Jedro

Delavec je upravičen do plače na novem delovnem mestu samo od dokončnosti sklepa o razporeditvi dalje, ne pa tudi za obdobje pred tem, to je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ko mu gre plača oz. ustrezna razlika do višine iz prejšnjega delovnega mesta, ne glede na to, da je bilo to delovno mesto v času do reintegracije ukinjeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. In 00/00047 z dne 8.11.2000 za izpolnitev toženčeve nedenarne terjatve zoper tožečo stranko, nedopustna. Nadalje je zavrnilo zahtevek da je nedopustna izvršba za izpolnitev denarne terjatve toženca, kot odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Po ugotovitvi sodišča toženec ni dokazal, da bi mu bila tožeča stranka iz naslova nadomestila plače dolžna poravnati več, kot je storila, kar navedeno utemeljuje razlog za nedopustnost izvršbe. Glede zavrnjenega dela zahtevka pa je ugotovilo, da zahtevek ni bil postavljen dovolj natančno, da bi bilo iz izreka mogoče zanesljivo ugotoviti, na kateri postopek se ugotovljena nedopustnost nanaša. Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002). Navaja, da je bil po razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja upravičen do razporeditve na delovno mesto pomočnika direktorja za strateški razvoj, saj ga je tožeča stranka ob reintegraciji razporedila na neustrezno delovno mesto, o čemer že teče postopek v drugem sporu. Nadalje je odločitev sodišča o nedopustnosti izvršbe za izpolnitev nedenarne terjatve nejasna in vsebuje razloge, ki so v medsebojnem nasprotju. Poleg tega se ne strinja glede odločitve v zavrnilnem delu sodbe. Meni, da je upravičen do nadomestila plače iz prejšnje razporeditve, ko je bil vodilni delavec. V kolikor med strankama ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ki bi konkretno opredelila plačo tudi po višini, opozarja na sprejeti pravilnik o nagrajevanju poslovodnih delavcev, ki je za takšne delavce določila višino prejemkov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. jo ustrezno spremeni.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, na kar je opozoril tudi predsednik senata sodišča prve stopnje v predložitvenem poročilu (list. št. 78). Tožeča stranka je v zadevi najprej vtoževala zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe za izpolnitev toženčeve denarne terjatve. V nadaljevanju je tožbo modificirala (list.št. 32) ter vtoževala zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe za izpolnitev toženčeve terjatve na podlagi sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. II Pd 782/96. Zato je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi, ko je najprej ugotovilo izvršbo za izpolnitev nedenarne terjatve kot nedopustno in hkrati zavrnilo zahtevek, da je nedopustna izvršba za izpolnitev denarne terjatve, v medsebojnem nasprotju. V tej zvezi je tudi utemeljitev v sodbi pomanjkljiva, saj razlogi o navedenih odločitvah niso v celoti obrazloženi. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o zavrženju toženčeve nasprotne tožbe. Sodišče v sporu glede upravičenosti nadomestila plače za isto sporno obdobje (presoja nedopustnosti izvršbe in še zahtevka po nasprotni tožbi) ne more odločati dvakrat. Sodišče prve stopnje je sicer odločitev o zavrženju obrazložilo, vendar takšna odločitev iz izreka sodbe ni razvidna. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vse navedene opustitve predstavljajo bistveno kršitev postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti sodbo že iz tega razloga.

Nadalje je potrebno povdariti, da je v zadevi pristojno izvršilno sodišče napotilo dolžnika (tožečo stranko), da vloži tožbo na ugotovitev, da je izvršba zaradi izpolnitve terjatve upniku (tožencu) nedopustna. V tej zvezi bo moralo sodišče v novi pravdi ob dejstvu, da je tožeča stranka izpolnila določene obveznosti iz pravnomočne sodbe tako glede nedenarnih kot denarnih terjatev, preizkusiti, v kakšnem delu oz. obsegu predlagana izvršba ni dopustna. Toženec je namreč že v izvršilnem postopku opozoril, da je upravičen do razporeditve na delovno mesto, ki ga je zasedal pred prenehanjem delovnega razmerja in do razlike plače med tem delovnim mestom in zneskom, ki mu ga je tožeča stranka že nakazala. Nadalje je svoje terjatve v izvršilnem postopku ustrezno konkretiziral in opredelil tako dejansko kot pravno podlago za izpolnitev terjatev. Pritožbeno sodišče stoji na stališču, da je toženec lahko upravičen do plače v skladu z novim delovnim mestom samo od dokončnosti sklepa o razporeditvi z dne 13.7.2000 dalje, ne pa tudi za obdobje pred tem, to je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ko mu gre plača oz. ustrezna razlika do višine iz prejšnjega delovnega mesta, ne glede na to, da je bilo to delovno mesto v času do reintegracije ukinjeno. Poleg tega gre tožencu morebitna razlika le v neto in ne bruto višini. Dejstvo, da prejšnjega delovnega mesta v obstoječi sistemizaciji tožeče stranke ni več, pomeni zgolj to, da je sedaj lahko upravičen do razporeditve na delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim. Zato bo moralo pristojno sodišče v ponovljenem postopku v skladu z navedenimi dejstvi v tej smeri preizkusiti (ne)dopustnost izvršbe, ki je bila sprejeta s strani izvršilnega sodišča. Pritožbeno sodišče še poudarja, da gre v danem primeru za preizkus izvršilnega sklepa, to je za spor o nedopustnosti izvršbe iz 1. odst. 59. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98). V tej zvezi je odločilno, da je bilo o toženčevih pravicah iz delovnega razmerja že pravnomočno razsojeno pred pristojnim delovnim sodiščem, zaradi česar predstavlja takšna sodba izvršilni naslov. V zadevi bi šlo tako le za spor, ali je dolžnik izpolnil svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ali ne, ne pa za spor o pravicah iz delovnega razmerja. Zato bi v nadaljevanju za rešitev zadeve utegnila biti podana pristojnost rednega sodišča (tako tudi VSL sklep I Cp 1815/99).