni reženj; možganski prekati so stisnjeni in pomaknjeni v levo. Oškodovanka je na dan 4.2.2005 bila še vedno v globoki nezavesti, in ni reagirala na bolečinske dražljaje in okolico, njene življenjske funkcije so bile popolnoma odvisne od aparatur, na katere je bila priključena. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino z dne 4.2.2005, izvedenec (dr. J.B.) glede na oškodovankine poškodbe ni mogel napovedati prognoze preživetja; ocenil pa je, da bodo v primeru preživetja ostale obsežne in dokončne posledice na oškodovankinem psihičnem in tudi fizičnem področju; z uničenjem praktično celotne poloble velikih možganov bodo uničeni tudi številni in pomembni življenjski centri. Oškodovanka je bila dne 9.2.2005 premeščena na kliniko za nevrokirurgijo, dne 7.3.2005 pa v Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo. Izvedenec, ki je po odredbi sodišča izvedensko mnenje dne 26.5.2005 dopolnil glede oškodovankine zmožnosti zaslišanja, je ocenil, da oškodovanka ni sposobna v nobenem primeru za zaslišanje. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na izvedensko mnenje dr. J.B. o zdravstvenem stanju oškodovanke zaključilo, da oškodovanka glede na njene motene psihične funkcije, ni sposobna zaslišanja niti na glavni obravnavni niti izven nje in je iz tega razloga v postopku ni moglo zaslišati in zato tudi ni moglo izvesti soočenja oškodovanke z obsojencem.

11. V kazenskem postopku se dejstva ugotavljajo z izvedbo dokazov in njihovo presojo po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP). Določba 2. odstavka 355. člena ZKP sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Zagotovo so najboljši vir za ugotavljanje odločilnih dejstev v kazenskem postopku neposredni dokazi, v konkretnem primeru tako zaslišanje oškodovanke. Ker pa zaslišanje oškodovanke v postopku pred pravnomočnostjo sodbe v tej kazenski zadevi ni bilo mogoče iz objektivnih razlogov (zdravstveno stanje oškodovanke po hudi poškodbi glave), je sodišče odločilna dejstva glede obsojencu očitanih kaznivih dejanj ugotavljalo in ugotovilo z drugimi dokazi: zaslišanjem prič (obsojenčeve matere, obsojenčevih otrok, obsojenčevih in oškodovankinih sodelavcev, zdravnikov) ter izvedenci (psihiatrične stroke, farmakološke stroke, izvidi toksikoloških preiskav), svoje dokazne zaključke pa v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi obširno obrazložilo (stran 7 - 15 sodbe sodišča prve stopnje, stran 2 - 6 sodbe sodišča druge stopnje).

12. Težišče obširnih navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti (enako tudi v zahtevi obsojenčevih zagovornikov), v katerih vložniki ponavljajo zagovor obsojenca in podajajo svoje videnje izvedenih dokazov, predstavlja nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivimi dejanji poskusa umora in nasilništva v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Predvsem z ugotovitvijo, da obsojenec pri dejanju dne 12.1.2005, zaradi učinka zaužitih zdravil, ni bil neprišteven. Sodišče se je v izpodbijani pravnomočni sodbi, s katero je obsojenca spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ ter dveh kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, opredelilo tako do zagovora obsojenca, kot do vseh dejstev in okoliščin, ki so bile odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Vložniki, ki se glede na navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot posledico dokazne ocene na glavni obravnavi izvedenih dokazov, kot jo je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, s takšnimi navedbami ne uveljavljajo kršitev zakona, temveč nakazujejo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

13. Zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolni ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenec, enako tudi zagovorniki, v zahtevah navajajo, da je bil obsojen zaradi neresničnih izjav izvedenca in osebne zdravnice glede stranskih učinkov zdravila C. Aprila 2006 mu je mati v zapor prinesla navodilo proizvajalca zdravila, iz katerega izhaja, da je med nezaželenimi stranskimi učinki tega zdravila tudi možen pojav nesmiselnih reakcij, kot so med drugim agresivnost in halucinacije, kar se je zgodilo v njegovem primeru. Za utemeljenost teh trditev je obsojenec priložil navodilo proizvajalca za uporabo zdravila C. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa izrazil pričakovanje, da bo Vrhovno sodišče ugotovilo precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev in sodbo zaradi tega razveljavilo.

14. Po določbah 427. člena ZKP Vrhovno sodišče razveljavi sodno odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi. Odločilna dejstva o kaznivih dejanjih obsojenca so bila v rednem postopku ugotovljena na podlagi izpovedb prič (obsojenčevih otrok, obsojenčeve matere, sodelavcev obsojenca in oškodovanke, zdravnikov), izvedencev (psihiatrične stroke, farmakološke stroke, toksikoloških preiskav) in njegovega zagovora. Razlogi, zaradi katerih sodišči prve in druge stopnje nista sledili zagovoru obsojenca glede halucinacij ob dogodku 12.1.2005 in iz katerih je izključilo v zagovoru obsojenca nakazovano neprištevnost, so v obeh sodbah podrobno razčlenjeni in ustrezno utemeljeni. Zato pri odločanju o obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti dvom v smislu 427. člena ZKP ni nastal. Novo dejstvo in nov dokaz, na katerega se sklicujejo vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti (navodilo za uporabo zdravila), pa je lahko zakonski razlog za obnovo kazenskega postopka (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP).

B.-3 15. Neutemeljene so navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbe 1. odstavka 378. člena ZKP, ker zagovornikov, kljub izrecni zahtevi, ni obvestilo o seji senata. Po določbi 1. odstavka 378. člena ZKP se o seji pritožbenega sodišča obvestijo pristojni državni tožilec (če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti), obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Zagovorniki take zahteve v pritožbi z dne 18.7.2005 niso podali. To so storili kasneje (dne 18.8.2005) in zato prepozno. Glede na zakonsko ureditev zato pritožbeno sodišče, s tem, ko zagovornikov ni obvestilo o svoji seji, ni prekršilo navedene določbe kazenskega postopka. Zato so neutemeljene tudi navedbe v zahtevi, da je višje sodišče s tem, ko zagovornikov o seji senata ni obvestilo, jim na ta način onemogočilo udeležbo ter ustrezno zastopanje obsojenčevih interesov na seji, obtožencu kratilo pravico do obrambe, ker mu je "bilo onemogočeno" predstaviti podrobna stališča glede pritožbenih navedb in zahtevati dopolnitev poročila, kar bi lahko vplivalo na odločitev višjega sodišča".

16. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbo, da je ostalo nerazčiščeno tudi vprašanje obsojenčeve prištevnosti ob dejanju dne 29.12.2004. Obramba je ugotovitve glede prištevnosti izpodbijala v pritožbi, višje sodišče pa je v svoji odločbi zapisalo, da v prištevnost ni nobenega dvoma, kar naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra. Ta trditev pa je protislovna, saj z odredbo izvedencu ni bilo naloženo izvedenstvo glede obsojenčevega psihofizičnega stanja za dogodek dne 29.12.2004. 17. Sodišče odredi izvedenstvo, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid ali mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (248. člen ZKP). Psihiatrični pregled obdolženca sodišče odredi, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajanja ali začasne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kakšne druge trajne ali začasne hude duševne motenosti, prištevnost izključena ali zmanjšana (1. odstavek 265. člena ZKP).

18. Sodišču prve stopnje se, kot to izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, ni pojavil dvom v prištevnost obsojenca pri dejanju dne 29.12.2005. Zato v zvezi s tem dejanjem tudi ni odredilo posebnega ali dodatnega psihiatričnega izvedenstva (niti tega niso predlagale stranke). Izvedenec psihiatrične stroke je v tej kazenski zadevi, skladno z odredbo sodišča, podal svoje strokovno mnenje tudi o obsojenčevih osebnostnih značilnostih in eventuelno izkazanih duševnih boleznih ali motnjah. Iz njegovega mnenja v tem delu, na katero se je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe sklicevalo sodišče, izhaja, da je obsojenec normalno umsko razvit moški z visokimi umskimi sposobnostmi, ki nima znakov organske možganske oškodovanosti, nima znakov katere od duševnih bolezenskih motenj, temveč, da gre pri obsojencu za osebnostno motnjo paranoidnega tipa in da so bile obsojenčeva sposobnost oceniti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje ob drugih dveh dogodkih (neugotovljenega leta 2001 in 29.12.2004) povsem ohranjene, kajti šlo je za obsojenčevo agresivnost in nasilnost, ki jo je ob sporih pogosto izvajal do partnerke oziroma oškodovanke; to njegovo vedenje pa ni bilo vezano na vsebnost psihoaktivnih snovi, niti kakšno drugačno bolezensko stanje (točka 22 psihiatričnega izvedenskega mnenja, katero zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti le delno navajajo). Tem razlogom je sledilo tudi sodišče druge stopnje, ko je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevih zagovornikov, ocenilo, da ni nobenega dvoma v prištevnost obsojenca pri dejanju dne 29.12.2004, zato po presoji Vrhovnega sodišča, v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Kolikor pa zagovorniki v zahtevi poudarjajo, da je ostalo nerazčiščeno vprašanje obsojenčeve prištevnosti ob dejanju dne 29.12.2004, pa s tem uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

19. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona, ne konkretizirajo, katero zakonsko določbo naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Kršitev kazenskega zakona, ki jo vložniki uveljavljajo z navedbami, da niti sodišče niti sodišče druge stopnje kot olajševalne okoliščine pri izreku kazni ni upoštevalo obsojenčevega brezmadežnega poklicnega življenja, niti dejstva, da je bil do obravnavanega dogodka nekaznovan ter, da je prezrlo določbo 2. odstavka 16. člena KZ o milejšem kaznovanju, kot obteževalne okoliščine pa upoštevalo, da je obsojenec vrsto let izvajal nasilje nad družino in njegovo domnevno nezvestobo. Ker je bil obsojenec do sedaj nekaznovan in mu je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo domnevno nasilništvo od leta 2001 do 29.12.2005 (verjetno mišljeno pravilno do 29.12.2004), ki pa nikoli ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, je sodišče obsojencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo kaznivo dejanje, ki je bilo ugotovljeno šele z izpodbijano pravnomočno sodbo. Te navedbe zagovornikov je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP. Z enakimi navedbami so zagovorniki odločbo o kazenski sankciji izpodbijali tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je ob presoji, da nezvestobe ni moč šteti kot obteževalne okoliščine, da pa ta okoliščina na višino kazni nima vpliva ter, da obsojencu izrečena kazen v okviru teže dejanja, odraža tudi dejstvi, da je bil obsojenec pri storitvi kaznivega dejanja poskusa umora bistveno zmanjšano prišteven in da je dejanje ostalo pri poskusu, saj bi mu bila sicer izrečena višja zaporna kazen, te pritožbene navedbe obrazloženo zavrnilo.

20. Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. Tega sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni storilo. Če pa sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine obsojencu izreče neprimerno vrsto kazni, ali pa kazen, ki je v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini (kar v zahtevi nakazujejo vložniki), ne gre za kršitev kazenskega zakona iz te točke, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ki pa ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zmotno pa je stališče vložnikov, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi kot obteževalno okoliščino upoštevalo kaznivo dejanje nasilništva, saj iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe to ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pri določitvi kazni kot obteževalno okoliščino (opirajoč se na izpoved družinskih članov - obsojenčevih otrok) upoštevalo obsojenčevo dosedanje življenje in obnašanje napram oškodovanki, to je, da je bil že v preteklosti do nje pogosto nasilen, obsojenčevo intenzivnost pri izvajanju nasilja nad oškodovanko ter, da je bilo drugo kaznivo dejanje nasilništva izvršeno časovno približno štiri leta po prvem kaznivem dejanju ter, da je bil obsojenec tudi v vmesnem obdobju napram svojim družinskim članom nasilen, pri čemer je do svojega nasilja obsojenec napram družinskim članom povsem nekritičen in ga vztrajno zanika. Višje sodišče je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika zoper odločbo o kazni, ob presoji izvedenih dokazov zaključilo, da obsojenčeva dotedanja nekaznovanost glede na obsojenčevo večletno tako fizično kot psihično maltretiranje družinskih članov, predvsem žene, ki so pred javnostjo tako početje skrivali in se obsojenca tudi bali, ter posledice, ki jih je ob dejanju utrpela oškodovanka, nima takšne teže, da bi lahko vplivala na izrek višine kazni.

21. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sta sodišči prve in druge stopnje ob ugotovitvi, da je bil obsojenec ob dejanju dne 12.1.2005 bistveno zmanjšano prišteven, razsodili, da je kaznivo dejanje poskusa umora storil z direktnim naklepom. Po oceni vložnikov sta ti dve ugotovitvi sodišča protislovni, ker sta sodišči hkrati ugotovili, da so bile obsojenčeve sposobnosti obvladovanja bistveno zmanjšanje, nato pa še, da se je obsojenec zavedal dejanja in ga hotel storiti; da se je sodišče glede krivdne oblike oprlo na število udarcev, da je obsojenec tekel za oškodovanko in da je zaključilo, da je dejanje ostalo pri poskusu zgolj zaradi intervencije obsojenčeve matere. Skrbna analiza dokazov po mnenju vložnikov pa kaže, da vsa pričevanja vpletenih potrjujejo zagovor obsojenca o halucinacijah, saj je nemogoče in nelogično, da bi mu lahko mati ob njegovi fizični kondiciji preprečila vzeti življenje žene, če bi to bil dejansko odločen storiti in če bi se zavedal svojega ravnanja ter vse te okoliščine po mnenju vložnikov negirajo obsojenčev naklep. Te navedbe zagovornikov, v katerih nakazujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in ki so glede v zahtevi nakazovane protislovnosti v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe glede kazenske odgovornosti obsojenca tudi nekonkretizirane, dejansko predstavljajo nestrinjanje vložnikov z dokazno oceno, kot so jo v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem poskusa umora sprejeli sodišče prve in druge stopnje, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

22. Zagovorniki, ki v zahtevi navajajo, da je "kljub temu, da je izvedenec dr. M. izrecno povedal, da ni pravi naslov za vprašanja presnove zdravil in da bi moralo sodišče angažirati farmakologa, česar ni storilo, je odgovarjal na vprašanje glede učinka posameznih zdravil, na njegovo izpoved pa sta sodišči oprli svojo odločitev ter da je "bil kršen Zakon o kazenskem postopku, saj se sodbi opirata na mnenje izvedenca, ki po lastnih navedbah ni pristojen za podajanje tovrstnih mnenj", v zahtevi ne konkretizirajo, katero zakonsko določbo je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi v zvezi s tem prekršilo. Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge, iz katerih zahtevo vlaga, temveč tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Tega pa zagovorniki niso storili, zato Vrhovno sodišče teh navedb o kršitvah določb Zakona o kazenskem postopku ni moglo preizkusiti. Pri tem pa ugotavlja, da iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče dokaz z izvedencem farmakologom, izvedlo.

C.

23. Vrhovno sodišče je ob ugotovitvi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ki jo je v zahtevi uveljavljal obsojenec, v tem delu obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o vštevanju odvzema prostosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. V ostalem pa je zahtevi obsojenca in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti, ki sta bili vloženi tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

24. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti:Ker je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča odločeno deloma v korist obsojenca, Vrhovno sodišče povprečnine ni določilo (člen 98.a ZKP v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP).