Jedro

Pri odstopu kazenskih spisov tuji državi, članici EU, je potrebno upoštevati, poleg vseh ostalih pogojev, določenih v citiranem členu, tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega in kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi 84. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), dovolilo odstop kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Celju, IV K 19457/2016 za kazenski pregon in sojenje državi Republiki Hrvaški.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obtoženec iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma odloči, da se kazenski postopek nadaljuje pred Okrožnim sodiščem v Celju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za odstop kazenskega spisa za kazenski pregon in sojenje Republiki Hrvaški, ki so določeni v 84. členu ZSKZDČEU-1. Le ta določa, da če je na ozemlju Republike Slovenije storil kaznivo dejanje državljan druge države članice, ki ima stalno prebivališče v drugi državi članici, se smejo tej državi odstopiti vsi kazenski spisi za pregon in sojenje, če druga država članica temu ne nasprotuje. Na podlagi tretjega odstavka navedenega člena se pri odločanju o odstopu kazenskih spisov upoštevajo tudi do sedaj nastali in bodoči stroški predkazenskega oziroma kazenskega postopka, medtem ko četrti odstavek citiranega člena tudi določa, da ni dovoljen odstop kazenskih spisov, če je oškodovanec državljan Republike Slovenije, ki temu nasprotuje, razen če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka. Peti odstavek citiranega člena še določa, da ni dovoljen odstop kazenskih spisov, če je bil odrejen zaseg ali začasno zavarovanje zahtevka za odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora iz 245. člena KZ-1 ali proti pravno dane ali prejete podkupnine iz 151., 157., 241., 242., 261., 262. in 263. člena KZ-1, razen v primerih, ko je sodišče navedene odredbe izdalo na pobudo pristojnih organov druge države članice. V teh primerih in v primerih, ko je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji, smejo organi iz drugega odstavka tega člena odstopiti kazenski spis drugi državi članici samo, če so pred tem ugotovili, da ima ta država ustrezno urejeno zakonodajo v zvezi z odvzemom premoženjske koristi in v zvezi z odstopom kazenskih spisov drugi državi ter upoštevali vrednost začasno zavarovanega premoženja.

5. Iz zbranih podatkov v spisu je razvidno, da je obtoženec državljan Republike Hrvaške in da ima tam tudi prijavljeno stalno prebivališče. Vsi oškodovanci so v pisnih vlogah izjavili, da soglašajo z odstopom zadeve pristojnemu sodišču v Republiki Hrvaški, predlog za odstop zadeve tej državi pa je podal okrajni državni tožilec dne 31. 1. 2020. V obravnavani zadevi tudi ni odrejen zaseg ali začasno zavarovanje zahtevka navedenega v petem odstavku 84. člena ZSKZDČEU-1. Sodišče prve stopnje je v točki 6 izpodbijanega sklepa v skladu s tretjim odstavkom 84. člena ZSKZDČEU-1 upoštevalo do sedaj nastale stroške kazenskega postopka, ki znašajo 2.830,16 EUR, pri čemer je pretežni del stroškov nastal zaradi potrebnih prevodov tolmača za hrvaški jezik, ti stroški pa so nastali tako zaradi prevodov listin kazenskega spisa, kakor tudi zaradi prevodov vročanja vabil obtožencu na predobravnavni narok ter na narok za glavno obravnavo, kar je povzročilo stroške prihoda in čakanja tolmača ter dodatno vabljenje. Nadalje je prepričljivo obrazložilo, da gre za obširnejši dokazni postopek, v okviru katerega se glavna obravnava najverjetneje ne bi zaključila na prvem naroku in bi bil potreben večkratni prihod obtoženca iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo, s čimer so povezani nesorazmerni stroški večkratnega vabljena in tolmačenja zaradi obsega zadeve in zaradi neodzivnosti obtoženega. Obtoženi se namreč že dlje časa nahaja v Republiki Hrvaški in se doslej na vabila sodišča ni odzival, zato se poraja tudi vprašanje morebitne potrebe po izročitvi obtoženca, kar bi dodatno predstavljal velik potencialni strošek.

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa na drugi strani ni nikakršnih zadržkov, da osmih oškodovancev, treh prič, ki so vsi državljani Republike Slovenije, ne bi bilo mogoče zaslišati preko videokonference. Enako velja tudi glede morebitnega neposrednega zaslišanja dveh izvedencev, ki sta tekom postopka podala izvedensko mnenje. Ne gre prezreti, da so vsi oškodovanci podali pisno privolitev za odstop zadeve, zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da s hrvaškim sodiščem ne bi sodelovali.

7. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je torej pravilen in zakonit. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.