Jedro

Učinke razdrte pogodbe urejajo določbe 132. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (točka 1., točka 3. v delu, ki se nanaša na delno zavrnitev obrestnega zahtevka glede glavnice pod točko 1., in točka 4. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za vrnitev tolarske vrednosti zneska 24.000,00 DEM s pripadki. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženec za ta znesek obogaten, ker do sklenitve kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama, ker se njuni volji glede bistvenih sestavin kupne pogodbe nista ujemali, ni prišlo. Delno je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke (v nadaljevanju tožena stranka), s katerim je od tožnika (v nadaljevanju tožeča stranka) zahteval plačilo škode v znesku 325.547,30 SIT s pripadki, medtem ko je zahtevek za plačilo uporabnine za hišo in gospodarsko poslopje ter delno obrestni zahtevek glede glavnice pod točko 1. izreka zavrnilo. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 284.070,50 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo pa izpodbija v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ter predlaga v tem delu razveljavitev sodbe. Navaja, da je bila po mnenju tožene stranke pogodba med pravdnima strankama sklenjena, saj je tožeča stranka toženi stranki izročila znesek, ki je predstavljal aro. Sodišče sicer meni, da se stranki nista zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe, tožena pa ocenjuje nasprotno, da so trditve tožeče stranke o drugačnem pomenu izročenega denarja, kakor tudi o nesoglasju o bistvenih sestavinah pogodbe, zgolj sprenevedanje. Omenjeni znesek je tožena stranka izročila tožeči stranki zaradi utrditve obveznosti. Zmotna je argumentacija sodišča tudi v delu, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Tožeča stranka je uporabljala hišo in gospodarsko poslopje, nedvomno je od tega imela korist. Korist se kaže v shranjevanju počitniške prikolice in pa v tem, da je tožeča stranka uporabljala hišo kot skladišče za shranjevanje blaga. Sodišče se z razčiščevanjem tega dejanskega stanja ni ukvarjalo.

Pritožba je utemeljena.

Prvo sodišče je svojo ugotovitev, da pogodba med strankama ni bila sklenjena, obrazložilo - z različnima izpovedbama pravdnih strank o okoliščinah, ki so pomembne za presojo, kaj je predstavljal znesek 24.000,00 DEM, - ter da potrdil z dne 9.1.1992 in 6.6.1992 ni mogoče šteti za listino, v obliki katere se lahko sklene pogodba o prometu z nepremičnino.

Takšna obrazložitev odločitve prvega sodišča o tem, da pogodba med strankama ni nastala, je nepopolna, odločitev pa vsaj preuranjena. Predvsem prvo sodišče ni ocenilo izpovedb obeh pravdnih strank, ki se res razlikujeta o tem, ali je bilo predmet nakupa posestvo tožene stranke v celoti ali le hiša z ohišnico, in tedaj ni zavzelo stališča do tega, kateri izmed pravdnih strank (ali morda nobeni) verjame. Njuni izpovedbi (bi) bo moralo oceniti tudi v zvezi s potrdili z dne 9.1.1992 in 6.6.1992, pri čemer tudi ni jasno povedalo, zakaj "teh potrdil ni mogoče šteti za listino, v obliki katere se lahko sklene pogodba o prometu z nepremičnino". Če sta v potrdilu zapisana predmet in cena, podpisali pa sta ga pogodbeni stranki, potem je verjetno zahtevi po pisnosti pogodbe za nepremičnino ugodeno, čeprav sama listina ni sposobna za zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe. Če bo v ponovljenem postopku sodišče ugotovilo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, potem je res vseeno, ali znesek 24.000,00 DEM v celoti ali delno predstavlja aro ali kupnino. V nasprotnem primeru pa bo moralo sodišče ugotoviti, kaj ta znesek predstavlja in v skladu s svojo ugotovitvijo glede na to, da je pogodba med strankama nesporno razdrta, odločiti o zahtevku tožeče stranke za vrnitev tolarske vrednosti zneska 24.000,00 DEM (132. člen ZOR, pravila o ari). Če bi v nadaljevanju postopka sodišče ugotovilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena, pa nato glede na stališče obeh strank v tem postopku razdrta, tožnik do razdrtja pogodbe hiše in gospodarskega poslopja ni uporabljal brez pravnega naslova. Kot je že navedeno, pa učinke razdrte pogodbe urejajo določbe 132. člena ZOR. Če pa bi sodišče ugotovilo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo, potem bi tožnik res ves čas uporabljal tujo stvar, pri čemer je dokazno breme o času in višini koristi oziroma hkratnega prikrajšanja na strani tožene stranke.

V ponovljenem postopku bo prvo sodišče moralo v nakazani smeri ugotoviti pravno odločilna dejstva in nato o zahtevku tožečih strank v izpodbijanem delu s to pritožbo ponovno odločiti.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.