Jedro

Odločba tožene stranke je bila v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZAzil prevedena v jezik, ki ga tožniki razumejo, le v bistvenem delu, torej v izreku, ključnem delu obrazložitve ter pravnem pouku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 13.12.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003 in 85/2005-odl. US) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil (1. točka izreka odločbe) odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS (I Up 467/2006-3) presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je iz izjav tožnikov, podanih ob vložitvi prošenj za azil, očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje, pri čemer se tožena stranka sklicuje na definicijo preganjanja, kot ga v svoji knjigi Zakon o statusu begunca opredeljuje James C. Hathaway, na Direktivo Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 ter na upravno sodno prakso, in sicer, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. V obravnavanem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da so tožniki navajali zgolj verbalna nadlegovanja, grožnje in žaljivke ter na splošno omenjali težak položaj Romov na Kosovu ( čeprav so zadnjih 13 let živeli v Nemčiji in so bili na Kosovu le 4 mesece po povratku iz Nemčije) česar pa ni mogoče šteti za preganjanje. Tožniki niso z ničemer izkazali, da bi bili lahko predmet preganjanja zaradi njihove preteklosti oziroma zaradi katerihkoli dejanj, ki bi vplivala na njihovo osebno preganjanje v prihodnosti. Tožniki so nadlegovanja prijavili tudi na policiji, ki njihove prijave ni zavrnila in je tako pokazala voljo za zaščito varnostnih interesov tožnikov. Tudi navajanje splošnega položaja Romov na Kosovu oziroma odnos večinskega naroda do pripadnikov romske nacionalnosti še ne pomeni, da bi bili tožniki žrtve neprestanih nadlegovanj, trpinčenja ali mučenja. Sodišče zavrača neutemeljene tožbene navedbe, da tožena stranka ne bi smela odločiti na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj zakon takšno odločanje predvideva v primeru, da tožena stranka na podlagi prošnje za azil lahko ugotovi, da je iz izjav prosilcev za azil očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje, navedeni pogoj pa je v obravnavanem primeru po presoji sodišča izpolnjen. Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori o nezakonitosti in protiustavnosti odločbe tožene stranke, ker tožnikom ni bila odločba vročena tudi v njihovem jeziku in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 21/2006-2. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožniki navajajo, da sodišče prve stopnje ni sledilo odločitvi Vrhovnega sodišča RS in ni opravilo presoje tožbenih ugovorov o tem, ali obstajajo razlogi za uporabo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po njihovem mnenju sodišče prve stopnje ni presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita glede na njeno vsebino. V izpodbijani sodbi manjka presoja konkretnih tožbenih navedb in razlogov. Skrajno pavšalna in vsebinsko neobrazložena zavrnitev tožbenih razlogov in argumentov pomeni kršitev pravil postopka in tudi zmotno uporabo materialnega prava. Še posebej opozarjajo na kršitev zakonitosti in ustavnih pravic tožnikov, ker jim je bila odločba izdana v njim nerazumljivem jeziku, niti v povzetku, kakršnega zahteva 3. odstavek 32. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 467/2006-3) na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki je prošnje tožnikov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljene na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po navedeni določbi pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Pri odločanju na navedeni pravni podlagi pristojni organ ne ugotavlja, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji.

Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialno pravo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse pravno relevantne okoliščine, potrebne za odločanje v primerih, ko je že iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu določb ZAzil. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi prošenj tožnikov za azil in njihovih izjav ob vložitvi prošenj, presodila, sodišče prve stopnje pa se je s takšno presojo strinjalo, da prosilcem v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj dogodki, ki so jih tožniki opisali ob podaji prošenj ne pomenijo preganjanja, kot se je kot pravni standard preganjanja izoblikovalo v upravno sodni praksi in ga tožena stranka podrobno navaja v izpodbijani odločbi. Tožniki so v pritožbi očitali sodišču prve stopnje, da ni presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita glede na njeno vsebino in, da ni presodilo vseh njihovih tožbenih navedb. Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje opredelilo do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi na navedeni pravni podlagi, za katero je presodilo, da je pravilna, bistvene. Pri tem pa ni nujno, da je opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Ob upoštevanju navedenega so očitki pritožnika v tem delu neutemeljeni.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbeni ugovor, ki se nanaša na jezik in ki ga je kot tožbeni ugovor pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. V določbi 12. člena ZAzil je vsebovano načelo, da je treba prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja v jeziku, ki ga razume. To je bilo, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, tudi v tem primeru ves čas postopka zagotovljeno z udeležbo tolmača. Odločba tožene stranke pa je bila v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZAzil prevedena v jezik, ki ga tožniki razumejo, le v bistvenem delu, torej v izreku, ključnem delu obrazložitve ter pravnem pouku, vendar iz upravnih spisov ne izhaja, da bi jim bila vročena. To pa ni kršitev ZAzil, saj je iz navedene odločbe razvidno, da tožnike zastopa pooblaščenec, ki jih zastopa tudi v upravnem sporu, ki pa mu je bila izpodbijana odločba pravilno vročena v slovenskem jeziku v celoti. V skladu s 2. odstavkom 32. člena ZAzil se namreč spisi obvezno vročajo prosilcu za azil osebno (oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku) ali pooblaščencu. Pooblaščencu pa se spisi vročajo v slovenskem jeziku.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.