Jedro

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje razlika med posojenim zneskom in zneskom, ki ga mora toženec vrniti (3.545,00 DEM), ne gre zgolj in samo na račun obresti, ampak so v tej razliki zajeti tako obe premiji za življensko in dodatno nezgodno zavarovanje kot tudi obresti. V znesku 196,00 DEM predstavljajo obresti znesek 39,99 DEM (kar pomeni, da obresti skupaj znašajo 2.399,40 DEM), iz česar izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da te obresti niso oderuške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki Zavarovalnici... d.d. N..., znesek 443.728,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 14.8.1998 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 21.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 8.3.2000 do plačila. Zoper to sodbo se je laično pritožil toženec. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da sta pravdni stranki dne 31.12.1992 sklenili pogodbo, iz katere izhaja, da je v času sklenitve pogodbe z dne 31.12.1992 toženec imel pri tožeči stranki sklenjeno zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem po polici št. KD 000076/92 po posebnih pogojih za življenjsko zavarovanje ŽZ 92/93K. S posojilno pogodbo z dne 31.12.1992 dano posojilo tožencu pa da predstavlja predčasno izplačilo zavarovalne vsote po navedeni zavarovalni pogodbi. To pa ne drži, saj je bilo zavarovanje po omenjeni polici sklenjeno šele 6.1.1993. Torej v času sklepanja pogodbe toženec ni imel s tožečo stranko sklenjene nikakršne zavarovalne pogodbe in v danem trenutku (31.12.1992) dano posojilo ni moglo predstavljati predčasnega izplačila zavarovalne vsote. Pritožnik se sprašuje, kako je mogoče izpolniti neko obveznost, ki je ni in kako lahko nekdo izplača nekaj, česar v danem času (31.12.1992) ne obstaja. Torej se ne more strinjati z ugotovitvijo, da razlika med odobrenim (pa nikoli realiziranim) posojilom in zahtevanim vračilom (3.545,00 DEM) predstavlja le 4% obresti letno in vztraja pri prvotni trditvi, da so obresti oderuške. Tožeča stranka ni nikoli izpolnila, še manj pa dokazala, da je izpolnila omenjeno posojilno pogodbo, saj do današnjega dne ni prejel v 1. členu dogovorjenega posojila niti v denarju, niti v kakšni drugi obliki. Na pritožbo toženca je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 31.12.1992 sklenili pogodbo, ki je označena kot posojilna pogodba, dejansko pa je šlo za pogodbo, ki je v vzajemnem razmerju z zavarovalno pogodbo za življenjsko zavarovanje. S to posojilno pogodbo sta se stranki dogovorili, da dano posojilo predstavlja predčasno izplačilo zavarovalne vsote po zavarovalni pogodbi (po polici št. KD 000076/92). Dogovor strank o tem, da predstavlja posojilo predčasno izplačilo zavarovalne vsote, je iz te pogodbe jasno razviden, zato za obveznost toženca ni odločilnega pomena dejstvo, da je bila zavarovalna polica dejansko podpisana šele dne 6.1.1993. Neutemeljene so navedbe toženca, da dejansko ni prejel izplačila v denarju, niti v kakšni drugi obliki. Toženec je že v prejšnji pritožbi z dne 17.12.1998 navedel, da mu je bilo posojilo dano za nakup delnic tožeče stranke, ki pa jih je toženec zastavil v zavarovanje posojila. Zato ni odločilnega pomena, da toženec izplačanega zneska oziroma delnic dejansko ni nikoli prejel v roke. Zaradi tega pa seveda ni mogoče zaključiti, da zavarovalnica svoje obveznosti ni izpolnila, kot to zmotno meni toženec v pritožbi. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s trditvijo toženca, da so obresti oderuške. V ponovljenem postopku je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, je toženec prejel 8.215,00 DEM, vrniti pa mora 11.760,00 DEM. Njegova mesečna obveznost znaša 196,00 DEM v obdobju 60 mesecev. Znesek 196,00 DEM v tolarski protivrednosti predstavlja seštevek zavarovalne premije za življenjsko in dodatno nezgodno zavarovanje v skupni višini 156,01 DEM, razliko do 196,00 DEM pa predstavljajo obresti v višini 39,99 DEM. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje razlika med posojenim zneskom in zneskom, ki ga mora toženec vrniti (3.545,00 DEM), ne gre zgolj in samo na račun obresti, ampak so v tej razliki zajeti tako obe premiji za življenjsko in dodatno nezgodno zavarovanje kot tudi obresti. V znesku 196,00 DEM predstavljajo obresti znesek 39,99 DEM (kar pomeni da obresti skupaj znašajo 2.399,40 DEM), iz česar izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da te obresti niso oderuške. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).