Jedro

Organ ni pojasnil kako je ugotovil oziroma niti ne ali je sploh ugotavljal ali se kemične lastnosti predelanih materialov razlikujejo (ali morda ne) od lastnosti, ki so v predpisu, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih, določene za inertne odpadke. Odpadki namreč tudi po določilu 8. člena Uredbe o odpadkih prenehajo biti odpadki s predelavo (in ne šele s pridobitvijo harmoniziranega standarda).

V predmetni zadevi je bistveno, ali gre za v tla vnesene odpadke ali pa za predelan material po metodi R5, ki je s predelavo izgubil status odpadka. Sama lastnost materiala se je namreč po predelavi po metodi R5 nedvomno spremenila, kakšna pa je ta lastnost, pa bi bilo treba ugotoviti v okviru ugotovitvenega inšpekcijskega postopka, saj ni nujno, da je material tudi po predelavi še mogoče šteti za odpadek, kar je kot ključno navedel tudi organ II. stopnje v svoji odločbi, pri tem pa spregledal, da bi moral to bistveno okoliščino inšpekcijski organ ugotoviti še pred izdajo ukrepa odstranitve v tla vnesenega materiala. V kolikor je namreč predelan material s predelavo izgubil status odpadka, pa več ne gre za vnos odpadka v okolje, kar je očitek tožene stranke tožeči stranki in tudi razlog za inšpekcijsko ukrepanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor št. 06182-1144/2019-37 z dne 30. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. V predmetni zadevi je bila dne 30. 9. 2019 s strani inšpektorja za okolje in prostor izdana odločba št. 06182-1144/2019-37, s katero je inšpektor odredil, da mora zavezanka družba A., d. o. o., zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v roku do 30. 10. 2020, na zemljišču parc. št. 627/1 k.o. ..., odstraniti vse v tla vnesene (po metodi R5 predelane) odpadke, v skupni količini cca. 38.000 ton, ki jih je pomešane z gramozom uporabila za sanacijo gramoznice in jih oddati zbiralcu odpadkov oziroma izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov (1. točka izreka). Nadalje iz izreka odločbe izhaja, da je bilo zavezanki naloženo, da mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (3. točka izreka), in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da zavezanka meša gradbene odpadke z gramozom in ta _material_ delno uporabi za sanacijo gramoznice, delno pa ga proda kot tampon za nasipni _material_ - kot predelan gradbeni material, za katerega nima nobenega izdanega dovoljenja oziroma harmoniziranega standarda, niti s slovenskim tehničnim soglasjem, kar pomeni, da sicer predelani odpadki po postopku R5 metode, še niso izgubili statusa odpadkov.

3. Zoper navedeno odločbo je bila podana pritožba, katero je drugostopenjski organ zavrnil z odločbo z dne 25. 2. 2020 št. 0613-55/2019-2 in potrdil odločitev prvostopenjskega organa ter izpostavil, da je pri predmetni zadevi ključno vprašanje ali so predelani odpadki po predelavi po postopku R5 izgubili status odpadka ali so ga ohranili.

_Navedbe tožeče stranke_

4. Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, saj trdi, da v predmetnem primeru ne gre za nevarne odpadke, prav tako pa odločba ni izvršljiva, ker v Sloveniji ni mogoče najti odjemalca, ki bi prevzel predelan material, morebitno odvažanje v tujino pa ni mogoče oziroma je pogojeno z enormnimi stroški. Z odstranitvijo 38.000 ton bi nastala nesorazmerno visoka oziroma nepopravljiva škoda, in sicer ne le zaradi stroška izkopa in nemožnosti odvoza drugemu odjemalcu ampak tudi zaradi nemožnosti sanacije takšne količine polnila do roka po koncesijski pogodbi, kar je tožeča stranka, v skladu z Rudarskim projektom, zavezana storiti do 10. 12. 2021. 5. Tožeča stranka predlaga tudi podaljšanje roka izvršitve oziroma določitev primernejšega roka, kot to nalaga načelo sorazmernosti, do pridobitve harmoniziranih oziroma tehničnih standardov (za katere je zaprosila tudi za pridobitev dovoljenja po postopku R10), saj ni dvoma, da polnilo ali zasipni material (ki ga uporablja za sanacijo gramoznice) ni nevarni odpadek, s čimer tako odločitev ne bi nasprotovala javnemu interesu, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožečo stranko zavezuje pogodba o končanju sanacije gramoznice, katere rok je že bil podaljšan in bi z odstranitvijo 38.000 ton nastala nesorazmerno visoka oziroma nepopravljiva škoda, ne le zaradi stroška izkopa in nemožnosti odvoza drugemu odjemalcu, ampak tudi zaradi nezmožnosti sanacije takšne količine polnila do roka po koncesijski pogodbi.

6. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopku R5 (recikliranje odpadkov v predelani material določenih frakcij) z dovoljeno nadaljnjo uporabo, če se kemične lastnosti predelanih materialov ne razlikujejo od lastnosti, ki so v predpisu, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih, določene za inertne odpadke. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da iz obrazložitve okoljevarstvenega dovoljenja izhaja, da se predelana surovina lahko odloži ali pa takoj uporabi v mešanici betonov, nasipnih in betonskih mešanic, izolacijskih materialov, podlagah in nasipih za kolesarske steze in gozdne ceste, kot dodatek k asfaltom in mešanicam umetnih gnojil. Dovoljena pa je uporaba predelanega materiala le določenih frakcij po preglednicah določenih v odločbah Agencije RS za okolje.

7. Tožnica dodatno izpostavlja, da je v inšpekcijskem postopku predložila tudi vse ocene odpadkov in analize mešanic (katere ima na razpolago) za odpadke, ki jih prevzema od pogodbenih partnerjev. Predelani odpadki, ki jih tožeča stranka predeluje so tako pridobljeni izključno in direktno od pogodbenih partnerjev, ki imajo vse ustrezne certifikate in analize, ki so zahtevane, kakor tudi zakonsko obvezne ocene odpadkov, medtem ko je gramoz, ki je pridružen v postopku predelave po metodi R5 material, ki je izkopan na nepremičnini tožeče stranke, za kar ima tožeča stranka prav tako vse certifikate in dovoljenja za izkop gramoza.

8. Ker je tožeča stranka po koncesijski pogodbi zavezana izvajati sanacijo pridobivalnega prostora, ki ga koristi za izkoriščanje mineralne surovine, v skladu s potrjenim Rudarskim projektom, meni, da ni presegla mejnih vrednosti emisij in standardov okolja ali da bi z odpadki nenadzorovano ravnala (saj gre tudi po oceni tožene stranke za nenevarne odpadke), zaradi česar je tako po njeni oceni tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in posledično napačno uporabila materialno pravo. Predelani odpadki zmešani z gramozom po postopku R5, so namreč izgubili status odpadka oziroma jih je dovoljeno uporabiti za sanacijo, saj tudi po Uredbi o odlagališčih odpadkov ne gre za nevarne odpadke, za katere bi sicer bila potrebna ocena odpadka, ki je predložena oziroma ocena niti ni potrebna ko gre za lastni izkop (pri čemer je tudi le ta predložena).

_Navedbe tožene stranke_

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je bila izpodbijana odločba izdana zakonito, in da ni prišlo do kršitve materialnega prava. Pojasnjuje, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Inšpekcija za okolje, v inšpekcijskem postopku št. 06182-1144/2019 zraven odločbe o prepovedi vnosa v tla vseh predelanih odpadkov na zemljišču št. 627/1 k.o. ... in odstranitvi vseh v tla vnesenih predelanih odpadkov po metodi R5 (v skupni količini cca 38.000 ton, ki jih je zavezanka pomešala med gramoz in uporabila za sanacijo gramoznice), izdala dne 11. 6. 2019 še odločbo št. 06182-1144/2019-4, s katero je zavezanki naložila uskladiti obratovalne naprave za predelavo odpadkov z določili točke 7 okoljevarstvenega dovoljenja št. 35471-87/2004 z dne 14. 12. 2005, ki je bilo spremenjeno z odločbo št. 35472-38/2009-11 z dne 13. 10. 2009, 35472-117/2010-5 z dne 30. 9. 2010, 35472-106/2010-11 z dne 23. 12. 2010, 35472-83/2013-2 z dne 8. 8. 2013 in 36472-64/2015-12 z dne 4. 5. 2016 tako, da odpadke pred predelavo skladišči na način naveden v 7. točki OVD, kjer je predpisano, da upravljalec lahko v napravi iz točke 2 izreka OVD (drobilno sejalna naprava) hkrati skupno skladišči 32.848 ton odpadkov, pri čemer zavezanec ne skladišči odpadkov na način, kot je predpisan v OVD. Ker zavezanec odločbe o uskladitvi obratovalne naprave z določili okoljevarstvenega dovoljenja ni realiziral, mu je bil dne 3. 6. 2020 izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06182-1144/2019-47, na Agencijo RS za okolje pa je bil 8. 6. 2020 podan predlog za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja.

_Sodna presoja_ **K točki I. izreka**

10. Tožba je utemeljena.

11. V predmetni zadevi je med strankama nesporno, da je tožeča stranka odpadni gradbeni material predelala po postopku R5 (za katerega ima dovoljenje) in ga zmešala z gramozom, ki ga pridobiva iz lastnega pridobivalnega prostora ter ga uporabila za sanacijo gramoznice, ki je sedaj predmet odstranitve, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

12. Med strankama postopka pa ostaja sporno vprašanje ali so (po postopku R5 predelani) odpadki po predelavi izgubili status odpadka ali so ga ohranili, kar je kot bistveno štel v postopku pritožbe tudi organ druge stopnje in ali je, glede na količino snovi (38.000 ton), navedeno mogoče odstraniti v roku, kot je bilo tožeči stranki naloženo z izpodbijano odločbo ter ali je ukrep sorazmeren glede na upoštevanje javne koristi in dolžnosti tožeče stranke za izvedbo sanacije gramoznice pridobivalnega prostora, h kateremu je tožeča stranka zavezana po koncesijski pogodbi in Rudarskim načrtom.

_Glede lastnosti predelanega materiala_

13. Sodišče po pregledu vsebine zadeve pritrjuje navedbam tožeče stranke, ki v postopku in v predmetni tožbi vztraja, da ima okoljevarstveno dovoljenje (OVD) za predelavo odpadkov po postopku R5 – recikliranje odpadkov v predelani material določenih frakcij z dovoljeno nadaljnjo uporabo, če se kemične lastnosti predelanih materialov ne razlikujejo od lastnosti, ki so v predpisu, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališči1, določeni za inertne odpadke, kakor tudi, da so pogodbeniki, ki dovažajo odpadke, za vse odpadke predložili oceno odpadka (čemur tožena stranka ne oporeka, ampak celo pritrjuje, da ima tožeča stranka tovrstno dovoljenje), in dejstvu, da se tožena stranka, v izpodbijani odločbi, do navedenega ni opredelila, kakor tudi ne do dokazil2, ki jih je o tem dejstvu in o certifikatih tožeča stranka predložila. Iz OVD (točka 6 izreka) namreč res izhaja, da se _**predelan material**_ lahko odloži ali pa takoj uporabi kot je navedeno v Preglednici 2 v mešanici betonov, nasipnih in betonskih mešanicah, v izolacijskih materialih, podlagah in nasipih za kolesarske steze in gozdne steze, gozdne ceste, kot dodatek k asfaltom in mešanicam umetnih gnojil, itd. Dovoljena pa je tudi nadaljnja uporaba predelanega materiala le določenih frakcij po preglednicah določenih v odločbah Agencije RS za okolje, pri čemer pa iz OVD ne izhaja zaveza upravljalcu, da mora po izvedeni predelavi odpadkov navedenih v II. 3 točki izreka OVD po postopku predelave R5, za nadaljnjo uporabo pridobiti še kakšno dodatno dovoljenje ali harmonizacijo materiala, niti ni navedeno, da je te predelane odpadke mogoče šteti za proizvod, kot to očitno šteje tožena stranka.

14. Sodišče nadalje izpostavlja, da ker se tožena stranka v izpodbijani odločbi prav tako ni opredelila do navedb tožnice in predloženih dokazov glede ocene odpadkov (vsakega posebej) in analize mešanic pogodbenih partnerjev, za izkop gramoza pa ima OVD (v posledici česar po njenem stališču mešanica ni polnilo (torej proizvod), temveč nenevarni odpadni industrijski prah in gramoz) ter do navedb, da je tožeča stranka dolžna izvajati sanacijo okolja gramoznice in da, zaradi predelave odpadkov po metodi R5, v predmetni zadevi ne gre za nevarne odpadke3, ni jasno, kakšni so bili tisti razlogi in konkretizirana dejstva in dokazi, ki so inšpekcijski organ vodili k zaključku, da je tudi za predelan material, ki ga tožeča stranka uporabi za sanacijo, tudi po predelavi materiala po metodi R5, potrebna ocena odpadka in certifikat oziroma harmonizirani ali tehnični standard zanj oziroma celo za proizvod, kot to zahteva tožena stranka.

15. Iz predmetne zadeve namreč izhaja, da med strankama ni sporno, da tožeča stranka predeluje odpadke po metodi R5 (za kar ima OVD), sporno pa je, ali so navedeni odpadki po predelavi izgubili status odpadka. Tožena stranka namreč vztraja, da ker tožeča stranka ne razpolaga s harmoniziranim standardom, niti s slovenskim tehničnim soglasjem, navedeni odpadki, sicer predelani po postopku R5, niso izgubili statusa odpadka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi najprej sama navedla, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da gre za nenevarne odpadke4, na koncu obrazložitve pa, pa da gre za proizvod.

16. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je pri presoji izpodbijane odločbe najprej dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih ter materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe, torej ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).5 Sodišče je po uradni dolžnosti prav tako dolžno preveriti vsebino izdane odločbe glede konkretizacije obrazložitve, v posledici česar je ugotovilo, da izpodbijana odločba ni v zadostni meri konkretizirano obrazložena, saj iz prvostopenjske odločbe ne izhajajo razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, zakaj šteje, da material, ki je sicer predelan po metodi R5 (za katero je med strankama nesporno, da ima tožeča stranka dovoljenje za predelavo), po predelavi še vedno šteje za odpadek (oziroma na koncu za proizvod), kakor tudi ne, zakaj šteje, da gre za nevaren odpadek, ki bi ga bilo treba odstraniti iz sanirane gramoznice (ob upoštevanju zgoraj navedenega dejstva, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da gre za nenevarne odpadke, zaradi česar se odločba v tem delu ne da preizkusiti, saj ni mogoče preveriti kakšni so bili razlogi za odločitev organa.

17. Odločba upravnega organa je upravna odločba, ki mora biti skladno z določilom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ustrezno obrazložena, in sicer konkretizirano na točno določen primer, še posebej v delu, v katerem se ugotavlja nepravilnost zaradi katere je izrečen inšpekcijski ukrep, saj je le na tak način zagotovljena pravica do poštenega postopka in pravica do izjave stranke. V nasprotnem se namreč stranka do razlogov organa v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti in tudi ne ob vložitvi pravnega sredstva, prav tako pa ob navedeni odsotnosti razlogov tega dejstva in razlogov, ki so organ vodili k odločitvi, ne more preveriti sodišče. Pri navedenem ne gre zanemariti, da ima tožeča stranka vendarle dovoljenje za predelavo odpadkov po metodi R5, in da je predložila certifikate in ocene odpadkov pogodbenih partnerjev (katerih material je predelala in mešala z gramozom), pa se tožena stranka do navedenega ni opredelila oziroma je v tem delu nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni pojasnila na kak način je ugotovila, da ima material, ki je pred predelavo štel za nenevarni odpadek, po predelavi po metodi R5, kljub predloženim dokazilom in mešanjem z gramozom iz lastnega pridobivalnega prostora, še vedno lastnost odpadka.

18. Ker navedeno v izpodbijani odločbi ni ustrezno obrazloženo, ostaja odprto vprašanje ali je organ ocenil, da so odpadki po predelavi po postopku R5 ostali odpadki, zato ker tožeča stranka za tovrstno predelavo nima dovoljenja oziroma harmoniziranih tehničnih specifikacij/certifikatov/ocen ali zato, ker jih je po vsebini, glede na strukturo materiala tudi po predelavi, še vedno mogoče šteti za odpadke oziroma celo nevarne odpadke, da je v posledici upravičena sorazmernost izrečenega ukrepa že saniranega pridobivalnega prostora. Njihova nadaljnja uporaba je torej odvisna od dokaza, da je status odpadnemu materialu, ki je štel za odpadek pred predelavo, po izvedeni predelavi prenehal in je nastal proizvod (na podlagi specifikacij ali tehničnih standardov), ki ga je mogoče uporabiti za nadaljnjo uporabo. Organ namreč ni pojasnil kako je ugotovil oziroma niti ne ali je sploh ugotavljal ali se kemične lastnosti predelanih materialov razlikujejo (ali morda ne) od lastnosti, ki so v predpisu, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih, določene za inertne odpadke6. Odpadki namreč tudi po določilu 8. člena Uredbe o odpadkih (UL RS, št. 37/15 in 69/15, v nadaljevanju Uredba, ki je veljala v času odločanja tožene stranke) prenehajo biti odpadki s predelavo (in ne šele s pridobitvijo harmoniziranega standarda). Res pa je, da pridobitev harmoniziranega standarda (v kolikor je res potreben) omogoča in dopušča nadaljnjo uporabo (če se daje na trg kot proizvod), kar pa ni mogoče enačiti z lastnostjo materiala.

19. Med strankama namreč ni sporno, da je tožeča stranka uporabila del odpadkov za sanacijo gramoznice, za katero ima tudi rudarski projekt in načrt, ki jo izvaja kot izhaja iz spisovnega gradiva in torej tega materiala (ki je predmet izpodbijane odločbe) ni uporabila za trg ali nadaljnjo prodajo. Med strankama prav tako ni sporno, da je tožeča stranka del odpadkov pomešanih z gramozom uporabila oziroma prodala naprej kot tampon, kar pa ni predmet predmetne presoje, saj tožena stranka glede tega materiala ni izrekla nobenega ukrepa.

20. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sama navedla, da 8. člen Uredbe glede statusa prenehanja odpadka v prvem odstavku določa, da odpadki prenehajo biti odpadki _šele po izvedeni predelavi v_ _**proizvode, materiale ali snovi**_ _za prvotni ali drug namen_ ali v energijo. Tožena stranka bi tako pred odločitvijo in izrekom ukrepa morala ugotoviti kakšna je narava predelanega materiala (neodvisno od domnevno zahtevanega/potrebnega harmoniziranega standarda, ki bi ga tožeča stranka po njenem stališču morala imeti), saj ni jasno ali gre tudi v predmetnem primeru za tiste _„določene odpadke“_, ki so vključeni v enega od postopkov predelave, vključno z recikliranjem (iz drugega odstavka 8. člena Uredbe), za katere je tudi po postopku predelave po metodi R5, treba zagotoviti in izpolniti merila za prenehanje statusa odpadka, določena za tovrstne materiale s posebnim predpisom (in torej s katerim posebnim predpisom, glede na lastnosti materiala7) ali pa da gre po vsebini za nov proizvod (zaradi mešanja odpadkov z gramozom), kar pa pomeni, da naložen material v gramoznici ni več odpadek.

21. Takšno preverjanje pomeni, da mora tožena stranka od splošnega določila, ki je navedeno v zakonu/uredbi, utemeljiti konkretizacijo k točno določenemu primeru, ki ga obravnava in navedeno pojasniti v obrazložitvi svojih ugotovitev, kaj so v točno določenem konkretnem primeru tiste okoliščine, vsebina predelanega materiala glede na njegove lastnosti, ki kažejo na to, da gre tudi po predelavi po metodi R5 še vedno za odpadek (oziroma kot pa na nekaterih mestih navaja tožena stranka za proizvod).

22. Nenazadnje je namen Uredbe (1. člen) varovanje človekovega zdravja, pri čemer uredba določa pravila ravnanja in druge pogoje za preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Zato je pomembna ugotovitev organa ali je glede na lastnost materiala (glede na predložene certifikate in ocene v tem konkretnem primeru), ki je bil predelan po metodi R5 in zmešan z gramozom, še vedno mogoče šteti za odpadek. Kajti samo v tem primeru ga je treba tudi odstraniti, še posebej, če gre za (nevarne) odpadke, ki škodljivo vplivajo na okolje in varovanje človekovega zdravja.

23. Konkretizacija posameznega primera je namreč določena šele z vsebino točno določenega konkretnega primera, saj se lahko posameznik le ob jasni konkretizaciji, ki jo je organ dolžan navesti v odločbi, ustrezno brani in morebiti zahteva sodno varstvo, prav tako pa tudi sodišče le ob točni konkretizaciji očitkov, lahko le te preveri in presoja o ustreznosti in zakonitosti izdanega akta, še posebej, če je kot ukrep naložena odstranitev tako velike količine materiala, kot v konkretnem primeru.

24. Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku med drugim (zraven zaslišanja pred organom, izjavljanja v zvezi z dokazi in listinami...) tudi _le ob ustrezno obrazloženi odločbi_, ki ji je izdana, možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka, tudi če gre za inšpekcijski postopek. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetja stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov,8 ki mora izhajati iz odločbe organa. Zgolj navedba določil in dejstev brez razlogov, ki so organ vodili k sprejeti odločitvi, po predhodni konkretizaciji o lastnostih materiala, za katerega ni jasno zakaj ga tožena stranka še vedno šteje za odpadek za katerega morajo biti po njenem stališču očitno izpolnjena merila za prenehanje statusa odpadka, določena za tovrstne (katere) materiale s posebnim predpisom (katerim), je ključno za odločanje v predmetnem primeru (torej ali je glede na lastnost predelanega materiala tudi še po predelavi mogoče šteti za odpadek in zakaj). Brez navedene konkretizacije glede konkretnega primera namreč, ni mogoče trditi, da izveden postopek ustreza pravilom poštenega postopka in ustrezni pravici do obrambe posameznika, ki se v takem postopku znajde.

25. Sodišče še dodatno pripominja, da tožena stranka v izpodbijanih odločbah prihaja tudi sama s seboj v nasprotje, ko na nekaterih mestih obrazložitve organa prve in druge stopnje navajata, da gre tudi po predelavi še vedno za odpadek, na drugih mestih pa, da gre za nov proizvod ob tem, da pritrjuje navedbam tožeče stranke, da je po 6. točki izreka OVD zavezancu dovoljena **nadaljnja uporaba** predelanega gradbenega materiala predpisanih frakcij, pri čemer ni napisano pod kakšnimi pogoji9. 26. Uredba EU številka 305/2011 na katero se v obrazložitvi sklicuje tožena stranka namreč določa pogoje za gradbene materiale (da morajo imeti harmoniziran tehnični standard), ki **se dajejo na trg**, medtem ko je tožeča stranka navedeni material (ki je predmet izrečenega ukrepa) po predelavi (kar je med strankama nesporno ), **uporabila** sama za sanacijo gramoznice, ki jo je dolžna opraviti po rudarskem načrtu. Ker navedeno razlikovanje oziroma razlogi za odločitev organa tudi glede teh dejstev niso jasni in ne izhajajo iz izpodbijane odločbe, je odločba tudi v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

27. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari (ki je bila predhodno ugotovljena) točno določenega konkretnega primera, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima torej pravico seznaniti se tako z dokazi, ki so organ vodili k odločitvi in z _razlogi_ odločitve in _preudarki_, ki so ga vodili pri odločanju, da je sprejel neko točno določeno odločitev. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru._10_ V konkretnem primeru pa se upravni organ sploh ni vsebinsko opredelil do navedb tožeče stranke glede dejstva, da ima veljavno OVD za predelavo odpadkov po metodi R5 in glede vseh predloženih listin v postopku, ki so povezane z odpadki, ki jih dostavljajo pogodbeni partnerji tožeče stranke.

28. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni pojasnila ali točno ti odpadki predelani po metodi R5, glede na strukturo materiala, ki je ostal po predelavi, morajo izpolnjevati še posebna merila za prenehanje statusa odpadka glede na določila drugega odstavka 8. člena Uredbe, niti ne katera merila so to (če jih ne daje na trg), kakor tudi ne, zakaj bi bila ravno za tovrstne predelane (gradbene) odpadke (za katere navaja, da gre za nenevarne odpadke in so uporabljeni pri sanaciji gramoznice), po predelavi potrebno, da so izpolnjena še posebna merila in zakaj je nastopila v posledici potreba za ukrepanje po odstranitvi.

29. Tožena stranka namreč ni pojasnila zakaj šteje, da odpadki predelani po metodi R5 niso obdelani na način, da se lahko vnašajo v tla kot sestavina umetno pripravljene zemljine, ki izpolnjuje predpisane zahteve11, glede na dejstvo, da ima tožeča stranka veljaven Rudarski načrt za sanacijo gramoznice, kakor tudi dovoljenji za izkop gramoza in za predelavo odpadkov po metodi R5, kar očitno ni dovolj in zakaj tožena stranka šteje, da bi morala imeti tožeča stranka tudi dovoljenje po metodi R10. 30. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja na kak način je tožena stranka ugotovila, da predelani material ni izgubil statusa odpadka (na podlagi katerih metod in sredstev je to ugotovila). Zgolj dejstvo, da tožeča stranka za navedeno nima certifikata oziroma harmoniziranega standarda, ne pomeni, da predelan material ni izgubil statusa odpadka, temveč pomeni le, da je bil material predelan po metodi R5 (za kar ima tožeča stranka dovoljenje), kar je med strankama nesporno, da pa za dajanje na trg tožeča stranka ne razpolaga s harmoniziranim standardom niti s slovenskim tehničnim soglasjem. Dejstvo, da tožeča stranka nima harmoniziranega standarda (za katerega tudi ni konkretizirano pojasnjeno, na kakšni pravni podlagi ga pri sanaciji pridobivalnega prostora potrebuje), pa še ne pomeni, da material po lastnosti ne predstavlja materiala, ki se lahko naprej uporabi pri sanaciji gramoznice oziroma, da je glede na predelano strukturo še vedno odpadek, saj se status odpadka ne spremeni v status neodpadka s podelitvijo certifikata, temveč že s trenutkom predelave (razen izjem iz drugega in četrtega odstavka 8. člena Uredbe).

_Glede teže kršitve in javnega interesa ter roka odstranitve_

31. Pritrditi je tudi tožbenim navedbam, da ni jasno katere okoliščine, težo kršitve in javni interes, je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala, saj navedeno iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.

32. Upravni organ prve stopnje bi moral namreč ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ki določa, da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična oseba ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti, odpravi nepravilnosti), pred izdajo izpodbijane odločbe izvesti postopek v katerem bi ugotovil v kolikšnem času lahko tožeča stranka (glede na predmet in vsebino zadeve) ob upoštevanju javnega interesa in teže kršitve, odstraniti nezakonito vnesen material12. Ker tega upravni organ prve stopnje ni storil, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tudi ni navedel razlogov za rok, ki ga je določil tožeči stranki za odstranitev vnesenega predelanega materiala, je izpodbijana odločba tudi v tem delu tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, zato je tudi v tem delu podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, to je kršitev, ki v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Nekoliko je sicer o določenem roku v obrazložitvi (na strani 4.) odločbe navedel organ druge stopnje organa, vendar predmetna navedba ne predstavlja konkretizacije kako je organ ugotovil primernost roka za izvršitev ter kako je upošteval težo kršitve ter kakšna je ta teža kršitve in kakšne so njene posledice za javni interes in okoliščine, saj le teh v obrazložitvi sploh ni navedel. Zgolj navedba, da je pritožnica gospodarska družba, ki se ukvarja z zbiranjem in odvozom nevarnih in nenevarnih odpadkov, namreč v ničemer ne pojasnjuje na kak način organ šteje, da je določen rok za odstranitev primeren glede na količino materiala (38.000 ton), ki ga je treba odstraniti in kako prav ta material vpliva na obremenjevanje okolja in kakšen je v posledici javni interes za navedeno odstranitev.

_V ponovljenem postopku_

33. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v okviru ugotovitvenega postopka ugotoviti, ali je prav konkreten gradbeni material, predelan po metodi R5, izgubil status odpadka (glede na lastnosti predelanega materiala, ki je nastal po predelavi) in na tej podlagi uporabiti ustrezno materialno pravno podlago za odločanje. Tožena stranka navedenega v postopku ni ugotavljala oziroma ni konkretizirano pojasnila na kak način je ugotovila, da ima predelan material še vedno status odpadka. Tožena stranka je namreč v odločbi sama navedla, da ima tožeča stranka okoljevarstveno dovoljenje, ki v 6. točki določa, da mora izvajati predelavo odpadkov po postopku R5 _za dovoljeno nadaljnjo uporabo_ (kar izkazuje in navaja tudi tožeča stranka ves čas postopka), s čimer je dovoljena _**uporaba**_ gradbenega materiala predpisanih frakcij (ne pa tudi dajanje na trg). Če tožeča stranka nima certifikata, še ne pomeni, da materialu glede na njegove lastnosti, ki je bil predelan po postopku R5 ni prenehal status odpadka.

34. V predmetni zadevi je bistveno, ali gre za v tla vnesene odpadke ali pa za predelan material po metodi R5, ki je s predelavo izgubil status odpadka. Sama lastnost materiala se je namreč po predelavi po metodi R5 nedvomno spremenila, kakšna pa je ta lastnost, pa bi bilo treba ugotoviti v okviru ugotovitvenega inšpekcijskega postopka, saj ni nujno, da je material tudi po predelavi še mogoče šteti za odpadek, kar je kot ključno navedel tudi organ II. stopnje v svoji odločbi, pri tem pa spregledal, da bi moral to bistveno okoliščino inšpekcijski organ ugotoviti še pred izdajo ukrepa odstranitve v tla vnesenega materiala. V kolikor je namreč predelan material s predelavo izgubil status odpadka, pa več ne gre za vnos odpadka v okolje, kar je očitek tožene stranke tožeči stranki in tudi razlog za inšpekcijsko ukrepanje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi prav tako ni pojasnila, čemu služi (ali bi služil) harmoniziran standard za predelani material po metodi R5, če ga tožeča stranka uporablja za sanacijo gramoznice (torej ne za nadaljnjo prodajo), kar bi prav tako morala v odločbi pojasniti in zakaj šteje, da gre za proizvod (ne pa morda za material ali snov), ob upoštevanju dejstva, da prvi odstavek 8. člena Uredbe o odpadkih določa, tako da odpadki prenehajo biti odpadki šele po izvedeni predelavi v proizvode (kot je poudaril organ druge stopnje), kakor tudi po izvedeni predelavi v materiale ali snovi za prvotni ali drug namen ali v energijo. Pri navedenem sodišče ugotavlja, da gre pri navedbah organa prve in druge stopnje, za kakšno vsebino dejansko gre, v obrazložitvi za razhajanja glede okoliščine ali gre po predelavi še vedno za odpadek ali za novo nastali proizvod. Organ se tako mora odločiti kako šteje predelan material (predelan po metodi R5 pomešan z gramozom), saj je od te ugotovitve odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

35. Na podlagi navedenega tako sodišče ugotavlja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, posledično pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in pomanjkljivo obrazložena odločba, zaradi česar je v postopku podana bistvena kršitev določb postopka (7.točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

36. Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in vsebine listin upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti.

**K točki II izreka:**

37. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

38. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 OVD 35472-106/2010-11 z dne 23. 12. 2010 in OVD 35472-64/2015-12 z dne 4. 5. 2016. 2 Ocena odpadka – B. 23. 1. 2020, C., Julij 2008, D., d.o.o, junij 2010, E., d.o.o 27. 12. 2018, vsi certifikati za agregate in drugi.

3 Stran 2 obrazložitve izpodbijane odločbe: _“ V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da zavezanec predeluje nenevarne odpadke navedene v Preglednici 1 OVD po postopku R5.“_ _4_ Stran dva obrazložitve izpodbijane odločbe: _„V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da zavezanec predeluje nenevarne odpadke navedene v preglednici 1 OVD po postopku R5.“_ 5 Enako komentar ZUS-1, str. 266, točka 5. in 7. 6 Inertni odpadki so odpadki, ki se fizikalno, kemično ali biološko ne spreminjajo, ne razpadajo, ne zgorijo ali kako drugače kemijsko ali fizikalno ne reagirajo, se biološko ne razgradijo in ne vplivajo škodljivo na druge snovi ob stiku z njimi na način, ki bi lahko povzročili onesnaženje okolja ali škodovali zdravju (2. člen Pravilnika o odlaganju odpakov).

Med inertne odpadke tako štejemo vse tiste, ki jih je mogoče brez posebne obdelave uporabiti za zasipe, pri izdelavi cest oziroma jih je dovoljeno odložiti na komunalna odlagališča. Gre za žlindre, odpadke ob podiranju stavb, odpadni gradbeni material, izkopni material in podobno.

7 Iz četrtega odstavka 8. člena Uredbe namreč izhaja, da bi med te druge odpadke šteli odpadno embalažo, izrabljena vozila, odpadno električno in elektronsko opremo ter odpadne baterije in akumulatorje, za katere je razumljivo, da prenehajo biti odpadek šele po doseženih določenih okoljskih ciljih recikliranja in predelave. Vprašanje pa je ali so tudi odpadki, ki jih je obravnavala tožena stranka v predmetnem inšpekcijskem postopku te vrste odpadkov, ki morajo zadostiti tem okoljskim ciljem recikliranja in predelave, glede na to, da gre za gradbene odpadke.

8 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89. 9 Stran 2 obrazložitve izpodbijane odločbe.

10 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004. 11 Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov.

12 Enako izhaja tudi iz sodne prakse III U 14/2011 z dne 10. 5. 2011.