Jedro

Predmeti lizinga so bili res ukradeni in v okviru kazenskega postopka zaseženi, vendar ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vsi predmeti že po dobrih treh mesecih vrnjeni toženi stranki kot njihovemu lastniku. Ko so bili predmeti lizinga vrnjeni toženi stranki, je ta pozvala tožečo stranko, da jih prevzame. Ker tožeča stranka tega ni želela, je na koncu tožena stranka predmete lizinga prodala. Za tako ravnanje je imela tožena stranka v razmerju do prvotnih lastnikov podlago v določbi 64. člena SPZ, po kateri je na predmetih lizinga veljavno pridobila lastninsko pravico (in na kar je tožena stranka ves čas postopka, pa tudi še v odgovoru na pritožbo, opozarjala). Povedano pa pomeni, da predmeti lizinga niso imeli pravne napake, saj je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na njih veljavno pridobila lastninsko pravico. Zgolj začasna evikcija pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po veljavni sodni praksi ne daje podlage za avtomatično razdrtje pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 841,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude od plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da so v izreku naštete lizing pogodbe, sklenjene med toženo stranko kot lizingodajalcem in tožečo stranko kot lizingojemalcem, razdrte in da mora tožena stranka tožeči stranki plačati že plačane lizing obroke ter odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Zavrnilo je tudi prvi podrejeni zahtevek, da se pogodbe razveljavijo in drugi podrejeni zahtevek, da so pogodbe nične. Tožeči stranki je sodišče naložilo v plačilo 1.213,48 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta pravdni stranki sklenili štiri pogodbe o finančnem lizingu, katerih predmet so bili gradbeni stroji, za katere se je kasneje izkazalo, da so ukradeni. Stroji so bili tožeči stranki začasno odvzeti, nato pa vrnjeni toženi stranki. Tožeča stranka teh strojev neutemeljeno ni želela več prevzeti. Ker je stroje izbrala tožeča stranka sama in je bila tožena stranka samo financer, sta stranki pogodbeno prenesli rizik pravnih napak na tožečo stranko, zato ni prišlo do razdrtja lizing pogodb, poleg tega pa ni prišlo do popolne evikcije. Tožeča stranka ni izkazala, da je tožena stranka ob sklepanju pogodb, s katerimi je bil prevaljen rizik, vedela, da so bili stroji ukradeni. Ker je bila v pogodbah prevalitev rizika predvidena, tudi ni mogoče govoriti o spremembi okoliščin, zaradi katerih bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati razvezo pogodbe. Neutemeljene so tudi trditve tožeče stranke o zmoti kot razlogu za razveljavitev pogodbe, saj zmota, tudi če je bila, ni izvirala iz sfere tožene stranke. Pogodbe niso nične, saj jih je podpisala pooblaščena oseba, oziroma je bil posel s strani tožene stranke odobren.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Najprej navaja, da tožena stranka navedb o prenosu rizika za pravne napake sploh ni podala in je zato sodišče odločalo brez ustrezne trditvene podlage. Tudi sicer je zaključek sodišča prve stopnje o prenosu lizinga napačen, saj pogodbe take določbe ne vsebujejo, govorijo le o prenosu odgovornosti za stvarne napake. Če bi pogodbe tako določbo vsebovale, pa bi bila nična. Sodišče bi moralo uporabiti pravila Konvencije Unidroit o mednarodnem finančnem lizingu (v nadaljevanju Konvencija) in sicer kot utrjeno spoznanje pravne vede skladno z določilom 3. člena Zakona o sodiščih. Po 2. odstavku 8. člena Konvencije lizingodajalec jamči lizingojemalcu za pravne napake, ta določba pa je kogentna. Zato je tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže, da do prenosa rizika ni prišlo. Nesporno pa je, da bi bila določba o prenosu rizika nična, če bi bilo lizingodajalcu ob sklenitvi pogodbe znano, da so stroji ukradeni. A.Ž., ki je bil zastopnik tožene stranke, je vedel, da so bili stroji ukradeni. Dejstva, ki jih je v zvezi s tem navedla tožeča stranka, in dokazi, ki jih je predlagala, gotovo izkazujejo zahtevano stopnjo verjetnosti, zato se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko. V zvezi s tem pa je sodišče kršilo temeljno človekovo pravico tožeče stranke do sodnega varstva in pravico do enakega varstva pravic, kar hkrati predstavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ni izvedlo ključnih dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala v zvezi z dejstvom, da je Ž. vedel, da so stroji ukradeni (to je zaslišanje prič A.Ž., E.P., Ž.O. in N.P.). Zaključek, da A.Ž. ni vedel, da so bili stroji ukradeni, je sodišče sprejelo, ne da bi izvedlo en sam dokaz. Zadovoljilo se je z dokaznim postopkom v kazenskem postopku, kjer pa se za to zadevo relevantnih dejstev ni ugotavljalo. Sodišče se je napačno sklicevalo na sodno prakso v zvezi z začasno evikcijo, saj v nobenem primeru ne gre za identično dejansko stanje, poleg tega pa gre v obravnavani zadevi za popolno evikcijo. Predmeti lizinga so bili nesporno ukradeni, nesporno je tudi, da so lastniki podali ustrezne zahtevke za vrnitev predmetov. Evikcija je torej bila v trenutku zaplembe popolna, zato so sporne lizing pogodbe prenehale. Sodišče je prvi podrejeni zahtevek zavrnilo iz enakega razloga kot glavnega, čeprav do prenosa rizika med strankama ni prišlo. Nenazadnje gre še poudariti, da je jasno, da mora tožena stranka, ker je odgovorna za pravne napake, tožeči stranki povrniti utrpelo škodo, katere višine pa sodišče ni ugotavljalo. V zvezi s tem je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozorila je na svoje trditve, da predmeti lizinga niti niso imeli pravnih napak. Tožena stranka je namreč na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pridobila lastninsko pravico na teh predmetih in je zato lahko v celoti izpolnila svoje obveznosti po lizing pogodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Drži pritožbena navedba, da mora sodišče o zahtevkih odločati na podlagi navedb in dokaznih predlogov strank. Tožena stranka je tako v tej pravdi trdila, da je bilo s pogodbo o finančnem lizingu dogovorjeno, da ne odgovarja za nobene obveznosti dobavitelja, predvsem pa se ni strinjala, da bi sploh šlo za pravno napako in poudarjala, da je bil odvzem predmetov lizinga le začasen. Te navedbe je sodišče prve stopnje obravnavalo, saj je bil eden od dveh nosilnih razlogov za zavrnitev zahtevka dejstvo, da ni prišlo do popolne evikcije predmetov lizinga in so bili predmeti lizinga vrnjeni. Tožeča stranka v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je šlo za popolno evikcijo. Res so bili predmeti lizinga ukradeni in v okviru kazenskega postopka zaseženi, vendar ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili vsi predmeti že po dobrih treh mesecih vrnjeni toženi stranki kot njihovemu lastniku. Zaseg predmetov že pojmovno ni enak odvzemu (odvzem se lahko izreče le v kazenski sodbi (1), v predmetni zadevi pa so bili stroji zaseženi po določbah 220. in naslednjih Zakona o kazenskem postopku – ZKP). O popolni evikciji v smislu prvega odstavka 490. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zato ni mogoče govoriti. Ko so bili predmeti lizinga vrnjeni toženi stranki, je ta pozvala tožečo stranko, da jih prevzame. Ker tožeča stranka tega ni želela, je na koncu tožena stranka predmete lizinga prodala (2) (nesporno). Za tako ravnanje je imela tožena stranka v razmerju do prvotnih lastnikov podlago v določbi 64. člena SPZ, po kateri je na predmetih lizinga veljavno pridobila lastninsko pravico (in na kar je tožena stranka ves čas postopka, pa tudi še v odgovoru na pritožbo, opozarjala). Povedano pa pomeni, da predmeti lizinga niso imeli pravne napake, saj je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na njih veljavno pridobila lastninsko pravico (ta zaključek potrjuje tudi vse nadaljnje dogajanje v zvezi z zasegom predmeta lizinga).

Zgolj začasna evikcija pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, po veljavni sodni praksi (3) ne daje podlage za avtomatično razdrtje pogodbe. Taka sodna praksa temelji na določbi 489. člena OZ, ki predpostavlja, da ima prodajalec najprej sam možnost, da stvar oprosti pravice tretjega in pride do razdrtja pogodbe šele v primeru, da mu to ne uspe in je predmet dokončno odvzet. Samo popolna evikcija namreč pomeni, da prodajalec oziroma lizingodajalec ni izpolnil svoje obveznosti po pogodbi, kar je razlog za razdrtje pogodbe.

Ob pravilni uporabi materialnega prava zato niti ni pomembno, na kateri od strank lizing pogodbe je bil rizik pravnih napak in se pritožbenemu sodišču ni bilo treba spuščati v drugi razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo in na katerega se v večjem delu nanaša pritožba. Tožena stranka je kot lastnica stvari izpolnila vse svoje obveznosti po lizing pogodbi, zato pogodba ni bila razdrta po zakonu niti ni imela tožeča stranka iz razloga jamčevanja za pravne napake pravice do odstopa od pogodbe. Tožeča stranka prav tako ne more zahtevati razveljavitve ali razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (4) ali zmote, pogodba pa tudi ni bila nična. Že na podlagi zaključkov, da ni prišlo do popolne evikcije in da so bili predmeti lizinga vrnjeni, do pravnomočnega odvzema pa nesporno ni prišlo (kar pomeni, da predmeti lizinga v času vložitve tožbe niso imeli pravne napake), je torej odločitev o zavrnitvi zahtevkov (primarnega in obeh podrejenih) pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka. V postopku se je izkazalo, da stvar ni imela pravne napake, zato tožena stranka tudi ne more biti odgovorna zanjo. Vprašanje, katera od strank lizing pogodbe nosi breme pravnih napak (ob procesnem gradivu, kakršno je bilo v tej pravdi) ni odločilno, zato sodišče prve stopnje tudi ni kršilo nobene pravice tožeče stranke, ker ni izvedlo vseh dokazov v zvezi s trditvami, da je tožena stranka vedela, da so bili predmeti lizinga ukradeni. Na podlagi povedanega in ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobene od napak, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 841,80 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: Iz kazenske sodbe je razvidno, da do odvzema v tej pravdi spornih predmetov ni prišlo.

op. št. 2: Glede na opisani potek dogodkov pritožba tudi ne more uspeti s trditvami, da še vedno obstajajo zahtevki prvotnih lastnikov na vrnitev strojev.

op. št. 3: Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na odločbe VS RS II Ips 387/1995 in II Ips 1/2010 in VSL I Cp 837/2010, v katerih sta se obe sodišči izrecno opredelili do pravnih posledic začasne evikcije.

op. št. 4: Zahtevek na razvezo zaradi spremenjenih okoliščin je tožeča stranka postavila šele, ko so bili predmeti lizinga že vrnjeni toženi stranki.