Jedro

Tožnika sta investitorja, ker sta na nelegalno ograjenem objektu nadaljevala z investicijskimi deli, kot so postavitev novega ostrešja in nove strehe, obložitev sten s kombi ploščami in vgraditev novih garažnih vrat, torej nadaljevala z gradnjo brez ustreznega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 668/97-10 z dne 4.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbama tožene stranke, obe z dne 13.3.1997 z oznako D.doc in D..doc. Z odločbo z oznako D..doc je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper odločbo urbanistične inšpekcije iz L. z dne 15.3.1994, s katero je bilo tožnikoma kot investitorjema naloženo, da v petih dneh od prejema odločbe odstranita gospodarski objekt v tlorisu 5,40 x 10 m, ki ga gradita na zemljišču s parcelnima številkama 1759/118 in 1759/119, k.o. D. ter vzpostavita prejšnje stanje na lastne stroške. Z odločbo ... pa je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper sklep o dovolitvi izvršbe urbanistične inšpekcije z dne 24.3.1994, s katero je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je postala odločba urbanističnega inšpektorja z dne 15.3.1994 izvršljiva dne 23.3.1994 in je bil zavezancem za izvršbo določen naknadni rok do 28.3.1994 ter določen rok in način izvršbe v primeru, da zavezanca tega ne bi storila. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev in okoliščin v postopku pravilno ugotovila, česar tudi tožnika v tožbi ne zanikata, da sta po izdaji odločbe z dne 21.2.1992, s katero je bila odrejena ustavitev gradnje gospodarskega objekta - lope za shranjevanje gradbenega materiala, v tlorisni izmeri 5,40 x 10 m na zemljišču parc. št. 1759/118 in 1759/119, k.o. D., z gradnjo nadaljevala, kljub temu, da jima ni uspelo pridobiti lokacijskega dovoljenja. Ker sta z gradnjo nadaljevala, pri čemer za odločitev ni pomembno, ali sta lastnika ali ne, odločilno dejstvo je, da sta investitorja, saj sta obstoječi objekt dograjevala, kar izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov, je tožena stranka pravilno sklepala, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za izdajo odločbe o odstranitvi spornega objekta. Tudi odločitev tožene stranke, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe je pravilna in temelji na zakonu. Pravilno so bile uporabljene določbe ZUP o upravni izvršbi, v povezavi z določbami Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki se nanašajo na inšpekcijske ukrepe. Tožbeni ugovor, da sta v teku dva izvršilna postopka, ne vpliva na odločitev v tem upravnem sporu. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo inšpektorja, kot tudi iz upravnih spisov, je urbanistični inšpektor že v marcu 1991 ugotovil, da se gradnja nadaljuje, in sicer z odstranitvijo strehe ter postavitvijo novega ostrešja. Postavljena je bila nova streha, stene obložene z zunanje strani s kombi ploščami ter vgrajena nova garažna vrata. Že za postavitev drugačnega ostrešja in strehe bi si morala investitorja pridobiti lokacijsko dovoljenje. Iz takega dejanskega stanja je nedvomno razvidno, da sta tožnika dograjevala že prej nelegalno zgrajeni gospodarski objekt, s tem pa so bili podani vsi razlogi za odreditev inšpekcijskega ukrepa. Nesporno je tudi, da sta investitorja tožnika, saj sta sama nadaljevala s prepovedano gradnjo in v to vložila svoja sredstva, čemur tudi v tožbi ne ugovarjata. Po določbah ZUN se izreče ukrep inšpektorja investitorju. Le v primeru, da investitorja ni mogoče odkriti, se ukrep izvrši na stroške lastnika. Zato so tožbeni ugovori v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije neutemeljeni.

Tožnika izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da se pritožbi ugodi in napadena sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navajata, da je bilo o odstranitvi spornega objekta že dvakrat odločeno. S sklepom z dne 4.4.1980 je bila dovoljena izvršba za isti objekt, katerega investitor je bil V.R. Isto obveznost pa sedaj tožena stranka in upravni organ prve stopnje nalagata njima. V izpodbijani sodbi se njima pripisuje zmotna vloga investitorjev spornega objekta. Če sta bila investitorja določenega novega dela, nista in ne moreta biti investitorja prej zgrajenega, torej tistega, za kar je bil obravnavan kot investitor že Viljem Rac. S prejšnjim stanjem oziroma prejšnjim objektom nista v nikakršnem odnosu, saj starega nelegalnega objekta nista prevzela v last, niti jima ni bil priznan prevzem nepremičnine kot celote. Zato nista pasivno legitimirana za odstranjevanje in za samo izvršbo. Kot investitorja se ju lahko šteje le za droben poseg na objektu in od njiju se lahko zahteva le odstranitev tistega, kar sta naredila, torej le v tistem delu, ko bi bila investitorja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja po 3. odstavku 74. člena ZUN, v zvezi s 17. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Uradni list RS, št. 18/93). Po navedeni določbi v primeru, če investitor nadaljuje delo, kljub izdanemu ukrepu iz 1. odstavka tega člena, ali če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje oziroma izdajo potrdila zavrne, ali če investitor v roku iz 2. odstavka tega člena ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje oziroma ne priglasi nameravane graditve, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stranje. Tožnika pred nadaljevanjem gradnje navedenega objekta nista pridobila ustreznega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe ZUN morala imeti. Tega dejstva niti v tožbi, niti v pritožbi, ne zanikata.

Neutemeljena je navedba tožnikov, da nista investitorja spornega objekta. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da sta tožnika investitorja, saj sta sama nadaljevala s prepovedano gradnjo in v to vložila svoja sredstva. Tožnika sta namreč na nelegalno zgrajenem objektu nadaljevala z investicijskimi deli, kot so postavitev novega ostrešja in nove strehe, obložitev sten s kombi ploščami in vgraditvijo novih garažnih vrat, torej nadaljevala z gradnjo brez ustreznega dovoljenja. Sporno lastništvo ni ovira za izrek urbanističnega inšpekcijskega ukrepa, saj je za izvršitev tega prvi zavezanec investitor in šele, če ta ni ugotovljiv, lastnik objekta.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.