Jedro

Res je, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala določena dejstva, zaradi česar je bilo kljub prepozni prvi pripravljalni vlogi dejansko stanje med pravdnima strankama sporno. Vendar pa je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na vse ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 23. 3. 2016 odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22168/2015 z dne 22. 4. 2016 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe za plačilo 602,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2015 dalje do plačila, je v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 2.222,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka) in ji povrniti njene izvršilne stroške v višini 43,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2015 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 202,12 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (III. in IV. točka izreka odločbe) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno oziroma protispisno (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) zaključilo, katera dejstva so med strankama nesporna. Navajala je namreč, da kljub temu, da je bila njena prva pripravljalna vloga prepozna, iz njenih navedb v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izhaja, da je dejansko stanje med strankama sporno. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na vse ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožena stranka sicer utemeljeno navaja, da je bilo glede na vloženi ugovor zoper sklep o izvršbi dejansko stanje med strankama sporno. Vendar v nadaljevanju postopka tožena stranka trditvam, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala izračun in višino vtoževanih računov, ni konkretizirano nasprotovala, zato jih je pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

7. Tudi upoštevaje, da je bilo med strankama dejansko stanje sporno, niso utemeljeni očitki, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Sodišče je namreč o tožbenem zahtevku lahko odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa ni zahtevala izvedbe naroka za glavno obravnavo (drugi odstavek 454. člena ZPP), kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zgolj predlog za zaslišanje priče pa ne pomeni (izrecne) zahteve za izvedbo naroka, ki jo predvideva drugi odstavek 454. člena ZPP.

8. Tožena stranka obstoju upniško-dolžniškega razmerja ni nasprotovala oziroma tožbenemu zahtevku po temelju ni ugovarjala, navajala pa je, da le-ta po višini ni utemeljen, ker sta bili plačili za november in december 2014 v celoti realizirani, za januar 2015 pa je tožeča stranka zaradi odbitkov v znesku 782,00 EUR (pnevmatike, poškodovani odbijač, delovna obleka) upravičena le do plačila v višini 112,50 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka nižjega izračuna, ki ga je zatrjevala, ni konkretizirala (da so torej trditve v zvezi s tem nesklepčne), kot tudi ne dokazala. Nasprotno pa je, kot že rečeno, tožeča stranka svoje trditve o višjem izračunu konkretizirala in dokazala, tožena stranka pa na te navedbe in dokaze, kljub pozivu, ni pravočasno odgovorila. Glede na navedeno pomanjkanje konkretiziranih ugovornih trditev je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, saj z dokazi ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Dokazni predlog za zaslišanje priče D. pa ni bil utemeljen tudi zato, ker je bil predlagan za dokazovanje nespornih dejstev - glede poškodovanega odbijača, pnevmatik in delovne obleke, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki delovno obleko vrnila, česar tožena stranka s pritožbo ne izpodbija, za znesek pnevmatik in poškodovanega odbijača pa je tožeča stranka tožbo umaknila, pri čemer sklep o delnem umiku tožbe ni del pritožbenega preizkusa.

9. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.