Jedro

Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19).

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 661,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku za mesece avgust 2017, julij 2018, oktober 2019, december 2019, april 2020 in februar 2021 plača prikrajšanje pri plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.351,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Če se katerakoli od dejavnosti opravlja v okviru vojaške operacije, pomeni spoštovanje pravil direktive oviro za učinkovito izvedbo te operacije. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage za ugoditev zahtevku. Gre za sodbo presenečenja. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, sodišče pa je o tem sprejelo le pavšalne zaključke. Ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedi A. A. in B. B. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Operacija Odboj je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede, saj je vojaška operacija oblika bojnih in nebojnih dejanj za dosego nekega rezultata in lahko poteka tudi v mirnodobnem času. Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 ni dokazno ocenilo v povezavi z navedbami, da je operacija Odboj vojaška operacija. Napačen je zaključek, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje le v podporni vlogi. Sistem vsakodnevnih rotacij za varovanje državne meje ni primeren. Namesto primernosti sistema rotacij je sodišče ugotavljalo, ali je ta sistem na splošno možen. Ne drži niti, da je bilo mogoče to aktivnost povsem učinkovito organizirati brez odrejene stalne pripravljenosti. Razmere v letu 2019 so se poslabšale, potrebno je bilo zagotoviti več ljudi in stalno prisotnost. Nepravilen je zaključek, da se varovanje državne meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov, k izrednosti dogodka je pripomogla tudi epidemija Covid. Bistvo pripravljenosti je bilo v hitri odzivnosti v primeru nenadnih sprememb na državni meji. Sodišče ni dokazno ocenilo pisne izjave B. B. z dne 27. 3. 2023, v kateri je pojasnjeno, da se je na taktični ravni pričakoval določen odzivni čas. Glede na vse vojaške naloge, ki so jih pripadniki na meji opravljali (serija taktičnih aktivnosti) je zmotna ugotovitev sodišča, da so bili vojaki na meji zgolj v podporo policiji. Sodišče tudi ne sme presojati, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija SV (VSRS VIII Ips 156/2005, Pdp 908/2022). Glede straže pritožba navaja, da straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice. Straža je bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Sistem rotacij ni primeren. Po novem, ko se objekti varujejo s sistemom vsakodnevnih rotacij zaposlenih, je kvaliteta varovanja manjša. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi glede plačila za čas pripravljenosti. Tudi če se le-ta šteje v delovni čas, pripada plačilo le v višini 50 %, saj je za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo v 46. členu KPJS. Stranke KPJS so se dogovorile za plačilo delavčeve zaveze, ko je zdoma zaradi potreb delodajalca in je pripravljen, da začne z delom. Napačna pa je tudi odločitev glede stroškov postopka, saj je sodišče prezrlo določbo 158. člena ZPP. Tožnik tožbenega zahtevka ni skrčil zaradi delne izpolnitve tožene stranke, zato je potrebno uporabiti kriterij uspeha. Po delnem umiku tožbe tudi nagrade za posamezna procesna dejanja niso pravilno odmerjene od nove vrednosti predmeta. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ne držijo pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe in o pomanjkljivi oziroma celo neopravljeni dokazni oceni. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. V pritožbi očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je vestna, skrbna in prepričljiva, kot to predpisuje 8. člen ZPP, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi tudi neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov toženke in tako tudi ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot smiselno izhaja iz pritožbe. Materialno pravo je pravilno uporabilo, razen v delu odločitve, ki se nanaša na stroške postopka.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - vojak specialist v C. oddelku D. v E. Brigadi v F. na podlagi ukazov opravljal naloge straže, varovanja državne meje ter vojaške vaje, urjenje in usposabljanja. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je (glede nalog varovanja državne meje in straže) tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je tožnik zahtevek, ki se je nanašal na vaje, urjenja in usposabljanja umaknil z vlogo z dne 29. 5. 2023. V tej posledici je sodišče prve stopnje na naroku dne 23. 6. 2023 izdalo sklep o ustavitvi postopka za znesek 1.232,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. 7. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

8. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. 9. Pritožba zmotno navaja, da gre za sodbo presenečenja, ki jo povezuje prav z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Tudi ostali pritožbeni navedbi sta neutemeljeni. Tožnik je o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. Kot pravilno izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik v vlogah navedel vsa odločilna dejstva. To velja tudi za okoliščine o trajanju, kraju in razlogu odrejene stalne pripravljenosti, glede katerih pritožba zmotno navaja, da niso podkrepljene z ustreznimi trditvami. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu.

10. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo resne dokazne ocene o toženkinih trditvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin.

11. Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni (ustrezno) dokazno ocenilo izjav in izpovedi A. A. in B. B., ki sta v zvezi z varovanjem meje pojasnila izrednost dogodkov, elemente vojaške operacije, naraščanje migracij, nov koncept delovanja od leta 2019 dalje itd. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje in pretehtalo relevantnost njunih podanih izjav, kot izhaja iz tč. 30 obrazložitve, v razloge je povzelo tudi njune izpovedi, vendar je nato ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES.

13. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja iz pojasnil A. A. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija Odboj temeljila na sodelovanju ter prirejenosti SV in policije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV. Direktivo št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 in s tem povezane ukaze je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo in tako tudi na njihovi podlagi utemeljeno napravilo zaključek o podporni vlogi SV pri varovanju meje.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, taktično operativni centri, linija poveljevanja G., vojaške taktike itd.). Tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji in v sodelovanju z njo, pri čemer je policija tudi vodila in usmerjala delo SV pri izvajanju njenih nalog. Sodišče je torej pravilno upoštevalo, da se je z operacijo Odboj spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge. Pritožba s poudarjanjem izpovedi A. A. in B. B. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

15. Sodišče pri presoji o tem ali operacija Odboj predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi ni kršilo določb postopka, ko s tem v zvezi ni sledilo definiciji toženke ter priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Tudi sicer je izraz "vojaška operacija v pravem pomenu besede" v citirani sodbi SEU uporabljen z namenom, da se ne bi vse dejavnosti oboroženih sil razlagale kot vojaška operacija, s čimer bi prišlo do neupravičenega omejevanja pravic, ki so delavcem zagotovljene z Direktivo 2003/88/ES. Presoja sodišča o navedenem, kot je razvidno iz obrazložitve, temelji ne več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo. Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive (slednje je sodišče prve stopnje upoštevalo, kar izhaja iz točke 21 obrazložitve), vendar le, v kolikor so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala ne za stražo in ne za varovanje državne meje. Tudi če so se migracije v letu 2019 povečale za 73,8 % v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Teže in obsega migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU. Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, torej potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje.

16. Tudi če je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Tožena stranka je namreč potrebo po hitrejši odzivnosti in takojšnji prilagoditvi delovanja SV le pavšalno utemeljevala s hipotetično možnostjo nepredvidljive situacije oziroma hipotetično možnostjo izrednega dogodka (nenadnih sprememb na državni meji, ki bi terjale takojšnjo aktivacijo večjega števila pripadnikov SV), kar pa izjeme od uporabe Direktive ne utemeljuje. Kot je izpostavilo SEU v zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) se člen 2 (točki 1 in 2) Direktive 2003/88/ES uporablja tudi za pripadnike organov javnega reda, ki opravljajo naloge nadzora na zunanjih mejah države članice v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. To pa v konkretnem primeru ni izkazano. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi situacija s Covid-19 kakorkoli zahtevala posebno organizacijo dela s pripravljenostjo, tudi sicer pa navedbe toženke v tej smeri kažejo na to, da dejansko ne drži, da sistem rotacij z načrtovanjem delovnega časa ne bi bil primeren zaradi same vsebine dela.

17. Sicer pa vprašanje, kako bi bilo mogoče vojaško dejavnost organizirati učinkoviteje, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati. Tudi v primeru, če bi varovanje državne meje (ali straže) v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES. Kadrovska situacija ne more biti nepremagljiva ovira za uporabo določb Direktive in ne more imeti prednosti pred zagotavljanjem varovanja zdravja delavcev. Dejavnost varovanja državne meje bi se po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko izvajala tudi po sistemu dnevnih rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se je tudi od leta 2022 naprej do zaključka te aktivnosti.

18. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba mu zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je sodišče opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma tudi njeno predhodno večletno izvajanje v sistemu rotacije in z načrtovanjem delovnega časa. Prvostopenjske dokazne ocene v tem delu zato ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij tudi v vtoževanem obdobju. V zvezi s tem je neustrezno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Enake ugotovitve pritožbenega sodišča veljajo tudi za podobne navedbe, ki jih je pritožba podala glede ugotavljanja možnosti / primernosti rotacije v primeru straže. 19. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. 20. Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C 742/19, pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb in ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov. Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, ki so bili v zvezi s stražo predlagani, je nekonkretizirana in posledično neutemeljena, saj toženka ni navedla, konkretno katerih listinskih dokazov sodišče ni dokazno ocenilo ter zakaj so bili ti pomembni za odločitev v postopku. Presojo ključnih toženkinih navedb pa je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z dnevnimi rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

21. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Tudi sicer za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

22. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi.

23. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

24. Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Ta določba KPJS se namreč glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C-742/19. 25. Ker glede odločitve o glavnem zahtevku (I. točka izreka) niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v I. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Pritožba pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V primeru delnega umika tožbe odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (po določilih 154. člena ZPP- VSL I Cp 562/2023 in I Cp 1682/2013). ZPP ne vsebuje določbe, skladno s katero bi morala tožena stranka stroške, ki so ji nastali zaradi delnega umika tožbe v postopku posebej priglašati, da bi sodišče o njih odločalo. Toženka je pravočasno zahtevala povračilo specificirano navedenih stroškov postopka, zato bi moralo sodišče o njih odločiti glede na citirano pravno podlago. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sodbe) spremenilo tako, da je na novo odmerilo stroške postopka (peta alineja 358. člena ZPP), skladno z uspehom v postopku ter v okviru priglašenih stroškov strank (prvi odstavek 2. člena ZPP).

27. Ob upoštevanju uspeha po fazah ter vrednosti spornega predmeta je v prvi fazi vrednost spornega predmeta 2.691,46 EUR, pri čemer je tožnik upravičen do 54,2 % stroškov, toženka pa do 45,8 %, saj umik ni bil posledica izpolnitve.

Pritožbeno sodišče je tožniku do delnega umika tožbe priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške postopka: 300 točk za tožbo (1.a točka tar. št. 16 OT), 225 točk za 1. pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2022 (2. točka tar. št. 16 OT), 225 točk za 2. pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2023 (2. točka tar. št. 16 OT), 300 točk za zastopanje na pripravljalnem in 1. naroku dne 23. 6. 2023 (3.a točka tar. št. 16 OT), 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja pooblaščenca na 1. narok za glavno obravnavo in nazaj (četrti odstavek 6. člena OT), 20,9 točk materialnih stroškov, skupaj 1090,9 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 654,54 EUR. Sodišče je tožniku priznalo tudi prevozne stroške za prihod njegovega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo (23. 6. 2023), na relaciji Slovenska Bistrica - Maribor - Slovenska Bistrica, v razdalji 48 km, in sicer skupaj v znesku 20,64 EUR (48 km x 0,43 EUR/km; drugi do četrti odstavek 10. člena OT, tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja1). Prav tako je sodišče priznalo 22 % DDV (148,54 EUR - drugi odstavek 12. člena OT) od skupnega zneska 675,18 EUR, kar skupaj znaša 823,72 EUR. Sodišče je tožniku v skladu z 9. členom in v povezavi z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku2 priznalo tudi prevozne stroške za prihod tožnika na narok za glavno obravnavo dne 23. 6. 2023 na relaciji Domžale - Maribor - Domžale, v razdalji 228 km (v obe smeri), in sicer vse skupaj v znesku 34,02 EUR (1 x 228 km x 0,1492 EUR/km). Skupno tožniku priznani stroški za to fazo postopka znašajo 857,74 EUR. Toženka je tožniku upoštevajoč njegov 54,2 % uspeh v tej fazi postopka dolžna plačati 464,90 EUR.

28. Toženki je pritožbeno sodišče do delnega umika tožbe priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške postopka: 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za 1. pripravljalno vlogo z dne 24. 5. 2022, 300 točk za zastopanje na 1. naroku dne 23. 6. 2023, 16,5 točk materialnih stroškov, skupaj 841,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša, 504,90 EUR. Tožnik je toženki upoštevajoč njen 45,8% uspeh dolžan plačati 231,24 EUR. Po medsebojnem pobotu je za to fazo postopka toženka tožniku dolžna plačati 233,66 EUR.

29. V drugi fazi, to je po delnem umiku tožbe, je vrednost spornega predmeta 1.458,40 EUR, tožnik pa je v tej fazi uspel v celoti, zato je upravičen do celotne povrnitve stroškov, ki so nastali v tej fazi postopka. Po delnem umiku tožbe je pritožbeno sodišče tožniku priznalo naslednje stroške: 150 točk za 3. pripravljalno vlogo z dne 23. 6. 2023 (2. točka tar. št. 16 OT), 100 točk za zastopanje na 2. naroku dne 15. 11. 2023 (3.b točka tar. št. 16 OT), 200 točk urnine za 2. narok (1. odstavek 6. člena OT), 40 točk urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja pooblaščenca na 2. narok za glavno obravnavo in nazaj in 9,8 točk materialnih izdatkov (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša skupaj 499,8 točk oz. glede na vrednost točke po veljavni OT (0,6 EUR) 299,88 EUR. Sodišče je tožniku priznalo tudi prevozne stroške za prihod njegovega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo (15. 11. 2023) na relaciji Slovenska Bistrica - Maribor - Slovenska Bistrica, v razdalji 48 km, in sicer skupaj v znesku 20,64 EUR (2 x 48 km x 0,43 EUR/km). Prav tako je sodišče priznalo 22 % DDV (70,51 EUR) od skupnega zneska 320,52 EUR, kar skupaj znaša 391,03 EUR (drugi odstavek 12. člena OT). Sodišče je tožniku priznalo tudi prevozne stroške za prihod tožnika na naroka za glavno obravnavo dne 15. 11. 2023 na relaciji Domžale - Maribor - Domžale, v razdalji 228 km (v obe smeri), in sicer vse skupaj v znesku 36,57 EUR (1 x 228 km x 0,1604 EUR/km).3 Skupaj priznani stroški tožnika tako znašajo 427,60 EUR. Sodišče tožniku ni priznalo stroškov četrte pripravljalne vloge, saj se v njej poudarja že predhodno izpostavljeno naziranje in vztrajanje pri dokaznih predlogih, vloga ne prinaša nič novega, zato po oceni sodišča za postopek ni bila potrebna. Prav tako mu ni priznalo nagrade za pregled sodbe in končno poročilo stranki, saj sodna odločba še ni bila izdana in ta strošek še ni nastal. 30. Skupaj je tako tožnik upravičen do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 661,26 EUR, ki mu jih je toženka dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

31. Toženka je uspela zgolj s pritožbo glede stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 140/06 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba. 2 Ur. l. RS, št. 15/03 in 32/13, v nadaljevanju: Pravilnik. 3 Iz kraja tožnikovega prebivališča javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, zato je upravičen do kilometrine. Povrnitev stroškov za prevožene kilometre mu je priznalo v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi (četrti odstavek 9. člena Pravilnika).