Jedro

Podaja lastne ocene izvedenih dokazov, ki jo v pritožbi navaja zagovornik, pa ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve, pri čemer pritožba niti ne obrazloži na kak način bi naj navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, pri čemer v obravnavani zadevi tudi ne more biti govora o kršitvi načela v dvomu v korist obdolženki.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, oškodovanca pa po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa ji je naložilo plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega pooblaščenca.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženo oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3. Na pritožbo zagovornika obdolžene je podal odgovor pooblaščenec oškodovanca, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

4. Zagovornik in pooblaščenec sta predlagala, da pritožbeno sodišče opravi javno sejo, o kateri naj obvesti stranke, kar pritožbeno sodišče ni storilo, saj je zaključilo, da niso podani pogoji iz člena 445 ZKP, ker za razjasnitev zadeve navzočnost strank ni potrebna, saj se dokazi, za izvedbo katerih se pritožnik zavzema v predlogu, na pritožbeni seji ne izvajajo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zagovornik obdolžene v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti vsaj nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar se je ne more preizkusiti. Navedene kršitve pritožnik v pritožbi ne precizira, saj iz vsebine pritožbe izhaja, da z navedbami, da ni jasno, kdaj so nastale kolesnice na zasneženem vozišču, in tako ni dokazov, kdaj naj bi se očitano dejanje zgodilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo siceršnji odnos med obdolžencem in oškodovanko in da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugotovitve izvedenca in njegove dopolnitve glede vožnje po klancu navzgor in navzdol, katere ne potrjujejo možnosti trčenja v oškodovanca in tudi ostale pritožbene navedbe, v bistvu pomenijo grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni namreč pritrditi zagovorniku, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, saj ima po oceni pritožbenega sodišča napadena sodba povsem ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, s katerimi pa pritožnik očitno ne soglaša. 7. V pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni podana. Zagovornik namreč navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom _in dubio pro reo_, saj izvedeni dokazni postopek ni potrdil sledi vrtenja koles, niti števila voženj, to pa ni razvidno niti iz fotografij, zato bi moralo sodišče obdolženko oprostiti obtožbe. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo dejansko stanje in obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Podaja lastne ocene izvedenih dokazov, ki jo v pritožbi navaja zagovornik, pa ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve, pri čemer pritožba niti ne obrazloži na kak način bi naj navedeno vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, pri čemer v obravnavani zadevi tudi ne more biti govora o kršitvi načela _v dvomu v korist obdolženki._

8. Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, s čimer očitno meri na kršitev kazenskega zakona, uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko trdi, da obdolženki očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov iz člena 135/I KZ-1, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pri tem se sklicuje na ugotovitve izvedenca in njegove dopolnitve. Opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, ima po oceni pritožbenega sodišča vse njegove zakonite znake, stvar dejanske presoje pa je, ali je obdolžena pri vožnji in na način, kot se ji očita in izhaja iz izreka napadene sodbe, izpolnila znake kaznivega dejanja iz člena 135/I KZ-1. Sicer pa s takšnimi navedbami zagovornik ne more uspeti, ker so materialno neizčrpane, saj v smeri uveljavljanja kršitve kazenskega zakona niso obrazložene, temveč je napadena sodba grajana le na ravni dokazne presoje, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Na tak način pa uveljavljana kršitev kazenskega zakona sploh ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je dejansko stanje sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

9. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki graja napadeno sodbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbo zagovornika obdolžene dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v navedbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je tekom postopka tudi spreminjal opis kaznivega dejanja, njegova izvedba pa tudi ni skladno z ugotovitvami izvedenca in fotografijami, saj tudi če bi obdolžena peljala kritičnega dne po navedeni cesti, ne bi mogla peljati drugače kot je. Sodišče prve stopnje pa je tudi nekorektno povzelo predhodno dogajanje med obdolženo in oškodovancem glede dogodka iz leta 2013. 11. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je dogodek zelo podrobno opisal, ko je navedel časovne okvirje storjenega dejanja in tudi način njegove storitve, saj je določno povedal kje je v času, ko se mu je z avtomobilom približevala obdolženka, stal, in sicer se je postavil ob uti in čakal, da se odpelje mimo. Ko pa se mu je obdolžena približala na cca 6 metrov, je še vedno vozila naravnost proti njemu in močno dodala gas, tako da so se kolesa začela vrteti v prazno. Takrat se je močno zbal, da ga bo povozila in se je popolnoma stisnil k uti, nato pa je obdolženka tik pred njim zavila na levo, pri tem pa ga je gledala in se smejala, sam pa je stopil v uto, ko se je obdolženka čez minuto ali dve ponovno vrnila in gledala kje je. Dejanje se je zgodilo okoli 18.00 ure, ko je bilo zunaj še svetlo. Ker je izpovedba oškodovanca podrobna in določna ter časovno precizirana, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj so bile njegove navedbe ves čas postopka skladne ter tudi podprte s preostalimi izvedenimi dokazi. Fotografije so namreč bile opravljene še isti dan ob 19.13 uri oziroma 19.12 uri in čeprav je obdolženka zanikala, da bi se kritičnega dne peljala po tej cesti, ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj se je na podlagi ogleda kraja prepričalo, da edino ta cesta, kjer se je zgodil dogodek, vodi do njene hiše, kar je potrdila tudi obdolženka sama ter priči B. B. in C. C., ki sta obdolženko kritičnega dne videli voziti po tej cesti, sodišče prve stopnje pa jima je utemeljeno sledilo, saj je pravilno zaključilo, da sta z mesta, kjer sta se nahajali, lahko videli vozilo obdolžene. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da so na navedeni cesti sledi vožnje, ki izhajajo iz priloženih fotografij, sledi vožnje obdolženkinega vozila, pravilen. Z navedenim pa je ovržen zagovor obdolženke in izpovedba obdolženkine hčerke Č. Č., zato njunim navedbam sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, zato pritožba v tej smeri ne more biti uspešna, niti ko se sklicuje na priloge k pritožbi. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitev izvedenca, ki ga je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi pravilno povzelo, saj je ta svoje ugotovitve podajal glede na sledi v snegu, ki so zavarovane s fotografijami in na podlagi tega je tudi ugotavljal način vožnje, in sicer, da so bile vsaj tri vožnje po vozišču, kar je vidno tudi iz fotografij, pri čemer pa sama hitrost vožnje ni odločilna, ampak je odločilna smer vožnje, ki jo je opisal oškodovanec. Pritožbeno sodišče pa ni zasledilo, da bi sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenca presojalo obdolženki v škodo. Kako je obdolženka pri srečanju z oškodovancem vozila in kar posebej izpostavlja zagovornik, je njegovo videnje zadeve in ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o načinu vožnje obdolženke, pri čemer je utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, saj je obdolženka sicer zanikala vožnjo mimo oškodovanca kritičnega dne. Naloga sodišča prve stopnje pa je, da tehtno pretehta in oceni tako zagovor obdolžene kot tudi izvedene dokaze, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo in pravilno ni prišlo do kakšnega dvoma, ki bi nakazoval kršitev _in dubio pro reo_. Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem pravilno v razloge napadene sodbe povzelo predhodno dogajanje med obdolženo in oškodovancem, zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni, kakor tudi pomisleki glede modifikacije obtožnega akta, saj je to pravica tožilca, zaradi tega pa ni omajana siceršnja verodostojnost njegove izpovedbe, kot to sicer skuša prikazati pritožba. Obtožni akt je namreč spreminjal pooblaščenec oškodovanca, in sicer povsem v skladu z ugotovitvami dokaznega postopka, s čimer pa se v bistvo obtožbene graje sploh ni posegalo. Iz navedenih razlogov, in ker je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je tudi pojasnil siceršnji odnos med njim in obdolženko v preteklosti, ko ga je obdolženka že napadla in mu grozila, da ga bo povozila, kar sta potrdili tudi priči C. C. in B. B., saj sta slišala, da je obdolžena oškodovancu grozila, da ga bo povozila, kritičnega dne pa je B. B. tudi videla obdolženko, kako je zapeljala proti oškodovancu, da je ta moral odskočiti. Pri tem pa ni prezreti izpovedbo policista D. D., ki je v preteklosti že obravnaval grožnje obdolžene proti oškodovancu, kar vse skupaj samo potrjuje verodostojnost izpovedbe oškodovanca in ovrže zagovor obdolžene in izpovedbo njene hčerke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženo utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, ko je z vozilom kritičnega dne zapeljala proti oškodovancu tako, da se je moral umakniti, da ga ne bi povozila in zaradi česar se je počutil ogroženo, prestrašeno in v strahu za svoje življenje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi krivdo obdolžene, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje, saj jih tudi ostale pritožbene navedbe ne morejo omajati.

12. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika obdolžene niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Zagovornik, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi odločbe o izrečeni kazenski sankciji ne graja, je pa pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tej smeri preizkusilo v skladu z določilom člena 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino izrečene kazni. Upoštevalo je samo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženkine osebne okoliščine ter, da ni predkaznovana ter obdolženki izreklo sankcijo opozorilne narave, s katero ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, saj je prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženo, da tovrstnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljala. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izrečena pogojna obsodba povsem pravilna in pravična in je ne gre spreminjati obdolženki v korist. 14. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).