Jedro

Med dediči ter Republiko Slovenijo je spor o višini pomoči, ki jo je zapustnik prejel oziroma vrednosti, ki bi jo bilo treba izločiti. Gre za razmerje, ki ni dednopravne narave, o tem je treba odločiti v pravdi. Republika Slovenija je izkazala z listinami, v katerem obdobju in v kolikšnih zneskih je izplačevala denarno socialno pomoč, dedinja pa je podala le gole navedbe, s katerimi je to dejstvo zanikala. Njena pravica oziroma pravica sodedičev je manj verjetna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranke same trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se dedinja J.R. napoti na pravdo, da s tožbo proti sodedičem B. R., A. R. in I. R. ter Republiki Sloveniji, ki je uveljavljala omejitev dedovanja, uveljavi zahtevek, da se iz zapuščine po zapustniku izloči 1/2 premoženja, kar predstavlja njen delež na skupnem premoženju. Dediči J. R., B. R., A. R. in I. R. pa se napotijo na pravdo, da s tožbo proti Republiki Sloveniji, ki je uveljavljala omejitev dedovanja, uveljavijo zahtevek, da ne obstoji terjatev iz naslova izplačane pomoči v višini 2.363,60 EUR. Vsaka od tožb mora biti vložena v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa, dedinja oziroma dediči pa morajo o vloženi tožbi obvestiti sodišče. Zapuščinski postopek je prekinilo do pravnomočno zaključenih pravd. Če dedinja oziroma dediči v postavljenem roku ne bodo ravnali po napotilih tega sklepa, bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in dokončalo ne glede na zahtevek, zaradi katerega jih je napotilo na pravdo.

2. Dedinja J. R. je zoper sklep vložila pritožbo. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Sklep nima potrebnih razlogov, preizkus ni mogoč, med izrekom in razlogi so nasprotja ter so podane bistvene postopkovne kršitve iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dedinja je bila zunajzakonska partnerica zapustnika, domneva se, da je njen delež polovičen, njen prispevek k povečanju in ohranitvi premoženja je bil visok, saj je bil pokojnik slabostoječ in nepremičnina razpadajoča. Tudi ne drži zaključek, da so dediči izpodbijali njen izločitveni zahtevek, uveljavljali so namreč le pravico do nekajletnih pardnevnih obiskov in bivanja. Meni tudi, da zahtevek ni izkazan in da ne obstaja obveza vračila socialne pomoči. Na pot pravde bi morala biti napotena Republika Slovenija in ne dedinje.

3. Dediči A.R., B.R. in I.R. so podali odgovor na pritožbo. Pritožnica ni izkazala, da bi karkoli vlagala. Ni predložila niti enega računa. Iz spisa tudi izhaja, da so dediči uveljavljali svoje dedne deleže po zakonu in tudi nasprotovali zahtevku pritožnice za izločitev deleža na premoženju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji med dedinjo in drugimi dediči spor o deležu pritožnice kot zunajzakonskega partnerja pokojnega, na skupnem premoženju oziroma o tem, ali je pritožnica pridobila delež na premoženju zapustnika. Gre za spor, ki ni dednopravne narave, treba ga je rešiti v pravdi (tudi če bi šlo le za spor o uporabi prava). Ker je zapustnik vpisan zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, se domneva, da so njegove (11. člen Stvarnopravnega zakonika), zato je, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, kar je skladno tudi s sodno prakso, ki jo je povzelo, pravica pritožnice manj verjetna. 210. in 213. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) sta pravilno uporabljena. Razlogi iz sklepa so jasni in konsistentni, niso v nasprotju z izrekom, zato posplošeno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ta zakon se v tem postopku smiselno uporablja - 163. člen ZD) ni podana.

6. Tudi ne drži, da sodediči ne bi prerekali izločitvenega zahtevka, nasprotno, pooblaščenec sodedičev je na naroku ta zahtevek dedinje J.R. prerekal, z navedbo, da ni izkazala vlaganj in tudi ne, da bi v premoženje zapustnika vlagala svoje posebno premoženje.

7. Med dediči ter Republiko Slovenijo je spor o višini pomoči, ki jo je zapustnik prejel oziroma vrednosti, ki bi jo bilo treba izločiti. Tudi v tem primeru gre za razmerje, ki ni dednopravne narave, o tem je treba odločiti v pravdi. Republika Slovenija je izkazala z listinami, v katerem obdobju in v kolikšnih zneskih je izplačevala denarno socialno pomoč (listovna št. 76 spisa), dedinja pa je podala le gole navedbe, s katerimi je to dejstvo zanikala. Po presoji pritožbenega sodišča je v tem obsegu prvostopenjsko sodišče tudi pravilno presodilo, da je njena pravica oziroma pravica sodedičev manj verjetna.

8. Ker razlogi pritožbe niso podani, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Sodediči, ki so odgovorili na pritožbo, so priglasili stroške odgovora na pritožbo, a jih morajo trpeti sami, saj po prvem odstavku 174. člena ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.