Jedro

Delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, je sicer v skladu s šestim odstavkom 392. člena ZKP možna, kadar se posamezni deli dajo razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP praviloma tudi pravnomočni in izvršljivi. Če del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan.

Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, storilec lahko stori z različnimi oblikami izvršitvenih ravnanj, in sicer tako da prepovedano drogo proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja. Pri navedenem kaznivem dejanju gre za tako imenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. Povedano drugače, v primeru navideznega realnega steka storilec z dvema ali več ravnanji izpolni zakonske znake ali prepovedane posledice dveh ali več kaznivih dejanj, vendar je kazensko odgovoren samo za eno.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtoženemu odvzelo prepovedano drogo ter v skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložil pritožbo in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega ter mu izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne v novo odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje izvedene dokaze pa je tehtno ocenilo in jih razumno obrazložilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

6. Pritožnik sicer očita prvostopenjskemu sodišču kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (prekoračitev obtožbe), vendar v nadaljevanju zatrjuje, da sodišče „ne bi smelo obravnavati prodaje prepovedane droge B. B., ker je bila sodba Okrožnega sodišča v Krškem II K 41786/2016 z dne 22. 2. 2018 v tem delu že pravnomočna“ (torej smiselno uveljavlja kršitev prepovedi sojenja o isti stvari iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP). Navaja tudi, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na prodajo prepovedane droge B. B. ni utemeljena in da je Vrhovno sodišče RS sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovnem postopku ugotovi, ali so bili dokazi, ki so bili ključni za obsodbo obtoženega A. A. zaradi prodaje konoplje C. C., zakoniti, z ničemer pa ni naložilo sodišču, da ponovno obravnava prodajo prepovedane droge – konoplje B. B. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje to storilo in iz spisa izločilo vse dokaze, ter na tej podlagi izdalo oprostilno sodbo, čeprav je Vrhovno sodišče RS s svojo odločitvijo dalo jasno vedeti, da je predmet obtožbe le prodaja konoplje C. C. Ko se je prvostopenjsko sodišče spustilo v obravnavo dejanskega stanja prodaje prepovedane droge B. B., je prekoračilo obtožbo.

7. Pritožnikovo stališče ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju pravilno postopalo, ko je opravilo dokazni postopek v zvezi z obema obtožencu očitanima prodajama prepovedane droge, torej prodajo tako C. C. (v zvezi s tem delom očitka je državni tožilec tekom ponovljenega dokaznega postopka umaknil obtožbo) kot tudi očitano prodajo droge B. B., saj je Vrhovno sodišče RS, ob ugoditvi zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti, s sodbo I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020 sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 41786/2016 z dne 22. 2. 2018 v obsodilnem delu zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (očitek dveh prodaj prepovedane droge v sklopu enega kaznivega dejanja) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je Vrhovno sodišče RS v 25. točki obrazložitve zapisalo, da je „zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena le, kolikor se tiče razlogov sodbe ene od dveh očitanih prodaj,“ torej prodaje prepovedane droge C. C., vendar pa je izpodbijano sodbo razveljavilo v obsodilnem delu, ki je obsegal očitek dveh prodaj prepovedane droge, v celoti, zato je pritožnikova navedba, da je Vrhovno sodišče RS s svojo odločitvijo dalo jasno vedeti, da je predmet obtožbe le prodaja konoplje C. C., napačna.

8. Delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, je sicer v skladu s šestim odstavkom 392. člena ZKP možna, kadar se posamezni deli dajo razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP praviloma tudi pravnomočni in izvršljivi. Če del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je mogoče šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan.1 V obravnavanem primeru, pa se je obtožencu očitalo kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki ga storilec lahko stori z različnimi oblikami izvršitvenih ravnanj, in sicer tako da prepovedano drogo proizvaja, predeluje, ponuja, ponuja naprodaj, kupuje, hrani, prenaša, posreduje, daje v promet, deli, izdeluje, nabavlja. Pri navedenem kaznivem dejanju gre za tako imenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. To pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje.2 Povedano drugače, v primeru navideznega realnega steka storilec z dvema ali več ravnanji izpolni zakonske znake ali prepovedane posledice dveh ali več kaznivih dejanj, vendar je kazensko odgovoren samo za eno.

9. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru, ko sta se obtožencu v obtožnici v sklopu enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 očitali dve posamezni prodaji, ki sicer časovno in krajevno nista bili povezani.3 Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem zakonito in ni prekoračilo obtožnice, ko je po razveljavitvi obsodilnega dela sodbe s strani Vrhovnega sodišča RS, izvedlo dokazni postopek za obe obtožencu očitani ravnanji, prodaji prepovedane droge C. C. in B. B., saj o obtožbi za slednje dejanje (prodaja prepovedane droge B. B.) ni bilo pravnomočno odločeno, upoštevajoč dejstvo, da zgolj del dejstvenega opisa kaznivega dejanja (v sklopu kolektivnega dejanja) niti ne more postati pravnomočen. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da policisti tudi dokaze, ki so obtoženca obremenjevali glede prodaje prepovedane droge B. B. (ne samo glede prodaje prepovedane droge C. C.), niso pridobili na zakonit način oziroma da gre za iz nezakonitega dokaza izvirajoče dokaze, kot to izhaja iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je obtožencu pravilno na podlagi 3. točke 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo, pri čemer je iz izreka izpodbijane sodbe izpustilo očitek prodaje prepovedane droge C. C. zaradi umika obtožbe v tem delu, kot je bilo že pojasnjeno v točki 7 te sodbe.

10. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, niso utemeljeni, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 457/2006 z dne 17. 5. 2007 . 2 Sodba VS RS I Ips 28411/2018 z dne 21. 2. 2021. 3 Primerjaj Šepec M., v Korošec D., et.al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 183.