Jedro

Četudi obsojenca nista vsak posamezno povzročila vseh poškodb in konkretno njuni udarci niso povzročili usodne poškodbe pri oškodovancu, pa sta s tem, ko sta oškodovanca hkrati in/ali izmenično z A. L. brcala v vitalne (glavo) in druge dele telesa, pri čemer so tudi udarci obsojenih G. in F. K. lahko prispevali k pospešitvi krvavitve, ki je bila za oškodovanca usodna, pri storitvi kaznivega dejanja zavestno in voljno sodelovala kot sostorilca. S tem pa sta za svoja sprejemala tudi ravnanja obeh sostorilcev, s katerima so skupaj povzročili prepovedano posledico. Obravnavani primer se razlikuje od tistih, ko dejanje ne poteka enotno, ko gre za dogajanje v več delih, z različno intenzivnostjo delovanja storilcev. V teh primerih mora sodišče res navesti prispevek posameznega storilca k nastanku telesne poškodbe, kar pa ne velja za obravnavani primer. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi pri ravnanju A. L. šlo za eksces, s katerim obsojenca ne bi soglašala in se ga zavedala. Ravnanje vseh treh sostorilcev je namreč bilo hkratno, usklajeno, oškodovancu so prizadejali poškodbe na enak ali zelo podoben način in je nastala posebno huda telesna poškodba rezultat takšnega njihovega skupnega delovanja, pri katerem so zavestno sodelovali.

Stališče zagovornic obeh obsojencev, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu in s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu z A. L., napačno.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena G. K. in F. K. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 17. 4. 2019 F. K. in G. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 124. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). F. K. je izreklo kazen osem let in šest mesecev zapora, G. K. pa kazen sedem let zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka ju je oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obsojenke, zagovornic obeh obsojencev in tožilstva zavrnilo, oba obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.1

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornici obeh obsojencev. Zagovornica obsojenega F. K., odvetnica Nina Globočnik, v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pred spremenjen senat. Zagovornica obsojene G. K., odvetnica mag. Barbara Nastran, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve kazenskega zakona, določb kazenskega postopka, to je kršitev 355. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ter določb 14., 22., 25. 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obsojenko oprosti obtožbe po 1. in 3. točki 358. člena ZKP ali izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP na zahtevo podala odgovor, v katerem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 22. točki sodbe natančno opisalo vlogo posameznega udeleženca, kolikor je bilo to glede na sam potek dogajanja sploh mogoče, višje sodišče pa se je do tega opredelilo v točkah 17 do 20 sodbe. Konkretizacijo posameznikovega prispevka je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 22 in 28 sodbe, ko je povezalo izvedensko mnenje z verodostojnimi izjavami prič in podalo oceno glede povzročitelja posameznih poškodb. Sodišče je izčrpno obrazložilo in razumno utemeljilo tudi subjektivni odnos obsojencev do lastnega prispevka in do skupnega delovanja, ki je utemeljen tudi z ugotovljenim motivom obeh obsojencev. Glede očitka, da sodišče obsojenemu F. K. ni izreklo enotne kazni, upoštevajoč izrečeno kazen po sodbi I K 407472018 z dne 5. 10. 2018, tožilka ugotavlja, da tega vložnica ni uveljavljala v pritožbi zoper sodbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe zahtevi zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornicama, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovornici obeh obsojencev sodišču prve stopnje očitata kršitev kazenskega zakona in kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče ni ugotovilo in obrazložilo vloge posameznega storilca in navedlo konkretnih poškodb, ki jih je oškodovancu prizadejal posamezni obsojenec, kar bi moralo izhajati že iz izreka sodbe. Obsojenkina zagovornica sodišču očita, da iz izreka sodbe ni razvidno, zaradi katerega ravnanja je bila obsojenka spoznana za krivo, in bila zato prikrajšana v pravici do obrambe in do poštenega sojenja. Ravno tako pa takšno ravnanje ni konkretizirano v obrazložitvi sodbe. Trdi tudi, da je sodba zaradi nesklepčnosti izreka nejasna in sama s seboj v nasprotju, oziroma je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, kar da izhaja iz navedb višjega sodišča, da obrazložitev dopolnjuje izrek. Sodišču druge stopnje očita, da na te pritožbene očitke ni odgovorilo, ker ni pojasnilo, kaj je obsojenka pri očitanem kaznivem dejanju storila, temveč navaja zgolj splošne navedbe o sostorilstvu, nima pa sodba razlogov, ki bi izhajali iz ugotovljenega dejanskega stanja, zakona in sodne prakse na tem področju. Obsojenčeva zagovornica pa poudarja, da je oškodovancu smrtne udarce povzročil A. L., zato obsojeni F. K. ni storil kaznivega dejanja kot izhaja iz pravnomočne sodbe. Pri tem navaja, da obsojenec ni deloval skupaj s soobsojencema, da se njegovo ravnanje ni vzajemno dopolnjevalo z ravnanjem soobsojencev, da zato ni šlo za skupno izvršitev kaznivega dejanja, da je obsojeni F. K. na kraj prišel kasneje in je bil tam le krajši čas, v sam kontejner pa sploh ni vstopil. Sodišču očita, da se ni opredelilo do ravnanj soobsojencev potem, ko so obsojenega F. K. odpeljali policisti, pri čemer navaja, da obstaja možnost, da sta se soobsojenca vrnila v kontejner in nadaljevala s pretepanjem oškodovanca. Ker obsojenec na kraju ni bil ves čas prisoten, ni mogoče govoriti o sostorilstvu.

6. Sostorilstvo je po objektivni plati možno v dveh oblikah, to je v skupni izvršitvi dejanja, ko vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja in v drugačnem odločilnem prispevku h kaznivemu dejanju, ko kak sostorilec ni sam neposredno uresničil zakonskega znaka kaznivega dejanja, je pa njegov prispevek odločilen. Uresničevanje kaznivega dejanja je lahko sočasno ali sukcesivno. Sostorilstvo v obliki skupne izvršitve kaznivega dejanja se lahko kaže tudi v kontinuiranem delovanju, ko storilci eden za drugim ponavljajo ista izvršitvena dejanja, dokler ne nastane prepovedana posledica.2 Za opredelitev več oseb, ki izvršujejo kaznivo dejanje, kot sostorilcev, mora poleg objektivnega kriterija obstajati zavest in volja teh oseb, da skupaj sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja (subjektivni element sostorilstva). Skupna volja temelji na dogovoru, ki je lahko izrecen, zadošča pa tudi tihi ali konkludenten dogovor, pri čemer ni potrebno, da je ta podan pred izvršitvijo, temveč lahko do njega pride tudi, ko se je dejanje že začelo izvrševati. Skupna volja pa ni izključena niti, ko med udeleženci ni nikakršnega dogovarjanja in gre le za spontano skupno delovanje. Ko med udeleženci ni komunikacije, je zaključek o obstoju sostorilstva mogoče napraviti, če iz okoliščin in ravnanja vsakega posameznika jasno izhaja, da je v času izvrševanje kaznivega dejanja anticipiral ravnanja drugih ter hotel (ali privolil), da njegovo ravnanje kot dopolnitev ravnanj drugih privede do prepovedane posledice.3 Za subjektivno stran sostorilstva se torej zahteva zavest vseh sostorilcev, da sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja, ne glede na to, kdo ga dokonča in volja za dosego skupnega cilja. Ob tako izpolnjenih pogojih se vsakemu sostorilcu pripišejo ravnanja drugih kot da bi bila njegova.

7. Očitek obema obsojencema kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je v tem, da sta dne 8. 9. 2018 v jedilnem kontejnerju za brezdomce približno med 18.30 in 19.20 uro skupaj z A. L. pretepala oškodovanca M. P. tako, da ga je najprej A. L. udaril v predel glave, da je padel po tleh, nato pa sta pristopila še obsojenca in vsi skupaj so ga vsaj petnajstkrat brcnili in udarili v glavo in vsaj petdesetkrat v druge dele telesa, s takšnim skupnim delovanjem pa so mu povzročili številne poškodbe, ki so v izreku sodbe konkretno navedene (več poškodb glave, vratu, rok, nog, trebuha, dimelj, penisa, mod, hrbta), pri čemer je oškodovanec zaradi obilne obojestranske krvavitve pod trdo možgansko ovojnico, ki je ob otekanju možganov povzročila odpoved življenjskih funkcij, kasneje umrl. 8. Dejansko stanje, ki je relevantno za presojo odločitve sodišča, da so obsojenci kaznivo dejanje storili v sostorilstvu, in izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, je sledeče. Oškodovanec je dan po dogodku, ko ga je med osmo in deveto uro zjutraj našel upravitelj zabojnika, ležal na tleh, ves krvav, v prostoru pa je bilo vse razmetano. Po truplu, stenah, na pohištvu in tleh zabojnika je bila razmazana kri. Kritičnega dne so bili v zabojniku poleg oškodovanca vsi trije obsojenci. Glede načina poteka obravnavanega dogodka je sodišče sledilo izpovedbi A. L., katerega izpoved je ocenilo za verodostojno in skladno s preostalimi dokazi v spisu. Ta je povedal, da je z oškodovancem najprej sam pil alkohol, zatem se jima je pridružila obsojenka, s katero so še skupaj nekaj spili in se pogovarjali, nato pa je tja prišel še obsojenec. Takrat je prišlo do prepira glede posilstva, ker naj bi oškodovanec posilil obsojenko. A. L. je povedal, da je obsojenka čisto pobesnela in oškodovanca udarila s ponvijo po glavi. Udarjala ga je po celem telesu in skakala po njem, ga brcala s peto na čevljih, da je bila vsa krvava in govorila »ti in M. bosta mene posiljevala«. Tudi obsojenec je oškodovanca večkrat brcnil tako v glavo kot v telo. Ko so obsojenca odpeljali policisti, je oškodovanec ležal na tleh, bil je krvav in pri zavesti. V bistvenem skladno z izpovedbo A. L. je v preiskavi izpovedal tudi obsojeni F. K., sicer z minimiziranjem svoje vloge. Tudi on je povedal, da je obsojenka s ponvijo udarila oškodovanca po glavi, nato pa ga je udaril še L., ki ga je udaril z roko in ga porinil, da je padel. Obsojenka ga je začela brcati v zadnjico in trebuh in govoriti »vidva z M. bosta mene posiljevala«. Obsojenka je na oškodovanca stopala, ga brcala s petko od čevlja po trebuhu in glavi, ga brcala v moda in mu govorila, da je prasec. L. je rekla, naj ga še on in on je oškodovanca še trikrat brcnil v glavo. Da je obsojenka oškodovanca brcala v glavo, usta, spodnji del trebuha in spolovilo tako, da ga je pohojala in s peto z vso močjo brcala navzdol, kot sta opisala L. in obsojenec, potrjujejo tudi ugotovitve sodnega izvedenca sodne medicine. V 22. točki sodbe sodišče prve stopnje povzema konkretne poškodbe kot jih je ugotovil izvedenec, za katere je sodišče ugotovilo, da so lahke bile posledica pretepanja oškodovanca s strani obsojenke na način kot sta to opisala soobsojenca. Izvedenec, kateremu je sodišče v celoti sledilo, je ugotovil, da je bilo glede na številčnost udarcev, ki so prizadeli telesne regije oškodovanca z več strani, storilcev več. Oškodovanec je utrpel številne poškodbe na več delih telesa. Neposredni vzrok smrti je bila obilna krvavitev pod trdo možgansko ovojnico, pri čemer je med krvavitvijo in smrtjo preteklo več ur, ob pravočasni in ustrezni medicinski pomoči pa bi imel oškodovanec precej možnosti za preživetje. Vzrok krvavitve je bilo trganje žil pod trdo možgansko ovojnico in med mehkima možganskima ovojnicama zaradi sunkovitega gibanja glave in nihanja možganov v lobanji ob tem. To gibanje pa je bilo najverjetneje posledica udarcev z nogami, obutimi v težke in čvrste čevlje v predel spodnje čeljustnice. Smrt je nastopila v nekaj urah po poškodovanju in je posledica vrste in splošne narave poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec. Ostale poškodbe na glavi so bile povzročene z manj silovitimi udarci ali brcami z boso nogo ali nogo, obuto v mehko obuvalo, ali s pestjo. Te ostale poškodbe same po sebi skoraj zagotovo niso sprožile usodne krvavitve, lahko pa so jo potem, ko se je pričela, pospešile, saj je tudi pri njih prišlo do nihanja glave. Oškodovanec je v predel glave prejel vsaj petnajst udarcev. Poškodbe na preostalih delih je oškodovanec utrpel zaradi brc, lahko s težjimi in trdimi čevlji, ali z boso nogo ali z mehkim obuvalom, z udarci s pestmi ali pohojanjem, lahko tudi ob padcu (sodišče jih je natančno povzelo v 19. točki sodbe). Stanja oškodovanca, ko je prenehal prejemati udarce, ni bilo mogoče ugotoviti. Njegova zavest se je postopoma zmanjševala, verjetno pa je bil že takrat nezavesten. Ugotovljeno je bilo, da so bili na kraju dejanja zavarovani sledovi obuval, ki so po obliki in velikosti pripadali obsojenki. Na njeni pleteni jopi in delu desnega natikača, ki ga je nosila ob storitvi kaznivega dejanja, so bile najdene biološke sledi (kri) oškodovanca, kar potrjuje, da je pretepala oškodovanca. Krvne madeže na obsojenkini desni peti sta neposredno po dejanju zaznala tudi policista Zajc in Volmajer, slednji je opazil tudi razpršene kapljice krvi na njenih desnih mečih in na predelu okrog gležnja, pete in čevljev, pri čemer obsojenka policistoma izvora madežev takrat ni želela pojasniti. Povedala sta tudi, da je obsojenka nosila sandale s polno peto, ki so bili spredaj odprti in da je bila agresivna. Po presoji sodišča lokacija in oblika krvnih madežev na obsojenki ravno tako potrjuje navedbe soobsojencev o načinu pretepanja oškodovanca s strani obsojenke (da ga je s peto z vso močjo brcala navzdol). Sodišče je tudi ugotovilo, da je obsojenka desničarka, kar potrjuje njeno brcanje oziroma pohojanje oškodovanca z desno nogo. Oškodovančeva kri je bila najdena tudi na levem športnem copatu in spodnjem delu trenirke obsojenca, za katerega je sodišče ugotovilo, da je levičar. Da je tudi on pretepal oškodovanca, izhaja tudi iz izpovedbe L. in ugotovitev izvedenca sodne medicine, ki je ugotovil, da so bile številne poškodbe pri oškodovancu povzročene z brcami nog (na obraznem in lobanjskem delu, okončinah, hrbtu, trebuhu), obutih v mehkejšo obutev, kakršno je nosil obsojenec. Tudi policisti so ob njegovem prijetju opazili krvne madeže na desnem ušesu, čeprav sam ni bil poškodovan.

9. Na navedeni podlagi je sodišče zaključilo, da so pri pretepanju oškodovanca brez dvoma sodelovali vsi trije obsojenci, pri čemer so ga vsi brcali v glavo, ki je vitalni del telesa in v druge dele telesa. Dejanje pa so storili v sostorilstvu. Obsojenca sta namreč skupaj z L. in hkrati z njim uresničevala zakonske znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. Oškodovancu so z zavestnim sodelovanjem prizadejali takšne poškodbe, zaradi katerih je kasneje umrl. Te so bile rezultat njihovega skupnega ravnanja. Vsi trije so oškodovanca brcali v glavo, kamor je oškodovanec prejel vsaj petnajst neposrednih udarcev, na izteznih straneh podlakti, s katerimi si je glavo varoval, pa je zadobil še vsaj dvajset obrambnih podplutb. Posebno huda telesna poškodba je bila rezultat skupnega agresivnega ravnanja vseh treh obsojencev, ki je privedla do situacije, da je oškodovanec na tleh obležal in v tem položaju kasneje umrl. Tudi sodni izvedenec je ocenil, da je bilo storilcev več. Usodne za oškodovanca so bile poškodbe, povzročene s silovitimi udarci težkih in čvrstih čevljev, ki jih je nosil A. L., v predel spodnje čeljustnice. Poleg tega pa so bili oškodovancu z boso nogo ali z nogo, obuto v mehkejše čevlje, zadani še številni udarci v glavo in telo, pri čemer te brce v glavo niso same po sebi povzročile krvavitve, ki je bila neposredni vzrok smrti oškodovanca, je pa tudi pri teh brcah prihajalo do gibanja glave, ki je lahko usodno krvavitev pod trdo možgansko ovojnico in iz razpočnih ran pospešilo.

10. Pravilnost uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče v okviru zahteve za varstvo zakonitosti presoja na podlagi opisa dejanja in dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, na katerega je vezano. Kolikor skuša obramba svojo pravno oceno uveljaviti s prikazovanjem drugačnega dejanskega stanja, s tem izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato obsojenčeva zagovornica ugotovitve sodišča, da so obsojenci dejanje storili v sostorilstvu, ne more uspešno izpodbiti z navedbami, da obsojenec ni deloval skupaj s soobsojencema, da dejanja ni izvršil skupaj z njima, ker je bil na kraju le krajši čas in v kontejner sploh ni vstopil, da obstaja možnost, da sta se soobsojenca potem, ko je bil obsojeni F. K. odpeljan s strani policistov, vrnila k oškodovancu in nadaljevala z njegovim pretepanjem, saj je bil oškodovanec ob odhodu obsojenega F. K. s kraja dejanja priseben. Kot je razvidno iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, se je namreč obsojeni F. K. na kraju dejanja, to je znotraj jedilnega kontejnerja za brezdomce, nahajal ves čas trajanja izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, pri katerem je sam aktivno sodeloval. 11. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 187/93 z dne 20. 10. 1993 zavzelo stališče, da v primeru, ko so štirje obsojenci oškodovanca skupaj pretepli tako, da so ga udarjali z rokami in nogami, dokler ga niso zbili na tla, nakar so ga brcali še ležečega na tleh, torej so ga fizično maltretirali z namenom, da ga telesno poškodujejo, pri čemer so se zavedali, da delujejo skupno in da iz njihove dejavnosti pride do telesne poškodbe oškodovanca, ni potrebno, da mora biti v opisu dejanja opredeljena vloga vsakega od obsojencev, kaj je vsakdo med njimi počel in s čim konkretno je prispeval k nastanku prepovedane posledice. Za sostorilce jih je treba šteti ne glede na to, da ni bilo konkretno ugotovljeno, kdo od obsojencev je z udarcem povzročil telesno poškodbo. Tudi v sodbi I Ips 166/2008 z dne 2. 10. 2008 je Vrhovno sodišče navedlo, da ko obsojenci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi hudi telesni poškodbi, ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni obsojenec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek hude telesne poškodbe.4

12. Ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi sostorilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega sostorilca nemogoča in tudi nepotrebna.5 Tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem pogledu sta odločilna zgolj skupen učinek delovanja sostorilcev k nastali posledici ter zavest in volja skupnega delovanja, kar je podlaga za pravno vrednotenje njihove udeležbe.6

13. Iz očitka obsojencem v izreku izpodbijane sodbe ter konkretizacije le tega v njeni obrazložitvi je razvidno, da so v konkretnem primeru obsojenci skupaj in na bistveno podoben način, to je z udarjanjem in brcanjem oškodovanca v glavo in druge dele telesa, temu povzročili posebno hudo telesno poškodbo, zaradi katere je bilo ogroženo njegovo življenje. Zaradi tega in nadaljnjega ravnanja vseh treh obsojencev, ko nihče med njimi oškodovancu ni nudil pomoči oziroma o dejanju obvestil policije, s katero so bili takoj po dejanju v neposrednem stiku, ali poklical zdravniške pomoči, pa je prišlo do končne posledice, to je smrti oškodovanca. Ob takšnem ugotovljenem dejanskem stanju pa ni bistveno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil vsak posamezen obsojenec, saj je vsak s svojim ravnanjem izpolnjeval zakonske znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, ki je bila povzročena s skupnim delovanjem, katerega so se vsi zavedali in zavestno pri njem sodelovali. Četudi obsojenca nista vsak posamezno povzročila vseh poškodb in konkretno njuni udarci niso povzročili usodne poškodbe pri oškodovancu, pa sta s tem, ko sta oškodovanca hkrati in/ali izmenično z A. L. brcala v vitalne (glavo) in druge dele telesa, pri čemer so tudi udarci obsojenih G. in F. K. lahko prispevali k pospešitvi krvavitve, ki je bila za oškodovanca usodna, pri storitvi kaznivega dejanja zavestno in voljno sodelovala kot sostorilca. S tem pa sta za svoja sprejemala tudi ravnanja obeh sostorilcev, s katerima so skupaj povzročili prepovedano posledico. Zato so nepomembni očitki obsojenčeve zagovornice v zahtevi, da obsojenec sam ni zadal udarca, ki je povzročil smrt oškodovanca, da on sam ni vsaj petnajstkrat brcnil oškodovanca v glavo in petdesetkrat v druge dele telesa in da ni konkretizirano, katero posamezno poškodbo je povzročil vsak posamezni udeleženec fizičnega napada na oškodovanca. Obravnavani primer se namreč razlikuje od tistih, ko dejanje ne poteka enotno, ko gre za dogajanje v več delih, z različno intenzivnostjo delovanja storilcev.7 V teh primerih mora sodišče res navesti prispevek posameznega storilca k nastanku telesne poškodbe, kar pa ne velja za obravnavani primer. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi pri ravnanju A. L. šlo za eksces, s katerim obsojenca ne bi soglašala in se ga zavedala. Ravnanje vseh treh sostorilcev je namreč bilo hkratno, usklajeno, oškodovancu so prizadejali poškodbe na enak ali zelo podoben način in je nastala posebno huda telesna poškodba rezultat takšnega njihovega skupnega delovanja, pri katerem so zavestno sodelovali. Zaključek sodišča o zavestnem sodelovanju je pri tem neločljivo povezan s presojo krivde obsojencev, ki je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, utemeljena tudi z ugotovljenimi motivi obeh obsojencev in njunimi osebnostnimi lastnostmi.

14. Stališče zagovornic obeh obsojencev, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu in s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je tako glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu z A. L., napačno. Glede na opis dejanja v izreku sodbe in upoštevajoč dodatno konkretizacijo ravnanj obsojencev v obrazložitvi sodbe tudi ni mogoče pritrditi očitkom zagovornice obsojenke, da iz opisa ni razvidno, kaj se obsojenki očita in da je bila zato ta prikrajšana v pravici do obrambe in do poštenega postopka. Iz izreka izhaja, da je obsojenka tako kot sostorilca, v sodelovanju z njima, oškodovancu zadala več udarcev v glavo in druge dele telesa, pri čemer je v obrazložitvi tudi konkretno navedeno, na katerih mestih je oškodovanec utrpel poškodbo, ki bi lahko bila povzročena z udarci obsojenke (s petko, z boso nogo). Konkretnejša opredelitev posameznih udarcev obsojenke pa v konkretnem primeru niti ni mogoča, ravno tako pa ni potrebna, saj je dejanje izvršila v sostorilstvu, pri čemer je tudi sama oškodovancu prizadejala udarce tako v vitalne kot v druge dele telesa. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Obsojenkina zagovornica v tej zvezi sodišču prve stopnje očita še, da je zaradi nesklepčnosti izreka ta nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo, pri čemer pa takšnega očitka vložnica ne konkretizira, zato ga ni mogoče presojati. Z navedbo, da obrazložitev dopolnjuje izrek, pa vložnica očitane protispisnosti ne utemelji, temveč izkazuje ravno nasprotno.

15. Iz povzete obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da tudi zatrjevana kršitev, da sodišče v sodbi sostorilstva ni obrazložilo, ni podana. Sodišče se je opredelilo tako do obstoja objektivnega kot subjektivnega elementa sostorilstva. Ravno tako se je do pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornica obsojenke nasprotovala obstoju sostorilstva in očitala nezadostno konkretizacijo opisa v izreku sodbe, obširno in skladno z zahtevami ustavnosodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča opredelilo višje sodišče v točkah 14, 17, 18, 19, 20 in 22 izpodbijane sodbe.

16. Zagovornica obsojenega F. K. meni, da ni dokazan direktni naklep obsojenca do povzročitve posebno hude telesne poškodbe in zavestna malomarnost glede smrti oškodovanca. V zvezi z očitki ponovno navaja, da je bil obsojenec na kraju dogodka prisoten krajši čas, veliko manj časa kot sostorilca, pri čemer je do pretepanja prišlo, še preden je obsojenec prišel na kraj dogodka. Zagovornica obsojene G. K. pa sodišču prve stopnje očita, da je subjektivni odnos obeh obsojencev obrazložilo skupaj, kot da sta delovala kot eno, čeprav je bilo ravnanje in vloga vsakega drugačna. Meni, da bi moralo sodišče krivdo obrazložiti za vsakega obsojenca posebej, ker je krivda vsakega storilca individualna. Trdi, da iz sodb ni mogoče razbrati, kakšen je bil odnos obsojenke do dejanja in do posledice in da sodišče tega odnosa ni ugotovilo s stopnjo gotovosti. Pri tem navaja, da ugotovitev sodišča, da bi oškodovanec verjetno preživel, če bi obsojenka poklicala pomoč, ne zadostuje za očitek malomarnosti do končne posledice, to je smrti oškodovanca.

17. Glede subjektivnega odnosa obsojencev do dejanja in do končne posledice je sodišče prve stopnje v 41. in 42. točki sodbe zaključilo, da sta obsojenca kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe izvršila z direktnim naklepom, nastanku končne posledice, to je smrti oškodovanca, pa je botroval njun odnos zavestne malomarnosti do te posledice. Sodišče je ocenilo, da sta se obsojenca glede na resnost in številnost poškodb oškodovanca, način njihovega nastanka, splošno stanje oškodovanca in okolice, zavedala svojega dejanja, ki sta ga tudi hotela storiti. Izkazala sta vztrajnost in izjemno krutost, udarci in brce so bile številne in silovite, usmerjene pa v vitalne dele telesa in tudi v trebuh ter genitalije. Poškodbe, ki so bile tako hude, da je oškodovanec zaradi teh kasneje umrl, obsojencema niso mogle ostati neznane. Pri tem pa bi bile, če bi pravočasno prejel medicinsko pomoč, oškodovančeve možnosti za preživetje precejšnje. Obsojenca pa sta oškodovanca pustila, da je več ur umiral, čeprav sta imela več priložnosti, da dejanje naznanita policistom ali pokličeta pomoč. Takšno njuno ravnanje pa je skladno z ugotovitvami izvedenca, ki je pri obeh obsojencih ugotovil pomanjkanje empatije in egocentrično vedenje. Glede obsojenca je izvedenec ugotovil tudi, da je v odnosih nadzorujoč, da si želi podrejati druge, da je izražena prikrita jeza, ki jo izraža tudi v obliki agresije. Glede obsojenke pa je še ugotovil, da so njeni odnosi površinski, spremenljivi in pogosto konfliktni, pri čemer v prvi vrsti sledi svojim potrebam in interesom, da ima težave z obvladovanjem čustev in lahko občasno nasilno in agresivno odreagira, da se izmika odgovornostim, da je lagodna in pasivna. Kot relevantne okoliščine za presojo krivde obsojencev je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da nihče med obsojenci policistom oškodovanca neposredno po storitvi kaznivega dejanja, ko so policisti vzeli prostost obsojenemu F. K. v zvezi z obravnavanim nasiljem nad soobsojenko G. K., ni omenjal. Sodišče je ugotovilo, da sta obsojenca imela tudi motiv za svoje ravnanje. Oškodovanec je namreč le tri dni pred smrtjo na Policijski postaji Jesenice podal kazensko ovadbo, ker mu je obsojenec grozil s smrtjo. Ovadbo zoper obsojenca je v marcu 2018 podal tudi zaradi povzročitve lahke telesne poškodbe, ko naj bi mu ta zlomil ključnico. Tudi A. L. je povedal, da je obsojenec oškodovancu zaradi ljubosumja že večkrat grozil, tudi nekaj dni pred smrtjo, tudi pretepel ga je že, zato se ga je oškodovanec bal. Obsojenka pa se je oškodovancu maščevala zaradi posilstva, kar izhaja iz njenih navedb med izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja. Višje sodišče je glede presoje naklepa še poudarilo, da naklep obsojencev ni dosegel le njunih ravnanj, temveč celotno izvršitveno ravnanje, saj so vsi obsojenci zakonske znake izvrševali hkrati in skupaj. Glede odnosa do smrti pa je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje z navedbami, da sta se obsojenca gotovo zavedala, da lahko oškodovanec ob toliko udarcih, številnih tudi v glavo, ob dejstvu, da je nemočen obležal močno okrvavljen, umre, pa sta lahkomiselno mislila, da se to ne bo zgodilo, saj sta oškodovanca pustila v kontejnerju, ne da bi poklicala pomoč ali o tem obvestila policijo.

18. Tako obrazloženega zaključka sodišč o krivdi obsojenega F. K. zagovornica ne more izpodbiti s posplošenim zatrjevanjem, da krivda obsojencu ni dokazana in z navedbami, s katerimi nasprotuje s pravnomočno sodbo ugotovljenemu dejanskemu stanju.

19. Pritrditi gre obsojenkini zagovornici v delu, ko trdi, da sodišče ugotavlja in presoja krivdo vsakega storilca posebej. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče krivde za več obsojencev ne sme obrazložiti skupaj, če je pri njih ugotovilo enak odnos do dejanja in posledice in so enaka tudi dejstva in okoliščine, iz katerih takšna ugotovitev izhaja. Takšna obrazložitev zato sama po sebi ne pomeni kršitve načela subjektivne oziroma krivdne odgovornosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, to je, da sta oba obsojenca pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe aktivno in zavestno sodelovala, da so bile te poškodbe številne, resne in povzročene na številnih delih telesa oškodovanca, da so vsaj petnajst udarcev sostorilci oškodovancu zadali v glavo, da je šlo za močne udarce, ob ugotovljenem motivu obeh obsojencev in glede na njune osebne lastnosti, je razumen zaključek sodišča, da sta storilca pri povzročitvi posebno hude telesne poškodbe ravnala z direktnim naklepom. Glede na poškodbe, pri povzročitvi katerih sta obsojenca sama sodelovala, zaradi katerih je oškodovanec obležal na tleh ves krvav, obsojenci pa so ga na kraju pustili brez pomoči in o dejanju niso nikogar obvestili, čeprav so bili v neposrednem stiku s policijo takoj po dejanju, je razumen in prepričljiv tudi zaključek sodišča o odnosu obsojencev do končne posledice, to je smrti oškodovanca. Ob tem se kot neutemeljen izkaže očitek vložnice, da iz sodbe ni razbrati odnosa obsojenke do dejanja in posledice in da je sodišče na odnos obsojenke do smrti oškodovanca sklepalo zgolj na podlagi ugotovitve, da ni poklicala pomoči. Sodišče je namreč obrazložilo tudi sklep, da se je obsojenka zavedala možnosti nastanka posledice. Iz njenega ravnanja v nadaljevanju pa izhaja lahkomiselnost in s tem malomaren odnos obsojenke do dejanskega nastanka posledice.

20. Neutemeljen je očitek vložnice v zahtevi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene posameznih dokazov, vsakega posebej in vseh skupaj. Sodišče je natančno pojasnilo, zakaj ni sledilo zagovorom obeh obsojencev in zakaj je sledilo izpovedbi A. L., za katero je ugotovilo, da je skladna z materialnimi dokazi v spisu, in sicer z izvedenskim mnenjem, poročili o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah, ugotovitvami Nacionalnega forenzičnega laboratorija glede sledi obuval in bioloških sledi na oblačilih in obutvi obsojencev in izpovedbami policistov. Relevantno vsebino teh dokazov je sodišče v sodbi opisalo in na njih obrazloženo utemeljilo svoj zaključek, da so vsi trije obsojenci skupaj pretepali oškodovanca in mu povzročili poškodbe, zaradi katerih je v nekaj urah, ob odsotnosti zdravniške pomoči, umrl. Ker vložnica takšnega očitka ni konkretneje opredelila, ga Vrhovno sodišče v večjem obsegu ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Kot takšnega tudi ne more presojati posplošenega očitka, da višje sodišče ni odgovorilo na takšne pritožbene navedbe. Kot izhaja iz 13. točke sodbe višjega sodišča, pa se je to opredelilo do pritožbenega očitka glede protispisnosti navedb sodišča prve stopnje, da je obsojenka pretepala oškodovanca. Tako je ugotovilo, da je jasno, da se obsojenki očita kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe in ne morebiti lažje kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu.8

21. Materialno neizčrpan je očitek zagovornice obsojenega F. K., da sodišče pri izreku kazni ni upoštevalo sodbe I K 40747/2018 z dne 5. 10. 2018 in v njej izrečene enotne kazni ter v izpodbijani sodbi tako ni izreklo nove enotne kazni. Gre za pritožbeni razlog po 5. točki 372. člena ZKP, ki pa ga vložnica v pritožbi ni uveljavljala (peti odstavek 420. člena ZKP). Bo pa takšna kršitev na podlagi predloga obsojenca ali tožilca lahko odpravljena v postopku neprave obnove (407. člen ZKP).

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona, kazenskega postopka in Ustave niso podane, zahteva obsojenčeve zagovornice pa je bila delno vložena iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je obe v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker oba obsojenca prestajata daljšo zaporno kazen, ob izreku sodbe sodišča prve stopnje pa je bila po podatkih spisa obsojenka brez dohodkov, obsojenec pa je bil prejemnik socialne pomoči, ju je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

1 V izločenem postopku je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju II K 2218/2019 z dne 14. 1. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 2218/2019 z dne 14. 3. 2019 zaradi istega kaznivega dejanja za krivega spoznan še A. L. 2 Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, Ljubljana, 2001, str. 216. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9199/2012-701 z dne 15. 1. 2015 ter članek M. Ambrož, Sostorilstvo v primežu teoretičnih modelov in praktičnih izzivov, Pravnik, revija za pravno teorijo in prakso, št. 5-6/2013, Zveza društev pravnikov Slovenije, str. 289. 4 Tudi v sodbi Kp 1/1999 z dne 11. 11. 1999 je Vrhovno sodišče navedlo, da je v primeru, ko sta obsojenca istočasno s pestjo udarjala oškodovanca v obraz, huda telesna poškodba rezultat njunega skupnega delovanja in gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, zaradi česar ni pomembno, katero poškodbo je povzročil posamezni udarec obsojenca. V sodbi I Ips 11020/2009 z dne 13. 3. 2014 pa je Vrhovno sodišče ob ugotovitvi, da je bila huda telesna poškodba plod skupnega agresivnega ravnanja vseh treh obsojencev, zaključilo, da okoliščina, kateri izmed obsojencev je oškodovancu zadal zadnji (in odločilni) poškodbeni udarec, ni odločilna. 5 Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. 6 Tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 166/2008 z dne 2. 10. 2008 in I Ips 125/2002 z dne 11. 12. 2003. 7 Glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 355/2009 z dne 16. 12. 2010 in I Ips 9199/2012-701 z dne 15. 1. 2015. 8 V tej zvezi gre še poudariti, da je pretep medsebojni fizični obračun med več osebami. V primeru, ko trije storilci napadejo oškodovanca, ki z nobenim od njih ni obračunaval in se niti ni branil, pa ni mogoče govoriti o pretepu med njimi v smislu kaznivega dejanja po 126. členu KZ-1.