Jedro

Sodišče namreč izda odločbo na podlagi rezultatov celotne obravnave, upoštevajoč tudi dokaze, ki so jih predlagale stranke in tiste, ki jih je sodišče priskrbelo samo. Vendar to velja le za odločbo o predmetu zapuščinskega postopka, ki je določen v 162. čl. ZD, to je ugotovitev, kdo so dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Ne velja pa to za ugotavljanje (in s tem upoštevanje) daril.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i : - v ugotovitvenem delu, glede vrednosti zapuščine in glede izračuna nujnega deleža nujnega dediča I.J.B. - v celoti v točki I. in II. sklepa ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je zapustnica napravila sodno oporoko, s katero je zapustila sinu Z.B. parceli imenovani R. in Ž. (z darilno pogodbo mu je že podarila pol hiše in pol štale, vrta in dvorišča). Preostalo polovico hiše v L. s pripadajočo polovico štale, vrta in dvorišča je zapustila vnukinji S.B.. Njej je zapustila tudi parceli O. in G., da si bosta skupaj z materjo J.B. na tem zemljišču lahko postavili manjšo hišo, če bi bile doma razmere nevzdržne in v hiši ne bi mogli ostati. G. ima dve parc. št. in je od tega spredaj pri P. hiši njiva. Polovico te njive je zapustila S.B., drugo polovico njive in kar je travnika pa drugi vnukinji M.K., ki ji je v celoti zapustila še parcele R., G., M., G., P. in R.. Parcela R. naj bi bila še vedno pisana na H.P.A., ženo zapustničinega pokojnega strica H.A. in je glede tega potrebno urediti predhodno zemljiškoknjižno stanje. Vse nepremičnine po stricu je namreč podedovala ona. Prav tako ni urejeno zemljiškoknjižno stanje dela parkirišča pred hišo L. v obliki majhne špice, ki je pisana na drugega lastnika. Od premičnin je imela zapustnica spalnico, ki jo je zapustila vnukinji M.K.. V Franciji živi njen sin V.B. in če bi bil ta potreben delati hišo doma v L., naj se o tem dogovori z M.K.. Sinu I., ki živi v Kanadi, ne zapušča ničesar, izgovorila pa mu je pravico, da prenočuje doma in da ga postrežejo, ko pride domov. V parceli G. je na sredi en kos zemljišča, katerega lastnik je R.B., ki pa tega ne uživa in je zapustnica vseskozi uživala to zemljišče. R.B. pa uživa del zemljišča, ki mu ga je sama odstopila za gradnjo garaže. Tudi glede tega zemljiškoknjižno stanje ni urejeno. V hiši L. ima hčerka Š.B. izgovorjeno pravico stanovanja do smrti. Ker pa sedaj živi pri hčerki M.K. in je zapustnica pomagala pri gradnji te hiše, sta se dogovorili, da se bo hčerka služnosti odpovedala in da bo s tem odpadlo breme na hiši 156. Ugotovilo je, da bi kot zakoniti dediči po pokojni prišli v poštev njeni otroci I.J.B., A.B., Š.B. ml. in V.B., vsak do 1/4. Ker je dedič A.B. umrl, zakoniti dedinji po njem sta G.B. in S.B. vsaka do 1/2, bi v primeru zakonitega dedovanja imenovanima dedinjama šla vsaki po 1/8 zapustničinega premoženja.

Zapustnica je bila zemljiškoknjižna solastnica nepremičnin v vl. št 630 k.o. L. do 1/2 in izključna lastnica nepremičnin v vl. št. 151, 821 in 900, vse k.o. L.. Pri HKS V. je imela hranilno obračunsko knjižico s saldom 3,50 SIT.

Dediči so kot nesporno priznali, da v zapuščino ne spada delavnica s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, stoječa na parc. št. 1693 k.o. L., ker sta to delavnico v času trajanja zakonske zveze zgradila J.B. in njen pokojni mož A.B..

Dedič I.J.B. je uveljavljal nujni delež in zahteval, da se dedinjama pok. dediča A.B. v dedni delež vračuna darilo, prejeto od zapustnice leta 1969 oz. predlagal, da se pri izračunu nujnega deleža upoštevajo vsa darila, ki so jih dediči prejeli od zapustnice v skladu z 28. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Ugotovilo je, da je zapustnica z darilno pogodbo z dne 21.4.1969 podarila sinu A.B. 1/2 parcelne št. 177/2 k.o. L., ki pa po podatkih zemljiške knjige ne obstaja več. Ker dedič po pozivu sodišča ni natančno opredelil, katera darila naj se dedinjama vračunajo v dedni delež, zahtevka za vračunanje kot nepopolnega ni obravnavalo. Ugotovilo je, da v zapuščino spada 1/2 parc. št. 1693 k.o. L. brez delavnice s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem z domačim imenom "hiša v L., štala, vrt in dvorišče", ter parc. št. 1357 z domačim imenom M., parc. št. 1358/1 z domačim imenom M. parc. št. 1358/2 z domačim imenom M., parc. št. 1452, 1456, obe z domačim imenom G., parc. št. 1461 in 1462, obe z domačim imenom P., parc. št. 1557/3 in 1572/2, obe z domačim imenom G., parc. št. 1852/49 z domačim imenom R., parc. št. 1852/74 z domačim imenom G., parc. št. 1965, 1961 in 1969/1, vse z domačim imenom G., parc. št. 1590 in 1595, obe z domačim imenom O., parc. št. 1615 in 1616, obe z domačim imenom R., parc. št. 1552, po podatkih zemljiške knjige še vedno last zapustnice, sicer pa last R.B., od katerega je zapustnica dobila v oporoki omenjeno parcelo ( trikotne parcela) z domačim imenom G. in parc. št. 1557/1 z domačim imenom G., parc. št. 1852/223 z domačim imenom Ž. in parc. št. 1589 z domačim imenom P., vse k.o. L. ter saldo na hranilno-obračunski knjižici pri HKS V. v znesku 3,50 SIT. Vrednost nepremičnin ( od tega znaša vrednost 1/2 parc. št. 1693 k.o. L. brez delavnice s pripadajočim zemljiščem 21.483.526.50 SIT, 21.471.426,50 SIT gradbene nepremičnine plus kmetijska zemljišča 12.100,00 SIT) ) je ugotovilo na podlagi cenitev sodnih cenilcev gradbene, kmetijske in gozdarske stroke v času zapustničine smrti, to je v letu 1992 in ugotovilo, da znaša vrednost celotne zapuščine 31.328.473,50 SIT.

Dediči G.B., S.B., M.K., Š.B. ml., V.B. so priznali oporoko za pristno in veljavno, dedič I.J.B. ni izpodbijal oporoke v pravdi, na katero je bil napoten, oporočne dedinje so se prijavile k dedovanju, dedič I.J.B. je uveljavljal nujni delež, zakoniti dediči so se prijavili k dedovanju, zato je sodišče prve stopnje razglasilo za oporočne dedinje po zapustnici vnukinji S.B. in M.K. ter njeno snaho G.B., za volilojemnika in nujnega dediča pa sina I.J.B. do 1/8, glede premoženja, s katerim zapustnica ni oporočno razpolagala, pa za zakonite dediče po zapustnici njene otroke I.J., V. in Š.B., vsakega do 1/4, vnukinjo S.B. do 1/8 in snaho G.B. do 1/8. Izračun nujnega deleža je opravilo na podlagi določb 28. čl. ZD in od vrednosti celotne zapuščine odbilo stroške cenitev v višini 136.676,00 SIT ter prištelo vrednost daril dediču A.B. na podlagi darilne pogodbe z dne 21.4.1969 (1/2 parc. št. 177/2 k.o. L.) in na podlagi darilne pogodbe z dne 7.2.1973 (1/2 parc. št. 1693 k.o. L.) v skupni vrednosti 21.483.526,50 SIT (parc. št. 177/2 je bila pripojena k parc. št. 1693 k.o. L., pri čemer je bilo ugotovljeno, da v zapuščino ne spada na parc. 1693 k.o. L. zgrajena delavnica, kar je v cenitvi z dne 19.6.2005 vrednostno upošteval cenilec gradbene stroke, ki je ocenitev vrednosti te parcele podal po stanju te parcele ob daritvi in vrednosti v letu 1992). Obračunska vrednost zapuščine tako znaša 52.675.324,00 SIT, vrednost nujnega deleža (1/8) pa 6.584.415,50 SIT. Ta znesek predstavlja glede na premoženje (oz. celotno znano zapuščino) 21,02 % ali 2.102/10.000. Ob vsem navedenem je nato sodišče prve stopnje odredilo potrebne vknjižbe glede nepremičnin in glede prenosa oz. izplačila denarnih sredstev na zapustničini hranilni knjižici na dediče ter pojasnilo, da bodo dediči morali vprašanje dedovanja parc.št. 1947 in 1952/1, vl.št. 413 k.o. L. urediti posebej, v zapuščinskem postopku po pok. A.H..

Zoper ta sklep se pritožujejo dedinje B.S., B.G. in K.M. po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, ki je bila osnova za izračun vrednosti nujnega deleža zapustničinega sina I.J., obstaja nasprotje v razlogih sklepa. Sodišče najprej na 3. strani v 1. odstavku ugotavlja, da nujni dedič ni natančno opredelil zahtevka za vračunanje daril, zato sodišče njegovega zahtevka kot nepopolnega ni moglo obravnavati. Nato pa na 5. strani kar ugotavlja darila in obravnava vračunanje daril ter ugotavlja, da je bila parc. št. 177/2 k.o. L. pripojena k prejšnji parc. št. 1693 iste k.o. Iz darilne pogodbe iz leta 1969, ki se nanaša na parc. št. 177/2, sicer ne izhaja kaj ta parcela v naravi predstavlja, vendar pa iz 4. točke pogodbe izhaja, da pogodbeni stranki sporazumno izjavita, da je obdarjenec B.A. vložil v adaptacijo in vzdrževanje te parcele precejšnje denarne zneske. Na drugi strani pa darilna pogodba iz leta 1973 vsebuje ugotovitev strank, da parc. št. 1693 k.o. L. predstavlja po katastru njivo, v naravi pa dvorišče. Torej objekt, ki ga je sodišče ovrednotilo, je stal na parc. št. 177/2, za katero sodišče ugotavlja, da te nepremičnine ni moč šteti pri izračunu dedne mase oz. vračunanja daril. Predmet darila v letu 1973, ki bi ga moralo sodišče upoštevati v tem zapuščinskem postopku, glede na svoje ugotovitve na 3. strani sklepa, bi bilo le stavbno zemljišče v izmeri 352 m2, ki je bilo dejansko predmet darilne pogodbe iz leta 1973. Darila se namreč vrednotijo po stanju, kot so bila dana in po cenah ob smrti zapustnika. Zato obstaja nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa o odločilnih dejstvih, zaradi katerega sklepa ni mogoče preizkusiti. Ker dedič svojega zahtevka za vračunanje daril ni opredelil do konca postopka na prvi stopnji, je v nadaljevanju prekludiran v smeri uveljavljanja vračunanja daril in izračuna zapuščinske mase, v kateri bi se vrednost teh daril upoštevala. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo in dejanskega stanja ni ugotavljalo. V zapuščinskem postopku je cenitev podal izvedenec M.J.. Dediči sicer na cenitveno poročilo niso imeli pripomb, vendar pritožba navaja, da je cenilec dejansko cenil vedno po istih cenah, vendar na različno dejansko stanje. Po katerih cenah je cenil iz cenitve ni razvidno. Dedinje predvidevajo, da po cenah iz leta 2002, saj je faktor podražitev konstantno 1,23, vrednost stavbnega zemljišča se pa ne spreminja. To nepravilnost bi moralo ugotoviti tudi sodišče, saj vrednost zapuščine sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti. Cenilec ni cenil po cenah iz leta 1992, temveč po cenah iz kasnejšega obdobja, na stanje nepremičnine v času zapustničine smrti. S tem je porušen sistem cenitve zapuščine, saj sta ostala dva cenilca nepremičnine cenila po cenah v letu 1992. Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in kar tudi za pritožbo ni sporno, je dedič I.J.B. uveljavljal nujni delež. ZD ima posebne določbe o nujnem deležu, načinu njegovega izračuna in pravicah nujnega deleža, katerega pravica do nujnega deleža je prizadeta. Pravila za izračun nujnega deleža določa 28. čl. ZD. Pri popisu in ocenitvi zapustnikovega premoženja se pasiva odbije od aktive, razlika pa predstavlja čisto zapuščino. Tej vrednosti je potrebno prišteti vrednost daril in tako dobljena obračunska vrednost zapuščine je osnova za izračun vrednosti zakonitega in nato nujnega deleža posameznega nujnega dediča. V obravnavanem primeru znaša nujni delež polovico zakonitega nujnega deleža (26. čl. ZD). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v skladu s citirano določbo 28. čl. ZD tudi ugotavljalo vrednost zapuščine, za pritožbo pa je sporen predmet daril, ker nujni dedič ni natančno opredelil daril, ki naj bi jih sodišče pri izračunu upoštevalo. Po pregledu spisa sledi, da je dedič I.J.B. na naroku 14.12.2001 (list. 92 spisa) zahteval, da se dedinjama po pok. A.B. (G. in S.B.) v dedni delež vračuna darilo po darilni pogodbi iz leta 1969 (ležeči v zemljiškoknjižni zbirki listin) ter da se pri izračunu vrednosti zapuščine in nujnega deleža upošteva vsa darila, ki so jih dediči prejeli od zapustnika v skladu z 28. čl. ZD. Dedič je torej zahteval dvoje, vračunanje daril po 46. čl. ZD ter da se pri izračunu vrednosti zapuščine po 28. čl. ZD upoštevajo vsa darila, ki so jih dediči prejeli od zapustnice. Sodišče prve stopnje je dedičevega pooblaščenca (z dopisom z dne 7.10.2005 - list. 191 spisa) pozvalo, naj natančno opredeli darila, ki naj bodo predmet vračunanja in ki naj se upoštevajo pri izračunu vrednosti zapuščine. Z vlogo z dne 27.10.2005 je slednji zaprosil za fotokopije listin iz zbirke listin, katere mu je sodišče prve stopnje še istega dne poslalo (vročilnica, pripeta na list. 200 spisa). V nadaljevanju zapuščinskega postopka pa dedič daril ni konkretiziral, zato zahteve (v smislu 46. čl. ZD) za vračunanje daril prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo (kot je obrazložilo na 3. strani sklepa), v nasprotju s tem, kar pritožba utemeljeno opozarja, pa je pri izračunu vrednosti zapuščine po 28. čl. ZD upoštevalo darila, ne le po darilni pogodbi z dne 21.4.1969 (le na to se je dedič skliceval), ampak tudi na podlagi darilne pogodbe z dne 7.2.1973 (katero si je očitno samo pribavilo iz zemljiškoknjižne zbirke listin), upoštevalo je 1/2 parc. št. 1693 k.o. L. v sedanjem obsegu, brez delavnice s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, v vrednosti 21.483.526,50 SIT. Tako postopanje pritožba upravičeno graja. V dispoziciji upravičencev je tudi uveljavljanje pravic nujnih dedičev, ker jih sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč le na njihovo zahtevo. To velja tudi za upoštevanje daril pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine, ki je podlaga za določitev nujnega deleža. Res je v zapuščinskem postopku večinoma uveljavljeno preiskovalno načelo in je sodišče odgovorno za pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče namreč izda odločbo na podlagi rezultatov celotne obravnave, upoštevajoč tudi dokaze, ki so jih predlagale stranke in tiste, ki jih je sodišče priskrbelo samo (1. odst. 167. čl. ZD). Vendar to velja le za odločbo o predmetu zapuščinskega postopka, ki je določen v 162. čl. ZD, to je ugotovitev, kdo so dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Ne velja pa to za ugotavljanje (in s tem upoštevanje) daril. Pritrditi je tudi pritožbi, da izpodbijani sklep nima jasnih razlogov o upoštevanih darilih, ne pove kaj dejansko je predstavljala 1/2 parc. št. 177/2 k.o. L., ki je bila predmet darilne pogodbe iz leta 1969 in ali je cenilec pri cenitvi parc. št. 1693 k.o. L. (h kateri je bila pripojena parc. št. 177/2) dejansko upošteval to 1/2 parc. št. 177/2 po stanju ob daritvi in po cenah ob zapustničini smrti, to je leta 1992, na kar mora paziti sodišče, tudi na to pritožba pravilno opozarja. Prav ima, da iz cenitve izvedenca gradbene stroke ni jasno, po katerih cenah je cenil, da je faktor podražitve konstantno 1,23, vrednost stavbnega zemljišča pa se ne spreminja. Dolžnost sodišča je, da se darilo pravilno oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi ( 30. člen ZD ). Izpodbijanega sklepa zato v tej smeri ni mogoče preizkusiti, niti na pritožbene navedbe odgovoriti. Podani so vsi uveljavljani pritožbeni razlogi, pritožba je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v obsegu kot določno izhaja iz izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje z napotki, kot izhajajo že iz razlogov tega sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).