Jedro

Status žrtve vojnega nasilja je mogoče priznati kot otroku zaradi izgube starša v vojni le, če je smrt starša nastopila ali kot posledica sodelovanja starša z NOB Slovenije ali v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja staršu (izgnanca, taboriščnika, zapornika, delovnega deportiranca, interniranca, begunca).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila v ponovnem postopku izdano odločbo Upravne enote A, Izpostave B št. 596-723/00 z dne 23. 9. 2003, s katero je le-ta tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ter odločila, da se tožnici statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ne prizna. Tožena stranka v razlogih navaja, da tožnica ni dokazala, da bi bil njen oče AA med 2. svetovno vojno ubit zaradi sodelovanja v NOB ali kot talec, niti ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zato tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), niti pogojev po zakonski noveli, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 64/01. V ponovnem postopku je bila pridobljena še dodatna dokumentacija: dopis Pokrajinskega arhiva Koper z dne 18. 12. 2002 (iz katerega izhaja, da je bil BB 27. 4. 1942 ustreljen in da so bili povzročitelji njegove smrti partizani), dokumentacija v zvezi z uveljavljanjem statusa žrtve vojnega nasilja sestre tožnice CC (med katero je potrdilo ZZB in udeležencev NOB občine C z dne 20. 11. 2000, iz katerega je razvidno, da za AA občinski odbor ZZB NOB nima v arhivu podatka, da bi bil sodelavec NOB, niti ga ni v seznamu, da je padel v NOV ali bil ubit kot talec s strani Italijanov leta 1942, zabeležen pa tudi ni na vaški spominski plošči na spomeniku padlih v NOV), dokumentacija v zvezi z uveljavljanjem statusa žrtve vojnega nasilja za drugo sestro tožnice DD (med katero je zapisnik z dne 7. 5. 2003 o že tretjem zaslišanju priče EE, iz katerega je mogoče razbrati, da je oče tožnice skrivaj delal za partizane, dne 27. 4. 1942 pa so v večernih urah v njegovo hišo vdrli neznani možje in ga ustrelili, vendar tožena stranka ocenjuje pričevanje te priče kot nezanesljivo, in tudi zapisniki o izjavah prič FF in GG), potrdilo Arhiva Republike Slovenije z dne 17. 1. 2001 (iz katerega je razvidno, da je bil BB 27. 4. 1942 ustreljen s strani Italijanov).

Tožnica v tožbi navaja, da je odločba tožene stranka napačna in nezakonita. Z zakonsko novelo ZZVN, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 110/02, je bil krog upravičencev do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja razširjen, in sicer tako, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena ZZVN tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941, ali je padel, umrl ali bil pogrešan zaradi sodelovanja v NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN do 15. 5. 1945 oziroma po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945, ter tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko območje. V obravnavani zadevi je treba upoštevati tisti del besedila noveliranega 2. člena ZZVN, ki govori o tem, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali bil pogrešan v takšnih okoliščinah, ki opravičujejo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ne glede na to, da umrli ni bil pripadnik NOB Slovenije ali talec. Dokazni postopek pred upravnimi organi pa je pokazal, da je bil oče tožnice BB ustreljen 27. 4. 1942, ko so v njegovo hišo v večernih urah vdrli neznani možje in ga pred družino ustrelili, tožnica pa je bila tudi neposredna priča navedenega zločina. Iz potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 17. 1. 2001 izhaja, da je bil BB ustreljen dne 27. 4. 1942 s strani Italijanov. Ob takem dejanskem stanju pa ob pravilni razlagi noveliranega 2. člena ZZVN niti ni bilo pomembno, ali je oče tožnice sodeloval z NOB Slovenije, prav tako ni pomembno, da njen oče ni bil ubit kot talec. Vsekakor je bil ubit v okoliščinah, ki opravičujejo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici, kajti ustreljen je bil v domači hiši, pred očmi tožnice, v času italijanske okupacije in to s strani Italijanov. Ob upoštevanju navedenih okoliščin so v obravnavanem primeru podani razlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici. Sicer pa oče tožnice tudi je sodeloval z NOB in zgolj okoliščina, da njegovega imena ni na spominski tabli, ne opravičuje zaključka, da v NOB ni sodeloval. Sicer pa to niti ni odločilno za pravilno odločitev v zadevi. Izpodbijana odločba pa okoliščin, v katerih je umrl oče tožnice, sploh podrobno ne pojasni, pač pa zgolj ugotavlja, da oče tožnice ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa po 8. odstavku 2. člena ZZVN. V izpodbijani odločbi je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči tako, da tožnici status žrtve vojnega nasilja prizna oziroma podrejeno, naj zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki. Tožnica zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN, ki ga tožnica uveljavlja, bi glede na določbe 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) morala izkazati, da je otrok, katerega starš je padel, umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15. 5. 1945 oziroma pod pogoji, navedenimi v zakonu, najkasneje do 31. 12. 1945. To pomeni, da je smrt starša morala nastopiti ali kot posledica sodelovanja z NOB ali v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, to je izgnanca, taboriščnika, zapornika, delovnega deportiranca, interniranca ali begunca. Okoliščine, ki utemeljujejo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN (in ki jih določa novelirani del te določbe, na katerega se izrecno sklicuje tožnik), po mnenju sodišča torej niso kakršnekoli vojne okoliščine, v katerih je prišlo do smrti starša, kot bi izhajalo iz tožbenih trditev o tem, kako je treba razlagati zakonsko besedilo v navedeni določbi, pač pa so to okoliščine, ki bi staršu utemeljevale priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN (izgnanca, taboriščnika, begunca oziroma vseh drugih v zakonu naštetih). To pa pomeni, da se na tako razlago zakona, kot jo podaja tožnica, ker po mnenju sodišča ni pravilna, ne more z uspehom sklicevati. Ob pravilni razlagi in uporabi navedenega dela določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN in po katerem je, po povedanem, smrt starša morala nastopiti v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN (izgnanca, begunca ali drugega), pa tožnici statusa na uveljavljani dejanski podlagi tudi ne bi bilo mogoče priznati, saj takih okoliščin niti zatrjevala ni (ne izrecno, izhajale pa tudi niso iz njenih navedb v postopku). Smrt očeta v domači hiši, čeprav sicer povzročena med vojno in s strani italijanskega okupatorja, sama po sebi, ne da bi bile izkazane po ZZVN relevantne okoliščine, namreč ne predstavlja okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja le-temu.

Glede na navedeno bi tožnica status žrtve vojnega nasilja po 8. odstavku 2. člena ZZVN mogla uveljaviti le, če bi bilo izkazano, da je smrt njenega očeta nastopila v posledici sodelovanja očeta z NOB Slovenije. To pa pomeni, da nima prav, ko trdi, da je za zadevo nepomembno, ali je oče z NOB sodeloval. Tožnica je to okoliščino v postopku izrecno zatrjevala, in ta okoliščina je bila, ker je za odločitev v zadevi pravno pomembna, predmet razjasnjevanja, tožnica pa je tudi bila večkrat pozvana, naj predloži ali predlaga dokaze o okoliščinah očetove smrti in zatrjevanem njegovem sodelovanju s partizani. Vendar pa se sodišče s toženo stranko strinja, da v postopku ugotovljena dejstva in okoliščine ne dovoljujejo zaključka, ki ga je sprejel prvostopni organ (v ponovnem postopku), da povzročitev smrti očetu s strani italijanskega okupatorja izkazuje očetovo sodelovanje z NOB, kajti o tem ni listinskih dokazov, sodelovanja z NOB pa tudi ni potrdila nobena od prič, ki bi se pri izpovedbi oprla na lastne zaznave. Potrdilo Arhiva Republike Slovenije z dne 17. 1. 2001, ki ga tožnica ponovno predloži tudi s tožbo, čeprav je bilo pridobljeno že v upravnem postopku in sta ga izrecno ocenila tako prvostopni organ kot tožena stranka, tudi po presoji sodišča, enako kot tožene stranke, ne izkazuje razloga, zakaj je bil oče tožnice (27. 4. 1942) ustreljen s strani italijanskega okupatorja. Priča EE pa je, kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju, izpovedovala po pripovedovanju same družine tožnice, izpovedbo pa tudi spreminjala, tako da ni brez podlage tožena stranka tega dokaza ocenila kot nezanesljivega, celo izjava same tožnice, podana kot dokaz (tak dokaz pa velja za manj siguren dokaz, ker je stranka za izid ugotovitvenega postopka zainteresirana), pa je o sodelovanju očeta z NOB pavšalna, kar še zmanjšuje njeno dokazno vrednost. Glede na to tožnica, na kateri je bilo dokazno breme (140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, ZUP) ter je bila ona dolžna, da bi z zahtevo mogla uspeti, predložiti ali predlagati dokaze o teh okoliščinah kot relevantnih, brez podlage zatrjuje, da je oče z NOB sodeloval. Ker drugih dokazov, kot so bili izvedeni (in na podlagi katerih tudi po presoji sodišča očetovo sodelovanje z NOB ni izkazano), tožnica ni predlagala ali predložila, ob tem ko je prvostopni organ tudi sam zbiral dokaze, izkazati pa je bila navedeno okoliščino za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja dolžna ona, ne more z uspehom očitati, da je dejansko stanje v upravnem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno. Neutemeljeno očita tožnica tudi, da tožena stranka podrobno ne pojasni okoliščin očetove smrti, ob tem ko zaključi, da oče ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ob tem ko sam dogodek očetove smrti ni sporen, pa okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje statusa očetu, glede na trditveno podlago niti ni bilo mogoče razjasnjevati, saj, po že povedanem, sploh niso bile zatrjevane, niti niso izhajale iz drugih navedb tožnice. To pa pomeni, da nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s temi okoliščinami tožnica tudi ne more z uspehom uveljavljati.

Sodišče se tako s toženo stranko strinja, da je le-ta, potem ko niti v ponovnem postopku tožnica ni uspela izkazati za priznanje statusa relevantne okoliščine sodelovanja očeta tožnice z NOB ali za priznanje statusa relevantnih drugih okoliščin, zahtevo tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljeno zavrnila.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Zavrnitev stroškovnega zahtevka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.