Jedro

Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži na prostore in območje Centra za tujce, ..., zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (v 1. točki izreka), in da bo tožnik pridržan od 2. 7. 2020 od 16.00 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 2. 10. 2020 do 16.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (v 2. točki izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je glede na spisno dokumentacijo tožnik odpotoval iz izvorne države in v Srbiji, v Centru za tujce ... spoznal druge tujce, s katerimi so 5. 6. 2020 krenili do srbsko-hrvaške meje ter so mejo prečkali ilegalno, pot po Hrvaški pa so nadaljevali peš oziroma s kombijem. 9. 6. 2020 so ponovno ilegalno prečkali mejo, ko so hodili v smeri Italije. Dne 10. 6. 2020 jih je v jutranjih urah prijela italijanska policija, na podlagi Sporazuma o vračanju pa je bil tožnik izročen Sloveniji in nastanjen v Centru za tujce. Čez teden dni, 17. 6. 2020 je podal izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje 2. 7. 2020 je tožnik povedal, da je iz izvorne države odšel pred približno 18 meseci in prišel v Slovenijo preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije in Hrvaške. Pristojnemu organu je predložil taskiro, povedal je, da ne ve točno, kdaj je rojen, glede razlogov, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa je navajal težave s Talibani, ki so mu enkrat tudi napisali grozilno pismo, da se jim mora pridružiti, sicer ga bodo ubili.

Glede na tožnikova pretekla dejanja je pristojni organ presodil, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, kot to določa druga alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč na svoji poti prečkal dve državi Evropske unije, Grčijo in Hrvaško, preden je 9. 6. 2020 nedovoljeno vstopil v Slovenijo in jo nato prečkal ter prišel v Italijo, kjer so ga prijeli italijanski varnostni organi. Dne 10. 6. 2020 je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi izročitve hrvaškim varnostnim organom, nato pa je 17. 6. 2020 podal namero za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Za tožnika je razpisan osebni razgovor za 23. julija 2020, brez katerega ni mogoče odločiti. Tožnik namreč prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami v izvorni državi zaradi Talibanov, ki so mu grozili, ter je potrebno te razloge podrobneje razjasniti, saj so potencialno pomembni za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je predložil tudi taskiro, ki jo mora pristojni organ prevesti in preveriti njeno pristnost s pomočjo Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Prav tako je sodelovanje tožnika potrebno tudi v primeru tako imenovanega Dublinskega postopka, če bo katera država članica EU sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka se sklicuje še na tožbo sodišča EU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017. Toženka odločitev opira tudi na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ter navaja, da zaradi organizacije, velikosti in režima varovanja azilnega doma ni mogoče izvesti ukrepa pridržanja na azilni dom kot milejšega ukrepa, saj ta ukrep ne bi bil učinkovit. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je določba druge alineje 1. točke 84. člena ZMZ-1 uporabljena nezakonito. V zvezi s sodbo sodišča EU C-18/16, na katero se sklicuje toženka, tožnik opozarja na 52. točko te sodbe.

Tožnik dalje navaja, da ne držijo ugotovitve glede njegove begosumnosti. V ZMZ-1 tudi ni kriterijev, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je podana nevarnost pobega. Definicija v 31. točki 2. člena ZMZ-1 je preveč ohlapna, ker niso navedene konkretne relevantne okoliščine. V zvezi s tem se tožnik sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019. Čeprav gre v navedenih primerih za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III, gre za primerljivo zadevo.

Poleg tega pa tožnik pojasnjuje, da bo počakal na zaključek postopka, zaradi česar omejitev gibanja na Center za tujce ni potrebna. Prav tako toženka tožnikove begosumnosti ni mogla utemeljevati, kot je to storila, kajti tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko se je prepričal, da je Republika Slovenija zanj varna država in želi v njej tudi ostati.

V zvezi s presojo toženke, da je za tožnika primernejši strožji ukrep, tožnik navaja, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi, na primer omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Utemeljitev toženke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma, ki je milejši ukrep, je pavšalna in pomanjkljiva. Na območju Azilnega doma pa so omejitve bistveno manjše. Če toženka ne uspe zagotoviti ustreznega varovanja Azilnega doma, je to pomanjkljivost na njeni strani. V kolikor omejitev gibanja na Azilni dom ni operativna, se pojavlja vprašanje, ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja. Izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten (sodbe Up 116/09, Up 21/11, Up 360/09, Up 323/14 in Up 39/2015). Tožnik dalje navaja, da je ukrep, ki se v konkretnem primeru izvaja zoper tožnika, po svoji vsebini in načinu izvrševanja celo strožji kot ukrep pripora oziroma kazenska sankcija zapora, ki se izreče v kazenskem postopku. Tožnik se dalje sklicuje na 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se tudi na 18. člen te konvencije. Poleg tega ZMZ-1 govori le o omejitvi gibanja, z nobenim zakonom pa ni predpisana možnost, da se prosilcu odvzame osebna svoboda oziroma da se zoper njega izvajajo tako intenzivne omejitve, kot je to v konkretnem primeru. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015. Navaja, da tudi sicer iz ZMZ-1 izhaja, da se prosilcu za azil gibanje lahko omeji, kar pomeni, da gre za odločanje po prostem preudarku, kar pomeni, da je odločitev v tej smeri potrebno natančno utemeljiti. Tožnik se sklicuje tudi na Smernice UNHCR, 2012, iz katerih izhaja, da je omejitev gibanja dovoljena le izjemoma, v kolikor se zasleduje legitimen cilj. Tožnik sodišču predlaga, naj razsodi, da se izpodbijani sklep odpravi in da mora toženka takoj po prejemu sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik v dokazne namene predlaga vpogled v spis ter svoje zaslišanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Toženka se ne strinja, da v ZMZ-1 niso določeni kriteriji za presojo nevarnosti pobega ter se pri tem sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 777/2020 z dne 2. 7. 2020, 15. točka. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se ta ukrep izreče, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 6. Okoliščini, da bo mogoče dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, pridobiti z osebnim razgovorom s tožnikom in preveritvijo pristnosti ter prevodom predložene taskire, med strankama ni sporna, saj se toženka nanju sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik pa tega v tožbi v ničemer ne izpodbija. Drugače se ni izkazalo niti na glavi obravnavi, ko je bil tožnik o teh dejstvih tudi zaslišan, in v razpravi.

7. Toženka je sklepala o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, glede na njegova pretekla dejanja in njegove izjave: in sicer da je tožnik na svoji poti iz izvorne prečkal dve državi Evropske unije, Grčijo in Hrvaško, preden je 9. 6. 2020 nedovoljeno vstopil v Slovenijo, jo v enem dnevu prečkal in prišel v Italijo, od koder je bil s strani italijanskih varnostnih organov vrnjen in 10. 6. 2020 nastanjen v Centru za tujce zaradi izročitve hrvaškim varnostnim organom, kjer je po sedmih dneh podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Da je njegova pot od vstopa v Evropsko unijo tako potekala, in da je 17. 6. 2020 prvič po odhodu iz izvorne države (v postopku pred toženko je navajal, da je bilo to pred približno 18 meseci) zaprosil za mednarodno zaščito (oziroma podal namero), ni sporno. Da je toženka ob takem nelegalnem prehajanju meja mogla sklepati na tožnikovo begosumnost, se sodišče z njo strinja. Enako kot toženka sodi, da bi bilo pričakovati, da bi kot oseba, ki je iz izvorne države pobegnila pred Talibani, tožnik pomoč poiskal v zanj prvi varni državi. V postopku pred toženko je tožnik sicer navajal, da ni vedel, da sta Hrvaška in Slovenija članici Evropske unije in da iz tega razloga tedaj ni zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa se je namenil v Italijo, in da ko se je prvič nahajal v Sloveniji, da ni vedel, kje se nahaja in prav tako tako tudi ne skupina tujcev, s katero je potoval. Vendar po presoji sodišča toženka teh navedb utemeljeno ni sprejela kot verodostojnih. Namreč prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik podal šele po tem, ko je bil prijet s strani policije in prepeljan v Center za tujce, pred tem pa se je skupina (tujcev), v kateri je potoval, kot je sam navajal v postopku, izogibala naseljem, hodili so po gozdu, ker so se bali, da bi jih našla policija. Tudi kolikor je tožnik navajal, da tako zato, ker bi jih policija poslala nazaj na Hrvaško ali v Bosno, te okoliščine dajejo podlago za sklep, da je tožnik potoval za svojim ciljem ter da se je uradnim organom izogibal, ne pa pri njih iskal zaščite. Ko je tožnik s skupino tujcev potoval preko Slovenije, so imeli vodiča, kar je tožnik potrdil na zaslišanju, zato po presoji sodišča toženka utemeljeno ni sprejela njegovih navedb, da bi bil brez vseh informacij in da ni vedel, da je v Sloveniji oziroma da ni vedel, da lahko poda prošnjo za mednarodno zaščito. Da je tožnik pri izbiri države, kjer bi se želel ustaliti, ravnal preračunljivo ter ne tako, kot je pričakovati od nekoga, ki je pobegnil pred nasiljem ter išče prvo varno zatočišče, izhaja tudi iz njegovih izjav na zaslišanju pred sodiščem, da v Srbiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ta država ni članica Evropske unije in ker ni bogata država, on pa bi rad šel v bogato državo, saj ima doma ženo in otroke ter bi jih rad pripeljal za seboj, da bi v taki državi v prihodnje njegovi otroci hodili v šolo itd.. Vse opisano tožnikovo ravnanje in njegove izjave dajejo tudi po presoji sodišča zanesljivo podlago za sklepanje o tožnikovi begosumnosti. Tožnik je sicer na zaslišanju pred sodiščem na vprašanje, ali bi, če bi bil prost, odšel v Italijo, odgovoril, da ne, ter na vprašanje, ali bi, če bi bil ukrep omejitve gibanja odpravljen, počakal na rešitev prošnje v Sloveniji ter tukaj tudi živel z družino, odgovoril pritrdilno, vendar je tak njegov odgovor v sporu o vzdržanju oziroma odpravi izrečenega ukrepa omejitve gibanja kot skladen s tožbenimi navedbami, da ni begosumen, edino logičen in pričakovan; ne more pa ta odgovor dajati verodostojne podlage za presojo sodišča, da je s tem izpodbil ali omajal pravilnost toženkinega sklepanja o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil, ki temelji na tožnikovem preteklem ravnanju in njegovih izjavah oziroma da je s tem vzpostavil verodostojno podlago za sklepanje, da bi v prihodnje ravnal drugače. Sodišče se zato v celoti strinja z ugotovitvami toženke o obstoju utemeljene nevarnosti, da bi tožnik, če mu ne bi bil izrečen izpodbijani ukrep omejitve gibanja, pobegnil. 8. Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati1. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

9. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

10. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

11. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega". S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v Azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v Azilnem domu po svoji naravi milejši ukrep.

12. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v Azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

13. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo (na podlagi katerega je izdana tudi ta sodba). Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

14. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) 2. člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb, v katerih tožnik sicer enači razmere v Centru za tujce z režimom v zaporu, vendar - kot rečeno - tak režim sam po sebi ni v nasprotju s pravno podlago za odreditev tega ukrepa. Ob povedanem sodišče še dodaja, da tudi samo izvajanje izrečenega ukrepa za tožnika, glede na njegove osebne okoliščine, upoštevajoč izjavljeno na zaslišanju pred sodiščem, ne predstavlja nevzdržnega stanja, ob tem ko gre tudi za časovno omejen ukrep s predvidenim nadzorom obstoja razlogov za omejitev gibanja (peti odstavek 84. člena ZMZ-1).

15. Sodišče glede na povedano sodi, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve