Jedro

Določba 2. odstavka 22. člena ZDavP v razmerju do 274. člena ZUP davčni organ le dodatno pooblašča, da odločbo iz razloga kršitve materialnega zakona ne le razveljavi, temveč tudi odpravi ali spremeni po nadzorstveni pravici, ne širi pa tistih razlogov, iz katerih odpravo odločbe lahko zahteva po ZUP tudi stranka, še na kršitev materialnega zakona. Navedeno kršitev stranka tudi v davčnem postopku lahko uveljavlja v postopku z rednimi pravnimi sredstvi - pritožbenem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 15. 10. 2001 zavrnila zahtevo tožeče stranke za odpravo odločbe Davčnega urada A, Izpostave B, z dne 12. 9. 2000, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1999, po nadzorstveni pravici. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi najprej navedla, kdaj so v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP) podani pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, in da lahko Glavni davčni urad v primeru, da je z dokončno odločbo kršen materialni zakon, odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni. Tožena stranka je na navedbe tožeče stranke, da 17. točka 19. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95-odločba US, 7/95, 14/96-odločba US, 44/96, 68/96-odločba US, 82/97-odločba US, 36/99-odločba US, v nadaljevanju ZDoh) določa, da se davka o osebnih prejemkov ne plačuje od plačil za opravljeno delo v programih javnih del, in zato ni pomembno na kakšni osnovi so bila ta plačila opravljena, odgovorila, da je na podlagi določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 69/98, v nadaljevanju ZZZPB-D) prišlo do spremembe sistema javnih del. Za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela na podlagi posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklenejo z izvajalcem javnih del, se na podlagi določbe 39. člena ZZZPB-D uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore, počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu in posebno varstvo delavcev. Brezposelna oseba ima na podlagi navedene zakonske določbe pravico do plače v višini izhodiščne plače tarifnega razreda ustrezne kolektivne pogodbe za delo, ki ga opravlja v programu javnih del, pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo z javnim prevoznim sredstvom in do povrnitve stroškov prehrane ter pravico do vključitve v program usposabljanja in izobraževanja. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložila, da je tožečo stranko v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 15. člena ZDoh, ki določa, da je zavezanec za plačilo davka od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema plačo iz delovnega razmerja, štela za zavezanko za plačilo davka od osebnih prejemkov, v skladu z določbo prve alinee 6. člena ZDoh pa je plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala za opravljeno delo v okviru javnih del, štela kot znesek letne plače, ki se všteva v osnovo za dohodnino. Po mnenju tožene stranke plačila za opravljeno delo v programih javnih del v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 17/91, 12/92, 71/93, 2/94 in 38/94, v nadaljevanju ZZZPB), ki je veljal pred uveljavitvijo ZZZPB-D, niso imela značaja plače. Glede na to, da se je na podlagi ZZZPB-D sistem programov javnih del povsem spremenil, določba 17. točke 19. člena ZDoh po njenem mnenju ni več uporabljiva.

Tožnica v tožbi ugovarja, da 17. točka 19. člena ZDoh jasno določa, da se od plačil za opravljeno delo v programih javnih del davka od osebnih prejemkov ne plačuje, in zato po njenem mnenju spremembe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ne morejo vplivati na drugačno tolmačenje in izvajanje te določbe. Po mnenju tožnice je v spornem primeru odločilno dejstvo, da so bila plačila izvršena za delo, opravljeno v programu javnih del. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 v nadaljevanju ZDavP) v drugem odstavku 22. člena določa, da Glavni davčni urad lahko dokončno odločbo o odmeri davkov, s katero je bil prekršen materialni zakon, odpravi, razveljavi ali spremeni v roku 5 let od dneva, ko je odločba postala dokončna. V tem je to izredno pravno sredstvo odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe po nadzorstveni pravici drugače urejeno kot v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, v nadaljevanju ZUP), zato je v skladu s petim odstavkom 1. člena ZDavP, ki določa, da se ZUP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP drugače urejena, potrebno postopati po določbah tega zakona, po določbah ZUP pa se postopa glede vseh ostalih vprašanj postopka, ki z ZDavP niso urejena. Po presoji sodišča ZDavP ne določa, kdo je upravičen za vložitev zahteve za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe po nadzorstveni pravici, če je z odločbo kršen materialni predpis, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbe ZUP. Ta v prvem odstavku 275. člena določa stranko v postopku kot enega izmed upravičenih vlagateljev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Upoštevajoč navedeno določbo je stranka po določbah ZUP upravičena zahtevati odpravo odločbe po nadzorstveni pravici le iz razlogov, določenih v 274. členu ZUP, v davčnem postopku pa iz tem razlogom ustrezno določenih razlogov po prvem odstavku 22. člena ZDavP. Določba drugega odstavka 22. člena ZDavP v razmerju do 274. člena ZUP davčni organ le dodatno pooblašča, da odločbo iz razloga kršitve materialnega zakona ne le razveljavi, temveč tudi odpravi ali spremeni, ne širi pa tistih razlogov, iz katerih odpravo odločbe lahko zahteva po ZUP tudi stranka še na kršitev materialnega zakona. Navedeno kršitev stranka tudi v davčnem postopku lahko uveljavlja izključno v postopku z rednimi pravnimi sredstvi - pritožbenem postopku. Po presoji sodišča tožeča stranka torej ni bila upravičena zahtevati odprave odločbe po nadzorstveni pravici zaradi kršitve materialnega predpisa, in bi morala tožena stranka iz tega razloga njeno zahtevo v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavreči. Vendar pa zaradi tega, ker je bila zahteva zavrnjena namesto zavržena, odločitev ni v škodo tožeče stranke, kajti tožeča stranka meritorne odločbe sploh ni bila upravičena zahtevati. Sodišče zato pravilnosti razlogov, s katerimi tožena stranka utemeljuje zavrnitev zahteve tožeče stranke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ni presojalo.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00).