Jedro

Ker od storitve disciplinske kršitve do odločitve pritožbenega organa niso pretekli trije meseci, vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo.

Stranka lahko tudi po izdaji sodbe brez glavne obravnave zahteva povrnitev stroškov po določbi 163/7 ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep št. ... Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija, Policijska uprava A. z dne 22. 3. 2011 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 4. 2011 ter se disciplinski postopek zaradi lažje disciplinske kršitve, ki naj bi jo tožnik storil dne 10. 2. 2011, ustavi in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške upravnega postopka v znesku 699,43 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške (II. točka izreka).

S sklepom z dne 26. 9. 2013 pa je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 75,90 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ali, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da ZJU v 1. odstavku 128. člena določa, da disciplinski postopek zaradi lažje kršitve zastara v enem mesecu od dneva, ko se je zvedelo za lažjo disciplinsko kršitev in storilca oziroma v dveh mesecih od dneva, ko je bila disciplinska kršitev storjena. V 6. odstavku pa navedeni člen določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga zakon zahteva za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka. Tožena stranka je izvedela za domnevno kršitev tožnika dne 10. 2. 2011, disciplinski postopek je uvedla 22. 2. 2011, sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 4. 2011 pa je tožnik prejel 19. 5. 2011, kar je razvidno iz dopisa organa druge stopnje z dne 16. 5. 2011. Sodišče je za presojo zaključka disciplinskega postopka, določilo datum odločitve pritožbenega organa in sicer 20. 4. 2011, kar pa je po mnenju pritožbe napačno in bi moralo sodišče upoštevati datum vročitve, torej ko je tožnik dobil vročeno odločbo Komisije za pritožbe. Tožnik v pritožbi navaja, da je Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-762/2003 z dne 7. 4. 2005 odločilo, da je z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo pomembno, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice. Ustavno sodišče RS je prav tako z odločbo št. Up-3871/2007 in št. U-I-80/2009 z dne 1. 10. 2009 odločilo, da vprašanje pravnomočnosti in s tem zaključka postopka, pomembno vpliva na pravice obdolženca v kazenskem postopku, tudi na človekove pravice in temeljne svoboščine. To velja tako za tiste, ki za posameznika izhajajo iz obsodilne sodbe, kot za upravičeno pričakovanje posameznika, da s potekom določenega časa nastopi mir. Ustavno sodišče RS je kot neustrezno in protiustavno označilo pravno stališče in prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri je ključni trenutek za nastop pravnomočnosti trenutek seje pritožbenega organa. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev tudi v nasprotju s sodno prakso glede odločanja o poteku prekluzivnih rokov za podajo rednih in izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je novejša sodna praksa v delovnih sporih že zavzela stališče glede pravočasnosti podaje redne in izredne odpovedi in se pri tem pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010. Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi zaključilo, da ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka, iz njegovih ravnanj razvidna resna namera, da naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je na podlagi zmotne uporabe prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in ni ugotavljalo datuma odprave odločbe tožniku, čeprav je ravno navedeni datum odločilno dejstvo. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka je vložila pritožbo tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim so ji bili v plačilo naloženi stroški postopka v višini 75,90 EUR. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v individualnem delovnem sporu izdalo sodbo opr. št. Pd 92/2011 z dne 9. 9. 2013 brez obravnave, zato je po prepričanju tožnika, zmotno stališče sodišča, da je tožena stranka stroške postopka priglasila pravočasno in sicer dne 16. 9. 2013, torej po izdaji sodbe sodišča prve stopnje z dne 9. 9. 2013. ZPP v 3. odstavku 163. člena določa, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Ker je sodišče odločilo brez obravnave po 24. členu ZDSS-1, ker sta se stranki odpovedali glavni obravnavi, bi morala tožena stranka stroške postopka posredovati sodišču hkrati s svojo izjavo o odpovedi glavni obravnavi. Tožena stranka pa je priglasila stroške postopka šele 16. 9. 2013 in zato ji jih je sodišče neutemeljeno priznalo. Prav tako je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo previsoke stroške, saj je sodišče zmotno štelo, da gredo toženi stranki stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, čeprav je vrednost nagrade v predmetnem sporu znašala 55,90 EUR, kar pomeni, da bi lahko priznalo stroške v višini 11,18 EUR. Tožnik priglaša stroške pritožbe zoper sklep.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Enotno stališče sodne prakse je, da se vodenje disciplinskega postopka konča z odločitvijo organa druge stopnje, ne pa z vročitvijo pisnega odpravka odločbe. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je vročitev sicer pomembna za uveljavljanje in varstvo pravic iz delovnega razmerja, nima pa več vpliva na vodenje postopka, saj je postopek, v smislu vodenja, z odločitvijo na pristojnem organu že končan. Zato na vprašanje zastaranja vodenja disciplinskega postopka morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka odločbe nima več vpliva.

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 6. odstavku 128. člena določa, da vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru, ko poteče trikrat toliko časa, kot ga določi zakon za zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v vsakem primeru pa v enem letu dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Zakon določa, da uvedba disciplinskega postopka zastara v enem mesecu, torej pomeni, da zastara vodenje disciplinskega postopka v treh mesecih. Ker od disciplinske kršitve, ki jo je tožnik storil dne 10. 2. 2011, pa do odločitve pritožbenega organa dne 20. 4. 2011, niso pretekli trije meseci tudi vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, zakaj je neutemeljeno sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-762/2003 z dne 7. 4. 2005 in nekatero drugo sodno prakso, saj disciplinskega postopka ni mogoče enačiti s kazenskim postopkom, prav tako ni mogoča primerjava med izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in disciplinskim postopkom. Disciplinski postopek po ZDR in odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu sta različna pravna instituta, ki imata vsak svoje pravne značilnosti in posledice (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 125/2005 z dne 10. 5. 2005 in VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005).

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje tožniku naložilo v plačilo stroške postopka v višini 75,90 EUR. Sodišče prve stopnje je, na predlog strank, razsodilo o tožbenem zahtevku brez glavne obravnave in izdalo sodbo, ki jo je v pisni obliki poslalo strankam. Tožena stranka je po prejemu pisnega odpravka sodbe dne 16. 9. 2013 predlagala, da sodišče odloči o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je takšnemu predlogu tožene stranke ugodilo in priznalo toženi stranki potrebne stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in jih naložilo v plačilo tožniku, saj v sporu ni uspel. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožena stranka priglasiti povrnitev stroškov najkasneje ob koncu glavne obravnave oziroma istega dne, ko je podala soglasje, da sodišče odloči brez glavne obravnave, kot je to predpisano v določbi 3. odstavka 163. člena ZPP. Tožena stranka v času podaje predloga za izdajo sodbe brez glavne obravnave, ni predvidevala, da bo sodišče prve stopnje temu tudi sledilo, saj bi lahko tožnik, ko mu je bila predložena zadeva v izjasnitev, izjavil, da se s predlogom tožene stranke ne strinja. Odločitev o tem, ali bo sodišče izvedlo glavno obravnavo ali pa o zahtevku odločilo izven glavne obravnave, je bila torej zunaj sfere tožene stranke kot stroškovnega upravičenca, zaradi česar ni mogla vnaprej računati z izdajo sodbe izven naroka glavne obravnave. Sodna praksa je že sprejela stališče, da tožba oziroma na drugi strani odgovor na tožbo ni predlog iz določbe 3. odstavka 163. člena ZPP, zato lahko stranka tudi po izdaji sodbe brez glavne obravnave zahteva povrnitev stroškov po določbi 7. odstavka 163. člena ZPP. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških v izpodbijanem sklepu.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper sodbo in zoper sklep kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena in 2. odstavka 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).