Jedro

Fotografije, ki jih je prvostopenjsko sodišče dokazno ocenilo (priloga B9 in B10 spisovnega gradiva), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je sporno vozišče dovolj široko, da bi se tožnik lahko luknji na vozišču izognil in jo obhodil brez težav, zato dejstvo, da toženka sporne luknje ni sanirala, samo po sebi še ne zadošča za očitek opustitve dolžnega ravnanja, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode. Stanje vozišča je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku, ob zadostni pozornosti na to, kod hodi, dovolj zaznavno, da bi se luknji na vozišču lahko izognil in s tem škodni dogodek izključil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od toženke v 15. dneh zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2015 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v roku 15. dni plačati toženki 1.197,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker prvostopenjska sodba nima obrazložitve glede navedbe predpisa, na katerega je prvostopenjsko sodišče oprlo zavrnitev tožbenega zahtevka ter zato ni mogoče preizkusiti katera pravno relevantna dejstva je sodišče upoštevalo. Zaradi navedenega je prvostopenjsko sodišče tožniku odvzelo tudi pravico do pravnega sredstva, saj zaradi izostanka navedbe, katero materialnopravno podlago je sodišče v predmetni zadevi za zavrnitev tožbenega zahtevka uporabilo, ne omogoča učinkovite pritožbe zoper sodbo.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da obstoji krivdna odgovornost toženke za tožniku nastalo poškodbo, saj je toženka s tem, ker je bila na javni cesti, ki jo dnevno uporablja veliko število uporabnikov, luknja premera cca 40 x 40 cm ter globine cca 10 do 15 cm, opustila dolžno vzdrževanje in obnavljanje cest, ki ga toženki nalaga Zakon o javnih cestah ter s tem v predmetni zadevi ravnala protipravno. Prvostopenjsko sodišče pa se pri ugotavljanju krivdne odgovornosti toženke sploh ni ukvarjalo z vprašanjem kakšna luknja je bila na cesti, oziroma za kakšno odgovornost toženke sploh gre, kakšnega premera in globine je bila ter ali zatrjevana luknja sodi med običajne pojave na cesti in sodi v predvidljive vsakodnevne rizike uporabnikov ter kakšen obseg predmetne luknje ugotavlja sploh sodišče glede na izvedeni dokazni postopek. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo zgolj z razsvetljavo in zaključilo, da toženka ni odgovorna zaradi nobene poškodbe na cestišču, ki je posledica nevzdrževanja cestišča, v kolikor je razsvetljava ustrezna. Takšna presoja pa je po stališču tožnika zmotna.

Prvostopenjska sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi česa prvostopenjsko sodišče zaključuje, da toženka ni ravnala protipravno ter na podlagi katere pravne podlage. Najprej bi moralo presoditi, ali je toženka opustila dolžno skrbnost rednega vzdrževanja, nato pa zavzeti stališče, kakšna luknja je bila na cestišču in šele nato odgovoriti na vprašanje ali tovrstna luknja spada med vsakodnevne rizike ter je zato posledično izključena protipravnost. Prvostopenjsko sodišče je tako po stališču tožnika zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično očitno zmotno uporabilo materialno pravo.

Prvostopenjsko sodišče bi tako prvotno moralo zavzeti stališče za kakšno luknjo gre (premer in globina), šele nato pa podati stališče ali bi tožeča stranka tovrstno luknjo morala videti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi zgolj na splošno govori o skrbnosti pešcev in zaključuje, da bi tožnik moral obstoječo luknjo videti, v kolikor bi gledal kod hodi, tožnik pa v konkretnem primeru meni, da je neživljenjsko, da bi moral v urejeni ulici pričakovati luknjo zatrjevane površine in globine, prav tako pa se ne strinja, da bi moral povprečen pešec na urejeni ulici ves čas gledati na tla. Ker prvostopenjska sodba nima razlogov o zahtevah konkretne skrbnosti tožnika v predmetni zadevi, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik prav tako meni, da izvedeni prvostopenjski dokazni postopek ne omogoča zaključka, da je bila v času škodnega dogodka razsvetljava oziroma vidnost na predmetnem cestišču ustrezna, saj takšen zaključek, glede na izpovedbo tožnika, kot tudi izpovedbo priče D. H., ni mogoč. Tožnik je navedel, da ne ve povedati, kako je bil predmetni kraj osvetljen, priča D. H. pa je povedal, da je na kraju padca bilo bolj temno ter nadalje, da ni bilo prave razsvetljave. Sodba prvostopenjskega sodišča tako nima obrazložitve v smislu na podlagi česa sodišče zaključuje, da je bila razsvetljava na kraju padca ustrezna in je zato tudi v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožnik meni, da ima slaba razsvetljava na mestu škodnega dogodka lahko zgolj vpliv na vprašanje njegove soodgovornosti za nastali škodni dogodek.

3. Tožnik zato tožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži v plačilo tožnikove prvostopenjske in v pritožbenem postopku nastale pravdne stroške.

4. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, podani pa tudi nista s pritožbo uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi razlogov, ki bodo naknadno pojasnjeni. Prvostopenjsko sodišče je prav tako vse dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zaključilo, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen.

7. V pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zaradi nobenega razloga, ki ga uveljavlja pritožba, prav tako pa ni podana v pritožbi smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Res je, da prvostopenjska sodba izrecno ne navaja materialnega prava, na katerem temelji zavrnitev tožbenega zahtevka, vendar pa so v točkah 17, 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe navedena vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo materialnopravne podlage določila prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)1, in da na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključuje, da je pohodna površina, kjer naj bi se tožnik telesno poškodoval, tako široka, da bi se tožnik lahko sporni luknji izognil brez kakršnihkoli težav, zato v okoliščinah dogodka ne ugotavlja vseh elementov odškodninske odgovornosti toženke. Do škodnega dogodka ni prišlo zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, ampak ravnanja tožnika samega, ki bi ob zadostni skrbnosti sporno luknjo na vozišču lahko opazil in se ji ustrezno izognil. Navedeni razlogi po prepričanju pritožbenega sodišča tožniku tudi omogočajo zadostno podlago za vložitev učinkovitega pravnega sredstva.

Dimenzije luknje na vozišču (premer in globina) v obravnavanem primeru niso bistvenega pomena, odločilno za presojo je vprašanje, ali bi tožnik ob normalni pazljivosti luknjo na cestišču lahko opazil in se ji izognil, o čemer prvostopenjska sodba vsebuje razloge v točki 18 obrazložitve, ti so pa istočasno tudi odgovor na vprašanje, zakaj je posledično izključena protipravnost ravnanja toženke. In končno, v kolikor se tožnik ne strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bila razsvetljava na kraju škodnega dogodka takšna, da bi ob ustrezni skrbnosti2 tožnik sporno luknjo na vozišču moral videti, to ne pomeni izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, ampak gre za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Zaradi vsega navedenega v pritožbi uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani.

8. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke zahteval odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo kot posledico poškodbe, zloma desnega stopala, ker je dne 21. 11. 2014 okrog 21. ure na P. ulici P. pri vhodu na parkirišče z desno nogo stopil v luknjo na cesti, premera cca 40 x 40 cm in nekaj centimetrov globine, za kar je odgovorna toženka, ki bi kot upravljalka navedene javne površine morala zagotoviti njeno redno vzdrževanje, kar pa je v konkretnem primeru opustila.

9. Izhajajoč iz materialnopravne podlage prvega odstavka 131. člena OZ je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča po izvedenem postopku pravilno zaključilo, da v okoliščinah dogodka ne ugotavlja vseh elementov krivdne odškodninske odgovornosti toženke, saj je protipravnost njenega ravnanja in s tem obstoj njene krivdne odškodninske odgovornosti za tožniku v škodnem dogodku nastalo vtoževano nematerialno škodo izključilo na utemeljenem očitku tožniku, da bi tožnik ob zadostni skrbnosti luknjo na vozišču lahko opazil in se ji ustrezno izognil. 10. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila vidljivost na kraju dogodka tolikšna, da je tožnik lahko videl kod hodi, in da bi ob ustrezni pozornosti pohodni površini luknjo na vozišču lahko pravočasno opazil in se poškodovanemu delu vozišča izognil. Razloge, ki takšen zaključek podpirajo, prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 14, 15, 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Fotografije, ki jih je prvostopenjsko sodišče dokazno ocenilo (priloga B9 in B10 spisovnega gradiva), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je sporno vozišče dovolj široko, da bi se tožnik lahko luknji na vozišču izognil in jo obhodil brez težav, zato dejstvo, da toženka sporne luknje ni sanirala, samo po sebi še ne zadošča za očitek opustitve dolžnega ravnanja, ki bi rezultiralo s krivdo za nastanek tožniku nastale škode3. Stanje vozišča je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku, ob zadostni pozornosti na to, kod hodi, dovolj zaznavno, da bi se luknji na vozišču lahko izognil in s tem škodni dogodek izključil. 11. Zaradi vsega navedenega je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo nematerialno škodo in je tožbeni zahtevek zato pravilno zavrnjen.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni bil uspešen, navedbe odgovora na pritožbo toženke pa k pritožbeni razsoji niso bistveno doprinesle, zato morata nastale jima stroške v pritožbenem postopku kriti sama (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da, kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 2 Navedba prvostopenjskega sodišča v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče prepričano, da v kolikor bi tožnik pri hoji kritičnega večera bil ustrezno pazljiv, torej, da bi enostavno gledal kje hodi, bi se lahko sporni luknji brez težav izognil, dovolj izkazuje, da se v konkretnem primeru od tožnika zahteva zgolj ravnanje s povprečno skrbnostjo. 3 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 56/2002, z dne 27.11.2002, II Ips 19/2009, z dne 27. 1. 2011 in II Ips 85/2013, z dne 6. 2. 2014.