Jedro

Tožnica je sporazum podpisala prostovoljno, potem ko ji je toženka jasno in točno predstavila pomen in posledice podpisa sporazuma in se je tožnica s sindikalno zaupnico umaknila na pol urni posvet glede končne odločitve. Sporazum je bil zaradi njunih zahtev tudi prilagojen oziroma spremenjen (glede odpovednega roka, nadomestila plače), pred podpisom pa ga je tožnica tudi prebrala - kar vse dokazuje, da tožnica ni bila v bistveni zmoti o tem, kaj podpisuje; prav tako niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi kazale na prevaro toženke.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (celotnem ugodilnem delu ter odločitvi o stroških postopka v točki II in III izreka sklepa) spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga dne 7. 10. 2015 sklenili pravdni stranki, se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko takoj pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za čas od 4. 9. 2018 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko za čas od 4. 9. 2018 do reintegracije obračunati bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 in pripadajoče dodatke in izplačati neizplačane neto plače v višini po pravilnem obračunu plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v koledarskem mesecu za pretekli mesec, od bruto plač odvesti vse davke in prispevke od plač ter akontacijo dohodnine ter tožečo stranko za čas od 4. 9. 2018 dalje prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje za isto obdobje, vse v roku osmih dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati neto odškodnino v višini: - 376,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016, - 205,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2016, - 196,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016, - 196,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2016, - 266,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2016, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2016, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2016, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2016, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2016, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2017, - 282,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2017, - 359,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2017, - 373,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2017, - 373,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2017, - 373,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2017, - 373,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2017, - 373,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2017, - 373,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2017, - 288,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2017, - 286,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2017, - 286,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2017, - 286,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018, - 266,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2018, - 251,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2018, - 251,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2018, - 251,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2018, - 251,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2018, - 251,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2018, - 251,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2018, - 251,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2018.“

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se razveljavi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja, ki sta ga 7. 10. 2015 sklenili pravdni stranki; da je toženka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za čas od 4. 9. 2018 dalje; da je za tožnico za čas od 4. 9. 2018 do reintegracije dolžna obračunati nadomestila bruto plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 s pripadajočimi dodatki, zmanjšane za v obdobju od 4. 9. 2018 do 3. 12. 2018 prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo, od pripadajočih nadomestil bruto plač oz. razlik v plači odvesti vse davke in prispevke ter akontacijo dohodnine ter tožnici izplačati neizplačane neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v koledarskem mesecu za pretekli mesec in tožnico za čas od 4. 9. 2018 dalje prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici izplačati neto odškodnino v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, na neto zneske odškodnine pa za tožnico odvesti akontacijo dohodnine, plačati javne prispevke in dajatve in vložiti predpisane listine za evidence FURS in ZPIZ. Kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače, je zavrnilo. Zaradi delnega umika tožbe je sklenilo, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za čas od prenehanja delovnega razmerja do 3. 9. 2018 ter reparacijski zahtevek za ta čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 281/2019 z dne 14. 1. 2020 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je nepravilno stališče sodišča, da izpodbijani sporazum o prenehanju delovnega razmerja ni pravno zavezujoč, ker so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti bistveno zmanjšane. Takšna odločitev je v nasprotju s sodno prakso, po kateri le oseba, ki sploh nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje oziroma njena volja nima učinkov. Tožnica na dan podpisa sporazuma ni imela duševnih težav, zaradi katerih ne bi bila sposobna razumeti, kaj je podpisala in kakšne posledice bo to imelo zanjo. Kot je navedel izvedenec, je tožnica razumela pomen sporazuma ter je slednjega sklenila zavestno in prostovoljno. Ugotovitev, da so bile njene voljne sposobnosti bistveno zmanjšane, ne pomeni, da sporazum ni zavezujoč. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje tudi sicer ni mogoče razbrati, ali sodišče šteje, da je podpisani sporazum pravno nezavezujoč zato, ker ga je sklenila oseba, ki nima poslovne sposobnosti ali zato, ker ga ni sklenila s pravo voljo. V slovenskem pravu je za presojo pravnih učinkov pogodb odločilna izjavljena volja. Od tega splošnega pravila (sistema izjave) zakon odstopa v primeru, ko bi uporaba tega pravila privedla do neustreznega izida, to je v primerih grožnje, prevare in zmote. Kot sta ugotovili sodišči, tožnica sporazuma ni sklenila pod grožnjo, prevaro ali v zmoti, čeprav sta istočasno obe navedli, da je tožnica sporazum podpisala zaradi strahu pred avtoriteto, pri čemer ni jasno, ali sodišči to štejeta kot grožnjo ali prevaro ali zmoto, v posledici katere tožnica sporazuma ni sklenila s pravo voljo. V vsakem primeru strahu pred avtoriteto ni mogoče šteti ne kot zmoto, niti kot prevaro ali grožnjo. Odločitev sodišča je neživljenjska in ruši pravno varnost v pravnem prometu, saj se sopogodbenik niti v dobri veri ne more več zanašati na voljo, ki jo izjavi njegov sopogodbenik. Odločitev v praksi pomeni, da bi morali delodajalci ob podpisu sporazuma zagotoviti prisotnost psihiatra, ki bi ocenjeval osebnostno strukturo sopogodbenikov in ali je njihova sposobnost razsojanja v kakršnikoli (tudi v minimalni) meri okrnjena.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, ZPP) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Glede na to, da je bila revizija dopuščena glede pravilne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče na očitke toženke v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka ne odgovarja.

7. Tožnica je bila zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2011 za nedoločen čas na delovnem mestu vodja skladišča. Stranki sta 7. 10. 2015 na podlagi 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji, ZDR-1) sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga tožnica v tem sporu izpodbija z utemeljitvijo, da v trenutku podpisa sporazuma ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja ter da sporazuma ni podpisala s pravo voljo, ampak v bistveni zmoti oziroma zaradi nedopustne grožnje in prevare s strani tožene stranke.

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, je toženka zoper tožnico sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi1. Na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ji je ponudila možnost sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bilo ob tem natančno in razumljivo pojasnjeno, kakšne posledice bodo sledile v primeru podpisa sporazuma in kakšne v primeru, če se zanj ne bo odločila (izredna odpoved), o možnosti pravnega varstva in pravicah na zavodu za zaposlovanje. Toženka tožnici ni prikazovala nobenih drugih ali drugačnih posledic sporazuma kot so te, do katerih je prišlo. Pravice in posledice so izhajale tudi iz samega sporazuma, ki ga je tožnica prebrala na zagovoru. Zagovor je sicer potekal normalno, postopno, v mirnem tonu, nad tožnico pa ni bil vršen noben pritisk glede podpisa sporazuma. Toženka je poskrbela, da je bila na zagovoru prisotna sindikalna zaupnica, prav tako je bila tožnici dana možnost, da se umakne na posvet s sindikalno zaupnico in v miru premisli svojo odločitev. Tožnica se je s sindikalno zaupnico za pol ure umaknila na posvet, na katerem sta se dogovorili, da bosta poskusili izpogajati 90 dnevni odpovedni rok s 100 % nadomestilom plače. Toženka oziroma njen direktor se je v nadaljevanju s tem strinjal, vsebina sporazuma je bila primerno prilagojena in izročena v podpis tožnici. Slednja je nato sporazum prebrala in ga podpisala.

9. Sodišče je zaradi tožničinih trditev, da ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja glede psihofizičnega stanja na dan podpisa izpodbijanega sporazuma, postavilo izvedenca psihiatrične stroke prim. A. A. Ta je pojasnil, da je tožnica normalno razvita odrasla ženska brez znakov psihotične motnje, ki je bila na razumski ravni sposobna v celoti razumeti pomen podpisa sporazuma in njegovih posledic, da pa je bila zaradi njene osebnostne strukture – nevrotične motnje (ki se izkazuje kot odvisnost, podrejenost v medsebojnih odnosih, izrazito nizka samopodoba, podrejanje ljudem, ki jim skuša ugajati in izpolnjevati njihova pričakovanja2) v konkretnem primeru njena voljna sposobnost bistveno omejena oziroma zmanjšana. Tožnica je bila v spornem obdobju tudi v zelo težkem življenjskem obdobju (slabo zdravstveno stanje staršev, predvsem očeta, ki je 14 dni po podpisu sporazuma umrl), kar je povzročilo, da se je njena osebnostna struktura v tistem obdobju razvila v depresivno klinično obliko oziroma intenzivnejšo obliko. Kljub dejstvu, da je bila tožnica sposobna razumeti besedilo, ni bila dovolj asertivna (oziroma zdravo agresivna), da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe, ki jo je sicer doživljala kot veliko krivico. Za tožnico je bila to tipična situacija, ki ji v življenju ni kos in tudi tokrat je odreagirala na svoj način, s pasivnostjo, zadrževanjem prizadetosti in težnjo, da bi za njo mučna situacija čim prej minila, zato je želela stvar le čimprej zaključiti. Zato tudi ni razmišljala o posledicah in se je z njimi soočila šele kasneje. Tožnica je sporazum podpisala prostovoljno in brez pritiskov, vendar je zaradi opisanih razlogov pri njej prevladalo opisano čustveno stanje in doživljanje samega dogodka, ki je bistveno okrnilo njene voljne sposobnosti v smislu obvladovanja.

10. Sodišči sta ob upoštevanju izvedenskega mnenja zaključili, da ob podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni bila podana „prava volja“ tožnice za njegovo sklenitev, zaradi česar se sporazum razveljavi.

11. Stališče sodišč nižje stopnje je materialnopravno zmotno.

12. Toženka v reviziji v prvi vrsti pravilno opozarja, da je obrazložitev sodišča druge stopnje (enako sodišča prve stopnje) nejasna v zvezi z temeljnim vprašanjem - na kateri zakonski podlagi je bil sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sploh razveljavljen. Sodišče sprva navede, da tožnica sporazuma ni podpisala v zmoti, zaradi nedopustne grožnje ali prevare, nato pa v nadaljevanju obrazložitve izpostavi, da je tožnica sporazum podpisala zaradi strahu pred avtoriteto, kot tudi, da je toženka tožnici ob podpisu sporazuma predočila, da bo v primeru nepodpisa sledil vpis v kartoteko, kar kaže v smer ugotavljanja napake volje pri podpisu sporazuma. Hkrati sodišče izpostavlja psihofizično stanje tožnice na dan podpisa sporazuma, bistveno okrnjeno voljno sposobnost v smislu obvladovanja ter neutemeljenost sklicevanja pritožbe na sodno prakso, po kateri le popolna nesposobnost obvladovanja (in ne le delno okrnjena) pomeni nezakonitost sporazuma, kar bi lahko pomenilo, da sodišče šteje, da je sporazum nezavezujoč zaradi delne nerazsodnosti tožnice v času sklenitve sporazuma. Kljub navedenemu sodišče na koncu brez sklicevanja na konkretno pravno podlago splošno zaključi, da tožnica sporazuma ni sklenila „s pravo voljo“, zato se ta razveljavi.

13. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Ker ZDR-1 posebnosti glede (ne)veljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ne določa, se v zvezi s tem uporabljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, OZ). Da je pogodba (oziroma sporazum) veljavno sklenjena, morajo biti izpolnjene zahtevane predpostavke, med drugim glede subjektov (poslovna sposobnost in sposobnost razsojanja), kot tudi glede vsebine izjave volje (svobodno oblikovana in resna volja, soglasje volj)3. 14. Zmotno je stališče sodišč nižje stopnje, da imajo tudi zgolj bistveno okrnjene voljne sposobnosti tožnice oziroma delno okrnjena sposobnost obvladovanja (v smislu delne nerazsodnosti) za posledico nezakonitost sporazuma. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost izjaviti poslovno voljo in razumeti pomen izjavljene poslovne volje ter pravne posledice, ki jih povzroči. Vzrok za nepravilnost razsojanja so praviloma okoliščine, na katere oseba ne more vplivati, na primer duševna bolezen, starostna demenca ipd., ki trajno ali občasno krnijo njeno sposobnost razsojanja4. Le oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, zato njena izjava nima pravnih učinkov. Za takšen zaključek ne zadostuje ugotovitev, da so bile voljne sposobnosti stranke samo bistveno zmanjšane5. 15. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je tožnica normalno razvita odrasla ženska brez znakov psihotične motnje, ki je bila na razumski ravni v celoti sposobna razumeti pomen in posledice podpisanega sporazuma. Izvedenec je v mnenju sicer opisal osebnostno strukturo tožnice, njene psihološke značilnosti in kakšni subjektivni miselni procesi so jo vodili k sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, vendar iz njegovih ugotovitev ne izhaja, da je bila pri tožnici v času sklenitve sporazuma podana popolna odsotnost sposobnosti izraziti svojo pravo voljo. Kot je izpostavil, je bila zaradi tožničine osebnostne strukture – nevrotične motnje (ki se izkazuje kot odvisnost, podrejenost v medsebojnih odnosih, izrazito nizka samopodoba, podrejanje ljudem, ki jim skuša ugajati in izpolnjevati njihova pričakovanja) njena voljna sposobnost zgolj bistveno omejena oziroma zmanjšana. To pa ne zadošča za zaključek, da tožnica v času podpisa sporazuma ni bila sposobna razsojanja.

16. Nepravilno in popolnoma brez vsake pravne podlage je stališče sodišča druge stopnje, da sodna praksa v civilnopravnih zadevah (po kateri le popolna nesposobnost obvladovanja pomeni nezakonitost sporazuma) ne pride v poštev, ker je za delovno razmerje (v nasprotju s civilnim) značilna podrejenost delavca v smislu eksistenčne odvisnosti od delodajalca. V delovnih sporih se uporabljajo obligacijsko pravni instituti poslovne sposobnosti oziroma razsodnosti enako kot v civilnih sporih, zato so kot upoštevna sodna praksa relevantne tudi odločbe sodišč splošne pristojnosti glede teh institutov. Podrejenost delavca kot šibkejše stranke v odnosu do delodajalca tudi sicer ne more vplivati na delavčevo (ne)razsodnost. 17. Neutemeljen je tudi zaključek, da se sporazum razveljavi, ker pri tožnici ni bila podana „prava volja“ za sklenitev sporazuma. Stranko v osnovi zavezuje njena izjavljena volja6. V primeru, če se izjavljena volja ne sklada z notranjo, želeno voljo stranke, stranka lahko uveljavlja neveljavnost pogodbe, vendar le v okvirih, ki so predvideni z določili OZ, oziroma če so podani vsi zakonski pogoji za razveljavitev pogodbe zaradi napak volje.

18. Zgoraj izpostavljene ugotovitve sodišč (strah pred avtoriteto, vpis v kartoteko) bi lahko kazale na napako volje zaradi grožnje, v zvezi s katero pa OZ v prvem odstavku 45. člena določa, da lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe le, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o nikakršni nedopustni grožnji toženke. Če je tožnici predstavila možnost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma da bo v primeru nepodpisa sledil »vpis v kartoteko«, to ne predstavlja nedopustne grožnje, ki bi vplivala na veljavnost spornega sporazuma. Tudi strah pred avtoriteto, ki ga omenjata sodišči, ne izvira iz nedopustne grožnje, temveč je posledica osebnostne strukture tožnice, zato za ugotovitev napake volje v smislu 45. člena OZ ne zadošča. Na drugačno presojo prav tako ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje (da je bila tožnica v spornem obdobju v težkem življenjskem obdobju; da je obtožbo v postopku izredne odpovedi dojemala kot veliko krivico). Revizijsko sodišče pa se v celoti strinja s stališčem sodišč, da v konkretnem primeru nista podani bistvena zmota tožnice v skladu s 46. členom OZ7 ali prevara v skladu s 49. členom OZ8. Tožnica je sporazum podpisala prostovoljno, potem ko ji je toženka jasno in točno predstavila pomen in posledice podpisa sporazuma. Tožnica se je s sindikalno zaupnico umaknila na pol urni posvet glede končne odločitve; sporazum je bil zaradi njunih zahtev tudi prilagojen oziroma spremenjen (glede odpovednega roka, nadomestila plače); pred podpisom ga je tožnica tudi prebrala. Vse to dokazuje, da tožnica ni bila v bistveni zmoti o tem, kaj podpisuje. Prav tako niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi kazale na prevaro toženke.

19. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje (in pred tem sodišče prve stopnje) nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2015, saj pogoji za to razveljavitev niso bili podani. Tožnica v času sklenitve sporazuma ni bila nerazsodna9, prav tako niso izpolnjeni pogoji za razveljavitev pogodbe na podlagi zatrjevanih napak volje. Izpodbijan sporazum z dne 7. 10. 2015 je zato veljaven in pravno zavezujoč (odgovor na dopuščeno vprašanje).

20. Zato je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

21. Posledično je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o stroških celotnega postopka, in sicer da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnica zato, ker v postopku ni uspela (154. člen ZPP), toženka pa na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid. Enako velja za stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Očitala ji je, da je novemu prevozniku izročila cenik prevoznih storitev obstoječih prevoznikov, ki se šteje za poslovno skrivnost in mu naročila, da svoje cene prilagodi glede na cene izročenega cenika. 2 Kot je podrobneje pojasnil v mnenju, gre za osebo, ki v življenju ne zna reči ne, se odločno in zdravo postaviti zase in ki se umika v pasivnost že ob manjših konfliktih oziroma zato, da do konfliktov sploh ne bi prišlo. Takšna podredljivost je bila pri tožnici še večja pri stikih z ljudmi, ki jih je sama videla kot avtoritete. Vse opisane značilnosti tožnico opredeljujejo kot nevrotično odraslo žensko. Razvoj tovrstnih osebnostnih lastnosti izhaja iz razvojnih motenj v zgodnjem otroštvu zaradi neustrezne vzgoje. 3 Plavšak, Obligacijsko pravo splošni del, str. 175. 4 Plavšak, Komentar OZ, 1. knjiga, str. 328, 329. 5 VSL sklep in sodba III Cp 2378/2015, Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 188, 333. 6 Plavšak, Obligacijsko pravo splošni del, str. 192. 7 Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. (prvi odstavek 46. člena OZ). Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ). 8 Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena (prvi odstavek 49. člena OZ). 9 Tudi sicer gre izpostaviti, da je pogodba v primeru, če stranka nima sposobnosti za razsojanje, nična, tožnica pa takšnega zahtevka niti ni podala.