Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnica dne 26. 2. 1992 ni bila izbrisana, temveč je bila z dokončnostjo odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana z dne 7. 7. 1993 in na njeni podlagi ter na podlagi 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, odjavljena iz registra stalnega prebivalstva, ker je bilo v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, uvedenega po uradni dolžnosti, ugotovljeno, da tožnica ne prebiva (več) na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da v konkretnem primeru za izdajo posebne odločbe po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 1. člena ZUSDDD, niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je tožnici na podlagi njene prošnje z dne 6. 5. 2011, dne 14. 12. 2012, na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov in drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), izdala dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (v obliki plastificirane kartice), ki ji je bilo vročeno dne 3. 1. 2013 in je postalo dokončno dne 19. 1. 2013. V postopku je ugotovila, da je bila tožnica izbrisana iz registrira stalnega prebivalstva na podlagi 4. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva z odločbo z dne 7. 7. 1993 iz razloga, ker ni dejansko prebivala na naslovu, na katerem je imela prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu A. Ker na navedenem naslovu ni živela, tudi ni izpolnjevala pogoja za pridobitev državljanstva po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato je bila njena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z odločbo z dne 21. 3. 1995 zavrnjena. Tožnica je izpolnjevala pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ne pa tudi za izdajo posebne odločbe po drugem odstavku 1. člena ZUSDDD. Tožnica ni upravičena do izdaje posebne odločbe, ker ni bila izbrisana iz registrira stalnega prebivalstva, temveč ji je prijava stalnega prebivališča prenehala na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, torej preden so zanjo pričele veljati določbe Zakona o tujcih.

2. Tožnica se je zaradi molka prvostopenjskega organa oziroma zaradi neizdaje posebne odločbe pritožila. V pritožbi je navedla, da je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD istočasno kot ostali člani družine. Mož, sin in hči so oktobra 2012 dobili dovoljenje kot „izbrisani“, ona pa je dne 14. 12. 2012 dobila drugačno dovoljenje, ki ne daje dostopa do pravic, ki so priznane izbrisanim. Tožničina prošnja za dovoljenje za stalno prebivanje je bila rešena 14. 12. 2012 in istega dne tudi izdana tiskovina oziroma odločba. Iz tega izhaja, da je bila tožnica obravnavana drugače, kot druga kategorija prosilcev iz 1. člena ZUSDDD. Tožnici ni bila izdana posebna odločba, le v uradnem zaznamku z dne 6. 12. 2012 piše, da ni upravičena do izdaje posebne odločbe. Vendar pa bi moral prvostopenjski organ glede na ugotovitve, navedene v tem uradnem zaznamku, izdati odločbo, v kateri bi utemeljil razloge za neizdajo posebne odločbe. Prvostopenjski organ je torej z izdajo izkaznice (kot odločbe) odločil samo o subsidiarnem zahtevku, ni pa odločil o bistvenih zahtevah in sicer o izdaji dovoljenja „izbrisanemu“ in na to vezane posebne odločbe. Ker prvostopenjski organ posebne odločbe ni izdal, gre za napačno uporabo načel ZUP in za kršitev 22. člena Ustave RS. S pritožbo je predlagala, da pritožbeni organ sam izda zahtevano odločbo (tudi, če bo zavrnilna).

3. Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbo tožnice zaradi molka Upravne enote Ljubljana v zadevi izdaje posebne odločbe po ZUSDDD zavrnilo. Ob sklicevanju na določbe 1. člena ZUSDDD ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bila tožnica odjavljena iz registra stalnega prebivalstva na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta Ljubljane z dne 7. 7. 1993 in torej ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo posebne odločbe po drugem odstavku 1. člena ZUSDDD. Po uradni dolžnosti se posebna odločba izda samo tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki mu je dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. S posebno odločbo se odloči o tem, da je imel tujec v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje tudi za nazaj, to je v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, na naslovu, na katerem je imel prijavljeno stalno prebivališče ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. V primeru tožnice ne gre za tovrsten izbris, temveč za odjavo oziroma prenehanje prijave stalnega prebivališča na podlagi dokončne odločbe o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje, po uradni dolžnosti ni izdal tudi posebne odločbe na podlagi drugega odstavka 1. člena ZUSDDD in pri tem tudi ni prišlo do molka organa, kot to navaja tožnica v pritožbi. Ker je tožnica podala tudi predlog za obnovo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, v katerem je Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljana izdal odločbo z dne 7. 7. 1993, organ pojasnjuje, da je za odločanje o obnovi postopka pristojna upravna enota. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti.

4. Tožnica zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 8. 10. 2014 vlaga tožbo. V tožbi navedeni tožbeni ugovori so ponovljeni pritožbeni ugovori.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz odločbe z dne 8. 10. 2014 in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V konkretnem primeru je med strankama sporno, ali bi moral prvostopenjski organ, ko je tožnici, na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, izdal dovoljenje za stalno prebivanje, hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje, po uradni dolžnosti, izdati tudi posebno odločbo.

8. Izdajo posebne odločbe po uradni dolžnosti ureja drugi odstavek 1. člena ZUSDDDD. Le-ta določa, da se v primeru, če se po tem zakonu dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki mu je dne 26. 2. 1992 oziroma dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, šteje, da je imel v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registrira stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba.

9. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnica dne 26. 2. 1992 ni bila izbrisana, temveč je bila z dokončnostjo odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana z dne 7. 7. 1993 in na njeni podlagi ter na podlagi 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, odjavljena iz registra stalnega prebivalstva, ker je bilo v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, uvedenega po uradni dolžnosti, ugotovljeno, da tožnica ne prebiva (več) na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da v konkretnem primeru za izdajo posebne odločbe po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 1. člena ZUSDDD, niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji.

10. Zato je po mnenju sodišča odločitev upravnega (prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) organa pravilna. Upravni organ prve stopnje je ravnal pravilno, ko tožnici hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje, ni izdal tudi posebne odločbe, saj je pravilno ugotovil, da za izdajo posebne odločbe po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 1. člena ZUSDDDD, niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

11. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene. Tožbeni ugovori so ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Dodaja le, da je prvostopenjski organ pravilno odločil o tožničinem zahtevku, to je o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD.

12. Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tudi ni moglo slediti tožbeni navedbi, da gre v obravnavanem primeru, ker tožnici ni bila izdana posebna odločba, za kršitev določb ZUP in za kršitev 22. člena Ustave RS.