Jedro

Tožena stranka trdi, da je ravnala v silobranu, ter da zato njeno ravnanje ni protipravno. Za presojo ali je šlo za silobran ali ne (161. člen ZOR), je pravno odločilno na nižjih stopnjah ugotovljeno dejstvo, da je tožnik sicer iz žepa res potegnil nož in z njim grozil, vendar z nožem ni zamahnil ali kako drugače pričel napada na tožnikovo mater.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče strake in obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine v znesku 50.000 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje spemenilo tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 100.000 SIT s pripadki. V preostalem delu je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ker sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom tožene stranke in pribavilo tožnikovega noža in spisov sodnika za prekrške o drugih tožnikovih sporih, je bil dokazni postopek pomanjkljivo izveden. Z izvedbo teh dokazov bi sodišče ugotovilo, da je tožnik nevarna oseba, ki je na verbalno opombo toženčeve matere reagiral tako, da je potegnil iz žepa lovski nož in šel proti njej. Toženec je reagiral v silobranu. Njegovo ravnanje zato ni bilo protipravno.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP Zakona o pravdnem postopku) je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390. člen ZPP) ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tožena stranka trdi, da je ravnala v silobranu, ter da zato njeno ravnanje ni protipravno. Za presojo ali je šlo za silobran ali ne (161. člen ZOR), je pravno odločilno na nižjih stopnjah ugotovljeno dejstvo, da je tožnik sicer iz žepa res potegnil nož in z njim grozil, vendar z nožem ni zamahnil ali kako drugače pričel napada na tožnikovo mater. Ob taki ugotovitvi se tudi revizijsko sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da manjka eden bistvenih elementov, ki morajo biti podani, da gre za silobran. To je istočasnost napada in obrambe. Revizijsko sodišče se glede na ugotovljena dejstva, ki jih tožena stranka z revizijo ne more več izpodbijati, strinja s presojo sodišča druge stopnje, ki je spremenilo porazdelitev odgovornosti med pravdnima strankama v razmerju 60% tožnikove krivde proti 40% toženčeve krivde za nastalo škodno posledico in pri tem pripominja, da temeljitim in obširnim razlogom (3. stran sodbe sodišča druge stopnje), ki jih je za tako odločitev navedlo sodišče druge stopnje, ni kaj dodati.

Nadalje tožena stranka v reviziji trdi, da je podana bistvena kršitev določb ZPP, saj bi sodišče moralo pribaviti kot dokaz lovski nož in spise sodnika za prekrške iz drugih zadev. Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da je tožnik iz žepa potegnil žepni nož, revizijsko sodišče v presojo dejanskega stanja ne sme posegati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).