Jedro

Pritožnik je izpolnil zahtevo iz prvega odstavka 202. člena ZIZ in zato ni podlage za postopanje prvostopenjskega sodišča po četrtem odstavku 202. člena ZIZ. Dejstvo je, da je upnica Republika Slovenija v roku iz V. točke izreka sklepa z dne 4. 11. 2024, dne 11. 12. 2024 sodišču prve stopnje predložila dokazilo, da je v roku iz IV. točke izreka navedenega sklepa na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper pritožnika, pri čemer iz predloženega potrdila izhaja, da je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja terjatve, z vrednostjo spora 146.059,81 EUR. S tem je upnica Republika Slovenija tudi po presoji višjega sodišča zadostila pogoju, določenemu v napotitvenem sklepu z dne 4. 11. 2024, izdanem na podlagi prvega odstavka 202. člena ZIZ. Ali je vložena tožba dejansko materialnopravno ustrezna oziroma sklepčna, pa ne more biti več stvar predmetnega izvršilnega postopka. Presoja navedenega je izključno v domeni pravdnega sodišča, medtem ko je za izvršilni postopek bistveno (že), da je upnica Republika Slovenija opravila procesno dejanje, naloženo ji z napotitvenim sklepom. Ne more in ne sme pa izvršilno sodišče vsebinsko ugotavljati, ali je dokazano pravočasno vložena tožba res izpodbojna, oziroma ali je materialnopravno utemeljena. Izvršilni postopek, v katerem se upnikova terjatev le izvršuje, temu ne more biti namenjen. Da je odločilno že, da je upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, vložil tožbo v roku iz napotitvenega sklepa, potrjuje tudi dejstvo, da na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča, upnik, ki je bil napoten na pravdo, niti ni vezan.

Izvršilno sodišče vsebinske pravilnosti vložene tožbe ne presoja. To je v pristojnosti pravdnega sodišča in dokler ne bo znan izid pravdnega postopka, je treba poplačilo iz ostanka pridobljene kupnine v izvršilnem postopku zadržati.

Upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča ni vezan. Zadošča, da je upnik sodišče obvestil o vložitvi tožbe.

Izrek

I.Pritožba upnika A. A. se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Upnik A. A. krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika A. A. za izdajo odloženega sklepa o poplačilu z dne 30. 11. 2025.

2.Upnik iz pristopne izvršilne zadeve I 456/2023 A. A. (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper sklep dne 26. 1. 2026 vložil pravočasno pritožbo in istega dne še njen popravek. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki naj v ponovljenem postopku s sklepom razdeli preostalo kupnino. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Kot bistveno navaja, da je upnica Republika Slovenija en dan pred iztekom 30 dnevnega roka iz napotitvenega sklepa z dne 4. 11. 2024 na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper upnika A. A. Le-ta je dne 30. 11. 2025 na sodišče prve stopnje vložil predlog za izdajo odloženega sklepa o poplačilu ter obvestil izvršilno sodišče, da upnica Republika Slovenij v roku 30 dni, tj. do 6. 12. 2024, ni vložila ustrezne tožbe, ki jo predpisuje 201. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Zakonodajalec je na podlagi tega določila predpisal tožbo za izpodbijanje terjatve, ki je urejena od 255. člena do 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Gre za t. i. paulijansko tožbo. Upnik je svojo trditev, da upnica Republika Slovenija v podeljenem roku ni vložila ustrezne tožbe, utemeljil s predložitvijo fotokopije tožbe upnice Republike Slovenije, ki ima na prvi strani tudi potrdilo Okrožnega sodišča v Ljubljani o prejetju te vloge na dan 6. 12. 2024. Iz celotne vsebine tožbe gre nedvomno ugotoviti, da je tožba upnice Republike Slovenije izpodbojna samo po naslovu na njeni prvi strani, sicer pa sama tožba tožbenega zahtevka za izpodbijanje terjatve upnika ne vsebuje. Tako iz 260. člena OZ kot iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 84/2015 izhaja, da mora biti pri tožbi za izpodbijanje relativna neveljavnost v tožbenem zahtevku identificirana s tremi prvinami: subjektivno, vrednostno ter v zvezi s poplačilom katere terjatve. Vse tri prvine morajo biti vsebovane v konkretnem pravnem pravilu, ki ga na koncu tvori izrek oblikovalne sodbe. Če katera izmed treh prvin umanjka, učinki izpodbijanja ne bodo več skladni z zakonsko predvidenimi učinki iz 260. člena OZ, temveč bodo zakonsko predvidene učinke presegli.

3.Ker je na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) določeno, da se tožba zavrže, če se ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi za njo določen rok za vložitev, upnica Republika Slovenija danes nima niti te možnosti, da bi več kot eno leto po izreku 30 dnevnega roka pravilno spremenila svojo tožbo ali postavila podredni tožbeni zahtevek, saj bi bilo danes vse to globoko po izteku 30 dnevnega roka, ki ga je sodišče prve stopnje določilo v IV. točki svojega sklepa z dne 4. 11. 2024, torej mnogo prepozno. Čeprav zakonodajalec po 201. členu v zvezi z 202. členom ZIZ ni predpisal možnosti vložitve tožbe za ugotovitev ničnosti terjatve drugega upnika, pa obstoječa tožba upnice Republike Slovenije, če jo gre lahko glede na v njej postavljeni tožbeni zahtevek šteti za tožbo za ugotovitev ničnosti, ne more biti materialnopravno sklepčna tudi iz razloga, ker v zvezi s terjatvijo upnika, ki jo je pridobil s cesijo, v pravdi II P 1298/2024 nista bili toženi obe strani cesijske pogodbe, ampak le upnik. Pri tožbah za ugotovitev ničnosti pravnega posla gre za t. i. nujno sosporništvo in kadar nista toženi obe stranki spornega obligacijskega razmerja, se šteje, da je tožena napačna stranka in to ne more privesti do ugodne sodbe za tožnika. Upnica Republika Slovenija je torej tožila napačno stranko. Gre za sprenevedanje sodišča prve stopnje, ki noče ali ne želi prepoznati, da na Okrožnem sodišču v Ljubljani proti upniku ni vložene takšne tožbe, kot jo je zakonodajalec predpisal v 201. oziroma 202. členu ZIZ, ampak samo neka tožba, ki je materialnopravno nesklepčna in je kot take po izteku roka iz napotitvenega sklepa in po vzpostavitvi tristranega procesnega razmerja ni več mogoče popraviti. V podkrepitev zgornjih stališč se upnik v nadaljevanju pritožbe sklicuje na dve sodni odločbi, ki ju delno tudi citira, in sicer sodbo Višjega sodišča Celju Cpg 257/2016 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1111/2023. Tako vztraja, da upnica Republika Slovenija v podeljenem roku 30 dni iz IV. točke izreka sklepa z dne 4. 11. 2024 ni vložila (ustrezne) tožbe, kot jo je predpisal zakonodajalec, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ravnati skladno s V. točko izreka istega sklepa in z njim ugotoviti, da upnica Republika Slovenija do izteka roka ni vložila tožbe za izpodbijanje terjatve upnika ter nerazdeljeno kupnino razdeliti z izdajo odloženega sklepa o poplačilu. Stališče sodišča prve stopnje, češ da je presoja pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z vloženo tožbo upnice Republike Slovenije domena pravdnega sodišča in ne domena izvršilnega sodišča, je po prepričanju upnika napačno. Sodišče, ki vodi izvršilni postopek, ima pooblastilo, da v okviru svojega izvršilnega postopka odloča o t. i. pravnih vprašanjih. To izhaja iz določbe prvega odstavka 202. člena ZIZ, ki določa, da se na pravdo napoti v primerih, ko je odločitev odvisna od spornih dejstev, sicer pa samo odloči o višini in vrstnem redu izpodbijane terjatve. To pomeni, da o dejanskih vprašanjih odloča pravdno sodišče, o pravnih vprašanjih pa še vedno izvršilno sodišče, kar potrjuje določba "sicer pa samo odloči o višini in vrstnem redu izpodbijane terjatve."

4.Upnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, kot da ni pommebno, kakšno tožbo je zoper njega vložila upnica Republika Slovenija. Zakonodajalec je namreč jasno predpisal v prvem odstavku 201. člena ZIZ, kakšna tožba mora biti vložena, da sodišče odloži poplačilo, to je tožba za izpodbijanje terjatve. V 260. členu OZ pa je določeno še, kaj mora tožba za izpodbijanje vsebovati. Če tisti upnik, ki je bil z napotitvenim sklepom napoten na pravdo, ni dosledno upošteval napotitvenega sklepa in citiranih določb ZIZ, ne gre samo za to, da je ta upnik ostal brez pravne podlage za tožbo zoper drugega upnika, ampak je treba upoštevati tudi to, da tak upnik tožbe v podeljenem roku sploh ni vložil. Upnik je to dejstvo sodišču prve stopnje izkazal, in sicer s predložitvijo celotne tožbe, kakršno je upnica Republika Slovenija vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani, in ne samo potrdila, kot je to storila upnica Republika Slovenija, iz katere se ne vidi, kaj se dejansko obravnava pred sodiščem pod opr. št. II P 1298/2024. Šele vsebina tožbe sama zase razkriva, da na Okrožnem sodišču v Ljubljanu med obema upnikoma ne teče spor v zvezi z izpodbijanjem terjatve upnika s strani upnice Republike Slovenije, saj takega tožbenega zahtevka v tožbi ni. Gre za neko drugo zadevo, ki v napotitvenem sklepu sodišča prve stopnje nima nobene podlage. Sodišče bi tako moralo na predlog upnika presoditi, ali je upnica Republika Slovenija upoštevala IV. točko izreka sklepa z dne 4. 11. 2024 in določbe ZIZ ter v zvezi s tem pravočasno tožila upnika za izpodbijanje terjatve, ali ne. Če bi sodišče ugotovilo, da upnica Republika Slovenija ni ravnala tako, bi moralo postopek izvršbe nadaljevati z izdajo odloženega sklepa o poplačilu. Upnik ne zahteva od sodišča prve stopnje, da presoja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je postavljen v pravdi, mora pa presoditi najmanj to, ali so ves čas izpolnjeni pogoji za odložitev popačila ostalih upnikov. Odložitev izdaje sklepa o poplačilu terajtev, ki so bile na razdelitvenem naroku sporne, ni samodejno upravičena sama po sebi, ampak je pogojena z ravnanji napotenega upnika, ki so določena v prvem odstavku 202. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZIZ. To pa pomeni: - začetek pravde, - začetek pravde v roku, ki ga je določilo izvršilno sodišče, in - začetek take pravde, v kateri se izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo.

5.V konkretni situaciji je bila pravda začeta in je bila začeta v roku, ki ga je upnici Republiki Sloveniji določilo sodišče prve stopnje, ni pa bila s to isto tožbo začeta pravda, ki bi izpodbijala terjatev upnika, višino in vrstni red. Če se predpisana pravda v roku ne začne, mora izvršilno sodišče ravnati, kot da terjatev ni sporna (četrti odstavek 202. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje pa se je zadovoljilo že s tem, da je upnica Republika Slovenija neko tožbo pač vložila, češ saj jo je na svoji prvi strani naslovila kot "Tožba za izpodbijanje terjatve", in da jo je vložila v roku 30 dni po vročitvi napotititvenega sklepa. Ali gre pri tem dejansko sploh za tožbo za izpodbijanje terjatve upnika ali ne, pa se sodišče v napadenem sklepu ni prav nič vsebinsko ukvarjalo. Na tak način se je sodišče odpovedalo svojemu pooblastilu, da v izvršilnem postopku skrbi za pravilno rabo določb ZIZ, s tem, ko je v napadeni sklep tudi navedlo, da bo odločitev o pravilnosti vložene tožbe sprejelo pravdno sodišče. V pravdi sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, sojenje

ultra

ali

extra petitum

5.je absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Upnica Republika Slovenija v dejansko vloženo tožbo ni vključila tožbenega zahtevka za izpodbijanje terjatve upnika. Ker pa je bila v času upnikovega predloga za izdajo odloženega sklepa o poplačilu že v globoki zamudi, bi zato moralo sodišče prve stopnje predlogu upnika z dne 30. 11. 2025 ugoditi in o še nerazdeljeni kupnini odločiti z dodatnim sklepom o poplačilu. Izvršilno sodišče ima pooblastilo, da v zvezi s svojim napotitvenim sklepom ves čas preverja, ali je stranka, ki je bila napotena na pravdo, dejansko na sodišče ne samo vložila tožbo, ampak tudi, ali je vložila tako tožbo, ki jo je po določbah ZIZ edino lahko vložila. Ne pa, da se sodišče spreneveda, češ da bo o tem vprašanju sklepčnosti na koncu odločilo sodišče v pravdi. Pravdno sodišče ne bo moglo odločiti o ničemer, kar bo izven meja že postavljenega tožbenega zahtevka. Če pa bi, bi bila taka tožba obremenjena z bistveno kršitvijo pravdnega postopka. Torej, če lahko izvršilno soidšče že sedaj iz predloženih listin ugotovi, da tožba upnice Republike Slovenije, kakršna bi morala biti vložena na podlagi določb ZIZ, v podeljenem roku sploh ni bila vložena, potem sodišče lahko ta izvršilni postopek nadaljuje po četrtem odstavku 202. člena ZIZ in izda sklep o poplačilu, na podlagi katerega se bo zaključila ta izvršba. Upnica Republika Slovenija je bila v zvezi s tožbo po napotitivenem sklepu z dne 4. 11. 2024 vezana na 30 dnevni rok, hkrati tudi ni nobenega dejanja, ki bi ga upnica Republika Slovenija danes lahko storila za to, da sanira svoj tožbeni zahtevek iz tožbe z dne 5. 12. 2024, saj je sodišče po 274. členu ZPP dolžno vsako tožbo ali njeno spremembo, če je vezana na rok, zavreči kot prepozno. Izvršilno sodišče tako tudi ni dolžno nič čakati, če ugotovi, da zoper upnika ni bila vložena tožba, kakršna bi morala biti. Poleg navedenega upnik še poudarja, da je iz tožbenega zahtevka upnice Republike Slovenije mogoče ugotoviti tudi še to, da upnica Republika Slovenija v njej ni nikjer opredelila niti tega, v zvezi s katero pravno podlago terjatev upnika do dolžnika B. B. naj ne bi obstajala. Zapis v oklepaju "I 456/2023" za opredelitev pravne podlage ne zadostuje. Zato upnik ne ve, s kakšno sodbo glede na tako postavljen tožbeni zahtevek naj bi se upnica Republika Slovenija lahko vrnila nazaj pred sodišče prve stopnje v izvršilni postopek in takrat utemeljevala, češ da terjatev upnika do dolžnika v razmerju do upnice Republike Slovenije ne učinkuje. Že v tožbenem zahtevku namreč ni bilo nikoli opredeljeno to, na katerem pravnem naslovu temelji terjatev upnika do dolžnika, ki naj ne bi imela učinka do upnice Republike Slovenije. Slednja tudi ne uveljavlja zahtevka za relativno neučinkovanje upnikove terjatve na terjatev upnice Republike Slovenije.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 11. 2024 (VI. točka izreka) odložilo odločitev o poplačilu iz preostanka kupnine v višini 144.995,62 EUR do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku glede izpodbijanja terjatve pritožnika, oziroma do poteka roka za vložitev tožbe, ki izhaja iz IV. točke izreka tega sklepa. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo po tem, ko je upnico Republiko Slovenijo, ki je na razdelitvenem naroku dne 3. 7. 2024 prerekala terjatev pritožnika, prav tako s sklepom z dne 4. 11. 2024 (IV. točka izreka) napotilo na pravdo, da terjatev pritožnika (opr. št. I 456/2023) zoper dolžnika B. B. nad zneskom 32.754,81 EUR, in terjatev pritožnika (opr. št. I 456/2023) zoper dolžnika B. B. iz naslova pripadkov od zneska 91.804,37 EUR, ne obstoji.

2.Pritožnik je v vlogi, ki je predmet izpodbijanega sklepa, predlagal, naj sodišče prve stopnje izda odloženi sklep o poplačilu glede še neizplačanih 144.995,62 EUR, češ da upnica Republika Slovenija ni vložila ustrezne tožbe skladno z napotitvenim sklepom. Po njegovem mnenju bi zato sodišče moralo ravnati skladno s četrtim odstavkom 202. člena ZIZ, torej, kot da njegova terjatev ni sporna. Pritožnik sicer potrjuje, da je upnica Republika Slovenija pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zoper njega v roku iz napotitvenega sklepa vložila tožbo, vendar poudarja, da vložena tožba ni ustrezna. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pritožnik s takim argumentom izdaje odloženega sklepa o poplačilu ne more doseči.

3.Kot rečeno, iz IV. točke izreka sklepa z dne 4. 11. 2024 izhaja, da je bila upnica Republika Slovenija napotena, da v roku 30 dni od prejema tega sklepa začne pravdo, da tejatev pritožnika do dolžnika ne obstoji. V V. točki izreka istega je bilo upnici Republiki Sloveniji dalje naloženo, da mora najpozneje v roku 8 dni po poteku 30 dnevnega roka za vložitev tožbe iz IV. točke izreka tega sklepa dostaviti potrdilo o vloženi tožbi. Po podatkih v spisu je upnica Republika Slovenija dne 11. 12. 2024 sodišču predložila potrdilo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 12. 2024, iz katerega izhaja, da je dne 5. 12. 2024 (to je v 30 dnevnem roku iz napotitivenega sklepa) zoper toženo stranko A. A. vložila tožbo zaradi izpodbijanja terjatve (vsp. 146.059,81 EUR). Čeprav pritožnik samega dejstva vložitve tožbe zoper njega dne 5. 12. 2024 ne prereka oziroma ga priznava, pa tudi v pritožbi vztraja pri svojem pravnem stališču, da upnica Republika Slovenija zahteve iz napotitvenega sklepa ni izpolnila. Poudarja namreč, da gre za izpodbojno tožbo le po naslovu, ne pa tudi po njeni vsebini. Dejansko gre po pritožnikovem mnenju za ničnostno tožbo, ki pa naj bi bila sicer nesklepčna tudi zato, ker upnica Republika Slovenija ni tožila obeh strank cesijske pogodbe, temveč le pritožnika. Tako ni bila vložena ustrezna tožba v smislu 201. in 202. člena ZIZ, ampak zgolj neka nesklepčna tožba, ki je po izteku roka iz napotitvenega sklepa ni več mogoče popraviti.

4.Višje sodišče povzetega razlogovanja pritožnika ne sprejema, saj ga ocenjuje kot pravno zmotnega. Soglaša pa s stališčem v izpodbijanem sklepu, da je pritožnik izpolnil zahtevo iz prvega odstavka 202. člena ZIZ, in da zato ni podlage za postopanje prvostopenjskega sodišča po četrtem odstavku 202. člena ZIZ. Dejstvo je, da je upnica Republika Slovenija v roku iz V. točke izreka sklepa z dne 4. 11. 2024, dne 11. 12. 2024 sodišču prve stopnje predložila dokazilo, da je v roku iz IV. točke izreka navedenega sklepa na Okrožno sodišče v Ljubljani vložila tožbo zoper pritožnika, pri čemer iz predloženega potrdila izhaja, da je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja terjatve, z vrednostjo spora 146.059,81 EUR. S tem je upnica Republika Slovenija tudi po presoji višjega sodišča zadostila pogoju, določenemu v napotitvenem sklepu z dne 4. 11. 2024, izdanem na podlagi prvega odstavka 202. člena ZIZ. Ali je vložena tožba dejansko materialnopravno ustrezna oziroma sklepčna, pa ne more biti več stvar predmetnega izvršilnega postopka. Presoja navedenega je izključno v domeni pravdnega sodišča, medtem ko je za izvršilni postopek bistveno (že), da je upnica Republika Slovenija opravila procesno dejanje, naloženo ji z napotitvenim sklepom. Ne more in ne sme pa izvršilno sodišče vsebinsko ugotavljati, ali je dokazano pravočasno vložena tožba res izpodbojna, oziroma ali je materialnopravno utemeljena. Izvršilni postopek, v katerem se upnikova terjatev le izvršuje, temu ne more biti namenjen. Da je odločilno že, da je upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, vložil tožbo v roku iz napotitvenega sklepa, potrjuje tudi dejstvo, da na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča, upnik, ki je bil napoten na pravdo, niti ni vezan.

5.Glede na pojasnjeno pritožnik drugačne odločitve ne more doseči s sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 84/2015, Višjega sodišča v Celju Cpg 257/2016 in Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1111/2023, s katerimi utemeljuje svoje navedbe o tem, kakšna naj bi bila ustrezna vsebina tožbe po prvem odstavku 202. členu ZIZ, ki naj bi jo upnica Republika Slovenija morala vložiti, če bi se hotela izogniti postopanju sodišča po četrtem odstavku 202. člena ZIZ. Kot je bilo obrazloženo, izvršilno sodišče vsebinske pravilnosti vložene tožbe ne presoja. To je v pristojnosti pravdnega sodišča in dokler ne bo znan izid pravdnega postopka, je treba poplačilo iz ostanka pridobljene kupnine v izvršilnem postopku zadržati. Pač pa je po drugi strani Višje sodišče v Ljubljani tudi v sklepu I Ip 1111/2023, ki ga citira sam pritožnik (9. točka razlogov), zapisalo, da upnik, ki izpodbija terjatev drugega upnika, na vsebino napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča ni vezan, ter da zadošča, da sta upnika sodišče obvestila o vložitvi tožbe.

6.Pritožba tako neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je pravilna uporaba materialnega prava domena pravdnega in ne izvršilnega sodišča. Drži sicer, da se po prvem odstavku 202. člena ZIZ na pravdo napoti v primerih, ko je odločitev odvisna od spornih dejstev, drugače pa sodišče samo odloči o višini in vrstnem redu izpodbijane terjatve. Vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je v primeru spora o dejstvih glede prerekane terjatve odločanje prepuščeno pravdnemu sodišču, ki nato o odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka, torej najprej ugotavlja sporna dejstva, nato pa ugotovljena dejstva še subsumira pod ustrezno materialnopravno normo. Povedano še drugače, v primeru spora o dejstvih v zvezi s prerekano terjatvijo pravdno sodišče v okviru odločanja o tožbi seveda odloča tudi o pravnih vprašanjih.

7.Izvršilno sodišče se torej v samo vsebino vložene tožbe ne sme spuščati, ugotoviti mora le, ali je bilo procesno dejanje vložitve tožbe v roku iz napotitivenega sklepa opravljeno, ali ne. Dlje od tega sodišče v izvršilnem postopku ne more iti, saj bi sicer preseglo svoja pooblastila. Kakor hitro sodišče v izvršilnem postopku ugotovi, da je bila tožba pravočasno vložena, mora poplačilo iz prejete kupnine zadržati in nadaljnje odločanje o terjatvi prepustiti pravdnemu sodišču. Kakšna bo usoda zadržanega poplačila, je tako v takem primeru odvisno od izida pravdnega postopka.

8.Glede na vse pojasnjeno ni mogoče pritrditi pritožniku, da upnica Republika Slovenija ni vložila ustrezne tožbe za izpodbijanje pritožnikove terjatve, niti pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ustreznosti vložene tožbe sploh ni preizkusilo, kar naj bi bil pogoj, da bi lahko presodilo izpolnjenost pogojev za odloženo poplačilo drugih upnikov. Navedenega sodišče prve stopnje pravilno ni presojalo, če bi to storilo, bi poseglo v pristojnost pravdnega sodišča. Pritožnik drugačne odločitve ne more doseči s sklicevanjem na predloženo celotno tožbo upnice Republike Slovenije, ki naj bi izkazovala njen nepravilno postavljen tožbeni zahtevek. Ker navedenega v izvršilnem postopku ni dopustno ugotavljati, ne gre za pravno pomembno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato se tudi višje sodišče do vsebine predložene tožbe ne opredeljuje. Kot rečeno, je za odločitev o pritožbi bistveno, da je upnica Republika Slovenija pravočasno, v roku iz napotitvenega sklepa, vložila tožbo zoper pritožnika, in o tem tudi pravočasno predložila dokazilo, to za odložitev poplačila iz ostanka kupnine zadošča.

9.Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo upnika A. A. zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer se do pritožbenih navedb, ki niso bile pravno pomembne za odločitev, ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Glede na neuspeh s pritožbo upnik A. A. krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).