Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da gre pri okužbi z MRSO za poklicno bolezen.

Glede na ugotovitev, da je tožnica (zdravstveni tehnik) pri svojem delu pogosto prihajala v stik z bolniki, ki so bili okuženi ali nosilci MRSE, pri čemer so se na takratnem tožničinem oddelku zdravili bolniki, pri katerih je pogosta prisotnost te bakterije v sluznici dihal in je obstajala tudi možnost okužbe po zraku, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delo, ki ga je opravljala tožnica, pomeni nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I. točki izreka v zvezi s prvim odstavkom II. točke izreka tako, da je prvo tožena stranka dolžna tožnici plačati še znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 dalje do plačila; - delno razveljavi v delu prvega odstavka II. točke izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in rente ter v prvem in drugem odstavku III. točke izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (tj. I. točka, del prvega odstavka II. točke glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zneska 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 do plačila, drugi odstavek II. točke ter tretji odstavek III. točke izreka sodbe).

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Kar je tožnica zahtevala več in drugače (plačilo zneska 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 dalje do plačila; plačilo zneska 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila; mesečnih zneskov 200,00 EUR iz naslova rente od 1. 5. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, prvi toženki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.826,26 EUR in drugi toženki v višini 326,76 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (zavrnilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da prvo toženi stranki naloži še plačilo 33.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nematerialno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugo toženi stranki pa iz naslova odškodnine za nematerialno škodo naloži plačilo 38.000,00 EUR, v preostalem delu pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s prisojenim zneskom odškodnine. Navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bilo njeno zdravljenje ne le neprijetno, temveč deloma tudi boleče. Ugotovitev, da je tožnica izpovedala, da ni trpela telesnih bolečin, ni pravilna. Tožnica je izpovedala, da zaradi zdravljenja ni trpela "nekih telesnih bolečin", kar je razumeti, da te niso bile posebno hude. Ob ugotovitvi, da je bila operacija mandljev v letu 2009 opravljena zaradi okužbe oziroma kontaminacije z MRSO in da se je s to operacijo njeno zdravljenje tudi zaključilo, bi moralo sodišče šteti, da je tožnica poleg neugodnosti trpela tudi telesne bolečine, saj je, ne glede na ugotovitve izvedenca, da tožnica telesnih bolečin ni trpela, to splošno znano dejstvo. Meni, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 8.000,00 EUR. Neprimerna je tudi odškodnina za pretrpljeni strah. Sodišče ni upoštevalo subjektivnih kriterijev za odmero odškodnine iz tega naslova, in sicer, da je tožnica kot medicinska sestra seznanjena z možnimi hudimi posledicami okužbe z MRSO in je zato doživljala strah v zvezi z izidom zdravljenja v bistveno hujši obliki. Njen strah je bil tako izrazit, da je posledično pripeljal do trajnih psihičnih sprememb in je bila pri njej potrebna psihiatrična pomoč. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 5.000,00 EUR. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Stališče, da gre zaradi starostne upokojitve za začasno omejitev v njenih življenjskih aktivnostih in da ji zato odškodnina iz tega naslova ne pripada, je zmotno. Upokojitev pri tožnici predstavlja le prenehanje delovnih obveznosti, ne vpliva pa na njene duševne bolečine, ki so vezane na okoliščino, da del, zaradi katerih se je čutila pomembna in je z veseljem hodila v službo, zaradi posledic okužbe z MRSO in odločbe ZPIZ, ki je narekovala spremembo delovnega mesta, ni mogla opravljati pet let in jih ne bi opravljala niti v bodoče, če ne bi prišlo do starostne upokojitve. Napačna je presoja sodišča, da izražene in še vedno prisotne psihične težave, ki jih tožnica prej ni imela in so posledica okužbe z MRSO, ter osebnostna spremenjenost, ki tožnico omejuje v socialnih stikih, niso zadostna podlaga za odmero odškodnine iz tega naslova. Kot trajna posledica je ostala zaprtost vase in socialna izoliranost. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 15.000,00 EUR. Ne strinja se z zavrnitvijo zahtevka iz naslova izgube na zaslužku. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče odločalo o pravici delavca do plačila za delo in ne o izgubi na zaslužku, ki ga je tožnica dejansko utrpela tekom bolniškega staleža kot tudi nadaljnje obdobje do upokojitve. Gre za dejansko nastalo škodo. Pri tem ni pomembno, da tožnica od 23. 6. 2009 ni imela pozitivnih izvidov. Njena izguba je vezana na dejstvo, da je bila kot invalid III. kategorije invalidnosti v posledici obravnavanega dogodka razporejena na delovno mesto, ki ji ni omogočalo enakega zaslužka, kot ga je ustvarjala prej in ga ob normalnem teku stvari nedvomno lahko. V tem delu je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je v konkretnem primeru podana pasivna legitimacija drugo tožene stranke. V 3. členu splošnih pogojih A. so izključene samo tiste bolezni, ki so izrecno navedene in med njimi ni navedena okužba z MRSO ali katerekoli druge nalezljive poklicne bolezni. Pri okužbi z MRSO gre za enkraten nenaden in od volje tožnice neodvisen škodni dogodek, ki je povzročil njeno obolenje, kar je skladno s prvim odstavkom 1. člena splošnih pogojev. Zato je za škodo odgovorna tudi drugo tožena stranka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prvo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (I. točka) sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v delu, v katerem ji sodišče ni priznalo stroškov nad zneskom 1.826,26 EUR (III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča v I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti še ostale stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo sodišča v I. in II. točki izreka glede stroškov postopka, ki jih je tožnica dolžna plačati nad zneskom 1.826,26 EUR, razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče določilo osem dnevni rok za izpolnitev obveznosti, saj takšnega roka v tožbenem zahtevku ni. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv in se ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je pri tožnici ugotovljena okužba z MRSO, ki bi se lahko štela za bolezen. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. B.B. iz katerega izhaja, da je šlo pri tožnici zgolj za kolonizacijo MRSE in ne za okužbo z MRSO. Ker sodišče izvedenskega mnenja ni upoštevalo, obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi temi listinami. Poudarja, da tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke C.C. izhaja, da je šlo pri tožnici zgolj za nosilstvo MRSE, kar potrjuje tudi zdravniška dokumentacija. Tudi iz mnenja dr. D.D. z dne 16. 11. 2007 je razvidno, da je bila pri tožnici postavljena diagnoza kolonizacija z MRSO. Sodišče je sicer pravilno povzelo obe izvedenski mnenji infektologa dr. B.B. in dr. C.C. o tem, kaj pomeni kolonizacija oziroma nosilstvo z MRSA. Kljub temu pa sodišče enači popolnoma različna pojma, to je kolonizacijo in okužbo. Navaja, da je bilo tožnici 21. 6. 2010, torej leto po tem, ko ni bila več nosilka MRSE, z odločbo ZPIZ priznano nadomestilo za invalidnost zaradi posledic poklicne bolezni. Tožnica je bila Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolžna sporočiti, da ni več nosilka MRSE, pa tega ni storila. Ker se sodišče do tega ni opredelilo, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bila operacija nebnic na ORL kliniki v povezavi z nosilstvom MRSE, saj to iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja. Tudi lečeči infektolog D.D. dne 16. 11. 2007 je v svojem izvidu navedel, da tožničine težave izvirajo iz drugih diagnoz in ne zato, ker bi bila nosilka MRSE. Sodišče je odločalo na osnovi verjetnosti, da naj bi pri tožnici prišlo do kolonizacije z MRSO na delovnem mestu. Sklicuje se na izvedensko mnenje izvedenke dr. C.C. o tem, kje vse je lahko prisotna MRSA, zato ne gre za izključno možnost kolonizacije z MRSO v bolnišnici. Opozarja tudi na izvedensko mnenje izvedenca B.B., da bi se tožnica lahko izognila kolonizaciji z MRSA, v kolikor bi dosledno upoštevala navodila in priporočila za izvajanje ukrepov za preprečevanje okužb in da so kolonizacije pri zdravstvenem osebju zelo redke. To pa pomeni, da ne gre za nevarno dejavnost. Ne drži, da se MRSA prenaša po zraku, temveč se prenaša zgolj ob stiku s predmeti ali ljudmi. Zato je učinkovita zaščita dosledna higiena rok in uporaba zaščitnih sredstev, ki preprečuje, da do kolonizacije ne more priti. Navaja, da jemanje brisa ne predstavlja nevšečnosti, CT obnostnih votlin pa je bil opravljen zaradi drugih zdravstvenih težav, ki jih je imela tožnica, zaradi katerih je prejemala tudi antibiotike. Tožnica je imela v letu 2006 vnetje želodčne sluznice s prisotno bakterijo helicobacter pylori in je kasneje tudi dlje časa jemala tablete proti bolečini, kar je vzrok za težje prenašanje antibiotika. Ne drži, da je bila v letu 2009 pri tožnici opravljena odstranitev mandljev zaradi prisotnosti MRSE. Tožnici je bila opravljena endoskopija nosu, hkrati pa tudi tonzilektomija. Zato je odškodnina iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem previsoka. Sodišče ni obrazložilo, zakaj bi zgolj jemanje določenih zdravil, umivanje in mazanje opravičevalo tako visoko prisojeno odškodnino, zato se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi odločitev, da je tožnica upravičena do odškodnine iz naslova prestanega strahu. Tožnica ni imela nikakršnih težav, nobenih bolečin, bila je dobro poučena o tem, kaj pomeni nosilstvo MRSE in da ne gre za bolezen. Tožnica ni zbolela, zato ni mogla trpeti strahu za izid zdravljenja. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prvo tožene stranke prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo prvo tožene stranke zavrne ter ji v plačilo naloži njene pravdne stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Na pritožbo tožnice sta odgovorili obe toženi stranki in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tožnice zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka. Obe priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prvo tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek prvo tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi določilo osemdnevni rok za izpolnitev obveznosti, kljub temu, da tožnica v tožbenem zahtevku izpolnitvenega roka ni postavila. Sodišče prve stopnje je imelo zakonsko podlago za določitev izpolnitvenega roka v 29. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da lahko sodišče določi v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, osemdnevni rok za njeno izpolnitev. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki prvo tožene stranke, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma da so razlogi nejasni ali med seboj nasprotni (glede temelja, višine odškodnine ipd.). Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za odločitev, tako v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti kot tudi z višino nepremoženjske in premoženjske škode, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne razloge, zakaj je štelo, da v konkretnem primeru ni podana pasivna legitimacija drugo tožene stranke, zato je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice, da je v tem delu podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo listin.

9. Neutemeljen je očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja prvo tožena stranka, ko sodišču prve stopnje očita, da pri presoji, ali je pri tožnici podana poklicna bolezen, ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca prof. dr. B.B. Omenjena kršitev (t.i. protispisnost) je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Očitek, da sodišče pri odločitvi upoštevalo ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca prof. dr. B.B., ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo tožena stranka namreč po vsebini uveljavlja navedeno bistveno kršitev postopka zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2004 opravljala svoje delo pri prvo toženi stranki na delovnem mestu Zdravstveni tehnik v enoti intenzivne nege v organizacijski enoti E., skladno z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 10. 2006 pa zaradi nove organizacijske strukture v organizacijski enoti Oddelek F. V letu 2007 se je tožnica pri svojem delu okužila z bakterijo MRSA in bila kasneje tudi nosilec te bakterije. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu v času obravnavanega primera veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna, nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

11. Tožnica je v tej zadevi od toženih strank uveljavljala solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 38.000,00 EUR in za premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku v obdobju od maja 2008 do dneva vložitve tožbe v znesku 9.000,00 EUR ter plačilo mesečne rente v višini 200,00 mesečno od 1. 5. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke. Odškodninska odgovornost drugo tožene stranke ni podana, ker za konkretni primer ni podano zavarovalno kritje. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo prisodilo 5.000,00 EUR, to je 4,90 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v decembru 2016. Odškodnine za premoženjsko škodo pa tožnici ni prisodilo, ker je ugotovilo, da tožnici premoženjska škoda iz naslova izgube na zaslužku kot tudi plačilo rente ne pripada.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

12. Zmotno je stališče prvo tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni podana njena objektivna odškodninska odgovornost. Vztraja, da pri tožnici ni prišlo do okužbe z bakterijo MRSA, ampak je ugotovljena le kolonizacija z MRSO (ki se kaže brez kliničnih znakov), zaradi česar pri tožnici ni podana poklicna bolezen, in da obstaja zgolj verjetnost, da je pri tožnici do kolonizacije z MRSA prišlo na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te pritožbene navedbe niso utemeljene in nimajo podlage v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornimi vprašanji, ali je pri tožnici prišlo do okužbe z bakterijo MRSA in ali je do okužbe prišlo na delovnem mestu pri prvo toženi stranki, razčiščevalo s postavitvijo dveh izvedencev medicinske stroke, in sicer najprej s sodnim izvedencem za medicino - infektologom dr. B.B. in nato s sodno izvedenko za medicino - infektologinjo dr. C.C. Sodni izvedenec dr. B.B. je sicer podal izvedensko mnenje, da pri tožnici ni prišlo do okužbe z bakterijo MRSA, temveč zgolj do kolonizacije z MRSO, vendar je sodišče prve stopnje ugotovitve, da je bila tožnica v kritičnem času pri svojem delu pri prvo toženi stranki pogosto v stiku z bolniki, ki so bili nosilci ali okuženi z MRSO in da se je tožnica med opravljanjem tega dela okužila z MRSO ter bila kasneje tudi nosilec MRSE, utemeljeno oprlo (med drugim) zlasti na izvedensko mnenje izvedenke dr. C.C. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Izvedensko mnenje sodne izvedenke je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, strokovno in skladno s preostalo medicinsko dokumentacijo, pri čemer je izvedenka svoje ugotovitve pojasnila in strokovno obrazložila tudi na zaslišanju.

13. Iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. C.C. izhaja, da se je po njeni oceni tožnica okužila z bolnišničnim tipom MRSE in je v letu 2007 zelo verjetno prebolela okužbo z MRSO. Tožnica je od leta 2004 delala v intenzivni enoti za nego bolnikov z onkološko boleznijo v ... področju (oddelek z večjim tveganjem), v kateri so se zdravili tudi bolniki z MRSO. Dne 9. 11. 2007 je bil tožnici odvzet bris nosu na njenem oddelku in je bila v brisu dokazana prisotnost bakterije MRSA. Da gre za okužbo zgornjih dihal, je dne 13. 11. 2007 menil tudi specialist ORL, pri čemer je močan gnojni izcedek iz nosu eden izmed kliničnih znakov vnetja obnosnih votlin. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi mnenje infektologa, pri katerem se je tožnica zdravila od novembra 2007, po katerem gre pri tožnici zelo verjetno za okužbo in da je zelo verjetni povzročitelj okužbe bakterija MRSA. Tožnica je zaradi zelo verjetne okužbe z MRSO prejela antibiotik in je bilo pri njej opravljenih pet dekolonizacij. Pri tožnici je bila okužba z MRSO pozdravljena, je pa še nekaj časa ostala nosilka MRSE. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in s sprejetim dokaznim zaključkom, da se je tožnica z bakterijo MRSA okužila pri svojem delu pri prvo toženi stranki in bila kasneje tudi nosilka te bakterije. Nasprotno stališče prvo tožene stranke v pritožbi ni utemeljeno. Pritožbena navedba, da bi pri tožnici do okužbe z MRSO oziroma kolonizacije z MRSO lahko prišlo tudi drugje kot na delovnem mestu, je le pavšalna in glede na ugotovitve o tožničinem vsakodnevnem delu z bolniki, ki so bili okuženi ali nosilci MRSE, ne utemeljuje drugačne presoje o okužbi na delovnem mestu.

14. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da gre pri okužbi z MRSO za poklicno bolezen. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne pravne podlage, in sicer Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami) in Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS; št. 85/2003, s spremembami), po katerem gre za bolezen, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposreden okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Dokazni zaključek, da gre pri tožnici zaradi okužbe z MRSO za poklicno bolezen, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo tudi ob upoštevanju dopisa z dne 6. 10. 2009 (A11), v katerem je pooblaščeni zdravnik prvo tožene stranke v zvezi s tožničinim invalidskim postopkom pred ZPIZ navedel, da se je tožnica od novembra 2007 zdravila pri infektologu zaradi infekcije z MRSO, da je bil večkrat neuspešno uveden postopek dekolonizacije ter da je bila kot medicinska sestra pri delu v stiku tudi s pacienti, okuženimi z MRSO, zato meni, da gre pri njej za poklicno bolezen. Ne nazadnje je bila tožnica zaradi poklicne bolezni z odločbo ZPIZ z dne 1. 2. 2010 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami - to je brez stika z imuno kompromitiranimi bolniki, s polnim delovnim časom od 11. 1. 2010 dalje. Pritožbena navedba, da bi morala tožnica po ozdravljeni okužbi z MRSO to spremembo javiti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, je neutemeljena in ni bistvena za odločitev v tem sporu.

15. Glede na ugotovitev, da je tožnica pri svojem delu pogosto prihajala v stik z bolniki, ki so bili okuženi ali nosilci MRSE, pri čemer so se na takratnem tožničinem oddelku zdravili bolniki, pri katerih je pogosta prisotnost te bakterije v sluznici dihal in je obstajala tudi možnost okužbe po zraku, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delo, ki ga je opravljala tožnica, pomeni nevarno dejavnost. Prvo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o možnosti prenosa bakterije MRSA tudi po zraku. Sodišče prve stopnje je takšno ugotovitev sprejelo na podlagi mnenja dr. G.G. (zdravnice za obvladovanje okužbe pri pri toženki), ki je v dopisu z dne 4. 8. 2009 pojasnila, da je bila tožnica od septembra 2004 do novembra 2007 medicinska sestra na oddelku, na katerem se zdravijo bolniki, pri katerih je razmeroma pogosta kolonizacija z MRSO (zlasti sluznice dihal) in da je pri teh pogost simptom kašelj, zato je poleg konktaktnega možen tudi aerogeni prenos bakterij na zdravstveno osebje. Da so ti bolniki pogosto kašljali in kihali, pa je izpovedala tudi tožnica. Zato prvo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se lahko tožnica izognila kolonizaciji z MRSO, v kolikor bi dosledno upoštevala navodila in priporočila za izvajanje ukrepov za preprečevanje okužb. Prvo toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje celo sama navedla, da okužbe z MRSO kljub varnostnim ukrepom in skrbnosti ni mogoče vedno preprečiti. Presojo, da gre za dejavnost, iz katere izhaja povečana nevarnost nastanka škode, pa je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi na podlagi ugotovitve, da se z ukrepi za obvladovanje okužb ukvarjajo komisije, zdravniki in medicinske sestre za obvladovanje bolnišničnih okužb, ki jih mora imeti vsaka bolnišnica. S pritožbeno navedbo, da so kolonizacije z MRSA pri zdravstvenem osebju zelo redke, pa se prvo tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke.

16. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati, da bi ji škoda nastala zaradi kakšnega njenega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tožničino izpoved, da so bili zaposleni poučeni o varnostnih ukrepih pri prvo toženi stranki (uporaba rokavic, mask, plašča in kape, pranje in razkuževanje rok) in da je tožnica vse te ukrepe spoštovala ter uporabljala zaščitna sredstva. Prvo tožena stranka se sicer v pritožbi sklicuje na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B.B., da bi se lahko tožnica izognila kolonizaciji z MRSO, če bi dosledno upoštevala navodila in priporočila za izvajanje ukrepov za preprečevanje okužb, vendar je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo njegovo pojasnilo na zaslišanju, da je bila tožnica dobro poučena o varnostnih ukrepih in da je pri svojem delu ravnala zelo higiensko. Ob upoštevanju, da je obstajala tudi možnost prenosa bakterij MRSA po zraku in da so predhodne zdravstvene težave (hiperplastična nosna sluznica in ponavljajoča se vnetja obnostnih votlih) pri tožnici predstavljale pogoje za večje tveganje za naselitev z MRSO, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici v zvezi z nastankom škode ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja.

17. Prvo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so vse tožničine zdravstvene težave (zdravljenje z antibiotiki, medicinski posegi, zdravljenje pri psihiatru, idr.) posledica njenih predhodnih zdravstvenih težav in da tožnica zaradi MRSE kliničnih težav ni imela. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v zvezi z osebnimi lastnostmi oškodovanca, ki lahko prispevajo k nastanku škode, treba upoštevati t.i. teorijo jajčne lupine, po kateri mora povzročitelj škode oškodovanca vzeti takšnega, kot je. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnih izvedencev za medicino dr. C.C. in dr. H.H. ugotovilo, da se je tožnica zaradi okužbe in kolonizacije z MRSO zdravila z antibiotiki, da je bilo opravljenih pet dekolonizacij ter drugi medicinski postopki, da je bila v času okužbe z MRSO v bolniškem staležu (od 13. 11. 2007 do 18. 2. 2008) ter se je zdravila pri psihiatru. Zato pritožbena navedba, da tožnica zaradi MRSE kliničnih težav ni imela, ne drži. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožnica pred okužbo in kolonizacijo z MRSO res imela določene zdravstvene težave (zvit nosni pretin, kronično zadebelitev sluznice nosu in obnosnih votlin, cisto v levem sinusu ...), ki so predstavljali pogoje za večje tveganje za naselitev z MRSO. Pri tem pa je pravilno zaključilo, da je v skladu s t.i. teorijo jajčne lupine tožnica upravičena do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode tudi posledica njenih predhodnih zdravstvenih težav.

18. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v konkretnem primeru podana pasivna legitimacija drugo tožene stranke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela prvo tožena stranka v kritičnem času zavarovano svojo odgovornost pri drugo toženi stranki po polici št. ..., v katero so bili vključeni tudi lastni delavci. Iz dodatka št. 8 k navedeni polici pa izhaja, da so od 1. 1. 2007 dalje veljali pri zavarovanju splošne odgovornosti Splošni pogoji A., po katerih so bili med drugim iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi poklicne bolezni, azbestoze, genetskih sprememb v organizmu, elektromagnetskega sevanja ali tabakoze (3. člen). Glede na to, da gre pri tožnici za poklicno bolezen, odškodninski zahtevki zaradi bolezni pa so bili po 3. členu Splošnih pogojev izvzeti iz zavarovanja, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka iz tega naslova ni odgovorna za izplačilo odškodnine tožnici.

Glede višine nepremoženjske škode:

19. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in je presodilo, da znaša primerna odškodnina za prestane nevšečnosti med zdravljenjem 3.500,00 EUR in za strah 1.500,00 EUR, skupno 5.000,00 EUR. Do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnica ni upravičena.

20. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

21. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke dr. H.H. kot tudi na izpovedi tožnice. V zvezi s presojo pretrpljenih telesnih bolečin je sodišče prve stopnje sledilo tožničini izpovedi, da v zvezi z okužbo in kolonizacijo z MRSO telesnih bolečin ni trpela oziroma jih ni imela. Enako pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, da tožnica med celotnim potekom bolezni, zdravljenjem in dekolonizacijami, telesnih bolečin ni imela. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnica telesnih bolečin ni trpela. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke dr. C.C. res ugotovilo, da je bil operativni poseg mandljev v povezavi z okužbo z MRSA, vendar zgolj sklicevanje tožnice v pritožbi, da je splošno znano, da operacijo mandljev in kasneje tudi zdravljenje spremljajo telesne bolečine, ne zadostujejo za prisojo odškodnine iz tega naslova. Tožnica namreč ni navedla intenzitete bolečin niti, koliko časa naj bi te bolečine trajale. Pravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imela tožnica zaradi okužbe in kolonizacije z MRSO razne nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer večkrat so ji odvzeli brise žrela, ušesa in kože, opravljen je bil CT obnosnih votlin, jemati je morala antibiotika Linezolidi in kasneje Primotren, ki ju je slabo prenašala, prestati je morala pet postopkov dekolonizacije, v letu 2009 so ji odstranili mandlje. Tožnica se je po ugotovljeni okužbi z MRSO zdravila pri psihiatru, ki ji je predpisal zdravilo Paluxon. V času okužbe z MRSO je bila v bolniškem staležu (od 13. 11. 2007 do 18. 2. 2008). Ob upoštevanju navedenih nevšečnosti med zdravljenjem je tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 3.500,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje tožnice za njeno zvišanje in pritožbeno zavzemanje prvo tožene stranke za njeno znižanje pa neutemeljeni.

22. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odmerjena odškodnina zaradi prestanega strahu odmerjena nekoliko prenizko. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca H.H., da je tožnica v času bolezni in zdravljenja doživljala strah, in sicer je bil ta prvih šest mesecev srednje hude intenzitete, ko je tožnica stalno razmišljala in jo je bilo strah, koliko časa bo zdravljenje še trajalo. Temu pa je sledilo obdobje zmerne intenzitete, ki je trajalo od tri do štiri mesece. Od takrat dalje je bil pri tožnici prisoten le blag strah do trenutka, ko je izvedela, da so izvidi dokončno negativni. Potem pa strahu ni bilo več. Pravilno je upoštevalo tudi tožničino izpoved, da je bila v paničnem strahu, saj je vedela, na kakšen način poteka zdravljenje bolnikov z MRSO ter da bo morala opraviti dekolonizacijo, ki se je je bala. Izpovedala je tudi, da je strah trajal od 13. 11. 2007 in da jo je še zdaj strah, da se ne bi vse to ponovilo. Vse te okoliščine sicer utemeljujejo odškodnino iz navedenega naslova, a ne v višini 1,500,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Njen strah je bil namreč tako izrazit, da je bila tožnica potrebna psihiatrične pomoči, na kar tožnica utemeljeno opozarja v pritožbi. Glede na te okoliščine in dejstvo, da se je tožnica po ugotovljeni okužbi zdravila tudi pri psihiatru, tožnica utemeljeno uveljavlja zvišanje odškodnine iz tega naslova, in sicer znaša primerna odškodnina 2.000,00 EUR. Zavzemanje prvo tožene stranke v pritožbi za njeno znižanje, pa ni utemeljeno.

23. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovanca temu pripada praviloma le, če gre za posledice trajnega značaja, ki oškodovanca omejujejo oziroma ga bodo omejevale trajno tudi v bodoče. Prisoja te odškodnine v primeru obstoja začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca je utemeljena le izjemoma, v kolikor bi šlo npr. za izredno intenzivno omejitev življenjskih sposobnosti oškodovanca ali če bi obstajale posebne okoliščine. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tožnici zaradi okužbe in kolonizacije z MRSO ni podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je pravilna. Iz izvedenskih mnenj sodnih izvedencev dr. C.C. in dr. B.B. skladno izhaja, da tožnica ni več okužena z MRSO, pri čemer je bila okužba pozdravljena 29. 1. 2008, niti ni več nosilka MRSE, ki je bila odpravljena 23. 6. 2009. Da pri tožnici ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. H.H., ki je pojasnil, da se je tožnica po tej izkušnji bolezni, okužbe in zdravljenja osebnostno spremenila, vendar njene življenjske aktivnosti, z izjemo večje previdnosti v socialnih stikih, niso v ničemer zmanjšane. Zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da v konkretnem primeru začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni takšne intenzivnosti, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine tudi iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je izvedenec dr. H.H. na zaslišanju (ko mu je bilo predočeno izvedensko mnenje in ocena invalidske komisije z dne 11. 1. 2010 o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije) spremenil svojo oceno iz izvedenskega mnenja v zvezi z oceno posledic na področju tožničinih življenjskih aktivnosti in navedel, da dejstvo, da je bila tožnica ocenjena kot invalid III. kategorije z določenimi prilagoditvami, pomeni, da je na njenem delovnem področju prišlo do nekaterih sprememb (premestitev na drugo delovno mesto), ki so zmanjšale njene življenjske aktivnosti na tem področju. Tem ugotovitvam pa je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo, ko je presodilo, da začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni bilo močnejše intenzitete in je zato že vključeno v odškodnini za nepremoženjsko škodo iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem. Po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je bila tožnica skladno z odločbo ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije zaradi poklicne bolezni in priznano pravico do premestitve, dejansko premeščena na drugo delovno mesto z omejitvami, utemeljujejo zaključek, da so bile tožničine življenjske aktivnosti bistveno zmanjšane. Zaradi bistveno zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je tožnica upravičena do pravične odškodnine, ki znaša 2.500,00 EUR.

24. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je upravičena tožnica v obravnavanem primeru tako znaša 8.000,00 EUR. V presežku, tj. do zneska 37.000,00 EUR s pripadki, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 8.000,00 EUR je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, saj ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih.

25. Pritožba tožnice je torej v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo v prvem odstavku II. točke v zvezi s I. točko izreka tako, da je prvo tožena stranka dolžna tožnici plačati še znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 dalje.

Glede premoženjske škode:

26. Tožnica se utemeljeno pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za izgubljen zaslužek ter za plačevanje mesečne rente in istega naslova. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je bil zaradi spremembe delovnega mesta (razporeditve na drugo delovno mesto) njen osebni dohodek nižji, saj ni imela več dežurstev in ni prejemala dodatkov za izmensko delo, za delo ponoči, za delo v nedeljo ter za nadurno delo. Ocenila je, da ji je od maja 2008, ko je bila razporejena na drugo delovno mesto, do vložitve tožbe, nastala izguba na zaslužku v višini 9.000,00 EUR. Ker ji bo izguba na zaslužku v povprečni višini 200,00 EUR mesečno nastajala tudi v bodoče, je v tem znesku uveljavljala plačilo mesečne rente od 1. 5. 2011 dalje.

27. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavlja 168. člen OZ, po katerem ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek). V drugem odstavku 174. člena OZ je določeno, da v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

28. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožnica zaradi premestitve na drugo delovno mesto ni utrpela izgube na zaslužku. Pri tem je sodišče izhajalo iz ugotovitve, da je delovno mesto srednja medicinska sestra na triaži, na katerega je bila tožnica premeščena, uvrščeno v isti plačni razred kot delovno mesto srednja medicinska sestra v intenzivni negi, zato pri tožničini osnovni plači v spornem obdobju ni prišlo do nobene razlike. V zvezi z dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času (glede katerih je tožnica dejansko uveljavljala izgubo na zaslužku) pa je zavzelo stališče, da delavcu pripada plačilo za delo oziroma dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času zgolj za čas, ko delavec v takšnem času dejansko dela. Ker tožnici nadurno, nočno ali izmensko delo ni bilo odrejeno in ga ni opravljala, je sodišče prve stopnje presodilo, da ji navedeni dodatki ne pripadajo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka, ki ga je tožnica utrpela zaradi premestitve na drugo delovno mesto v posledici poklicne bolezni, se upošteva zaslužek, ki bi ga imela tožnica glede na normalen tek stvari, če do poklicne bolezni, in s tem do premestitve na drugo delovno mesto, ne bi prišlo. Gre torej za zaslužek, ki ga tožnica zaradi premestitve na drugo delovno mesto zaradi poklicne bolezni ni mogla doseči, in sicer ne glede na to, ali gre za osnovno plačo ali morebitne dodatke. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da se v povprečni mesečni prejemek lahko šteje tudi plačilo za opravljene nadure, če so priznane glede na normalen tek delovnega procesa (glej VDSS, sodba in sklep, opr. št. Pdp 970/2008). Izguba na zaslužku pa se lahko ugotavlja tudi upoštevaje primerljive delavce na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedala tožnica pred premestitvijo, z vsemi dodatki in pod predpostavko, da bi tudi tožnica v vtoževanem obdobju enako kot drugi delavci opravljala delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (nočno delo, nadurno delo, izmensko delo). Dejstvo, da tožnica od 23. 6. 2009 dalje ni več nosilka MRSE, ni pomembno za presojo tožničinega prikrajšanja zaradi izgube na zaslužku, kot je to zmotno izpostavilo sodišče prve stopnje. Pri presoji škode, ki je nastala tožnici zaradi premestitve na drugo delovno mesto, tudi ni pomembno, da je tožnica v marcu 2008 dopolnila starost 55 let in je s tem pridobila status starejše delavke, zaradi česar ji prvo tožena stranka lahko odredi nadurno ali nočno delo le z njenim pisnim soglasjem. Ne nazadnje pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica tudi na delovnem mestu, na katerega je bila razporejena, opravljala delo preko polnega delovnega časa. Tudi okoliščina, da je bila tožnici na podlagi začasne odločbe ZPIZ z dne 1. 6. 2010 priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 241,05 EUR od 25. 2. 2010 dalje, ne predstavlja podlage za zavrnitev plačila odškodnine iz naslova izgube na zaslužku, temveč predstavlja prihodek, ki se upošteva pri izračunu izgube na zaslužku in pri določitvi rente zaradi izgube zaslužka. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialno pravne presoje tožničinega prikrajšanja pri zaslužku v postopku ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

29. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo v delu prvega odstavka II. točke izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in rento in v prvem in drugem odstavku III. točke izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo namreč dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa je na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenilo, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

30. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni, nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, to je I. točko, prvi odstavek II. točke glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zneska 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 do plačila, drugi odstavek II. točke izreka ter tretji odstavek III. točke izreka (353. člen ZPP).

31. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno presojati utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka in napraviti oceno o t.i. normalnem teku stvari. Sodišče naj pri tem upošteva zaslužek, ki ga je imela tožnica na prejšnjem delovnem mestu in ga je zaradi poklicne bolezni oziroma premestitve na drugo delovno mesto izgubila, in ugotovi, kolikšen zaslužek bi tožnica imela, če do poklicne bolezni in s tem do premestitve na drugo delovno mesto ne bi prišlo. Pri tem pa naj sodišče izgubljeni zaslužek ugotavlja upoštevaje zaslužek primerljivih delavcev na enakem delovnem mestu, kot ga je zasedala tožnica pred premestitvijo, z vsemi dodatki. Sodišče naj pri izračunu izgube na zaslužku upošteva tudi nadomestilo za invalidnost, ki je bilo tožnici priznano in se ji je izplačevalo na podlagi odločbe ZPIZ. Glede na tožničine navedbe o starostni upokojitvi, pa naj sodišče preveri datum tožničine upokojitve in to ustrezno upošteva pri presoji izgube na zaslužku in tožbenem zahtevku za plačilo rente.

32. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, v preostalem delu pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).