Jedro

Nestrinjanje z dokaznimi zaključki v napadenih sodbah, ko v njih ni nasprotja med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo in ko ne gre za nepravilen povzetek zagovora ali izpovedi priče, je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega B.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni B.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 54. člena KZ-77. Po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 2. odstavku 54. člena KZ-77 določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 23.828,00 SIT in plačilo povprečnine v znesku 40.000,00 SIT. Oškodovanec je bil s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati obsojencu naložilo v plačilo 40.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornica obsojenca je dne 14.2.1997 priporočeno po pošti vložila pri Okrajnem sodišču v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja 2. točko 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sicer bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišča prve in sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Vse, kar vložnica uveljavlja, predstavlja izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vložnica navaja, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma da so ti popolnoma nejasni, v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kot tudi je precejšnje nasprotje v tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje naj bi bili v nasprotju z izvedenskima mnenjema, ki sta ju podala izvedenca medicinske stroke dr. A.H. in dr. S.Z. Oba izvedenca sta si v mnenjih enotna glede vrst nastanka poškodb oškodovanca in sicer, da so te nastale kot posledica delovanja topih udarcev in to z roko ali brcami ali nogo ali kolenom, nobeden od njiju pa ni mogel opredeliti in ločiti, kateri izmed naštetih teh načinov in sredstev je privedel do nastanka poškodbe. Dr. H. dopušča ob uporabi kolena en sam udarec, dva udarca pa v primeru uporabe pesti ali brce. Izključuje se pasivno poškodovanje in uporaba granitne kocke. Sodišče naj bi se v nasprotju z ugotovitvami v izvedenskem mnenju postavilo na stališče, da je oškodovanec utrpel poškodbe v posledici močnega udarca z roko po nosu, torej enega udarca, čeprav je izvedenec v mnenju zapisal, da sta v primeru uporabe pesti za nastanek poškodb potrebna vsaj dva udarca in ne le eden. Sodišče tudi ni upoštevalo možnosti načina oziroma mehanizma za nastanek poškodbe, ki sta ju ugotovila izvedenca in sicer z brco z nogo in udarec s kolenom, temveč jih je enostavno izključilo, ne da bi svojo odločitev obrazložilo. Celo sam oškodovanec je izpovedal, da ga je več oseb brcalo, ko je ležal na tleh. Vložnica tudi zatrjuje, da ni jasno, kje je sodišče prve stopnje dobilo osnovo za trditev, da je obsojeni priznal, da je oškodovanca udaril po nosu. Takšna ugotovitev naj bi bila v nasprotju z izvedenimi dokazi. V okviru obsojenčevega priznanja ni udarca v oškodovančev nos. Izpovedba oškodovanca je prav tako v nasprotju z zaključki sodišča, saj je oškodovanec izpovedoval, da ga je obsojenec udaril z granitno kocko, je pa izvedenka tak način povzročitve poškodbe izključila. Po mnenju izvedenca dr. H. z enim udarcem roke ugotovljene poškodbe niso mogoče, v čemer je tudi pomanjkljivost obrazložitve prvostopnega sodišča. Sicer pa sodišče ni povedalo, s katero roko naj bi obsojenec udaril oškodovanca in tudi ne s katerega položaja, od spredaj ali od zadaj, z leve ali z desne. Obsojenec je že v svoji pritožbi navajal, da se je priča G., zoper katerega je bila preiskava ustavljena, hvalil, da je oškodovanca brcnil v glavo, zaradi česar je imel potem krvav copat. To naj bi slišala priča U.K. Pritožbeno sodišče je ponujeni nov dokaz zavrnilo, češ, da k razjasnitvi zadeve ne bi prispeval, čeprav dopušča možnost, da je G. oškodovanca brcnil in zaradi oškodovančeve krvavitve iz nosu, ko ta ni bil okrvavljen samo po glavi, imel okrvavljeno obuvalo. Tako naj bi obstajal dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodni odločbi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ko se vložnica sklicuje na nasprotje med obrazložitvijo sodbe in izvedenimi dokazi z izvedencema, na nepravilen povzetek izpovedi oškodovanca, zaslišanega kot priče, ter celo nepravilen povzetek zagovora obsojenca samega in v posledici tega na napačne dokazne zaključke obeh napadenih sodb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede nobenega odločilnega dejstva v izpodbijani pravnomočni sodbi ni precejšnega nasprotja. Izvedeni dokazi so povsem pravilno povzeti v razloge obeh izpodbijanih sodb, sprejeti dokazni zaključki pa skladni z izvedenimi dokazi. Vložnica se očitno ne strinja z dokazno oceno v obeh napadenih sodbah in s tem uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je ta razlog po navedeni določbi izrecno izključen. Vrhovno sodišče se je v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP omejilo pri odločanju samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da v napadenih sodbah kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni v nobeni nakazani smeri. Prav tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podlage za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v obeh napadenih sodbah, zato je skladno 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo ob nadaljnji ugotovitvi, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena predvsem zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.