Jedro

Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva.

V obravnavanem primeru pritožnikova možnost zatrjevanja stroškov in obremenjevanja okolja z gradbenimi odpadki kot škode, zaradi katere naj se izda začasna odredba, ni v ničemer odvisna od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, ne od možnosti legalizacije objekta, zato gre za pritožbene novote, ki niso upoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, območne enote Novo mesto, št. 06122-2300/2021-18 (39296) z dne 20. 3. 2023. Z njo je gradbeni inšpektor odredil tožniku, naj takoj ustavi gradnjo tam navedenega objekta (1. točka izreka) in ga na svoje stroške odstrani do 20. 3. 2024 ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka), objekt pa označi s tablo (5. točka izreka). Za objekt je izrekel tudi prepovedi iz prvega odstavka 93. člena Gradbenega zakona (4. točka izreka) ter tožnika opozoril na posledice neizpolnitve naloženih obveznosti (3. točka) in na nesuspenzivnost pritožbe (6. točka izreka).

2. Tožnik je skupaj s tožbo predlagal izdajo začasne odredbe, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj navaja le, da je objekt mogoče legalizirati. Navedbe o škodi so tako omejene le na nekonkretiziran zapis, da bi se z "izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku prizadela težko popravljiva škoda".

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je v času od vložitve predloga za izdajo začasne odredbe postal lastnik zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, in pričel s postopkom legalizacije, kar izkazuje s priloženima odločbo Upravne enote Črnomelj in vlogo za legalizacijo. Meni, da bo zaradi tega z rušenjem in s ponovno gradnjo novega objekta utrpel nepotrebne stroške v okvirni višini 80.000 EUR. Sprašuje se, ali je rušenje objekta, ki ga je mogoče legalizirati, ekonomsko in ekološko upravičeno, saj bo to povzročilo veliko odpadnega gradbenega materiala in po nepotrebnem obremenjevalo okolje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in izda predlagano začasno odredbo.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pogoje za izdajo začasne odredbe ureja 32. člen ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Kot pravilno navaja pritožnik, je težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva.1

8. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik z navedbami o stroških rušenja spornega objekta in ponovne gradnje v ocenjeni višini, ki so po njegovem mnenju zaradi začetega postopka legalizacije nepotrebni, nepotrebna je tudi ekološka obremenitev okolja zaradi rušenja, niti ne izpodbija razlogov izpodbijanega sklepa, da je bila njegova trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe glede nastanka težko popravljive škode (kot posledice izdaje izpodbijane inšpekcijske odločbe) nekonkretizirana in da za izdajo začasne odredbe možnost legalizacije objekta ni bila pomembna.

9. Za odločitev o pritožbi je zato bistvena še naslednja ugotovitev, to je, da pritožnik navedenih stroškov in obremenjevanja okolja pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, kar pomeni, da gre za pritožbene novote. ZUS-1 zanje določa, da sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena). Citirana določba je smiselno uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se je na prvi stopnji končal z izpodbijanim sklepom.

10. Kot je mogoče razumeti pritožbo, je bil razlog za opustitev navedb na prvi stopnji v tem, da pritožnik tedaj še ni razpolagal z upravno odločbo o potrjeni menjavi kmetijskih zemljišč, s čimer je postal lastnik zemljišča, na katerem se nahaja sporni objekt, in posledično vložene vloge za njegovo legalizacijo.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s temi navedbami ni utemeljil dovoljenosti in s tem upoštevnosti pritožbenih novot. V obravnavanem primeru pritožnikova možnost zatrjevanja stroškov in obremenjevanja okolja z gradbenimi odpadki kot škode, zaradi katere naj se izda začasna odredba, namreč ni v ničemer odvisna od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, ne od možnosti legalizacije objekta. Okoliščine, ki jih navaja, dejansko predstavljajo posledice pritožniku naložene odstranitve objekta, ko je mogoče pričakovati, da bodo zavezancu zaradi rušenja povzročeni ocenljivi stroški in odpadni material. Ker torej to ni postalo znano šele s pritožniku izdano upravno odločbo v zvezi z menjavo kmetijskih zemljišč in začetim postopkom legalizacije, ni razvidno, da se pritožnik na ta dejstva ne bi mogel sklicevati že prej, ne pa šele v pritožbi. Vrhovno sodišče zato na te navedbe vsebinsko ne odgovarja, glede ostalih pa le pripominja, da vprašanje potrebnosti stroškov in odlaganja gradbenega materiala v smislu ekonomske ali ekološke upravičenosti pritožnikove izpolnitve obveznosti iz inšpekcijske odločbe, ni element, ki bi bil sam zase pomemben za izdajo začasne odredbe, ampak je to predlagateljeva težko popravljiva škoda.2

12. Ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021. 2 Ta je odvisno od okoliščin primera, glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023.