Jedro

Določba 56. člena v času nastanka škode veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), velja le v primeru, ko prometni znak ne daje prednosti nobenemu od udeležencev v prometu. Omejitev hitrosti na 40 km/h v povezavi z znakom "zožitev ceste" in znakom "prednost za vozila iz nasprotne smeri" pomeni, da mora udeleženec v prometu voziti tako, da lahko pred delom vozišča, za katerega velja prometni znak (v konkretnem primeru je bil to most), tudi ustavi. Zavarovanka tožene stranke bi zato morala voziti tako (sama je trdila, da je cesto zelo dobro poznala), da bi spustila vsa vozila, ki so vozila v nasprotno smer čez most pred njo. Če ni imela tehnične možnosti za ustavitev pri vožnji 40 km/h, to pomeni, da je vozila prehitro oz. da svoje vožnje ni prilagodila prometni situaciji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženo stranko je obsodilo, da mora v 15 dneh tožniku plačati 161.598,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1992 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 116.320,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne ter mu naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da s sklepom razveljavi izpodbijano sodbo v celoti in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V reviziji trdi, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno odločili o temelju tožbenega zahtevka. Sodišči se nista v zadostni meri posvetili razlikam v izvedenskih mnenjih. Če sta se tožnik in zavarovanka tožene stranke zagledala na približno enaki oddaljenosti od mesta trčenja, to pomeni, da je bila zavarovanka bližje mostu kot tožnik. Zato bi se tožnik moral zavarovanki tožene stranke umakniti. Sodišči sta zanemarili pomen opozorilnega prometnega znaka za zoženje ceste, po katerem so se vozniki dolžni ravnati glede na življenjsko situacijo, v kateri se znajdejo na cestišču. Glede na lastnosti ceste in konkretne prometne razmere je dolžan tisti voznik, ki mu je v teh okoliščinah lažje, prvi ustaviti in po potrebi z vožnjo nazaj ali kako drugače premakniti vozilo ter zavzeti na cesti položaj, ki omogoča srečanje (56. člen ZTVCP). Tožnik je tisti, ki bi glede na svojo večjo oddaljenost od zoženega dela cestišča moral ustrezno ukrepati. Ker pa je vozil prehitro, za takšen manever ni bilo časa. Prometni znak "prednost pred vozili iz nasprotne smeri" v smeri vožnje tožnika je treba razlagati v povezavi z zgoraj navedenimi okoliščinami. Zato ni mogoče govoriti o izsiljevanju prednosti voznice. Ob upoštevanju omejitve hitrosti 40 km/h in trenutka, ko je zagledala tožnika, ni imela več tehničnih možnosti za zaustavitev vozila, čeprav je vozila v skladu z vsemi prometnimi pravili in omejitvami, izraženimi s prometnimi znaki. Če pa prometni režim na tem delu cestišča ni ustrezen, to breme ne more nositi tožena stranka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijanje dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji v revizijskem postopku prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). To velja tudi v primeru, ko revident formalno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ali bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vsebinsko pa izpodbija dejansko stanje.

Tožena stranka v reviziji uveljavlja večjo hitrost tožnika od dovoljene, ki pa med postopkom ni bila ugotovljena. Sodišči druge in prve stopnje sta izhajali iz naslednjih dejanskih okoliščin: - tožnik in zavarovanka tožene stranke sta se zagledala pred mostom na približno enaki razdalji od mesta trčenja (razdalja med voziloma približno 29 m), - vozila sta približno z enako hitrostjo, - pred mestom trčenja sta bila na cestišču v obeh smereh vožnje postavljena prometna znaka "omejitev hitrosti 40 km/h" in "zožitev ceste", - v smeri tožnikove vožnje je bil postavljen še znak "prednost pred vozili iz nasprotne smeri", v smeri vožnje zavarovanke tožene stranke pa znak "prednost vozil iz nasprotne smeri".

Sodišči druge in prve stopnje sta iz tako ugotovljene prometne situacije pravilno materialnopravno sklepali, da bi morala zavarovanka tožene stranke voziti tako, da bi pred mostom lahko po potrebi tudi ustavila. Vsekakor bi morala dati prednost tožniku pri vožnji preko mostu. Sklicevanje na življenjsko dane okoliščine in dejstvo, da je bil tožnik bolj oddaljen od zoženega dela cestišča, je ob dejstvu, da sta se udeleženca prometne nezgode zagledala, ko še nobeden od njiju ni bil na mostu, za pravno presojo tega spora brez pravnega pomena.

Tudi v nadaljevanju revizije tožena stranka izhaja iz predpostavke, da sta bila tožnik in zavarovanka tožene stranke v enakem pravnem položaju. Takšno izhodišče pa je zmotno. Določba 56. člena v času nastanka škode veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), velja le v primeru, ko prometni znak ne daje prednosti nobenemu od udeležencev v prometu. Omejitev hitrosti na 40 km/h v povezavi z znakom "zožitev ceste" in znakom "prednost za vozila iz nasprotne smeri" pomeni, da mora udeleženec v prometu voziti tako, da lahko pred delom vozišča, za katerega velja prometni znak (v konkretnem primeru je bil to most), tudi ustavi. Zavarovanka tožene stranke bi zato morala voziti tako (sama je trdila, da je cesto zelo dobro poznala), da bi spustila vsa vozila, ki so vozila v nasprotno smer čez most pred njo. Če ni imela tehnične možnosti za ustavitev pri vožnji 40 km/h, to pomeni, da je vozila prehitro oz. da svoje vožnje ni prilagodila prometni situaciji. Ker je v tem primeru imel tožnik prednost, je, ne glede na dejstvo, da se je nahajal dlje od mostu kot zavarovanka tožene stranke, lahko upravičeno pričakoval, da bo na most lahko pripeljal pred voznico, ki se je mostu približevala iz nasprotne smeri. Povsem zmotna je zato materialnopravna presoja tožene stranke, da je njena zavarovanka ob znaku "omejitev hitrosti 40 km/h" smela voziti s takšno hitrostjo ne glede na nasproti vozečega tožnika. Prav v tem je bistvo napačnega izhodišča te stranke. Prav ima zato sodišče druge stopnje, ko trdi, da tožena stranka uporablja le tiste podatke iz izvedenskih mnenj, za katere meni, da ji gredo v prid, in še to iztrgane iz celotnega konteksta.

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da tudi ni utemeljen ugovor, s katerim tožena stranka poskuša prevaliti breme neprimerno urejenega prometnega režima na spornem delu ceste na tožnika. Prometni režim, tudi če je neprimeren, dokler ni spremenjen, velja za vse udeležence v prometu. S tem ko se je tožnik ravnal po cestno-prometni signalizaciji, ni storil nobene kršitve ZTVCP in zato tudi za škodo ne more biti odgovoren.

Tožena stranka ni izpodbijala višine prisojene odškodnine. Ker gre za materialno škodo, je ugotovitev višine dejansko vprašanje. Zato tudi materialnopravna presoja po uradni dolžnosti na podlagi 386. člena ZPP ni bila potrebna.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). Zato je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških je sodišče moralo odločati na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora sama nositi stroške revizijskega postopka. Odločitev je zajeta v zavrnilnem delu sodbenega izreka. Tožeča stranka pa s svojim odgovorom na revizijo ni prispevala ničesar, kar bi lahko vplivalo na odločitev. Zato mora tudi ona sama trpeti svoje stroške revizijskega postopka (154. člen v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).