Up-27/97

8.4.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe M. G. iz M. S., ki ga zastopa I. V., odvetnik v L. na seji dne s k l e n i l o :

Ustavna pritožba M. G. zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 163/96 z dne 30.12.1996 v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Kpd 269/96 z dne 24.12.1996 in zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 41/97 z dne 30.1.1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Ks 11/97 z dne 22.1.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik v ustavni pritožbi z dne 20.1.1997 in dopolnitvi ustavne pritožbe z dne 7.2.1997, s katero razširja ustavno pritožbo še na sklep o podaljšanju pripora , uveljavlja kršitev prvega odstavka 20. člena Ustave, ker meni, da okoliščini - njegova nezaposlenost in finančna stiska - še ne zadostujeta za zaključek sodišča o obstoju realne nevarnosti, da bo ponovil kaznivo dejanje. Sodišče ni upoštevalo njegove osebnosti, okolja in razmer, v katerih živi, in njegovega dosedanjega življenja. Je poročen, ima tri otroke, od katerih je najmlajši star šele leto in pol. Žena, ki je zaposlena, sama zelo težko skrbi za otroke.

Poudarja, da ga sodišča ne bi smela obravnavati kot nezaposlenega, ker se je zaposloval s priložnostnimi deli v Avstriji. Po mnenju pritožnika se Višje sodišče v Mariboru ne bi smelo sklicevati na težo kaznivega dejanja, ker Ustava v prvem odstavku 20. člena ne govori o teži kaznivega dejanja oziroma ne uporablja tega pojma. Višje sodišče naj bi v izpodbijanem sklepu tudi nepravilno ugotovilo, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka. Navaja, da je storitev kaznivega dejanja v celoti priznal in opisal, in v spisu ni nikjer izkazana nevarnost, da bi pobegnil ali da bi škodoval nadaljnjemu poteku postopka. Poudarja, da je storil kaznivo dejanje v trenutku obupa, ko ni vedel, kako naj se reši iz težke finančne situacije, in na prigovarjanje soobdolženega Sukiča, ter da je bil že dosedanji postopek dovolj velika šola, da ne bo več izvrševal kaznivih dejanj. Predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in pripor odpravi.

2.Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom št. Kpd 269/96 z dne 24.12.1996 odredil pripor zoper pritožnika iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Pritožbo zagovornika zoper navedeni sklep je Okrožno sodišče v Murski soboti s sklepom št. Ks 163/96 z dne 30. 12. 1996 zavrnilo kot neutemeljeno. Po vložitvi obtožnice je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom št. Ks 11/97 z dne 22.1.1997 podaljšalo pripor zoper pritožnika iz istega pripornega razloga do konca glavne obravnave. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom št. Kp 41/97 pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

3.Ustava v drugem odstavku 19. člena določa, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (OdlUS V/40) natančneje obrazložilo dejanski pomen navedenih ustavnih določb za odreditev in podaljšanje pripora in svoja stališča poudarilo v številnih odločbah, s katerimi je odločalo o ustavnih pritožbah zoper sklepe o priporu. Predvsem je poudarilo, da lahko sodišča oprejo svojo presojo o ponovitveni nevarnosti le na konkretne, realne okoliščine, iz katerih mora izhajati določena stopnja verjetnosti, da bo oseba, utemeljeno sumljiva storitve kaznivega dejanja, na prostosti ponovila določeno kaznivo dejanje. Pripor zaradi ponovitvene nevarnosti mora biti na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena Ustave neogibno potreben za varnost ljudi, kar pomeni, da morajo sodišča navesti razloge, zakaj je pripor nujno potreben, da se doseže varnost ljudi. Sodišča morajo presoditi ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega kaznivega dejanja ogrožena v tolikšni meri, da je pripor - poseg v svobodo - v razumnem sorazmerju z varovano dobrino.

4.Po pregledu izpodbijanih sklepov Ustavno sodišče ugotavlja, da so sodišča pri odreditvi in podaljšanju pripora zoper pritožnika upoštevala ustavne in zakonske določbe o priporu, kakor tudi navedena stališča Ustavnega sodišča.

5.V izpodbijanih sklepih so sodišča navedla tiste konkretne okoliščine, na podlagi katerih tudi po presoji Ustavnega sodišča izhaja dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi pritožnik na prostosti ponovno začel izvrševati istovrstna kazniva dejanja.

6.Pritožnik v svoji ustavni pritožbi povsem neutemeljeno poudarja, da sodišča ne bi smela v tolikšni meri upoštevati teže storjenega kaznivega dejanja. Da je potrebno na neogibno potrebnost pripora za varnost ljudi sklepati tudi na podlagi nevarnosti, ki izhaja iz že storjenega kaznivega dejanja, za katerega obstaja utemeljen sum, da ga je storila oseba, zoper katero se odreja ali podaljšuje pripor, je Ustavno sodišče posebej poudarilo v že navedeni odločbi št. U-I-18/93. Sprejelo je stališče, da je ustavno dopustno pri odrejanju pripora sklepati le na tako nevarnost za ljudi, ki je v smiselni vzročni zvezi s storitvijo z utemeljenim sumom nakazanega kaznivega dejanja. Zato so sodišča povsem utemeljeno upoštevala okoliščine storjenega kaznivega dejanja, način storitve, pritožnikove motive, kakor tudi samo težo storjenega kaznivega dejanja. Zoper pritožnika je bila zahtevana preiskava in sedaj že vložena obtožnica zaradi izredno hudega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v sostorilstvu, in za katerega je zagrožena kazen najmanj petih let zapora. Prav pritožnik naj bi pri storitvi kaznivega dejanja ropa imel pištolo, katero je naperil v ljudi in s tem ogrožal njihovo življenje in telo. Čeprav je kaznivo dejanje ropa uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper premoženje, je to kaznivo dejanje, s katerim se lahko hudo ogroža življenje in telesna integriteta ljudi, in je zato izredno nevarno. Druge okoliščine, kot so pritožnikova dosedanja nekaznovanost in skrb za družino, tudi po mnenju Ustavnega sodišča ne morejo zmanjšati pritožnikove ponovitvene nevarnosti in so sodišča v izpodbijanih sklepih pravilno ocenila, da varstvo življenja in telesne integritete ljudi, odtehta poseg v pritožnikovo pravico do svobode.

7.Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da sodišča pri oceni ponovitvene nevarnosti ne bi smela upoštevati njegove nezaposlenosti, ker se je občasno zaposloval v Avstriji, in bi imel to možnost tudi, če bi bil na prostosti. Iz izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno, da je pritožnik sam v svojem zagovoru povedal, da je že tretje leto brez zaposlitve in v velikih dolgovih pri bankah, ter da je tudi njegova žena zadolžena. Dejstvo, da je pritožnik brez stalne zaposlitve, je sodišče presojalo le kot eno izmed okoliščin, ki kažejo, da pritožnik nima možnosti, da bi poravnal svoje dolgove in tako razrešil svoje finančne probleme, zaradi katerih naj bi tudi storil kaznivo dejanje. Zato pritožnikove navedbe o občasnem zaposlovanju ne morejo vplivati na drugačno oceno ponovitvene nevarnosti.

8.Tudi navedba v ustavni pritožbi, da je Višje sodišče v Mariboru ocenilo, da je pripor pritožnika potreben za potek kazenskega postopka, je povsem neutemeljena. Pripor zoper pritožnika je bil odrejen in podaljšan izključno iz razloga ponovitvene nevarnosti. V izpodbijanih sklepih priporni razlog begosumnosti ni z ničemer utemeljen. V sklepu Višjega sodišča v Mariboru je res navedeno,"da je pripor zoper obd. M. G. neogibno potreben za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi", vendar taka očitna pomota, ki nima tudi nobene smiselne povezave z drugimi razlogi, ne more že pomeniti, da je bil pripor zoper pritožnika odrejen zaradi begosumnosti. V sklepu o podaljšanju pripora je povsem jasno in pravilno povedano, da je "po oceni senata pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi."

9.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevana kršitev pritožnikove ustavne pravice očitno ni podana.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič