Jedro

V okviru posestnega varstva se varuje že gola dejanska oblast na stvari. Zato mora sodišče upoštevati zgolj zadnje stanje posesti in nastalo motenje. To pomeni, da bo užival posestno varstvo tudi viciozni posestnik, ki je pridobil posest s silo, skrivaj ali z zlorabo zaupanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 48-ur izročiti ključe poslovnih prostorov v drugem nadstropju poslovne stavbe T., ki so delno v lasti in delno v najemu podjetij E., d.o.o. in E. S., d.o.o. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 524,65 EUR.

2. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da tožnik ni več hodil v delovne prostore od 29.5.2013, ko je dal odpoved delovnega razmerja. Takrat je posest opustil. Na začetku julija je bil na tožnikov predlog sklenjen dogovor o izdelavi in dobavi pošiljke RF generatorjev podjetju L., d.o.o. Tožnik je v obravnavane poslovne prostore hodil le med 8. in 12. julijem 2014. Kasneje so se njegovi redki obiski dogajali le takrat in izključno zato, da je iz poslovnih prostorov podjetja odnašal elektronske komponente in različno merilno in drugo opremo, v lasti obeh podjetij, kjer ima tožnik 50 % delež. Resnična je tožnikova izpoved, da je v poslovne prostore prihajal pregledovati elektronsko pošto, saj te že več let skoraj nikoli ni uporabljal. Izpoved je neresnična tudi zato, ker je tožnik odtujil računalnik, na katerem je elektronsko pošto pregledoval. Toženec je kot direktor obeh družb dolžan skrbeti za poslovanje in premoženje družbe. Ker zaradi bolezni ni mogel ves čas nadzirati poslovnih prostorov je zamenjal ključavnico v okviru samopomoči, zoper tožnika pa podal kazensko ovadbo.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da je tožnik eden od solastnikov podjetij, ki imata v lasti oziroma v najemu poslovne prostore na T.; da je bil tožnik v podjetjih zaposlen do 10.6.2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje; da je tožnik tudi po prenehanju delovnega razmerja posedoval ključe poslovnih prostorov; da je vanje prihajal vse do zamenjave ključavnice 20.11.2013; da je imel v poslovnih prostorih osebne stvari; da toženec dopušča možnost, da je tožnik v prostore še naprej hodil. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da zamenjave ključavnice, ki jo je izvršil toženec, ni mogoče šteti za dovoljeno samopomoč, saj ta ni bila takojšnja, kar je po določbi 31. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) eden od pogojev za dovoljeno samopomoč. Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec izvedel, da iz poslovnih prostorov izginjajo stvari 25.10.2013, ključavnico pa je zamenjal šele 20.11.2013. 6. Iz navedenih pravnorelevantnih dejanskih okoliščin izhaja, da so poslovni prostori, ki so predmet te pravde, v posesti podjetij E., d.o.o. in E. S, d.o.o. Tožnik niti kot delavec omenjenih podjetij niti kot njun solastnik ni imel oziroma nima posesti nad poslovnimi prostori navedenih družb.(1) Iz navedenih naslovov zato tožnik ne bi mogel imeti posestnega varstva. Posestno varstvo mu daje tisti del njegovih trditev, ki dokazujejo, da je tudi po prenehanju delovnega razmerja in po tem, ko je v mesecu juliju na podlagi dogovora sodeloval pri izdelavi in dobavi RF generatorjev, kot fizična oseba vzpostavil svojo dejansko oblast v posedovanju poslovnih prostorov, pa čeprav je to storil na viciozen način. Pri tem je treba poudariti, da se posesorna pravda v samem konceptu loči od petitorne pravde. Petitorna temelji na pravici in se v njej presoja, ali ima tožnik pravico do stvari, za posesorno pravdo pa pravica do posesti ni relevantna. Sodišče zato ne sme upoštevati ne pravice do posesti ne posestnikove dobrovernosti. V okviru posestnega varstva se varuje že gola dejanska oblast na stvari. Zato mora sodišče upoštevati zgolj zadnje stanje posesti in nastalo motenje. To pomeni, da bo užival posestno varstvo tudi viciozni posestnik, ki je pridobil posest s silo, skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Prav to v obravnavanem primeru izhaja iz ugotovljenih dejstev, saj tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel dovoljenje pravnih oseb oziroma njunih organov za izvrševanje posesti na poslovnih prostorih obeh podjetij. Tako zasnovani posesti tožnika bi se bilo mogoče v posestni pravdi upreti edino z ugovorom dovoljene samopomoči z 31. člena SPZ (drugi odstavek 33. člena SPZ). Vendar v obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno samopomoči ni mogoče šteti za dovoljeno. Samopomoč je treba izvršiti takoj, ko je to objektivno mogoče. V nasprotnem primeru predstavlja samopomoč nedopusten poseg v posest. To pomeni, da bi moral toženec v smislu samopomoči ukrepati takoj, ko je ugotovil, da je tožnik zasnoval posest na poslovnih prostorih, iz katerih je nato začel odnašati stvari in ne šele nekaj tednov kasneje. Toženec tudi ne navaja okoliščin, ki bi ga opravičevale, da ni ukrepal že prej. Tako je njegov kasnejši poseg v posest, s tem, da je na vratih poslovnih prostorov zamenjal ključavnico, postal protipraven.

7. Pritožba toženca se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Tožnikov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k presoji pravilnosti izpodbijane odločitve, zato stroške odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

(1) Stvarnopravni zakonik s komentarjem str. 170