Jedro

Tožeča stranka ima prav, ko uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem razlog za odpravo (drugostopenjske) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Iz obeh izpodbijanih sklepov namreč jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov.

Utemeljen je o tožeča stranka ugovarja tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. V razlogih sklepa prve stopnje je sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk po posameznih merilih in s tem dejanska podlaga za odločitev. Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ne popravi: s svojim sklepom le popravi (zviša) število točk pri enem od kriterijev, ne navede pa vsebinskih razlogov, ne za svoje novo vrednotenje in ne za tisto, ki je bilo pred tem opravljeno na prvi stopnji in ki mu tožeča stranka ugovarja v pritožbi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Sveta Fundacije za šport v Republiki Sloveniji o razporeditvi sredstev št. D3-10-151 z dne 4. 2. 2010 in sklep Komisije za pritožbe št. D3-10-151 z dne 21. 4. 2010 se odpravita ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bilo v postopku javnega razpisa za sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2010 odločeno, da se tožeči stranki ne dodeli sredstev za prijavljeni program „...“ na področju dejavnosti interesne športne vzgoje otrok in mladine, športne dejavnosti študentov in športne rekreacije (D3). Iz razlogov sklepa sledi, da je pristojna strokovna komisija na področju omenjene dejavnosti s področja D3, za katero so razpisana sredstva v višini 800 000 EUR, obravnavala 538 pravilnih in popolnih vlog, ki so prispele na javni razpis in po katerih skupna višina zaprošenih sredstev znaša 6 452 118 EUR in s tem presega višino razpisanih sredstev za 8,06-krat. Komisija je predlog delitve sredstev pripravila na podlagi določb Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 92/07 – v nadaljevanju: Pravilnik). Programe je ovrednotila na podlagi meril iz 23. člena Pravilnika. Tožeči stranki so bile po posameznih merilih dodeljene naslednje točke: na podlagi merila „status kandidata“ 10 točk, na podlagi merila „možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom“ 3 točke in na podlagi merila „prostorska razpršenost programov“ 3 točke, kar znese skupaj 16 točk. Po določbah 23. člena Pravilnika je za uvrstitev med programe, ki jih financira tožena stranka, potrebno zbrati najmanj 21 od 29 točk. Ker je program tožeče stranke zbral skupaj 16 točk, ga strokovna komisija ni uvrstila v nadaljnjo obravnavo, pristojni organ (Svet fundacije) pa je zato odločil tako, kot sledi iz izreka.

Na pritožbo tožeče stranke je Komisija za pritožbe sklenila, da se pritožbi delno ugodi (I. točka izreka) in hkrati (v II. točki izreka) ugotovila, da je na podlagi ponovnega točkovanja program tožeče stranke zbral skupaj 19 točk ter da se zato v letu 2010 tožeči stranki za program D3 ne dodeli zaprošenih sredstev. Iz obrazložitve sledi, da je Komisija z ozirom na pritožbene ugovore, ki so se nanašali na vrednotenje programa po merilih „možnost uresničevanja javnega interesa...“ in „prostorska razpršenost programov“ ponovno preučila dokumentacijo, ki je v spisih, ter pri tem ugotovila, da program tožeče stranke nima vsebin, ki bi narekovale drugačno vrednotenje, razen pri merilu „možnost uresničevanja javnega interesa...“, kjer se tožeči stranki namesto 3 točk dodeli 6 točk. Tako je program zbral skupno 19 točk in se zato potrdi odločitev organa prve stopnje, po kateri se tožeči stranki za program D3 v letu 2010 sredstev Fundacije ne dodeli.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je pri vodenju postopka na drugi stopnji sodelovala oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena. Iz obeh izdanih sklepov (prve in druge stopnje) je po navedbah tožeče stranke nedvoumno razvidno, da je postopke na obeh stopnjah vodila ista uradna oseba, to je A.A. Sklep Komisije za pritožbe je torej treba odpraviti že iz tega razloga. Razen tega tožeča stranka meni, da o pritožbi ni odločal pristojni organ, saj bi moral po določbi 232. člena ZUP o pritožbi zoper odločbo, ki jo je izdal nosilec javnega pooblastila, odločati organ, določen z zakonom. Komisije za pritožbe kot pritožbeni organ ni določil noben zakon. Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije je v 14.a členu določil le, da se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s Pravili fundacije. Vendar pa to po mnenju tožeče stranke ni dovolj, saj citirana določba ZUP ne dopušča možnosti, da bi zakon prenesel svoje pooblastilo na splošni akt tožene stranke. Ker torej noben zakon ne določa pristojnega organa za odločanje o pritožbi, je po določbi 232. člena ZUP pristojno Ministrstvo za šolstvo in šport. Kršitve pravil postopka, storjene na drugi stopnji so po tožbenih navedbah še: nepravilno poimenovanje odločbe kot sklep, s čimer je kršena določba prvega odstavka 210. člena ZUP; ker manjka pouk o pravnem sredstvu gre za kršitev tretjega odstavka 210. člena ZUP; ker je bilo treba zadevo na drugi stopnji rešiti drugače, bi bilo potrebno odločbo prve stopnje odpraviti, pa to ni bilo storjeno, zato je kršena določba drugega odstavka 251. člena ZUP; kršena pa je tudi določba 36. člena ZUP, ker uradna oseba, ki bi morala biti izločena, ni sama prenehala z delom in ni sporočila pristojnemu organu, da je podan izločitveni razlog. - V vsebinskem pogledu pa tožeča stranka meni, da pri odločanju ni bil pravilno uporabljen Pravilnik in da zato ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje. Obrazložitev obeh sklepov je bistveno pomanjkljiva, tako da ju ni mogoče preizkusiti. Noben od sklepov ne vsebuje razlogov za dodelitev določenega števila točk, Komisija pa razen tega ni presodila pritožbenih navedb, temveč je podala le pavšalne ugotovitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov tožene stranke. V zvezi s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na izločitev A.A., navaja, da gre za svetovalko direktorja ter da je le-ta v postopku opravljala zgolj naloge tehnične podpore organom odločanja za sprejemanje odločitev. To je tudi razumljivo, saj ima tožena stranka zaposleni le dve osebi, to je direktorja ter svetovalko direktorja. Le-ta v postopku ni odločala in ni opravljala nobenih dejanj. Zato je očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka na drugi stopnji neutemeljen. Neutemeljen je tudi očitek nepristojnosti Komisije za odločanje o pritožbi. Postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacije je urejen z Zakonom o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96, 47/97, 102/2007 – v nadaljevanju: ZLPLS) in Pravilnikom. Organ, ki odloča o pritožbi, se po določbah ZLPLS določi s Pravili fundacije. Že omenjena Pravila so kot pritožbeni organ določila Komisijo za pritožbe. Tudi sicer je odločitev druge stopnje skladna z 210. členom ZUP. Zato, ker manjka pravni pouk, odločba ni nezakonita. Kljub temu, da je poimenovana kot „sklep“, predstavlja jasen izraz volje organa druge stopnje in njegovo opredelitev do pritožbe. Ima tudi vse sestavine odločbe, zato tudi ta pomanjkljivost ni bistvena in ne more predstavljati razloga za odpravo odločbe. Vrednotenje vloge pa je bilo opravljeno skladno s 35. členom Pravilnika na podlagi predpisanih meril in ob upoštevanju metodologij, določenih s Pravilnikom. Vrednotenje je tudi ustrezno obrazloženo, tako v odločbi prve kot v odločbi druge stopnje, ki zato izpolnjuje vse pogoje iz 214. člena ZUP.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi.

Tožba je utemeljena.

Kot je sodišče navedlo že večkrat do sedaj v istovrstnih zadevah (npr. v zadevi opr. št. 681/2010), se po določbah 14.a člena ZLPLS pri odločanju o vlogah za razporeditev sredstev fundacij smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), če posameznega vprašanja postopka ne urejata ZLPLS in Pravilnik. Vprašanja izločitve uradnih oseb omenjena predpisa ne urejata, zato se uporabijo določbe ZUP, in sicer v veljavnem besedilu, saj ni videti razloga, da bi bila njihova uporaba lahko oziroma da bi morala biti, z ozirom na predpisano smiselno uporabo določb ZUP, v primeru, kakršen je obravnavani - ko gre za odločanje o razporejanju sredstev, drugačna. Prav tako ni videti razlogov, da bi se zaradi smiselne uporabe drugače uporabljale določbe, ki se nanašajo na razloge za pritožbo (237. člen ZUP), konkretno na opredelitev kršitev pravil postopka kot absolutno bistvenih. To pa pomeni, da ima tožeča stranka prav, ko v konkretnem primeru uveljavlja kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka in s tem kot razlog za odpravo (drugostopne) odločbe kršitev prepovedi iz 4. točke 35. člena ZUP, po kateri predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba organa ne sme odločati ali opravljati dejanj v postopku, če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. V konkretnem primeru namreč iz obeh izpodbijanih sklepov povsem jasno in nedvoumno sledi, da je ista oseba, to je A.A., kot pooblaščena oseba vodila postopek tako na prvi kot na drugi stopnji odločanja v zadevi. Drugačne navedbe tožene stranke o zgolj tehnični pomoči s strani omenjene osebe so v očitnem nasprotju s podatki spisov in kot take, vključno z dokaznimi predlogi, neupoštevne. Čim pa je tako, je podana kršitev omenjene določbe o izločitvi in s tem absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ta pa sodišču v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010 – v nadaljevanju: ZUS-1), po katerem je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po ZUP, narekuje odpravo (drugostopne) odločbe.

Utemeljeno pa po presoji sodišča tožeča stranka ugovarja tudi, da je obrazložitev izpodbijane odločitve bistveno pomanjkljiva. Obrazložitev odločitve o razporeditvi sredstev se namreč zahteva tako po določbah 14.a člena ZLPLS kot po določbah 214. člena ZUP, kar je tudi logično, saj šele obrazložena odločitev omogoča preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. V konkretnem primeru je v razlogih sklepa prve stopnje sicer navedeno število točk, ki jih je strokovna komisija dodelila tožeči stranki, in pravna podlaga za opravljeno vrednotenje, niso pa razvidni razlogi za dodelitev določenega števila točk po posameznih merilih in s tem dejanska podlaga za odločitev. To pa pomeni, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti in še pred tem, da ji ni mogoče niti učinkovito ugovarjati, kar vse je šteti za bistveno kršitev pravil postopka. Pomanjkljivosti izpodbijane odločitve tudi ne popravi organ druge stopnje, ki s svojim sklepom le popravi (zviša) število točk pri enem od kriterijev, ne navede pa vsebinskih razlogov, ne za svoje novo vrednotenje in ne za tisto, ki je bilo pred tem opravljeno na prvi stopnji in ki mu tožeča stranka ugovarja v pritožbi. Zato je bistveno pomanjkljiva tudi drugostopna odločitev, bistvena kršitev pravil postopka pa, kot že rečeno, narekuje odpravo odločbe.

Ostale tožbene ugovore sodišče, enako kot v vseh dosedanjih odločitvah, zavrača. Očitek nepristojnosti Komisije za odločanje o pritožbi je po presoji sodišča neutemeljen. Po določbah tretjega odstavka 14.a člena ZLPLS se organ fundacije, pristojen za odločanje o pritožbi, določi s pravili fundacije. To je v konkretnem primeru tudi storjeno, saj so Pravila fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 67/98, 92/07) tista, ki določajo Komisijo za pritožbe kot enega od organov fundacije (4. člen Pravil), njeno sestavo in pristojnost. Med pristojnostmi pa, da odloča o ugovorih na sklepe o razporeditvi sredstev (22.c člen Pravil), kar so z ozirom na ureditev pritožbenega postopka v 14.a členu ZLPLS nedvomno nanaša tudi na odločanje o pritožbah. O takšni pravni ureditvi sodišče nima pomislekov, saj se organ določi v Pravilih po izrecnem zakonskem pooblastilu, k Pravilom (enako kot k Pravilniku) pa daje skladno z 11. členom ZLPLS soglasje zakonodajalec (Državni zbor).

Še preostale očitane kršitve pravil postopka sodišče ocenjuje kot nebistvene. Napačno poimenovanje izpodbijanih aktov (sklep namesto odločba) ni imelo vpliva na odločitev. Tudi izostanek pouka o pravnem sredstvu v konkretnem primeru ni imel škodljivih posledic za tožečo stranko. Enako velja glede sicer nepravilnega izreka drugostopne odločitve. Očitana kršitev 36. člena ZUP pa je že zajeta (in obravnavana) pri kršitvi 35. člena.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 oba izpodbijana akta odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pristojni organ mora ponovno odločiti o vlogi tožeče stranke v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezan na stališča, ki jih je glede vodenja postopka zavzelo sodišče. O stroških tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Ker v sporu ni uspela, je sodišče stroškovni zahtevek tožene stranke ob smiselni uporabi določb ZPP zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.