Jedro

Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja.

Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili.

Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer obsojeni A. A. v znesku 700,00 EUR, obsojeni B. B. pa v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo X K 53301/2011 z dne 23. 1. 2020 pod I. točko izreka obsojenca A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Obsojenemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let ter denarno kazen v skupnem znesku 6.000,00 EUR, obsojenemu B. B. pa pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter denarno kazen v skupnem znesku 2.700,00 EUR. V plačilo jima je naložilo tudi stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Pod II. točko izreka je obtožena C. C. in D. D. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 ter skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo o stroških (tega dela) kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbam državnega tožilca in zagovornikov obeh obsojencev delno ugodilo in obsodilni del izpodbijane sodbe spremenilo v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in deloma v odločbi o kazenski sankciji tako, da je: (-) poseglo v opis kaznivega dejanja na način, kot izhaja iz izreka drugostopenjske sodbe; (-) dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 ter (-) obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu A. A. določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, obsojenemu B. B. pa kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti: (i) zagovornik obsojenega A. A. iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev 14., 22., 29., 35. in 37. člena Ustave RS ter 6. in 8. člena EKČP s predlogom, naj Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj jo (v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjen senat; ter (ii) zagovornica obsojenega B. B. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, kršitev določb Ustave RS in določb EKČP, s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo „odpravi“ tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj jo (v izpodbijanem delu) razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

4. Na zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull in predlagal njuno zavrnitev. Zakonski znak izkoriščanja prostitucije je prepoznal v tem, da se obsojencema očita pridobitev koristi družbi E. d.o.o. (prek pogoja plačila drage pijače za koriščenje prostitucije), od česar sta utemeljeno pričakovala premoženjsko korist tudi obsojenca. Zagovornica obsojenega B. B. s številnimi navedbami pod videzom zatrjevanja procesnih kršitev uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, njene trditve o ukrepu navideznega odkupa storitev pa niso materialno izčrpane. O očitkih obrambe obeh obsojencev, ki se nanašajo na nedovoljenost dokazov, ima pravnomočna sodba obširne in dovolj obrazložene razloge, ki se jim v celoti pridružuje tudi vrhovni državni tožilec. Kar se tiče vprašanja izzivanja kriminalne dejavnosti, spadajo navedbe zagovornika obsojenega A. A. (kolikor so dovolj konkretizirane in materialno izčrpane) v sklop uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na očitke tega vložnika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je v zadostni meri odgovorilo že višje sodišče, ki je deloma tudi samo poseglo v izrek prvostopenjske sodbe in očitek "prosjačenja" zamenjalo z očitkom "spodbujanja" k pitju pijač. V tej zvezi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj predstavlja (nekaznivo) spodbujanje k pitju pijač samo spremljajoči, pojasnjevalni del opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe.

5. O odgovoru se je izjavila zagovornica obsojenega B. B., ki je vztrajala pri zahtevi.

**B-I.**

**O zakonskih znakih kaznivega dejanja zlorabe prostitucije**

6. Oba vložnika uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP s trditvami, da dejanje v izreku pravnomočne sodbe ne predstavlja kaznivega dejanja, saj manjka zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Zagovornik obsojenega A. A. ponuja argument, da je bila odločitev posameznega dekleta za prostitucijo prostovoljna (same so si izbirale stranke in postavile ceno; lahko so tudi zavrnile spolni akt), plačilo zneska 50 EUR s strani koristnikov spolnih storitev pa ni pomenilo izkoriščanja, temveč dejanski strošek naročene pijače in druženja z dekletom na samem. Zagovornica obsojenega B. B. trdi vsebinsko enako, pri čemer dodaja, da je bil obsojeni B. B. sámo eden izmed zaposlenih v družbi E. d. o. o. (v nadaljevanju: družba E.) z običajno plačo in da deljenje dobička od kupljene pijače ne predstavlja kriminalne dejavnosti.

7. Bistvo kazenskopravnega očitka v izreku obsodilnega dela pravnomočne sodbe je v tem, da sta obsojeni A. A. (kot zakoniti zastopnik družbe E., ki je finančno nadziral in vodil poslovanje te družbe ter aktivno deloval v lokalu F. v ...) in B. B. (ki je bil zaposlen v družbi E. in je aktivno deloval, nadziral in vodil lokal H. v ...) zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji oškodovank v okviru družbe E. in od tega pričakovala premoženjsko korist tako, da sta: (i) tista dekleta, ki so na to pristala (v izreku naštete oškodovanke), seznanila s pogoji dela, prostitucijo in načinom delitve zaslužka, kar vse je v izreku sodbe natančneje opredeljeno (vključno s tem, da so dekleta še pred začetkom dela dobila v podpis sporazum o prenehanju delovnega razmerja), jim omogočila prostore za izvajanje prostitucije ter jim v določenih primerih organizirala stranke, pri čemer sta vedela, da prihajajo dekleta iz socialno in ekonomsko revnih držav (Dominikanske republike, Ukrajine oziroma Romunije), (ii) prostitucija v lokalih družbe E. in na drugih njima poznanih lokacijah pa je potekala na način, da je morala stranka (koristnik prostitucije) najprej plačati določeni osebi (npr. natakarju) znesek najmanj 50 EUR v ceni šampanjca, kar je bil pogoj, da je oškodovanka v separejih in prostorih lokalov lahko za ceno 100 EUR (kar je bil njen lasten zaslužek) sploh izvajala prostitucijo; pri čemer sta s takšnim izkoriščanjem družbi E. pridobila najmanj 400 EUR.

8. Pravnomočna sodba se v stališču, da so v opisu dejanja vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, opira na uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča,1 da je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja. V konkretni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje zakonski znak izkoriščanja prepoznali v tem:2 – da sta oba obsojenca skozi obvezno plačilo 50 EUR v ceni šampanjca dejansko vodila in posredno nadzirala izvrševanje prostitucije v okviru družbe E., saj je morala stranka obvezno plačati navedeni znesek kot ceno za to, da je lahko z dekletom odšla v poseben prostor, kjer se je izvedla plačana spolna storitev, kar je predstavljalo utečeno in kontinuirano dejavnost, od katere sta pričakovala korist tudi obsojenca (tj. A. A. kot zakoniti zastopnik družbe E. in B. B. kot zaposlen pri tej družbi in vodilni pri poslovanju lokala H.); – da je šlo za specifičen in navidezno prikrit način izkoriščanja prostitucije deklet, saj je bilo plačilo zneska 50 EUR (kar je predstavljalo tretjino zneska, ki ga je morala za prostitucijo običajno plačati stranka) zgolj krinka za zaslužek na račun prostitucije; – da sta z zaposlovanjem deklet iz revnejših držav ustvarila pogoje za to, da so se nekatera dekleta prostovoljno odločila za dodaten zaslužek, povezan s prodajo spolnih uslug; in – da odločitev deklet za prostitucijo (četudi prostovoljna) ni bila samovoljna, saj je bila prostitucija pogojena s predhodnim plačilom omenjenih 50 EUR družbi in za dekleta prepovedana izven predvidenih lokacij.

9. V opisanih okoliščinah se tudi po presoji Vrhovnega sodišča odraža konkretizirano izkoriščanje prostitucije, saj so bile oškodovanke, ki so prihajale iz ekonomsko oziroma socialno revnejših držav in so strankam nudile plačane spolne storitve, omejene v svoji pravici do spolne samoodločbe na način, da je bilo njihovo prostituiranje zamejeno na predvidene lokacije in pogojeno z obveznim predhodnim plačilom vnaprej določenega denarnega deleža družbi E., s čimer sta obsojenca navidezno prikrito nadzorovala njihovo prostitucijo ter od nje pričakovala korist. Vložnika v zahtevah ponujata lastno interpretacijo dogajanja v lokalih, s čimer segata na področje uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), pravnih zaključkov pravnomočne sodbe o tem, da so v opisu dejanja v izreku vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, pa s svojimi trditvami ne moreta izpodbiti.

10. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja je nerelevantno zatrjevanje obeh vložnikov, da spodbujanje strank k nakupu pijače v lokalu oziroma deljenje zaslužka od prodanih pijač z dekleti ni kaznivo dejanje. Težišče kazenskopravnega očitka obsojencema namreč ni v tem, da so dekleta goste spodbujale k nakupu pijač in prejele odstotek od prodaje (t.i. konzumacijo),3 temveč v izkoriščanju prostitucije prek pogojevanja in s tem nadzorovanja spolnih storitev s predhodnim plačilom zneska 50 EUR na zgoraj opisan način.4 Vložnika skušata sicer prepričati, da je sodišče prve stopnje za istovrstno (nekaznivo) dejanje soobtoženega C. C. oprostilo obtožbe (v čemer vidita zahtevi tudi kršitev načela enakosti, enake obravnave in pravice do poštenega sojenja), vendar je njuno stališče zmotno. Oprostilna sodba za soobtoženca je namreč temeljila na 3. (in ne 1.) točki prvega odstavka 358. člena ZKP ter je sledila ugotovitvi, da dokazni postopek ni potrdil soobtoženčeve vpletenosti v izkoriščanje deklet v zvezi s prostitucijo (zlasti 29., 37., 40. in 44. točke prvostopenjske sodbe).

11. Zagovornica B. B. dodatno uveljavlja, da v izreku sodbe ni opredeljeno, kdo je dekleta seznanil s pogoji dela in kdo naj bi oškodovanke postavil v položaj izkoriščanja, zaradi česar manjkajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. To ne drži, saj iz opisa dejanja izhaja, da sta bila obsojena A. A. in B. B. tista, ki sta oškodovanke seznanila s prostitucijo in načinom delitve zaslužka ter nato izkoriščala njihovo prostitucijo.

**B-II.**

**O drugih zatrjevanih kršitvah** **Zahteva zagovornika obsojenega A. A.** _Glede hrambe in pridobitve prometnih podatkov po prvem odstavku 149b. člena ZKP_

12. Zagovornik trdi, da izpodbijana sodba temelji na prometnih podatkih, ki so jih mobilni operaterji hranili na podlagi določb Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEkom/09), katerih vsebina je primerljiva ureditvi po Direktivi o hrambi prometnih podatkov in ZEkom-1/13, ki je bila z odločbami Sodišča EU in Ustavnega sodišča razveljavljena za nazaj (od začetka njene veljavnosti), kar pomeni, da predstavljajo vsi na tej podlagi pridobljeni prometni podatki nedovoljen dokaz. Zahteva vsebuje obširne navedbe o: – kršitvi obsojenčevih ustavnih pravic iz 35. in 37. člena Ustave RS; – neustavnosti določbe 149b. člena ZKP, ki je skupaj z določbami ZEkom/09 oziroma ZEkom-1/13 omogočala nesorazmerne posege v ustavno varovane osebnostne pravice in vsebovala prenizek dokazni standard za pridobitev prometnih podatkov;5 – kršitvi pravice do enakega obravnavanja in poštenega sojenja, ker uveljavljena sodna praksa vzpostavlja dvojna merila pri obravnavanju obdolžencev glede na časovno dimenzijo pridobitve prometnih podatkov; in – kršitvi pravice do obrazložene sodne odločbe, ker sodišči prve in druge stopnje v izpodbijani sodbi nista opravili obrazložene presoje ustavnih pogojev za poseg v obsojenčevo pravico do komunikacijske zasebnosti in ker nista odgovorili na konkretne očitke obrambe oziroma so razlogi sodbe arbitrarni.

13. O standardih presoje, ki veljajo za posege v posameznikovo komunikacijsko zasebnost, se je Ustavno sodišče že izreklo v odločbi Up-709/15-29, Up-710/15-35 z dne 9. 10. 2019, vendar to za odločitev v konkretni zadevi ni ključno. Vse vložnikove navedbe se namreč v jedru navezujejo na uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana samo v primeru, ko se izpodbijana sodba opira na nedovoljen dokaz. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že utemeljilo, da je treba pri presoji te procesne kršitve med ostalim presoditi, ali je ravnanje državnih organov v predkazenskem postopku, s katerim naj bi bile kršene obsojenčeve ustavne pravice, v (spoznavni) vzročni zvezi z obsodilno sodbo.6 Če zatrjevane kršitve obsojenčevih ustavnih pravic pri pridobivanju dokazov v okoliščinah konkretne zadeve niso v relevantni vzročni zvezi z izpodbijano obsodilno sodbo, potem vložnik z uveljavljanjem absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne more uspeti.7

14. Zagovornik obsojenega A. A. je v konkretnem kazenskem postopku v bistvenem trdil,8 da predstavljajo prometni podatki, pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika po prvem odstavku 149.b člena ZKP, izvirni nedovoljen dokaz, na katerega je specializirano državno tožilstvo nato opiralo svoje nadaljnje predloge za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. členu ZKP ter z njimi utemeljevalo nujnost izvajanja teh (drugih) ukrepov.9 Predlogi SDT naj bi bili v celoti konstruirani in argumentirani z analizo prometnih podatkov, ki so bili pridobljeni na neustavni pravni podlagi, kar pomeni, da so vsi v nadaljevanju predkazenskega postopka pridobljeni dokazi t.i. sadeži zastrupljenega drevesa in zato nedovoljeni.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so takšne trditve v nasprotju s podatki kazenskega spisa, ki pokažejo, da obsodilna sodba ni vzročno povezana s prometnimi podatki mobilnih operaterjev, ki jih v zahtevi problematizira vložnik. Relevantna procesna kronologija, kot izhaja iz predloženega spisovnega gradiva, je sledeča: (i) policija je s preiskovanjem suma storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije pričela po obvestilu španskih organov, da so prejeli naznanilo treh oškodovank, državljank Dominikanske republike, ki naj bi bile kot žrtve trgovine z ljudmi prepeljane v Slovenijo in zaradi izkoriščanja prostitucije izrabljene v nočnih lokalih G. v ... in F. v ... V predkazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da omenjeni lokali poslujejo v okviru gospodarske družbe E. d.o.o., pri kateri delujejo osumljenci A. A., C. C. in D. D. Policiji je bilo znano, da so bili A. A. in C. C. ter družba E. d.o.o. že obravnavani zaradi kaznivih dejanj s področja prostitucije. Vpogledi v uradne registre in evidence so razkrili, da omenjena družba zaposluje več tujih državljank, kar je z nadaljnjim preiskovanjem vodilo do mreže povezanih pravnih in fizičnih oseb, ki naj bi se ukvarjale s trgovino z ljudmi in izkoriščanjem prostitucije; (ii) komunikacijski kanali osumljencev A. A., C. C. in D. D. so bili identificirani s pomočjo poizvedb policije pri mobilnih operaterjih (dopis družbe Simobil z dne 18. 3. 2011) in ob razgovoru z državljanko Kube, ki je povedala za organizirano izvajanje prostitucije v klubih F., G. in H. (uradni zaznamek z dne 30. 3. 2011). Oba navedena vira sta razkrila, da osumljeni A. A. uporablja telefonsko številko ...; (iii) Specializirano državno tožilstvo je dne 11. 4. 2011 sodišču predlagalo izdajo odredbe za pridobitev prometnih podatkov od mobilnih operaterjev Tušmobil d.d. in Simobil d.d. za telefonske številke, ki jih uporabljajo osumljenci, čemur je preiskovalni sodnik sledil z izdajo odredbe po prvem odstavku 149.b člena ZKP (II Kpd 19494/2011 z dne 13. 4. 2011); (iv) naslednjega dne, tj. 14. 4. 2011, je specializirano državno tožilstvo sodišču predlagalo še izdajo odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe po 155.a členu in 150. členu ZKP. Predlog je utemeljevalo z do tedaj zbranimi podatki, ki so med ostalim vključevali identifikacijo telefonskih številk osumljencev (tj. dopis družbe Simobil; izpis oglasa s kontaktno telefonsko številko A. A.; izpisek portala www.npch.si in uradni zaznamek o zbranih obvestilih državljanke Kube), niso pa zajemali morebitnih prometnih podatkov, ki bi jih policiji na podlagi sodne odredbe posredovali mobilni operaterji; (v) nadaljnji predlogi specializiranega državnega tožilstva za odreditev oziroma podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov v spisu ne omenjajo in se ne opirajo na kakršne koli prometne podatke, ki bi bili pridobljeni od mobilnih operaterjev.10 Prometnih podatkov za komunikacijska sredstva osumljencev oziroma njihove analize v gradivu, ki je bilo predloženo Vrhovnemu sodišču, ni, niti državni tožilec ob vložitvi obtožnice pred sodiščem prve stopnje ni predlagal njihovega branja v dokazne namene.

16. Zagovornik z zahtevo problematizira pridobitev prometnih podatkov, za katere je bila izdana sodna odredba po prvem odstavku 149.b člena ZKP dne 13. 4. 2011 (tj. podatkov o frekvenci klicev in sporočil, baznih postajah ipd.), čeprav se na tej podlagi v predkazenskem postopku ni zbiralo dokaznega gradiva zoper obsojenca in posledično tudi izpodbijana obsodilna sodba (ki mestoma temelji na izsledkih drugih prikritih preiskovalnih ukrepov) ni v nobeni spoznavni zvezi z dokazi, ki naj bi po zagovornikovih trditvah nedopustno posegali v obsojenčeve ustavne pravice. Ker torej obsodilna sodba na zatrjevanih nedovoljenih dokazih (prometnih podatkih) ne temelji, uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP že iz tega razloga ne more biti utemeljeno.

17. Posledično mora ostati v tem delu brezuspešno tudi uveljavljanje ostalih, v tej zvezi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (zlasti kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na razloge pravnomočne sodbe), saj okoliščine v z zvezi s pridobitvijo prometnih podatkov niso procesno relevantna dejstva, ki bi utemeljevala oceno o dovoljenosti tistih dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba.

_Glede obrazloženosti sodnih odredb za prikrite preiskovalne ukrepe_

18. Vložnik uveljavlja, da odredbe preiskovalne sodnice Pp 2/11 z dne 18. 4., 22. 4., 29. 4. in 18. 5. 2011 za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP niso obrazložene z vidika nujnosti (neogibne potrebnosti) uporabe tega ukrepa v razmerju do zbiranja dokazov na drug način oziroma z milejšimi ukrepi. Po stališču zahteve vsebujejo sodne odredbe samo splošne in abstraktne trditve, ki niso podprte z nobenimi konkretnimi okoliščinami in dokazi, vezanimi na (tedaj) očitana kazniva dejanja. Tudi v delu, ko se sklicujejo na predlog državnega tožilca, so odredbe preiskovalne sodnice vsebinsko prazne, saj manjka sodničina lastna artikulirana navedba razlogov o neogibnosti odrejenih ukrepov na konkretni (individualni) ravni. Kar se tiče dopolnitev sodnih odredb, predstavljajo tudi te samostojne odredbe, v katerih je treba (že zaradi poteka določenega časa med izdajo odredbe in njeno dopolnitvijo) preveriti, ali so pogoji za odreditev posameznega ukrepa še podani.

19. Izhodišča za presojo teh navedb so v sodni praksi že utrjena: razlogi, ali so podani pogoji za odreditev ukrepov, s katerimi se posega v človekove pravice posameznika, morajo biti konkretizirani in določno izraženi že v sami odredbi za odreditev teh ukrepov, torej še pred posegom v človekove pravice, in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za ukrep izpolnjeni. Obrazložitev sodne odredbe je namenjena temu, da se lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v izbrano človekovo pravico in s tem omogoči naknadna kontrola, tudi z vidika pravice do pritožbe.11

20. Sodišče prve stopnje je zagovornikove očitke o pomanjkljivi obrazložitvi sodnih odredb zavrnilo predvsem v točkah 75. do 78. obrazložitve sodbe, čemur je višje sodišče pritrdilo v 27. točki sodbe. Ključne ugotovitve pravnomočne sodbe so, da so bile odredbe preiskovalne sodnice za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov v predmetni zadevi podrobno obrazložene najprej s prikazovanjem dejstev in okoliščin, iz katerih so izhajali utemeljeni razlogi za sum storitve očitanih kaznivih dejanj (pri čemer so bile med ostalim predstavljene okoliščine delovanja in organizacije dela v lokalih, kjer naj bi se izvajala prostitucija, ter obrazloženo, da naj bi šlo za dobro organizirano kriminalno združbo), zatem pa je bil ob predstavljeni dejanski podlagi napravljen zaključek, da z uporabo klasičnih policijskih ukrepov in drugih milejših ukrepov ne bo mogoče zagotoviti dokazov, potrebnih za procesuiranje očitanih kaznivih dejanj. Nižji sodišči v načinu ubeseditve sodnih odredb nista zaznali pomanjkljivosti, saj je preiskovalna sodnica sprejela konkretne razloge, kot jih je v predlogu ponudil državni tožilec, obenem pa opravila tudi lastno presojo pogojev za odreditev predlaganih ukrepov, zato se procesna situacija razlikuje od dejanskega stanja v zadevah Up-2094/06, Up-1006/13 in _Dragojević proti Hrvaški_. V delu, ko je šlo za "dopolnitve" izdanih odredb, je bilo po stališču pravmomočne sodbe zahtevi po obrazloženosti sodne odredbe zadoščeno s sklicevanjem na že izdano (veljavno) odredbo, upoštevaje, da se pogoji za odreditev ukrepa niso v ničemer spremenili.

21. Zahteva se v svojih izvajanjih osredotoča na posamezne, selektivno izbrane zapise v sodnih odredbah, pri tem pa prezre celotno dejansko sliko, ki jo prikazuje obrazložitev posameznih odredb in s katero se povezujejo tudi sklepni zaključki preiskovalne sodnice o neogibni potrebnosti vsakega izmed odrejenih ukrepov. V odredbi Pp 2/11 z dne 18. 4. 2011 za odreditev ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP je tako denimo najprej opisana in dokazno podprta povezanost več podjetij in oseb, ki delujejo v različnih nočnih klubih na različnih lokacijah, ter prehajanje žrtev očitane trgovine z ljudmi med različnimi delodajalci; nadalje so opisani različni načini delovanja osumljencev (domnevno izkoriščanje prostitucije v nočnih lokalih z različnimi zadolžitvami posameznih osumljencev; legalizacija bivanja deklet v RS s porokami s slovenskimi državljani in kasnejše odplačevanje dolga s spolnimi storitvami in mesečno rento); končno pa je preiskovalna sodnica napravila tudi lasten sklep, da dejanske okoliščine kažejo, da naj bi se kazniva dejanja izvrševala v najrazličnejših okoliščinah in je prav zaradi tega dokazovanje izjemno težavno, zaradi česar predstavlja uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov edino možnost za zagotovitev potrebnih dokazov o očitanih dejanjih, osumljencih in žrtvah kaznivih dejanj, ki jih ne bi bilo mogoče pridobiti z uporabo klasičnih policijskih metod. Tudi v odredbi Pp 2/11 z dne 18. 5. 2011 za podaljšanje istega ukrepa je najprej po dejanski plati utemeljeno, da ugotovljene okoliščine kažejo na izrazito zlorabo pravnega reda s prikrivanjem prepovedane dejavnosti (tj. trgovine z ljudmi in izkoriščanje prostitucije) s povsem legalno dejavnostjo, kar je preiskovalno sodnico nato vodilo do zaključka, da v teh primerih klasične metode policijskega delovanja zatajijo, da zbiranje obvestil od vpletenih oseb ne prikazuje realnega dogajanja in da z drugimi načini delovanja ne bo mogoče zagotoviti ustreznih dokazov. Konkretizacija specifičnih okoliščin, ki v utemeljujejo neogibnost prikritih preiskovalnih ukrepov, se torej v obravnavanih sodnih odredbah ne odraža le v sklepnem delu obrazložitev, ki jih izpostavlja vložnik, temveč tudi skozi dejstva in okoliščine, v katerih naj bi se izvrševala očitana kazniva dejanja,12 zato so trditve o neobrazloženi neogibnosti odrejenih ukrepov neutemeljene.

22. Kar se tiče odredb preiskovalne sodnice z dne 22. 4. 2011 in dne 29. 4. 2011, gre za razširitev prvotne odredbe za ukrep po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na dve novi telefonski številki osumljenega A. A. V prvi odredbi (izdani zgolj štiri dni po izdaji prvotne odredbe) se preiskovalna sodnica sklicuje na aktualno izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa ter zapiše, da gre za razširitev že odrejenega ukrepa (časovno zamejenega do 18. 5. 2011), v drugi odredbi pa se med drugim tudi izrecno sklicuje na obrazložitev prvotne odredbe glede zahtevanih pogojev za ta prikrit preiskovalni ukrep. Odredbi z dne 22. in 29. 4. 2011 torej ne funkcionirata samostojno, temveč ju je treba vsebinsko razlagati v povezavi s prvotno odredbo Pp 2/11 z dne 18. 4. 2011, s katero je bil odrejen ukrep nadzora elektronskih komunikacij zoper konkretne osumljence in v kateri so obširno utemeljeni vsi pogoji za odreditev tega ukrepa, zato je tudi s tega vidika neogibnost izbranega ukrepa dovolj obrazložena.13

23. Zahteva zagovornika A. A. sodiščema prve in druge stopnje očita, da v razlogih pravnomočne sodbe nista dovolj argumentirano odgovorili na zgornje očitke obrambe, s čimer sta potrdili vsebinsko prazno obrazložitev sodnih odredb ter zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave RS. Vložnik pri tem uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega predloga za izločitev dokazov z dne 18. 6. 2018, v katerem je specificiral pomanjkljivosti vsake posamezne odredbe z vidika 4. točke prvega odstavka 152. člena ZKP, višjemu sodišču pa očita, da je podalo splošen, manipulativen in žaljiv odgovor, češ da v pritožbi ni konkretiziral, na kaj bi moralo sodišče prve stopnje še odgovoriti, pa ni.

24. Zatrjevana procesna kršitev ni podana, saj pravnomočna sodba razloge o obrazloženosti sodnih odredb za prikrite preiskovalne ukrepe ima, vendar zagovornik z njimi ne soglaša. Vse navedbe iz predloga obrambe za izločitev dokazov z dne 18. 6. 2018 je mogoče strniti v očitek, da v odredbah za prikrite preiskovalne ukrepe ni konkretizirana nujnost (neogibna potrebnost) uporabe izbranih ukrepov, na kar je sodišče prve stopnje z zadostnimi razlogi odgovorilo v že omenjenih točkah 75. do 78., pa tudi v točkah 83. in 84. sodbe. Višje sodišče je v pritožbenem postopku tudi samo preizkusilo zakonitost izdanih odredb (27. točka drugostopenjske sodbe), pri tem pa zagovorniku – ki je v pritožbi samo posplošeno trdil, da izpodbijana sodba nima razlogov o zavrnitvi njegovega predloga za izločitev dokazov, ne da bi pri tem določno opredelil, na kaj konkretno ni bilo odgovorjeno (list. št. 8474) – razumno pojasnilo, da na takšne pritožbene trditve onkraj zapisanega ni moč odgovoriti (str. 25 drugostopenjske sodbe). Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, mora pritožnik v njej določno konkretizirati zatrjevane kršitve in se pri tem ne more zgolj sklicevati na predhodne vloge v postopku, zato sodišče druge stopnje s podano obrazložitvijo ni zagrešilo kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, na katero meri vložnik.

25. Zagovornik v zahtevi trdi, da so v predmetni zadevi poleg zgoraj citiranih sodnih odredb pomanjkljivo obrazložene tudi "vse nadaljnje" sodne odredbe, izdane zoper A. A. Te navedbe so v tolikšni meri posplošene, da iz njih ni razvidno, na katere sodne odredbe se nanašajo, zato jih ni mogoče preizkusiti. Kolikor vložnik dodatno uveljavlja, da je bila pomanjkljiva tudi obrazložitev odredbe preiskovalnega sodnika Kpd 173/11 z dne 13. 4. 2011 za pridobitev prometnih podatkov po prvem odstavku 149.b člena ZKP (natančneje: da manjka dokazna podlaga za "utemeljen sum" in obrazložena nujnost konkretnega ukrepa), pa te kršitve v postopku s pritožbo ni zatrjeval, zato se nanjo zaradi materialne neizčrpanosti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

_Glede obrazloženosti tožilskih odredb za prikrite preiskovalne ukrepe_

26. Vložnik uveljavlja, da je obrazložitev nujnosti in sorazmernosti prikritih preiskovalnih ukrepov umanjkala tudi v odredbah državnega tožilca. Pri tem sodišču prve stopnje očita, da je na njegove argumente v 79. točki odgovorilo le na abstraktni ravni, ne da bi povzelo konkretne razloge iz tožilskih odredb, ki utemeljujejo omenjene pogoje za odreditev ukrepov.

27. Na istovrstne očitke je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je – sledeč ustavni odločbi Up-326/2014 z dne 6. 12. 2017 – sprejelo zagovornikovo stališče, da morajo biti tudi odredbe državnega tožilca, s katerimi se posega v človekove pravice, obrazložene v skladu z jamstvi 22. člena Ustave RS, a je hkrati zavrnilo pritožnikove trditve, da tem zahtevam v predmetni zadevi ni bilo zadoščeno. Utemeljilo je, da je že sodišče prve stopnje pregledalo vse tožilske odredbe in nato ne le v 79. točki sodbe, temveč tudi v naslednjih (zlasti v 81. točki sodbe) ugotovilo, da je v njih obrazložena analiza izsledkov dotedanjega preiskovanja, na podlagi katere je bilo nato izpeljano tudi utemeljeno sklepanje državnega tožilca o nujnosti odrejenih ukrepov (27. točka drugostopenjske sodbe).

28. Takšni razlogi pravnomočne sodbe imajo oporo v podatkih spisa, saj so odredbe državnega tožilca zasnovane na način, da ponudijo najprej dejansko utemeljitev zahtevanega dokaznega standarda za odreditev posameznega ukrepa, zatem pa na tej podlagi (mdr. glede na predhodno zatrjevano večletno, razvejano dejavnost ter siceršnjo nezanesljivost izpovedb oškodovank) utemeljijo še neogibnost odrejenih ukrepov. Zahteva pričakuje, da bi morali biti v pravnomočni sodbi določneje povzeti konkretni razlogi iz tožilskih odredb, vendar vložnik pri tem ne upošteva, da naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili.

29. V stališču prvostopenjskega sodišča, da so odredbe državnega tožilca dovolj obrazložena, najde zagovornik tudi izraz pristranskega sojenja, vendar zgolj njegovo nestrinjanje z argumentirano sodno odločitvijo ne more zadoščati za dvom v nepristranskost odločanja pred sodiščem prve stopnje.14 _Glede obrazloženosti sočasnega izvajanja več prikritih preiskovalnih ukrepov_

30. Zagovornik obsojenega A. A. vidi pomanjkljivost sodnih in tožilskih odredb tudi v tem, da v njih ni obrazloženo, zakaj je bilo nujno sočasno odrediti več raznovrstnih prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je pomembno z vidika presoje sorazmernosti ukrepov kot celote. V tej zvezi trdi, da so bili zoper obsojenca v aprilu 2011 najprej odrejeni ukrepi po 149.b členu ZKP (dne 13. 4. 2011), 149.a členu ZKP (dne 15. 4. 2011) in 150. členu ZKP (dne 18., 22. in 29. 4. 2011), v avgustu 2011 pa ukrepi po 149.a, 155. in 155.a členu ZKP (dne 17. 8. 2011). V odredbah po njegovem stališču ni najti konkretne utemeljitve, zakaj je bilo treba sočasno odrediti tolikšno število invazivnih ukrepov, pri čemer tudi trditve o dobro organizirani kriminalni združbi in delovanju v lokalih ostajajo na abstraktni ravni.

31. Za presojo teh trditev je odločilno: (i) da so bile odredbe, kot že omenjeno, koncipirane na način, da je bilo najprej po dejanski plati z dotedaj zbranimi dokazi prikazano delovanje osumljencev v smeri organizirane trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, povezave med različnimi družbami in prehajanje žrtev med njimi, kar je v nadaljevanju služilo tudi za oceno neogibnosti prikritih preiskovalnih ukrepov, (ii) da pri odrejanju ukrepov ni ostal prezrt kontekst celote prikritih preiskovalnih ukrepov, saj državni tožilec v odredbah z dne 15. 4. 2011 in 17. 8. 2011 med drugim navaja, da se bodo ukrepi tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega odkupa predvidoma izvajali skupaj, saj se bo le na ta način lahko zbralo potrebne podatke in dokaze za procesuiranje očitanih kaznivih dejanj, preiskovalna sodnica pa v odredbi z dne 18. 4. 2011 povzema predlagateljevo obrazložitev, da bo le s sočasnim izvajanjem vseh ostalih odobrenih ukrepov in klasičnimi metodami dela mogoče pridobiti želene dokaze, (iii) da se odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi med seboj dopolnjujejo, ne izključujejo,15 in (iv) da so bili vsi prikriti ukrepi usmerjeni v odkrivanje kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije, torej (naj)težjih kaznivih dejanj, ki predstavljajo kršitev temeljnih človekovih pravic oškodovanih posameznikov in pri katerih se hkrati ustvarjajo najmočnejše pozitivne obveznosti države pri udejanjanju kazenskopravnih mehanizmov za varstvo teh pravic.16

32. Sodišči prve in druge stopnje sta v pravnomočni sodbi zaznali vse ključne vidike presoje sorazmernosti in neogibnosti sočasnega izvajanja skupka prikritih preiskovalnih ukrepov ter se do tega vprašanja ustrezno opredelili zlasti v točkah 73. prvostopenjske in 27. drugostopenjske sodbe, zato vložnik – ki razloge pravnomočne sodbe vztrajno zavrača – z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 22. člena Ustave RS ne more uspeti.

_Glede zatrjevanega izzivanja kriminalne dejavnosti_

33. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP z navedbami, da je bila kriminalna dejavnost, ki se očita obsojenemu A. A., izzvana s strani tajnega delavca, zato so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon. Osrednja obrambna teza je, da je tajni delavec obsojenca (tedaj osumljenca) aktivno napeljeval k obremenilnim izjavam in ravnanjem glede najema (oz. nakupa) njegovega lokala in deklet za spolne usluge, kar je razvidno iz vsebine poročil o tajnem delovanju z dne 25. 6., 30. 6. in 4. 7. 2011. Sodišče prve stopnje naj bi z zapisom, da v predmetni zadevi ni šlo za "prekomerno" izzivanje kriminalne dejavnosti, pritrdilo stališču, da so tajni delavci vendarle izzivali kriminalno dejavnost, vendar ne prekomerno; vložnik pa v tej zvezi opozarja, da ZKP prepoveduje vsakršno izzivanje kriminalne dejavnosti.

34. Zahteva na zatrjevano kršitev kazenskega zakona navezuje tudi uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju (kolikor sodišče zapiše, da ne gre za prekomerno izzivanje kriminalne dejavnosti, hkrati pa ugotavlja, da tajni ukrep ne predstavlja aktivne spodbude h kaznivemu ravnanju); nerazumljivi (ker sodišče napačno ocenjuje številne aktivnosti tajnega delavca); in v nasprotju s podatki spisa (tj. z vsebino poročil o tajnem delovanju, ki jo tudi sodišče druge stopnje na 28. strani sodbe ne povzema korektno in v celoti). Druge zatrjevane procesne kršitve so še: (i) kršitev devetega odstavka 155.a člena ZKP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 155. člena ZKP, ki prepoveduje izzivanje kriminalne dejavnosti, (ii) bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so deli poročil o tajnem delovanju, kjer je šlo za nedovoljene aktivnosti tajnih delavcev, nezakonit dokaz; in (iii) kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 35. Vprašanje izzivanja kriminalne dejavnosti je po uveljavljeni sodni praksi prvenstveno dejansko vprašanje, ki je odvisno od presoje konkretnih dejstev in okoliščin, v katerih je potekalo delovanje tajnih delavcev.17 V predmetni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje relevantno dejansko stanje raziskali in po preučitvi poročil o tajnem delovanju ugotovili in obrazložili, da na podlagi zabeležene komunikacije med obsojenim A. A. in tajnim delavcem ni zaznati ničesar, kar bi kazalo na posebno zavzetost tajnega delavca pri navezavi stika s tedaj osumljenim oziroma na njegovo voljo in odločnost po izzivanju kriminalne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti tajnega delovanja upoštevalo prakso ESČP18 in preučilo, ali so se organi odkrivanja in preiskovanja omejili na pasivno preiskovanje kriminalne dejavnosti. Ugotovilo je, da je odgovor pritrdilen, s čimer je soglašalo tudi drugostopenjsko sodišče (100. do 109. točka prvostopenjske v zvezi s 30. in 31. točko drugostopenjske sodbe).

36. Za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe je z vidika jamstev poštenega sojenja odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca; zapis sodišča prve stopnje o "prekomernem" izzivanju kriminalne dejavnosti pa v kontekstu celotne obrazložitve na str. 88 do 91 sodbe nima nobenega vsebinskega pomena, saj prvostopenjska sodba decidirano utemelji, da tajni delavci niso aktivno spodbujali oziroma izzivali kriminalne dejavnosti.

37. Vsa izvajanja v zahtevi so v bistvenem usmerjena v drugačno presojo poročil o tajnem delovanju ter drugačno oceno aktivnosti tajnih delavcev, kot izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe, kar ne pomeni uveljavljanja kršitev zakona, temveč nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na zatrjevano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nakazujejo le trditve, da sodišče druge stopnje ni korektno in v celoti povzelo vsebine poročil o tajnem delovanju, a se tudi v tem delu izkaže, da gre zgolj za vložnikovo drugačno interpretacijo gradiva v spisu. Poročila tajnih delavcev (ne le tista od 30. 6. 2011 dalje, temveč že poročili z dne 11. 6. in 25. 6. 2011) pokažejo – kot zapiše višje sodišče, – da je obsojenec nadzoroval delovanje lokalov, povezanih z domnevno prostitucijo, še preden je tajni delavec stopil v kontakt z njim, oz. da je osumljenec stopil v kontakt s tajnim delavcem z jasno izraženim interesom, da enega od lokalov proda ali odda z namenom, da bi se začeta dejavnost nadaljevala.

38. Ker po ugotovitvah nižjih sodišč v konkretni zadevi ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti, ni podanih okoliščin, ki bi izključevale kazenski pregon; prav tako pa delovanje tajnih delavcev ne predstavlja nezakonitega delovanja, ki bi nasprotovalo določbam ZKP.

_Glede zatrjevane prekoračitve obtožbe_

39. Višje sodišče je po zagovornikovem stališču prekoračilo obtožbo in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, da je poseglo v opis kaznivega dejanja in očitek "prosjačenja" (strank) za pijačo nadomestilo z očitkom "spodbujanja" (k nakupu pijače), ki ga obtožba ni vsebovala.19

40. Te navedbe odpirajo vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo, o katerem se je že večkrat izreklo tudi Ustavno sodišče, nazadnje v odločbi Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022. Uveljavljena stališča so, da (i) sodišče v primeru obsodilne sodbe ni vezano na vse izraze, ki jih je uporabila obtožba pri opisu kaznivega dejanja, (ii) da sprememba opisa ne sme biti taka, da bi prav ta sprememba povzročila hujšo pravno kvalifikacijo, kot bi sicer izhajala iz opisa dejanja v obtožbi in (iii) da je dejanje v sodbi lahko drugače opisano, ne sme pa biti drugo v primerjavi z obtožbo.20

41. V predmetni zadevi višje sodišče s spremembo v opisu dejanja ni poseglo v noben zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, niti z njo ni povečalo teže dejanskih očitkov ali vplivalo na pravno kvalifikacijo dejanja. Težišče kazenskopravnega očitka zlorabe prostitucije je ostalo v bistvenem enako, izpostavljena sprememba pa obsojencu tudi ni bila v nobeno škodo, saj je višje sodišče le ustrezneje opredelilo ravnanje deklet, kot ga ugotavlja prvostopenjska sodba. Ker je torej identiteta med obtožbo, ki jo je v izrek sodbe povzelo prvostopenjsko sodišče, in pravnomočno sodbo ohranjena, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

_Glede zatrjevanih nasprotij in pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi_

42. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi več nasprotij in pomanjkljivosti v pravnomočni sodbi.

43. Prvič, po vložnikovem stališču je očitek v izreku prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na "prosjačenje" deklet za pijačo, v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje v 42. točki sodbe, da prosjačenje deklet za pijačo v lokalih ni dokazano. Višje sodišče je to nasprotje zanikalo, a hkrati poseglo v opis dejanja in očitek prosjačenja zamenjalo s spodbujanjem za pijačo, v čemer vidi zahteva protislovje in nerazumljivost v razlogih sodbe.

44. Vrhovno sodišče ugotavlja, da teh nasprotij v pravnomočni sodbi ni. Izrek sodbe je že pred posegom višjega sodišča opisoval (zgolj) s čim naj bi bila dekleta seznanjena po prihodu v Slovenijo (tj. kakšna bo vsebina in narava njihovega dela), medtem ko sodišče prve stopnje v izpostavljeni 42. točki sodbe na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, kakšno delo so nato dekleta v lokalih dejansko opravljala. Opisano (navidezno) nasprotje med izrekom in obrazložitvijo je po posegu višjega sodišča povsem odpadlo, saj pravnomočna sodba v izreku in razlogih sodbe govori le o spodbujanju gostov k plačevanju pijače (kar pa ni niti zakonski znak očitanega kaznivega dejanja).

45. Drugič, vložnik vidi nasprotje med izrekom prvostopenjske sodbe (kolikor se nanaša na prosjačenje za pijačo, delež zaslužka deklet od prostitucije in zlorabo prostitucije) tudi z razlogi sodbe v 12., 13. in 15. točki obrazložitve. V tem delu zahteva selektivno izbira posamezne zapise v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, čeprav se 12. točka jasno osredotoča na zatrjevano novačenje in preslepitev oškodovank, ki ni bilo dokazano; 13. in 15. točka sodbe pa govorita o nedokazanosti očitka, da bi se prav vsa ali pa večina deklet v lokalih prostituirala v skladu s hudodelskim načrtom. Kar se tiče zaslužka oškodovank, je v izreku sodbe zatrjevano, da je njihov zaslužek "najmanj 50 % od prostitucije", kar ni v nasprotju z razlogi sodbe, da so dekleta lahko obdržala celoten znesek, ki jim ga je plačala stranka.

46. Vložnik nadalje uveljavlja: (i) nasprotje med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe glede organizacije strank za dekleta, ki ni podano, saj je v izreku sodbe zatrjevano, da sta obsojenca "v določenih primerih" organizirala stranke za dekleta, medtem ko v zahtevi izpostavljena 18. točka prvostopenjske sodbe zavrača dokazanost hudodelskega načrta in organizacije strank za vsa dekleta, ki so opravljala delo v lokalih; kolikor pa vložnik trdi, da izkoriščanje prostitucije ni dokazano, gre za uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP; (ii) nasprotje v samem izreku sodbe, ker se najprej zatrjuje, da so oškodovanke dobile 50% od prostitucije, nato pa navaja, da je morala stranka plačati 50 EUR strežnemu osebju in 100 EUR dekletu; nasprotje v razlogih sodbe, ker se najprej navaja, da prostitutka sama zaračuna ceno za spolne usluge (str. 38 sodbe), nato pa, da je bilo treba za storitev plačati 100 EUR (str. 40-41 sodbe); in nasprotje med izrekom in razlogi sodbe glede lokacije prostituiranja (po izreku sodbe le v separejih in lokalih, ne pa na drugih lokacijah, denimo v apartmajih), kar vse so očitki, na katere je z jasnimi in razumnimi razlogi odgovorilo že višje sodišče v 37., 38. in 39. točki drugostopenjske sodbe; ter (iii) nasprotje v razlogih sodbe o tem, kdo je pridobitelj premoženjske koristi (obsojenca ali družba E.), na kar je višje sodišče odgovorilo z razumno obrazložitvijo v 40. točki drugostopenjske sodbe; kolikor pa vložnik trdi, da predstavlja plačilo 50 EUR le strošek pijače, s tem uveljavlja nedovoljen razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

47. Četrtič, vložnik trdi, da izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu finančnega okoriščenja obsojenca na račun prostitucije. V tej zvezi je relevantno že zapisano stališče, da v primeru ekonomskega izkoriščanja prostitucije za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način izplačila denarja, saj višina pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja.21 Pravnomočna sodba ugotavlja, da je znesek 50 EUR na račun prostitucije dobila družba E., od česar sta korist pričakovala tudi obsojenca (40. točka drugostopenjske sodbe), zato sodbi ne manjkajo nobeni razlogi o odločilnih dejstvih.

48. In petič, vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z očitkom višjemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe o neenaki obravnavi obsojenca v razmerju do soobtoženega C. C. oziroma da je navedlo razloge, ki so nerazumljivi in v nasprotju s prvostopenjsko ugotovitvijo, da deljenje zaslužka od prodaje pijač ni kriminalna dejavnost. V tej zvezi je bilo v točki B-I. že obrazloženo, v čem je težišče kazenskopravnega očitka obsojencu ter pojasnjena razlika v primerjavi s procesno situacijo soobtoženega C. C., čemur ustrezna in razumljiva je tudi obrazložitev višjega sodišča na 29. strani drugostopenjske sodbe, ki ji ni kaj dodati.

**Zahteva zagovornice obsojenega B. B.** _Glede dokazov, pridobljenih s hišno preiskavo_

49. Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s stališčem, da izpodbijana sodba temelji na dokazih, pridobljenih z nezakonito hišno preiskavo, kar utemeljuje z dvema argumentoma.

50. Prvi vložničin argument je, da je bila hišna preiskava v predmetni zadevi opravljena (tudi) na objektu, na katerega se odredba ni nanašala. Konkretno uveljavlja, da je sodišče odredilo hišno preiskavo nočnega kluba H. v ... na naslovu ... in ... (kjer sta stavba št. .... na parceli št. ... k.o. ... in stavba št. ... na parceli št. ... k.o. ...), hišna preiskava pa je bila opravljena tudi v prostorih, ki se nahajajo na parceli št. .... k.o. ..., na katero se odredba ni nanašala.

51. Iz podatkov spisa izhaja, da je preiskovalna sodnica z odredbo I Kpd 536/11 z dne 4. 11. 2011 odredila hišno preiskavo na več lokacijah, med drugim „na naslovih […] nočni klub H. na naslovu ... in ...“ Iz odredbe je razvidno, da hišna preiskava ni bila omejena na točno določene parcelne številke, kot jih v zahtevi navaja vložnica, temveč je bila odrejena za nočni klub H. na citiranem naslovu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (tč. 70-71 in 128-129 sodbe), da je bil preiskan klub H., za katerega velja, da se nahaja na naslovu ... in ... (ta naslov so za nočni klub javno objavljali in razglašali njegovi lastniki; javno je bilo znano, da se uporablja za ta nočni klub; na tem naslovu se je tudi vročala pošta). Tudi z zaslišanjem prič je utrdilo stališče, da je bil predmet hišne preiskave pravilno identificiran (policisti so v lokal vstopili skozi edini vhod, ki se je uporabljal in kjer je bila tudi identifikacijska tabla lokala), kar je bilo odločilno tudi za presojo zakonitosti opravljene hišne preiskave.

52. Razlogom prvostopenjske sodbe je v celoti pritrdilo višje sodišče (47. točka sodbe) in jim v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni kaj dodati, saj pravnomočna sodba razumno ugotavlja, da je bila hišna preiskava opravljena na tistem objektu, kot ga je opredelila odredba preiskovalne sodnice.

53. Drugi vložničin argument je, da odredba za hišno preiskavo ni ustrezno obrazložena, saj v njej ni bilo navedeno, zakaj je treba izvesti preiskovalna dejanja tudi v apartmajih, kjer so stanovale oškodovanke. V tem delu so navedbe materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP), saj zagovornica šele v izrednem pravnem sredstvu konkretno pojasni, v čem naj bi bila obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pomanjkljiva, medtem ko je v pritožbi samo na načelni ravni povzemala ustavnosodna stališča in nesubstancirano trdila, da odredba za hišno preiskavo ni bila ustrezno obrazložena (list. št. 8500-8501), zaradi česar je tudi višje sodišče njene navedbe štelo za nekonkretizirane (49. točka drugostopenjske sodbe).

_Glede ostalih zatrjevanih kršitev_

54. Vložnica na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar so vsa njena izvajanja – kolikor so materialno izčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP) – v bistvenem usmerjena v utemeljevanje, da obsojencu očitano dejanje ni dokazano. Po vsebini gre za uveljavljanje, da zaslišane oškodovanke niso potrdile novačenja in izkoriščanja prostitucije; da je bil obsojenec samo eden od zaposlenih v družbi E.; da ni nadzoroval prostitucije, oškodovank oziroma poslovanja lokalov; da ni imel nobene koristi od izvajanja prostitucije in da ni uresničil zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Višje sodišče je vsa ta izvajanja presojalo skozi prizmo uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in jih obrazloženo zavrnilo v 45. točki drugostopenjske sodbe. Pritožbenim navedbam je pritrdilo le v ugotovitvi, da je premoženjsko korist kot posledico plačila 50 EUR za prostitucijo prejela družba E., a je obenem utemeljilo, da je od tega pričakoval korist tudi obsojeni B. B. Kar se tiče ekonomske koristi od izkoriščanja prostitucije, so razlogi pravnomočne sodbe jasni (gl. 45. v zvezi s 40. točko drugostopenjske sodbe), zato zatrjevanje pomanjkljivosti v pravnomočni sodbi in na tej podlagi izpeljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni utemeljeno. Po vsebini se pokaže, da skuša vložnica pod videzom zatrjevanja procesnih kršitev s svojimi navedbami doseči le drugačno dokazno presojo, kot jo vsebuje pravnomočna sodba, kar predstavlja nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

55. Vse ostale navedbe, ki jih v zahtevi podaja vložnica, so materialno neizčrpane, saj v rednem pravnem sredstvu (pritožbi in njeni dopolnitvi) niso bile vsebinsko uveljavljane, čeprav za to ni bilo nobenih ovir (peti odstavek 420. člena ZKP). V ta sklop sodi zatrjevanje: – kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so tajni delavci izzivali kriminalno dejavnost; – bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so poročila o tajnem delovanju nezakonit dokaz, saj so tajni delavci (i) opravili dejanski (in ne le navidezni) odkup storitev ter s tem delovali izven odredb za prikrite preiskovalne ukrepe; in ker so (ii) z odkupom spolnih storitev nedopustno posegli v človekove pravice oškodovank;22 – bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi glede lokacije opravljanja prostitucije in cene prostitucije; pa tudi, ker izrek oprostilne sodbe za soobtoženega C. C. nasprotuje razlogom v obrazložitvi sodbe za obsojenega B. B.; in – kršitve 364. člena ZKP, ker pravnomočna sodba nima razlogov o tem, kateri dokazi utemeljujejo obsodilno sodbo (s čimer zahteva tudi sicer po vsebini meri na uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja).

C.

56. Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS in EKČP niso podane, zahtevi pa sta bili deloma vloženi tudi v nasprotju z drugim in petim odstavkom 420. člena ZKP, zato ju je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

57. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika z zahtevo nista uspela, zato sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, ki je za vsakega odmerjena na podlagi tar. št. 7113, 71113, 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem okoliščin predmetnega kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojencev, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče je odločilo, da je obsojeni A. A. dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR, obsojeni B. B. pa v znesku 500,00 EUR.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020. Kasneje enako tudi sodba I Ips 32491/2016 z dne 1. 4. 2021. 2 Točke 46. do 56. prvostopenjske v zvezi s 35., 36. in 45. točko drugostopenjske sodbe. 3 Sodišče prve stopnje je razloge o proviziji, ki so jo na račun pitja dragih pijač z gosti prejele zaposlene plesalke (animatorke), navedlo v 42. točki sodbe. 4 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oškodovanke v primeru izvedbe prostitucije niso prejele provizije od prodane pijače, temveč zgolj znesek, ki jim ga je za prostitucijo plačala stranka (str. 50 prvostopenjske sodbe). 5 V tem delu so vložnikove trditve v pretežnem delu materialno neizčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP), saj zagovornik v pritožbi zoper obsodilno sodbo ni zatrjeval neustavnosti zakonske določbe prvega odstavka 149.b člena ZKP, temveč je izpodbijal (le) pridobitev prometnih podatkov, hranjenih na podlagi neustavnih določb ZEkom/09. 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 17977/2018 z dne 15. 4. 2021, tč. 16, kasneje tudi sodba I Ips 35324/2018 z dne 16. 7. 2021, tč. 8 in 13. 7 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, tč. 5-10, s podobnim standardom za uveljavljanje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic v postopku z ustavno pritožbo. 8 Začenši s predlogom za izločitev dokazov z dne 4. 7. 2016 (list. št. 6.857), v katerem je predlagal izločitev vseh dokazov, pridobljenih na podlagi odredb preiskovalnega sodnika po 149.b členu ZKP z dne 13. 4. 2011, v skladu s katerimi naj bi mobilni operaterji Mobitel d.d., T-2 d.o.o., Tušmobil d.o.o. in Simobil d.d. policiji posredovali prometne podatke za telefonske številke osumljencev. 9 Vložnik v zahtevi (str. 26-27) trdi, da je policija analizirala izpis prometnih podatkov in ugotovila med katerimi telefonskimi številkami so potekale komunikacije, identiteto uporabnikov in lokacijo njihovega nahajanja, na podlagi česar je nato sklepala o vrsti oseb, ki tvorijo socialno mrežo uporabnikov. Specializirano državno tožilstvo naj bi na podlagi teh ugotovitev sklepalo o sumu storitve kaznivega dejanja ter z njimi utemeljevalo predloge za nadaljnje prikrite preiskovalne ukrepe. 10 V predlogih in izdanih odredbah se omenjata samo še dva dopisa mobilnih operaterjev (odgovora družb Mobitel d.d. in T-2 d.o.o. z dne 12. 5. 2011), s katerimi je policija na podlagi zaprosila po tretjem odstavku 149.b člena ZKP v maju 2011 pridobila podatek o lastništvu telefonskih številk, zaznanih pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov. 11 V tem smislu odločba Ustavnega sodišča Up-1006/13 z dne 9. 6. 2013. 12 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 39827/2016 z dne 9. 9. 2021. 13 V tem smislu že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 322/2008 z dne 29. 1. 2009, tč. 15 obrazložitve. 14 Prim. sklepi Ustavnega sodišča Up-87/01 z dne 15. 12. 2003, tč. 6, Up-765/03 z dne 13. 6. 2005, tč. 7, Up-1116/05-5 z dne 14. 4. 2006, tč. 3 in drugi. 15 Vložnik iz prvega sklopa ukrepov v aprilu 2011 izpostavlja pridobitev prometnih podatkov, tajno opazovanje in prisluškovanje. V tej fazi so bili ukrepi odrejeni zaradi zbiranja dokazov, ki bi potrdili povezave med osumljenci, drugimi udeleženci in osebami, ki se morajo ukvarjati s prostitucijo; s katerimi bi bilo mogoče identificirati žrtve trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije; in s pomočjo katerih bi bilo mogoče ugotoviti še druge lokacije prostitucije ter okoliščine glede premoženjske koristi. Iz drugega sklopa ukrepov v avgustu 2011 vložnik izpostavlja tajno opazovanje, tajno delovanje in navidezni odkup storitev. V tej fazi so bili ukrepi namenjeni uresničitvi zaključnega stadija predkazenskega postopka, v katerem bi tajni delavci izvajali aktivnosti v smeri realizacije (navideznega) najema lokala in deklet od osumljenega A. A., s čimer bi dokazno utrdili dejstvo razpolaganja z oškodovankami zaradi izkoriščanja prostitucije. 16 Sodba ESČP v zadevi Rantsev proti Cipru in Rusiji (prit. št. 25965/04) z dne 7. 1. 2010, tč. 288, in sodba v zadevi S.M. proti Hrvaški (prit. št. 60561/14) z dne 25. 6. 2020, tč. 308-320. 17 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 20845/2010-331 z dne 8. 9. 2016. 18 Sodbe ESČP v zadevah Ramanauskas proti Litvi (prit. št. 74420/01) z dne 5. 2. 2008, Constantin in Stoian proti Romuniji (prit. št. 23782/06 in 46629/06) z dne 29. 9. 2009, Sepil proti Turčiji (prit. št. 17711/07Z z dne 12. 11. 2013 in druge. 19 Poseg v opis se nanaša na 3. in 6. alinejo drugega odstavka besedila na 3. strani prvostopenjske sodbe. 20 Odločba Ustavnega sodišča Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, tč. 27 in tam citirana ustavna praksa. 21 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020 in I Ips 32491/2016 z dne 1. 4. 2021. 22 V tem delu so zagovorničine trditve v navzkrižju z razlogi pravnomočne sodbe, ki pravzaprav sprejema stališče, kot ga skuša uveljaviti vložnica (gl. 113. do 123. točka prvostopenjske v zvezi s 14. do 16. točko drugostopenjske sodbe, ki odgovarja na pritožbene očitke državnega tožilca).