Jedro

Tožnik se je poškodoval pri nakladanju tovornjaka, ko je nanj padel voziček, ki je tehtal 500 kg. Zaradi škodnega dogodka je utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza in odrgnine nad medialnim maleolom; s psihiatrične plati pa je doživel travmatični dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjenm v višini 15.000,00 EUR ni upoštevalo trajanja psihiatričnega zdravljenja ter v premajhni meri sedanje in bodoče stanje po končanem zdravljenju poškodbe, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu eno leto in pol, pri čemer tožnik trpi in bo trpel bolečine že pri normalni obremenitvi desnega gležnja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbi 179. in 182. člena OZ zmotno uporabilo in da pravilna uporaba teh določb narekuje prisojo višje odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem oziroma pravično odškodnino v znesku 25.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani del sklepa o nedopustnosti spremembe tožbe z odškodninskim zahtevkom za plačilo tuje pomoči se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbi zoper (delno) sodbo se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - v I. in II. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 42.302,00 EUR (namesto 22.302,00 EUR), v presežku (za plačilo zneska 61.198,00 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne ter - v III. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti za tožnika odmerijo na 1.141,14 EUR.

III. V preostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi (delna) sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati pritožbene stroške v višini 420,20 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe z dne 7. 7. 2014. 2. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 22.302,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2013 do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek (za plačilo odškodnine v znesku 81.198,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2012 do plačila in zamudnih obresti od zneska 22.302,00 EUR za čas od 27. 11. 2012 do 12. 2. 2013) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka povrne za tožnika stroške postopka v višini 612,32 EUR na račun sodišča, svoje stroške postopka pa krije sama.

3. Zoper sklep, da se ne dovoli sprememba tožbe in zoper sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep razveljavi ter dopusti spremembo tožbe, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožnik v pritožbi zoper sklep navaja, da je s spremembo tožbe z dne 7. 7. 2014 med drugim uveljavljal plačilo premoženjske škode za tujo pomoč v času zdravljenja. Ker je sodni izvedenec medicinske stroke v postopku na prvi stopnji že ugotovil potrebo tožnika po tuji pomoči in njen obseg, bi moralo sodišče dovoliti spremembo tožbe v tem delu.

5. V pritožbi zoper sodbo pa tožnik navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka, pri čemer sodišče ni pravilno ovrednotilo ugotovitev sodnih izvedencev medicinske stroke. Meni, da je delovna nezgoda pri njem pustila obsežne posledice tako na fizičnem kot duševnem področju, in sicer na fizičnem nivoju trajne, na duševnem pa bodo te trajale še nekaj časa. V obravnavanem primeru je bistveno, da bo imel vse življenje občasne bolečine na desni nogi. Glede na to, da ima dva mladoletna otroka, za katera skrbi skupaj z ženo, da mora vsak dan vstati, se obleči, iti po opravkih, je jasno, da bodo pri vsakem obremenjevanju noge bolečine dejansko stalne, pri čemer je tožnik v času škodnega dogodka dopolnil šele 33 let. Sodni izvedenec je ocenil, da ima tožnik bolečine v gležnju že po nekajminutnem gibanju po kakršnemkoli terenu. Prav tako je ugotovil, da so boleči odrivi in pristanki na desni nogi - gre za giba, ki sta del običajne hoje. Za lajšanje bolečin tožnik jemlje in bo moral jemati analgetike v rednih odmerkih. Zaradi posledic poškodbe tožnik ni več sposoben za tek in se ne more ukvarjati z igranjem nogometa. Glede na to, da je bil od otroštva nogometaš, da je več kot desetletje igral aktivno nogomet v različnih moštvih in da mu je bila po 33. letu starosti odvzeta možnost aktivnega igranja nogometa in ukvarjanja s trenerskim poklicem, posledice poškodbe za tožnika pomenijo hud udarec. Zaradi posledic poškodbe tožnik ne more opravljati več poklica voznika in je postal delovni invalid III. kategorije invalidnosti. Ker bolečin v desni nogi nima samo takrat, ko je v mirovanju, bo tožnik najmanj do konca osnovne šole prikrajšan za igro s svojima otrokoma. Tudi tožnikova sposobnost izvajanja poklicne rehabilitacije je dejansko onemogočena zaradi tesnobe in jeze, v kateri se je znašel po delovni nezgodi. Sodna izvedenka psihiatrične stroke je ugotovila, da je poškodba gležnja na posreden način vpletena v tožnikove težave pri učenju novih vsebin. Če nezgode ne bi bilo, tožnik ne bi prišel v situacijo, da mora pridobivati novo znanje. Pri tožniku se je po ugotovitvah izvedenke v relativno kratkem času pojavila odvisnost od jemanja zdravil. Navedeno je razvidno tudi iz mnenja invalidske komisije. Tožnik pripominja, da tudi danes ni nič drugače. Odvisnost od določenih vrst zdravil se je pri tožniku razvila zaradi posledic nesreče pri delu, pri čemer izvedenka ugotavlja, da bi bilo zaželeno, če bi tožnik v prihodnosti jemal več zdravil. Ker gre pri tožniku za primarno hiperkinetično in impulzivno osebo, ki frustracije predeluje veliko teže kot ostali ljudje, tega ni mogoče šteti v njegovo škodo. Osebnostne lastnosti ne vplivajo na višino odškodnine. Izvedenka je na zaslišanju povedala, da se bo tožnik s prilagajanjem na nove življenjske okoliščine zelo dolgo ukvarjal. S tem, ko je izgubil možnost ukvarjanja s športom, je tožnik izgubil kanal za samopomirjanje. Glede na vse obrazloženo tožnik meni, da je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v zahtevanem znesku. Nadalje tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 16. 2. 2012. Takrat je bilo zaključeno le zdravljenje gležnja pri travmatologu, tožnik pa je bil v bolniškem staležu zaradi posledic poškodbe pri delu do 15. 10. 2012, zdravljenje na področju psihiatrije pa je bilo končano šele 31. 5. 2013, tj. dobri dve leti po poškodbi. Oba izvedenca sta podala svoje ugotovitve o zaključku zdravljenja na svojem področju, njuni ugotovitvi pa se dopolnjujeta. Izpodbijana sodba nima ugotovitev o nevšečnostih tožnika med psihiatričnim zdravljenjem. Tako je potrebno k opravljenim psihiatričnim pregledom prišteti tudi jemanje anksiolitikov in antidepresivov. Tožnik zaradi bolečin v desnem gležnju vsakodnevno jemlje zdravila za njihovo lajšanje (Arcoxia). Gre za močno zdravilo, po njegovem zaužitju pa ima težave z želodcem. Tožnik ima vsakodnevne bolečine po nekajminutnem obremenjevanju desne noge, ki se povečajo pri nepričakovanih, večjih obremenitvah. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova strahu. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovega strahu za prihodnost, ko je izvedel, da ne bo več mogel igrati nogometa, in anksioznosti glede nadaljnjega življenja, ki je izzvenela šele 30. 1. 2012, tj. več kot 10 mesecev po nezgodi. Vse navedene okoliščine tožnika upravičujejo do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu v zahtevanih zneskih. Tožnik navaja, da ga, kot do nezgode zelo aktivno osebo, skaženost prizadeva bolj kot povprečnega človeka. Poleg tega je tožnik impulzivna oseba, ki ga pozornost drugih ljudi bolj prizadene kot povprečnega človeka. Meni, da je iz naslova skaženosti upravičen do odškodnine v znesku 3.000,00 EUR. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pritožbo zoper sodbo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba zoper sklep o spremembi tožbe je utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper sklep o spremembi tožbe:

9. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2014 spremenil tožbo tako, da je zahteval plačilo premoženjske škode, med drugim tudi iz naslova tuje pomoči v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2011 do plačila. Ob ugotovitvi, da tožena stranka takšni spremembi tožbe nasprotuje, in da bi razširitev tožbe v tem delu podaljšala in obremenila sodni postopek, je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne dovoli predlagane spremembe tožbe.

10. Pogoji za dovolitev spremembe tožbe so določeni v 185. členu ZPP. Tožnik lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave, pri čemer je zakon dopustnost spremembe sicer vezal na privolitev tožene stranke, vendar pa lahko sodišče kljub njenemu upiranju dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je že izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke glede potrebe in obsega tuje pomoči tožniku, kar pomeni, da se dokazni postopek v tem delu spremenjene tožbe ne bo podaljšal. Izpodbijana odločitev sodišča o nedopustnosti spremembe tožbe v tem delu zahtevka zato ni v skladu z načelom ekonomičnosti. Dopustitev objektivne spremembe tožbe z zahtevkom za tujo pomoč je v obravnavanem primeru tudi smotrna, saj bo pripomogla k dokončni ureditvi spornega razmerja. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep o nedovolitvi spremembe tožbe v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo tuje pomoči, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje dovoliti spremembo tožbe v tem delu in s končno sodbo meritorno odločiti še o utemeljenosti odškodninskega zahtevka za plačilo 1.500,00 EUR.

K pritožbi zoper (delno) sodbo:

13. Tožnik se je poškodoval dne 14. 4. 2011, ko je pri nakladanju tovornjaka, nanj padel voziček, ki je tehtal 500 kg. Zaradi škodnega dogodka je utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza in odrgnine nad medialnim maleolom; s psihiatrične plati pa je doživel travmatični dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje. Poškodbo tožnika je sodni izvedenec travmatolog A.A. opredelil kot hudo telesno poškodbo.

14. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in mu je za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 15.000,00 EUR, za strah 3.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.000,00 EUR, za skaženost 1.000,00 EUR, skupaj torej 39.000,00 EUR. Ob ugotovitvi, da plačani revalorizirani znesek s strani zavarovalnice, pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo odgovornost, znaša 16.698,00 EUR, je toženi stranki naložilo še plačilo 22.302,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazložljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Poleg tega pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

16. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodnih izvedencev travmatologije in psihiatrije ter izpovedi tožnika.

17. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in drugih nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati ne le, da je bilo zdravljenje zloma gležnja zaključeno 16. 2. 2012, temveč da je bil zaradi posledic poškodbe pri delu nezmožen za delo od 14. 4. 2011 do 15. 10. 2012, zdravljenje psihičnih posledic poškodbe pri delu pa je trajalo dobri dve leti, in sicer vse do 31. 5. 2013. Izvedenka psihiatrične stroke je namreč na zaslišanju potrdila, da je bilo v tem obdobju jemanje zdravil za psihične težave neposredno povezano s poškodbo gležnja. Sodna izvedenca travmatološke in psihiatrične stroke sta torej podala ugotovitve o zaključku zdravljenja na svojem področju, njuni ugotovitvi pa se dopolnjujeta, kar je potrebno ovrednotiti pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin.

18. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatologa je bilo za tožnika neprijetno nudenje prve pomoči, čakanje na reševalce, nastavitev infuzije in analgetika, prvi pregled, naravnava izpaha brez anestezije, diagnostični postopki in namestitev mavčne longete, ki jo je nosil 49 dni. Sedem tednov je tožnik uporabljal bergle, operiran je bil v regionalni anesteziji in odstranjen mu je bil vijak v lokalni anesteziji. Tožnik je bil hospitaliziran dva dni, dvakrat so mu bile prevezane rane, potrebno je bilo tudi odstranjevanje šivov. Šest tednov je tožnik prejemal antitrombotično zaščito v obliki podkožne injekcije, približno štiri tedne je jemal kombinirane analgetike - najprej redno, nato občasno in zatem občasno lažje analgetike do zaključenega zdravljenja. Tožnik je opravil 22 RTG slikanj, ultrazvok in MRI preiskavo, 30 ambulantnih fizioterapij, 17 specialističnih pregledov pri kirurgu in 16 pregledov pri izbranem zdravniku. Izvedenec je ugotovil, da je imel tožnik zelo hude telesne bolečine do prihoda reševalcev, ko so mu dali analgetik v žilo, hude bolečine je trpel skupaj 4 dni, trajne srednje hude telesne bolečine skupaj 20 dni, občasne hude srednje bolečine še 3 tedne, občasne lahke in srednje hude bolečine približno 30 dni in občasne hude bolečine do zaključka zdravljenja gležnja. Vsakodnevne bolečine ima tudi po nekajminutnem obremenjevanju desne noge. Bolečine pa se pojavijo že pri normalni hoji po nekajminutnem gibanju po kakršnemkoli terenu in jih bo imel do konca življenja. Pri večjih, zlasti nepričakovanih obremenitvah ga tudi močneje zaboli. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg 9 pregledov pri psihiatru upoštevati redno jemanje pomirjeval. Tožnik zaradi bolečin še vedno jemlje analgetike in jih bo tudi v bodoče. 19. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 15.000,00 EUR ni upoštevalo trajanja psihiatričnega zdravljenja ter v premajhni meri sedanje in bodoče stanje po končanem zdravljenju poškodbe, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu eno leto in pol, pri čemer tožnik trpi in bo trpel bolečine že pri normalni obremenitvi desnega gležnja. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbi 179. in 182. člena OZ zmotno uporabilo in da pravilna uporaba teh določb narekuje prisojo višje odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem oziroma pravično odškodnino v znesku 25.000,00 EUR.

20. V zvezi s tožnikovimi duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je trajna funkcionalna posledica zloma desnega gležnja za 10 % omejena gibljivost v primerjavi z gibljivostjo levega gležnja in stopala, vendar je zaradi draženja kite tibialis posterior hoja tožnika boleča, zlasti po neravninah, navzgor in navzdol. Zaradi bolečine po odrivu in pristanku na desni nogi se tožnik ne more več ukvarjati s tekom. Nogomet, s katerim se je profesionalno ukvarjal od zgodnjega otroštva, zaradi posledic poškodbe ne more igrati in posledično tudi ne more opraviti vseh potrebnih fizičnih pregledov za licenco nogometnega trenerja. Tudi z otrokoma se tožnik ne more več igrati in bo tudi v bodoče prikrajšan za igro z njima. Tožnik, ki je bil v času nezgode star 33 let, je dejansko nezmožen za svoj poklic voznika. Zaradi posledic nesreče je bil opredeljen kot invalid III. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali pretežno sedeče delo (vsaj 2/3 delovnega časa), s hojo le na krajše razdalje po neravnem terenu, brez upravljanja komand z desnim stopalom, brez vožnje motornih vozil v službene namene. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za psihiatrijo je s psihiatrične plati prognostično pričakovati daljše obdobje procesa prilagajanja na nove življenjske okoliščine in je s tega vidika šteti pet let pomembne prikrajšanosti glede življenjskih aktivnosti. Tožnik je namreč s telesno aktivnostjo oziroma nogometom povezoval tudi svoje samospoštovanje in veljavo, hkrati pa je kot prej rekreativno in športno usmerjena oseba bil vajen s telesno aktivnostjo pomirjati svojo napetost. Tožnik kot impulzivna oseba doživlja veliko jeze na okoliščine in ni prebolel izgube telesnega zdravja. Težko doživlja izgubo svoje veljave, kot jo sam doživlja in definira. Posledica delovne nezgode in spremenjenih življenjskih okoliščin je tudi prolongirana zmerna depresivna epizoda. Zaradi delovne nezgode je postal odvisen od zdravil (uživanja pomirjeval in uspaval). Kombinacija tožnikovih osebnostnih potez in prolongirane depresivne epizode je povzročila motnje kognitivnih funkcij v smislu zbranosti in delovnega spomina oziroma učne težave ter posledično neuspeh poklicne rehabilitacije. Izvedenka je ocenila, da je škodni dogodek predstavljal sprožilni moment za terapije pri psihiatru in jemanje zdravil, saj tožnik teh težav pred škodnim dogodkom ni imel. Brez zdravil, s katerimi se pomiri, si tožnik ne predstavlja več življenja. Tako pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 20.000,00 EUR niso v zadostni meri upoštevane vse že navedene omejitve v zvezi s posttravmatsko stresno motnjo ter bodoči obseg te škode, upoštevaje tudi tožnikov poklic voznika, starost 33 let v času škodnega dogodka, prikrajšanje pri igri z otrokoma, in da se ne more več ukvarjati s športom (tek in nogomet), na kar tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 30.000,00 EUR.

21. Pravilno pa je sodišče odmerilo odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri tožniku je pri bosi nogi in lahki obutvi opazna 12 centimetrov dolga in okoli 1 centimeter široka brazgotina nad zunanjim maleolom po operaciji, brazgotina pa je zanj moteča. Osebnostne lastnosti (da gre za impulzivno in hiperkinetično osebo), ki jih kot razlog za zvišanje odškodnine navaja tožnik, so ustrezno upoštevane pri odškodnini iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Obseg te oblike škode in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin ni tolikšna, da bi utemeljevala višjo odškodnino od 1.000,00 EUR.

22. Primerna odškodnina za prestani strah tudi po presoji pritožbenega sodišča znaša 3.000,00 EUR. Tožnik je utrpel zelo intenziven primarni strah v času čakanja od pregleda do odločitve, da je potrebna operacija. Tožnik je prestal dlje časa trajajoč sekundarni strah različnih stopenj intenzivnosti, doživljal je tudi intenzivno anksioznost, ki se je pomirila v letu 2012. Skrb glede nadaljnjega funkcioniranja v družini in družbi ter strah, da ne bo mogel igrati nogometa, kar tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi, je pritožbeno sodišče ustrezno ovrednotilo v odškodnini iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti. Stopnja strahu ni podana v obsegu, ki bi utemeljevala višjo odškodnino.

23. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru znaša 59.000,00 EUR, kar ustreza vrednosti 58,68 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe (168. člen OZ). Ob upoštevanju valorizirane vrednosti delno plačane odškodnine v znesku 16.500,00 EUR, ki na dan 25. 5. 2015 znaša 16.698,00 EUR, je tožnik upravičen do odškodnine v višini 42.302,00 EUR. V presežku, tj. za plačilo zneska 61.198,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa tožbeni zahtevek ni utemeljen.

24. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Tožnik je v odškodninskem sporu uspel deloma, po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča pa je v takem primeru stranka upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Glede na spremenjeni pravdni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje, da uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 41 %. Zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku na prvi stopnji (zvišanja prisojene odškodnine) tožnikovi stroški skladno s 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in nasl. - ZOdvT) znašajo 2.783,27 EUR, 41 % teh stroškov pa 1.141,14 EUR.

25. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

26. V pritožbenem postopku je tožnik glede glavne stvari uspel v višini 27 %. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 27 % stroškov pritožbenega postopka (nagrada za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 1.259,20 EUR, materialni izdatki 20,00 EUR in 22 % DDV ali skupaj 1.556,20 EUR), to je v višini 420,20 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP).