Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu varnostnik zaradi manjšega obsega dela (zmanjšanja naročil) in racionalizacije stroškov poslovanja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:
I. „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 iz poslovnih razlogov z dne 19. 12. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki nezakonita in se razveljavi.
2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po Pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 ni prenehalo po poteku odpovednega roka dne 8. 2. 2012, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz navedene pogodbe o zaposlitvi, razen v obdobju od 21. 5. 2012 do 20. 8. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo, razen za obdobje od 21. 5. 2012 do 20. 8. 2012, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh, pod izvršbo.
4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo, obračunati nadomestila plač v bruto znesku 951,00 EUR, zmanjšanih v obdobju od 21. 5. 2012 do 20. 8. 2012 na znesek 420,15 EUR, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek v višini 665,34 EUR, zmanjšan v obdobju od 21. 5. 2012 do 20. 8. 202 na znesek 317,98 EUR, na osebni račun tožeče stranke, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne mesečne plače 18. dne v posameznem mesecu do poplačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.“
II. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 iz poslovnih razlogov z dne 19. 12. 2011, ki jo je podala tožena stranka tožniku nezakonita in se razveljavi.
2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po Pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009 ni prenehalo po poteku odpovednega roka dne 8. 2. 2012, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz navedene pogodbe o zaposlitvi, razen v obdobju od 21. 5. 2012 do 20. 8. 2012, do odločitve sodišča prve stopnje v tem delovnem sporu.
3. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plače, upoštevaje bruto plačo v višini 951,00 EUR, ki bi bila tožniku izplačana, če bi delal pri toženi stranki, razen za obdobje od 21. 5. 2012 do 20. 8. 2012, ko je znašala razlika mesečnega bruto nadomestila plače 420,15 EUR, plačati od tako obračunanih bruto zneskov predpisane pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne zneske nadomestil plače v neto znesku 665,34 EUR, razen v obdobju od 21. 5. 2012 do 20. 8. 2012, ko znaša mesečno nadomestilo razlike plače 317,98 EUR, vseh zapadlih v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače do plačila, in sicer za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 8. 2. 2012 do dneva odločitve sodišča prve stopnje, obenem pa jo za isto obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.
4. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v višini 8.640,00 EUR v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po prejemu prvostopne sodbe do poplačila, vse pod izvršbo.
5. Tožena stranka je nadalje dolžna tožniku povrniti povzročene pravdne stroške tega delovnega spora s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema prvostopne sodbe do poplačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, pri čemer je tožena stranka vsa denarna plačila dolžna izvesti na fiduciarni TRR pooblaščenca tožeče stranke odvetnika A.A. iz B. pri banki C. d.d., PE B., št. ....“
III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.
Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo, za katero ocenjuje, da ni pravilna in zakonita. Tožena stranka je pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhajala z izgubo posla v Republiki Hrvaški, ki je po njenem zatrjevanju predstavljal tretjino dohodkov. To dejstvo je zgolj priročen razlog, ki ga je tožena stranka izkoristila za odpoved pogodbe o zaposlitvi trem delavcem na delovnem mestu varnostnikov, med drugim tožniku. Tožena stranka je posel v Republiki Hrvaški opravljala kot podizvajalec svoje materinske družbe iz Republike Avstrije, izgubila pa ga je zaradi neprimernega poslovanja tožene stranke s strani vodilnih v Republiki Sloveniji, zlasti zaradi regionalnega menedžerja D.D.. Direktorica E.E. bi morala podati odpoved vodilnim delavcem v RS, regionalnemu menedžerju D.D. in njegovemu pomočniku F.F., ki sta s svojim dejanskim vodenjem tožene stranke povzročila izgubo tega posla. Direktorica ni ukrepala, čeprav bi lahko. Ustanovitelj tožene stranke je s 100 % poslovnim deležem avstrijska družba G. iz H.. Tožena stranka je res v spornem obdobju poslovala z naraščajočo izgubo, kar je mogoče ugotoviti iz bilančnih podatkov tožene stranke na Ajpes-u (izguba obračunskega obdobja leta 2013 npr. je znašala 424.252,00 EUR, predhodne izgube pa so razvidne iz predloženih bilanc v sodnem spisu). Kljub navedenim negativnim rezultatom poslovanja tožena stranka ni insolventna, njeni bančni računi niso blokirani, njen edini ukrep v zvezi z reorganizacijo poslovanja je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi trem delavcem po konfliktni situaciji v Republiki Hrvaški, kateremu pa je sledilo najetje varnostnikov druge družbe v večjem obsegu ter zaposlitev dodatnega delavca. Tožena stranka se je poskušala tožnika „rešiti“ mesec dni pred izpolnitvijo njegovega 55. leta, ko bi tožnik pridobil status „varovanega“ delavca v primeru prenehanja potreb po delu. Tudi delo za potrebe PE v I., ki sicer nima statusa poslovne enote v smislu ZGD, saj tožena stranka samostojnih poslovnih enot nima, ne predstavlja neustreznega dela. Tožnik je za potrebe dela PE J. in za potrebe PE I., bil vedno na terenu na območju celotne Republike Slovenije, predhodno pa tudi Republike Hrvaške. Namesto tožnika je tožena stranka kasneje najemala usluge druge družbe, ki se ukvarja z istovrstno dejavnostjo. Najem delavcev druge družbe je sicer legitimna pravica delodajalca, vendar ne v primeru, ko se prikriva diskriminatorna obravnava lastnih delavcev. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.
Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži, da krije stroške pritožbenega postopka. Tožnik navaja, da je tožena stranka izgubila posel v Republiki Hrvaški zaradi neprimernega poslovodenja tožene stranke s strani regionalnih menedžerjev, da je bila edina reorganizacija poslovanja odpoved pogodbe o zaposlitvi trem delavcem, pri čemer pa je družba nato najemala varnostnike drugje, ter zaposlila tudi dodatnega delavca. Delo tožene stranke naj bi bilo tako nezakonito. Tožena stranka poudarja, da so očitki tožnika povsem neutemeljeni. Naslovno sodišče je pravilno ugotovilo odpovedne razloge in tudi dejansko stanje glede izgube posla tožene stranke na Hrvaškem. Tožena stranka je z vsemi predlaganimi dokazi utemeljila odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo nekatere dokazne predloge, ki se nanašajo na poslovanje tožene stranke, kot nepotrebne (izvedenec finančne stroke, potrjene bilance stanja, kontne kartice, izvedenec iz področja opravljanja dejavnosti zasebnega zavarovanja glede potrebnega števila varnostnikov). Okoliščine, ki so vodile do odpovedi sta pojasnili priči D.D. (regionalni menedžer pri toženi stranki) in F.F. (transportni menedžer pri toženi stranki). Glede najemanja dodatnih delavcev je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da sta odpoved naknadno dala še dva delavca, zaradi česar je tožena stranka nato šele v juniju 2012 zaposlila enega delavca (torej 6 mesecev do odpovedi pogodbe tožniku). Prav tako je bilo ugotovljeno, da je tožnik že ob sami izročitvi odpovedi zavrnil ponudbo, da mu tožena stranka poišče delo pri drugem delodajalcu. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka avtonomna v odločitvi, kako bo organizirala svoje delo. Tožniku tudi ni bila kršena pravica do kontradiktornosti, saj je imel pravico ves čas sodelovati v postopku in je tudi sodeloval. Tožena stranka pa še navaja, da tožnik ni v skladu z določilom 286.b člena ZPP kršitev določb uveljavljal takoj, ko je bilo to mogoče, ko naj bi zatrjevane kršitve nastale. Tožnik ni bil šikaniran, ker je vodstvo opozarjal na nepravilnosti. Skladno z določili ZDR je tožena stranka tudi preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu ali prekvalificirati za drugo delo, vendar te možnosti ni bilo mogoče najti, zato navedba tožnika, da tožena stranka tega ni preverila, ni resnična. Tožena stranka je tožniku skušala narediti celo več kot določa zakon in mu je pri drugem delodajalcu poskušala poiskati delo, kar pa je tožnik zavrnil, prav tako je zavrnil ponudbo, da bi prišle delat k toženi stranki v primeru, če se pokaže potreba po delu. Tožena stranka je odvisna od družbe v Avstriji in sicer od družbe G. iz H., pri čemer tožena stranka kljub negativnim rezultatom poslovanja ni insolventna in njeni računi niso blokirani. Obstajale so okoliščine, ki so narekovale odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Dejstvo je, da je bila tožena stranka prisiljena reorganizirati delovni proces, zaradi česar je morala tudi odpovedati pogodbe o zaposlitvi trem delavcem, pri čemer ob njihovi izbiri ni ravnala diskriminatorno.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu odločalo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku in pri tem zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnika zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracije in reparacije ter podredno razveze pogodbe o zaposlitvi s plačilom odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče je pri tem vpogledalo v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, prečitalo izpovedi prič D.D. in F.F. ter zaslišalo tožnika in direktorico E.E. ter dodatno zaslišalo K.K. in D.D..
Tožnik v pritožbi uveljavlja, da ni bil podan resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu „varnostnik“ in tožena stranka mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi manjšega obsega dela (zmanjšanja naročil) in racionalizacije stroškov poslovanja, pri čemer je tožena stranka tudi preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu oziroma ga je mogoče prekvalificirati za drugo delo, vendar te možnosti ni našla. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje po poteku 30-dnevnega odpovednega roka. Tožena stranka je v postopku izkazala, da je utemeljeni razlog nastopil meseca novembra 2011, ko je tožena stranka prenehala opravljati prevoze na Hrvaškem, pri čemer je bila odpoved tožniku podana 19. 12. 2011, torej pravočasno.
Neupoštevne so pritožbene navedbe tožnika, da je tožena stranka kot podizvajalec svoje družbe matere iz Republike Avstrije zgubila posle zaradi regionalnega menedžerja D.D. in pomočnika F.F. in bi tožena stranka morala podati odpoved in ugotavljati odgovornost poslovodstva za nastalo situacijo, saj sodišče v postopku zaradi podane odpovedi iz poslovnega razloga ne razrešuje direktorjev, niti ne ugotavlja pravilnosti poslovanja in odgovornosti poslovodstva, pač pa je to v pristojnosti lastnikov. V predmetnem postopku je sodišče zaslišalo direktorico E.E., ki je pojasnila poslovanje tožene stranke, ki pa tudi sicer ni navajala kakršnihkoli nepravilnosti v poslovanju tožene stranke niti jih ni izpostavljala. Sam tožnik navaja, da je tožena stranka že pred spornim obdobjem, kakor tudi po spornem obdobju poslovala z naraščajočo izgubo, pri čemer je za odločitev v predmetni zadevi bistveno poslovanje le v obdobju, za katerega je tožena stranka ocenila, da zaradi zmanjšanega obsega dela in racionalizacije stroškov mora podati odpovedi trem delavcem. Ob navedenem tožnik v ničemer ni izkazal, da bi šlo za kakršnokoli maščevanje tožene stranke po konfliktni situaciji v Republiki Hrvaški oziroma za odpoved iz razloga, ker bi tožnik po poteku enomesečnega roka postal zaščitena kategorija starejšega delavca. Delavec ne uživa zaščite pred odpovedjo v času, preden postane dejansko zaščitena kategorija starejšega delavca po določilih ZDR. Sodišče je glede na izvedene dokaze ocenilo, da je obstajal ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, pri čemer je bil tožnik predhodno tudi obveščen o možnosti redne odpovedi z obvestilom o nameravani odpovedi. Sodišče je ob tem ugotovilo, da tožena stranka že dalj časa posluje z izgubo, ki je v letu 2011 znašala 352.763,00 EUR, v letu 2010 pa 174.807,00 EUR, kar je posledica zmanjšanega obsega dela zaradi upada naročil. Tožena stranka je tudi izgubila velik posel s podjetjem G., za katerega so opravljali prevoze denarja iz Republike Hrvaške v Republiko Avstrijo, to pa je predstavljalo kar 30 % letnega prometa tožene stranke in približno 360.000,00 EUR prihodka. Tožnik tudi navaja, da je tožena stranka v času odpovedi zaposlila nova dva delavca, kar pa ne drži. Tožena stranka je tudi glede domnevnega zaposlovanja novih dveh delavcev pojasnila, da so zaposlili dva nova delavca iz razloga, ker sta dva dala sama odpoved, vendar to šele julija 2012, pri čemer je bila tožniku podana odpoved 19. 12. 2011, torej šele po pol leta in ne v času tožnikove odpovedi. Prav tako je tožena stranka glede viška ur, za katerega je tožnik zatrjeval, da je obstajal v času njegove odpovedi pojasnila, da se to dogaja v času samega delovnega procesa, ko prevoz ni končan v 8 urah, prav tako pa so se viški ur poračunali z manjki ur, ko ni bilo dovolj dela. Tudi sam tožnik pa je na zaslišanju izpovedal, da so bile določene nadure pri toženi stranki v poletnih mesecih zaradi dopustov.
Tožnikov ugovor glede najemanja tujih zunanjih partnerjev za določene posle, prav tako ne pomeni, da bi tožena stranka morala iz tega razloga obdržati zaposlenega tožnika, saj je to avtonomna pravica tožene stranke, da optimalno organizira delovni proces, pri čemer je tožena stranka tudi dokazala, da je najela zunanje partnerje le za določene posle, pri čemer je za zunanjega partnerja L. d.o.o. izkazala, da je sklenila pogodbo le za 60 ur mesečno in ne za čas mesečnega fonda ur zaposlenega (npr. 170 ur). Tožnik tako neutemeljeno navaja, da je tožena stranka z najemanjem zunanjih partnerjev prikrila diskriminatorno obravnavo delavcev. To je avtonomna pravica tožene stranke, da samostojno organizira delovni proces tako, da je to zanjo finančno najbolj ugodno. Tudi, če tožena stranka z družbo L. d.o.o. posluje dnevno, to ne pomeni, da bi morala za navedeno delo nujno zaposliti svoje delavce, saj gre za poslovno odločitev delodajalca (konkretno 60 ur mesečno).
Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je sodišče omejevalo tožnika v njegovih procesnih pravicah, ko ga v prvem sojenju ni niti zaslišalo. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče v prvem sojenju odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in to iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo tožnika, prav tako pa ni zaslišalo tudi direktorice tožene stranke. V ponovljenem postopku je sodišče izvedlo obširen dokazni postopek (točka 5) in zaslišalo tako tožnika kot direktorico tožene stranke. Ob tem se tožnik v pritožbi sklicuje tudi na to, da je sodišče zavrnilo preostale dokazne predloge, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 10. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi zgolj navedel, da uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, pri čemer navedenega ni v ničemer konkretiziral, ob tem pa v pritožbi navaja, da so bili dokazni predlogi kontrolne narave glede listinskih dokazil, navedb in izpovedb zaslišanih prič, katerim je sodišče nekritično sledilo, tako da je tožniku kršena pravica do kontradiktornosti v smislu 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ugotoviti je, da je tožnik imel ves čas postopka pravico sodelovati v postopku in ves čas podajati svoja stališča, pri čemer v pritožbi ne konkretizira, v čem bi bila podana kršitev kontradiktornosti.
Tožnik je v postopku tudi zatrjeval, da delo pri toženi stranki ni bilo pravilno organizirano in v kolikor bi bilo, ne bi prišlo do tožnikove odpovedi. Pritožbeno sodišče navaja, da ni pristojno odločati o primernosti organizacije dela delodajalca, zlasti delovno sodišče ni pristojno, da odloča, kako mora potekati varovanje posameznih subjektov. Tožnik tudi navaja, da so inšpekcijske službe, tako Inšpektorat MNZ kot tudi Inšpektorat za delo RS toženi stranki izdale ureditvene odločbe, katere pridobitve je tožnik predlagal, vendar sodišče navedenega dokaza ni izvedlo, zaradi česar naj bi bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje in kršeno načelo kontradiktornosti po 22. členu Ustave RS. Pritožbeno sodišče navaja, da v konkretnem postopku ni presojalo odločb Inšpektorata MNZ in odločb Inšpektorata za delo RS, pač pa je presojalo, ali je tožena stranka tožniku zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za rešitev predmetne zadeve tudi ni relevantno, da tožnik navaja, da so delavci prijavljali toženo stranko ter da je tožena stranka delavca M.M. „utišala“, ko se je slednji pritoževal na inšpekcijo in iskal pomoči, ter da se je takšnim postopkom sicer uprl Varuh človekovih pravic RS, ki pa da nima meritornih pristojnosti glede tega. Pritožbeno sodišče ob tem tudi ugotavlja, da nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam glede dosedanjega vedenja tožnika o povezanosti tožene stranke z določenimi inšpekcijskimi organi in o nekorektnem delu teh inšpekcijskih organov. V navedeno se pritožbeno sodišče ne spušča in tudi nima pristojnosti, da bi kakorkoli odločalo glede posameznih pravilnosti oziroma nepravilnosti v inšpekcijskih postopkih Inšpektorata MNZ ali Inšpektorata za delo RS. Tožnik je lahko uveljavljal svoje pravice glede tega v ustreznih zakonsko predpisanih postopkih pred pristojnimi organi.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilih 353. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.