Jedro

Za odmero komunalnega prispevka je relevantna ugotovljena neto površina objekta, ne pa njegova uporabna površina.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Mestne občine Ptuj tožniku odmerila komunalni prispevek za poseg v prostor na območju urejanja prostora v naselju k.o. ..., na zemljišču par. št. 3683 in 3682 za novogradnjo stanovanjskega objekta v višini 6.838,75 EUR. Navedeni znesek je tožnik dolžan plačati v enkratnem znesku ali v šestih mesečnih obrokih. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da je tožnik dne 24. 3. 2010 vložil vlogo za odmero komunalnega prispevka. Na podlagi predložene dokumentacije je bilo ugotovljeno, da se zemljišče po občinskih prostorskih aktih nahaja na območju urejanja prostora v naselju k.o. ... Za poseg v prostor je zato investitor dolžan plačati komunalni prispevek za novogradnjo stanovanjskega objekta. Pri odmeri prispevka je organ upošteval Zakon o prostorskem načrtovanju, Zakon o graditvi objektov ter Odlok o programu opremljanja zemljišč za gradnjo na območju Mestne občine Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 9/07, 14/07, v nadaljevanju: Odlok). Pri odmeri komunalnega prispevka je tako bila upoštevana lokacija obravnavane nove gradnje (cona I), cena opremljanja zemljišča za gradnjo na podlagi 5. člena Odloka ter neto tlorisna površina objekta iz projekta št. ..., marec 2010, ki ga je izdelalo podjetje A. d.o.o., ... Iz navedenega projekta je razvidno, da je velikost pritličja novogradnje 82 m2, mansarde 70 m2, površina parcele 3683 znaša 427 m2, med tem ko se parcela št. 3682 v izračunu ni upoštevala, saj je na njej obstoječi objekt in se smatra, da je bil komunalni prispevek za to parcelo že poravnan. Upoštevaje predpisano formulo za izračun komunalnega prispevka ta znaša 6.838,75 EUR.

Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 354-36/2010-2 z dne 29. 6. 2010. Tožena stranka je ugotovila, da je bil komunalni prispevek odmerjen pravilno, skladno s podatki iz preložene PGD dokumentacije, uradnih evidenc in podatkov, ki jih je posredoval tožnik oz. družba, ki je pripravila projektno dokumentacijo. Za tožnika je bilo v pritožbi sporno, ali je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je pri izračunu komunalnega prispevka v neto tlorisno površino objekta vštel tudi površino mansarde oz. podstrešja. Neto tlorisna površina objekta je dejansko eden izmed kriterijev, ki vplivajo na višino obračunanega komunalnega prispevka. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena Odloka o komunalnem prispevku Mestne občine Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj št. 9/07, 14/07, 2/10, v nadaljevanj: Odlok o komunalnem prispevku) se neto tlorisna površina objekta novogradnje izračuna na podlagi načrta gradbenih konstrukcij oz. načrta arhitekture v skladu s standardom SIST ISO 9836. Navedeno določilo je v Odlok o komunalnem prispevku umeščeno na podlagi tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Ur. list RS, št. 95/07), ki določa, da je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836. Neto tlorisna površina je površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor in se določi za vsako etažo posebej. Računa se s svetlimi dimenzijami dokončane stavbe v višini tal, neupoštevajoč obrobe, pragove ipd. V neto tlorisno površino so vključeni tudi elementi, ki jih je mogoče demontirati, niso pa vključene površine konstrukcijskih elementov, okenskih in vratnih odprtin in niš v elementih, ki omejujejo prostor. Enako opredelitev neto tlorisne površine objekta določa tudi Pravilnik o vpisih v kataster stavb. Kot uporabna površina objekta pa se šteje tisti del neto tlorisne površine, ki ustreza namenu in uporabi stavbe in se določi za vsako etažo posebej. V skladu z navedenim predpisanim standardom je tako treba ločiti med neto tlorisno površino objekta in uporabno površino objekta, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je v neto tlorisno površino objekta vštel tudi tisti del objekta, ki ga tožnik po lastnih navedbah v prvi fazi oz. morda nikoli ne bo uporabljal, je pa nesporno del načrtovanega objekta.

Tožnik v tožbi navaja, da je v primeru sporne gradnje treba upoštevati, da gre za nadomestno gradnjo. To je razvidno tudi iz projektne dokumentacije, kjer je določeno, da je gradnja nove stanovanjske stavbe pogojena z odstranitvijo obstoječe zgradbe. Na zemljišču je do pred kratkim stala stara butana zgradba, katero je tožnik že porušil. Tožena stranka je sicer pri obračunu komunalnega prispevka upoštevala, da gre za nadomestno gradnjo, saj je neto tlorisno površino novega objekta v izmeri 152 m2 zmanjšala za tlorisno površino porušenega objekta v izmeri 88,37 m2. Pri tem pa je zmotno ugotavlja dejansko stanje, saj je pri starem objektu upoštevala zgolj površino ene etaže, ne pa tudi mansarde. Iz gradbenega projekta pa je razvidno, da je bila stara stavba nepodkletena in da je imela pritličje ter izkoriščeno mansardno etažo. Ker je torej tudi stara hiša imela dve etaži, ki sta bili v uporabi, bi morala tožena stranka to upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka. V posledici nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ tudi kršil določbe upravnega postopka, saj obstaja nasprotje med dokaznimi zaključki upravnega organa ter predloženimi listinskimi dokazi. Da je treba komunalni prispevek glede nadomestne gradnje obračunati z upoštevanjem razlike neto tlorisnih površin stare in nove zgradbe, pa izhaja tudi iz določbe osmega odstavka 5. člena Odloka o komunalnem prispevku. Eden izmed elementov za izračun višine komunalnega prispevka je tudi delež površine parcele pri izračunu, ki je lahko določen med 0,3 in 0,7. Tožena stranka je ta delež določila z 0,5, kar pa očitno ne ustreza pravemu dejanskemu stanju. Zemljišče parc. št. 3683 k.o. ... je z novogradnjo obremenjeno zgolj v površini 3 m2, preostali del stavbe s površino 103 m2 pa je lociran na sosednji parceli. Upoštevaje navedeno bi morala tožena stranka upoštevati minimalni faktor deleža površine parcele v višini 0,3. S tem, ko je uporabila srednji faktor 0,5 je zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da ni dolžan plačati komunalnega prispevka za novogradnjo, ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja, da tožnikovi tožbeni ugovori predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto. Tovrstnih ugovorov tožnik namreč v pritožbenem postopku ni navajal, v tožbi pa tudi ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožena stranka je pri odmeri komunalnega prispevka upoštevala neto tlorisno površino porušenega objekta. Ta je glede na podatke projektne dokumentacije znašala 102,51 m2 (90,63 m2 + 11,88 m2) preračunana na neto tlorisno površino v skladu s predpisanimi standardi pa znaša 88,37 m2. Tožnik v pritožbi ni navajal, da bi imel objekt več etaž, med tem ko se je v primeru novogradnje v pritožbi skliceval ravno na napačno tolmačenje etaž, kar kaže na to, da mu je jasno razumevanje etažnosti stavb. Sicer pa je v projektni dokumentaciji v delu, ki se nanaša na tehnično poročilo za odstranitev obstoječega objekta navedeno, da gre za nepodkleteno pritlično hišo z neizkoriščeno mansardo. Iz opisa starega objekta je bilo jasno razvidno, da predel objekta nad pritličjem, ki ga je izdelovalec projektne dokumentacije imenoval neizkoriščena mansarda, predstavlja zgolj predel med lesenim stropom in ostrešjem s kritino, kar pa ni mogoče upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka. Sicer pa navedeno dejstvo do sedaj v postopku ni bilo sporno. Razmerje merila parcele in merila neto tlorisne površine objekta pa se določi s programom opremljanja ter se ne ugotavlja v vsakem konkretnem primeru na način, kot ga je navedel tožnik. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2011 v zvezi z odgovorom na tožbo navaja, da je upravna odločba v nasprotju z ugotovitvami projektanta, kar pomeni, da je v nasprotju z zbranimi dokazi v upravnem postopku. Pri določitvi faktorja Cpi se upošteva tudi obstoj kanalizacijskega omrežja in sicer v višini 3,46 EUR na m2. Pri določitvi faktorja Cti pa se obstoj kanalizacijskega omrežja upošteva v višini 8,52 EUR na m2. Ker na spornem območju kanalizacijsko omrežje ni zgrajeno, bi morala tožena stranka vrednost faktorja Cpi in faktorja Cti zmanjšati za navedena zneska. Ker tega ni storila, je odločitev v nasprotju z Odlokom o komunalnem prispevku.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je Občinska uprava Mestne občine Ptuj z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na parc. št. 3682 in 3683 k.o. ... Pri tem je pri odmeri komunalnega prispevka upoštevala razliko med neto tlorisno površino novega objekta ter neto tlorisno površino starega (porušenega) objekta in sicer na podlagi podatkov iz predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Za tožnika je bila v pritožbenem postopku sporna le površina novega objekta, ker je menil, da je prvostopni organ neupravičeno upošteval neto površino mansarde, ki je tožnik ne namerava urediti za stanovanjski namen.

Navedeni pritožbeni ugovor je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da se v skladu z Odlokom o komunalnem prispevku neto tlorisna površina objekta za novogradnje in druge posege, za katere se izda gradbeno dovoljenje, izračuna na podlagi načrta gradbenih konstrukcij oz. načrta arhitekture v skladu s standardom SIST ISO 9836. V skladu z navedenim standardom pa neto tlorisno površino predstavlja površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor in se določi za vsako etažo posebej. Računa se s svetlimi dimenzijami dokončane stavbe v višini tal, neupoštevajoč obrobe, pragove ipd. V neto tlorisno površino so vključeni tudi elementi, ki jih je mogoče demontirati, niso pa vključene površine konstrukcijskih elementov, okenskih in vratnih odprtin in niš v elementih, ki omejujejo prostor. Za odmero komunalnega prispevka je torej relevantna na zgoraj navedeni način ugotovljena neto površina objekta, ne pa uporabna površina. Sodišče zato soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je bila neto površina objekta, upoštevaje predloženo projektno dokumentacijo ter predpisani standard, pravilno ugotovljena, posledično pa je bil tudi pravilno obračunan komunalni prispevek.

Tožnik pa šele sedaj v tožbi ugovarja izračunu komunalnega prispevka iz razlogov, da v postopku ni bila pravilno ugotovljena neto površina starega (porušenega) objekta, da delež površine parcele ni bil pravilno ugotovljen ter da na spornem območju kanalizacijsko omrežje ni zgrajeno. Tožnik torej ugovarja, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pri tem pa teh ugovorov v upravnem postopku ni imel. Tožnik je tako šele v tožbi prvič ugovarjal neto velikosti starega objekta, deležu pozidanosti parcele ter opremljenosti s kanalizacijskim omrežjem. V skladu z določbo 20. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja nova dejstva, pri tem pa ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni navedel že v predhodnem postopku. Po presoji sodišča pa je tožnik imel možnost navajati ta dejstva že v pritožbenem postopku, zato navedeni tožbeni ugovori predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto in jih sodišče ni preizkusilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik in tožena stranka sta v postopku zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Vprašanje stroškov postopka v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Ta v četrtem odstavku določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka. V skladu z navedeno določbo je tako sodišče odločilo, da tožnik in tožena stranka sama nosita svoje stroške postopka.