Jedro

Vrhovno sodišče pri presoji te zadeve ugotavlja, da je trditev, po kateri je obdolženec za izvršitev kaznivega dejanja "zlorabil" znanje, pridobljeno z opravljanjem dela carinika, preveč splošna, da bi lahko sama po sebi utemeljevala ponovitveno nevarnost, ne da bi bile ob njej podane tudi druge, konkretne okoliščine objektivne in subjektivne narave, iz katerih bi izhajal sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec ponavljal takšno kaznivo dejanje, zaradi kakršnega je sedaj v kazenskem postopku.

Tudi sklep v izpodbijani odločbi o tem, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev premoženjske varnosti drugih, ne zdrži kritične presoje. Zaenkrat se v postopku ugotavlja, da je bilo dejanje storjeno na škodo proračuna Republike Slovenije. Višina protipravne premoženjske koristi, ki si jo naj bi pridobil obdolženec, ne utemeljuje ugotovitve, da je premoženjska varnost drugih ogrožena v takšni meri, da je podaljšanje pripora ukrep, ki je neizogibno potreben za zagotovitev varnosti drugih.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obd. P.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep o podaljšanju pripora Okrožnega sodišča z dne 13.5.1998, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 19.5.1998, spremeni tako, da se pripor zoper obd. P.K. odpravi.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča je s sklepom z dne 19.4.1998 zoper P.K. odredila pripor iz pripornega razloga po 2. in 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženca pa je bila s sklepom istega sodišča z dne 24.4.1998 uvedena kazenska preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 25. in 26. členom KZ. Preiskovalna sodnica je dne 12.5.1998 predlagala, da senat okrožnega sodišča pripor obdolžencu podaljša še za en mesec iz istih pripornih razlogov. Senat Okrožnega sodišča je s sklepom z dne 13.5.1998 obdolžencu pripor podaljšal iz pripornega razloga po 2. in 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave R Slovenije še za en mesec. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti prvostopno sodišče ugotavlja, da je še vedno podan tako kot ob prijetju. Sodišče ugotavlja, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabil znanje in sposobnosti carinika, da to delo še vedno opravlja in da je to tista okoliščina, ki tudi po oceni senata nakazuje, da bi obdolženec na prostosti s podobnimi dejanji nadaljeval. Zoper sklep o podaljšanju pripora so se dne 15.5.1998 pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali odpravo pripora.

Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 19.5.1998 pritožbi zagovornikov obdolženca deloma ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obdolžencu pripor podaljšalo le iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP (ponovitvena nevarnost).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu podana in je podaljšanje pripora neizogibno potrebno zaradi varnosti ljudi. Takšen sklep utemeljuje z navajanjem, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije v časovnem obdobju od 25.4. do 4.11.1997 s šestimi izvršitvenimi dejanji na škodo proračuna, pri čemer pridobljena protipravna premoženjska korist znaša 13,787.573,00 tolarjev.

Obdolženec naj bi pri dejanju zlorabil znanje, pridobljeno z opravljanjem dela carinika. Obseg, trajanje in način izvršitve po oceni pritožbenega sodišča dovoljuje zaključek o kontinuirani in dobro organizirani kriminalni dejavnosti vseh udeleženih, s tem pa je izkazana realna nevarnost, da bi obdolženi P.K. v primeru izpustitve na prostost tovrstna kazniva dejanja ponavljal. Prav način in obseg pridobitve protipravne premoženjske koristi po oceni pritožbenega sodišča neogibno narekuje poseg v obdolženčevo prostost zaradi zagotovitve premoženjske varnosti drugih.

Zagovorniki obd. P.K. so dne 29.5.1998 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep iz razloga 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni ter pripor odpravi. V obrazložitvi obdolženčevi zagovorniki navajajo, da ni podana realna nevarnost, da bi obd. P.K. na prostosti ponavljal kazniva dejanja, s čimer bi zlorabil znanje, pridobljeno z opravljanjem dela carinika.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedena konkretna kršitev zakona in se zato bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaradi splošnosti ne da presoditi. Navaja še, da dejanske podlage za ponovitveno nevarnost z zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč izpodbijati in zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) se sme oseba, za katero obstoja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Določba 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP dovoljuje odreditev (ali podaljšanje pripora), če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko odredi pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je Ustavno sodišče Republike Slovenije še dodatno opredelilo z merili v odločbah, v katerih je odločalo o ustavnosti odrejenih odvzemov prostosti (zadeve Up 57/95, 75/95 in 74/95). Tako je mogoče sklepati o obstoju ponovitvene nevarnosti (verjetnosti, da bo oseba, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, na prostosti ponovila kaznivo dejanje), le na podlagi jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščin. Nadalje je treba pri odločanju o tem, ali naj se pripor odredi (podaljša) ob upoštevanju načela sorazmernosti posebej presoditi, ali je odreditev pripora glede na to neizogibno potrebna. Ugotovljene morajo biti konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le bojazen), da bo prizadeti posameznik ponovil določeno, specifično kaznivo dejanje. Sodišče mora posebej presoditi, ali bi bila odreditev oziroma podaljšanje pripora neizogibno potreben ukrep, da se zavaruje varnost ljudi.

V obravnavani zadevi prvostopno sodišče v sklepu o podaljšanju pripora priporni razlog po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP utemeljuje z ugotovitvijo, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabil znanje in sposobnosti carinika, da to delo še opravlja in na podlagi tega izpelje sklep, da bi obdolženi na prostosti s podobnimi dejanji nadaljeval. Sodišče druge stopnje ob pritožbi zagovornika obdolženca dodatno ugotavlja, da naj bi bilo kaznivo dejanje, ki se obdolžencu očita, storjeno v času od 24.5.1997 do 4.11.1997 s šestimi izvršitvenimi dejanji na škodo proračuna, pri čemer znaša pridobljena premoženjska korist 13,787.573,00 SIT, dejanje pa naj bi bilo storjeno z zlorabo znanja, pridobljenega z opravljanjem dela carinika. Iz teh okoliščin sodišče druge stopnje izvaja sklep o obstoju realne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti utegnil tovrstna kazniva dejanja ponavljati, hkrati pa tudi, da je za zagotovitev premoženjske varnosti drugih neizogibno potreben poseg v obdolženčevo pravico do svobode.

Vrhovno sodišče pri presoji te zadeve ugotavlja, da je trditev, po kateri je obdolženec za izvršitev kaznivega dejanja "zlorabil" znanje, pridobljeno z opravljanjem dela carinika, preveč splošna, da bi lahko sama po sebi utemeljevala ponovitveno nevarnost, ne da bi bile ob njej podane tudi druge, konkretne okoliščine objektivne in subjektivne narave, iz katerih bi izhajal sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec ponavljal takšno kaznivo dejanje, zaradi kakršnega je sedaj v kazenskem postopku. Tudi ugotovitve sodišča druge stopnje o obsegu, trajanju in načinu izvršitve kaznivega dejanja so še vedno na preveč splošni in abstraktni ravni, da bi bile lahko podlaga za ugotovitev realne nevarnosti za ponovno izvrševanje kaznivih dejanj. Ne način niti obseg obravnavane kriminalne dejavnosti ni tako specifičen, da bi iz njiju po pravilu logike in življenjske izkušnje sledilo, da obstaja nevarnost, da bo obdolženec ponovil prav takšno kaznivo dejanje. Takšne posebne okoliščine bi bile lahko okoliščine, povezane z obdolženčevo osebnostjo ali njegovimi osebnimi razmerami (stil življenja, premoženjske razmere, ponovitev po razkritju itd.). Takšnih konkretnih okoliščin sodišči prve in druge stopnje v obravnavani zadevi ne ugotavljata ob tem, da je glede že na naravo obravnavanega kaznivega dejanja težko pričakovati, da bi storilec dejanje še po razkritju ponavljal, ne da bi bile za to podane res posebne okoliščine.

Tudi sklep v izpodbijani odločbi o tem, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev premoženjske varnosti drugih, ne zdrži kritične presoje. Zaenkrat se v postopku ugotavlja, da je bilo dejanje storjeno na škodo proračuna Republike Slovenije. Višina protipravne premoženjske koristi, ki si jo naj bi pridobil obdolženec, ne utemeljuje ugotovitve, da je premoženjska varnost drugih ogrožena v takšni meri, da je podaljšanje pripora ukrep, ki je neizogibno potreben za zagotovitev varnosti drugih.

Vrhovno sodišče glede na navedene pogoje, ki jih določata Ustava v 20. členu in ZKP v 3. točki 2. odstavka 201. člena ugotavlja, da dejstva in okoliščine, na katere opirata sodišči prve in druge stopnje svojo odločitev o podaljšanju pripora obdolženemu P.K. iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP, ne dopuščata pravnega sklepa, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženi P.K. na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Dejstva in okoliščine, s katerimi sodišče prve in druge stopnje utemeljujeta svoj sklep, so presplošna, da bi bila na njihovi podlagi verjetnost ponovitve kaznivega dejanja, zaradi kakršnega zoper obdolženca teče kazenski postopek, izkazana.

Na podlagi takšne ocene in ugotovitve je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pripor zoper obd. P.K. odpravilo.