Jedro

Izpodbijana odločba nima potrebne obrazložitve v smislu 2. in 3. ter 5. točke 1. odstavka 214. ZUP, kolikor zadeva izostanek obrazložitve sprejete odločitve kar zadeva oba mladoletna prosilca, ki sta še majhna otroka v starosti 2 in 3 leta. Odgovor na tožbo ne predstavlja sestavnega dela obrazložitve izpodbijane odločbe.

V ponovljenem postopku bo moral pristojni upravni organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe, tudi z vidika presoje pogojev za subsidiarno mednarodno zaščito mladoletnih tožnikov, ki sta še majhna otroka, stara 2 in 3 leta, kar pomeni, da bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moral zavzeti jasno stališče, ali izvorna država mladoletnima tožnikoma glede na njune specifične osebne okoliščine lahko zagotovi učinkovito zaščito v smislu absolutne prepovedi mučenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-102/2014/9 (1312-04) z dne 19. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, po združitvi upravnih zadev vseh treh tožnikov v en postopek, v rednem postopku zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožena stranka na podlagi izjav tožnice ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru dne 9. 9. 2014, kot tudi predloženih osebnih dokumentov – potnega lista tožnice, v katerem sta vpisana tudi oba njena mladoletna sinova, ter njenega vozniškega dovoljenja ugotovila, da so vsi tožniki državljani Ukrajine. Po izjavi tožnice se je njena izven-zakonska skupnost z očetom obeh njenih mladoletnih sinov končala v letu 2013, kar je tudi razlog, da imata njena otroka kot svoj priimek zapisan njen priimek, ker z očetom svojih otrok ni bila poročena, vendar imata oba sinova še vedno stike s svojim očetom. V Ukrajini še vedno živi tudi tožničina mama, medtem ko tožničina sestra živi v Sloveniji, v Brežicah. Po nasvetu svoje sestre je tožnica, ko so so začeli nemiri, iz rojstnega mesta Herson, kjer je živela vse do 24. 3. 2013, z veljavnim vizumom z otrokoma pripotovala v Slovenijo preko Kijeva in Budimpešte.

Nadalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil povod za odhod tožnikov iz izvorne države nasilen dogodek, ki mu je bila priča prva tožnica, ko je z družino proslavljala rojstni dan sina dne 9. 2. 2014 v centru mesta, kamor so se tedaj z več avtomobili pripeljali nasilneži ter z železnimi in lesenimi palicami napadli mimoidoče. Tudi tožnico je zadel udarec s kovinsko palico v trenutku, ko je s telefonom želela fotografirati sina. Telefon pa ji je nato odvzel nasilni moški, ki jo je tudi udaril in ji zagrozil, ko je začela kričati. Dogodka ni prijavila policiji in tega niti ni nameravala. Vendar sta jo na domu čez nekaj dni obiskala neznana moška, ki sta se predstavila kot uslužbenca policije, jo izpraševala o tem dogodku, si zabeležila njeno pripoved, nato pa sta ji zagrozila, naj se v zvezi s tem dogodkom ne pritožuje več, zaradi česar je podvomila, ali sta sploh policista. Ker je morala nameravani obisk pri sestri v tujini prijaviti v svoji službi, sta jo po tem, ko je to storila, ponovno na njenem domu obiskala neznanca, ki ju je le zanimalo, ali bo v tej zvezi ukrepal tožničin nadrejeni. Tri dni po tem dogodku je tožnica z otrokoma zapustila Ukrajino.

V nadaljevanju povzema navedbe tožnice, da so bili v mestu Herson tedaj, ko se je zgodil opisani incident, še številni drugi incidenti in provokacije, njo samo pa je morda zaradi njene dolgoletne službe v zaporu s strožjim režimom v mestu Herson, njen napadalec prepoznal, ker bi lahko sam bil eden izmed bivših zapornikov. Na cestah je bilo tedaj mogoče opaziti tudi veliko število vojaških tovornjakov in vojaške tehnike, razglašena pa je bila tudi policijska ura. Tožnica je še navedla, da tedaj sploh ni vozila otrok v vrtec, saj so se razmere spremenile; ljudje so nakupovali zaloge živil, urjenje številnih letal na bližnjem letališču pa je povzročalo tresenje stavb in hrup, razmere v mestu Herson pa so bile zelo napete. Kljub temu ni razmišljala, da bi se preselila kam drugam v Ukrajini, saj si ne bi mogla najti zaposlitve, niti ne bi dobila socialne pomoči, otroka pa ne prostora v vrtcu, ker v zahodnem delu Ukrajine ne sprejemajo prišlekov iz vzhodnega dela Ukrajine, saj jih imajo za provokatorje in separatiste, ker govorijo rusko. Tudi sama tožnica zelo slabo govori ukrajinski jezik, z močnim ruskim naglasom. Če bi se morala vrniti v Ukrajino se boji splošne situacije in meni, da bi jo ubili.

V nadaljevanju tožena stranka povzema navedbe tožnice na osebnem razgovoru, na katerem je tožnica predložila tudi fotokopije dokazil o končanem univerzitetnem študiju in številne črno-bele fotografije iz Hersona o razmerah na tem območju, a brez označenega datuma nastanka ali naslova internetne strani, kjer so bile objavljene. Dodatno je po svojih pooblaščencih predložila tudi 10 informacij o stanju v izvorni državi v obdobju med 21. 3. 2014 in 7. 9. 2014, od katerih je tožena stranka uporabila informacije pod zap. št. 1 in 3, ni pa posebej upoštevala poročil pod zap. št. 2, 4, 5 in 6, ki se nanašajo na razmere v letu 2014, ker je sama pridobila novejše informacije glede trenutnih razmer v Ukrajini. Kar zadeva informacije pod zap. št. 6 do 10 tožena stranka ugotavlja, da se nanašajo na možnosti vrnitve v Ukrajino, oziroma notranje zaščite. Ugotavlja, da od slednjih naštetih dva vira opisujeta relativno slabo bivalno in ekonomsko situacijo, preostala dva pa tudi nenaklonjenost večinskega prebivalstva do notranje razseljenih Ukrajincev. Ker pa je ocenila, da tožniki v kraju, iz katerega prihajajo, ob vrnitvi ne bi bili preganjani, niti jim ne grozi resna škoda, navedenih poslednjih štirih virov, kljub temu, da jih je preučila, ni posebej upoštevala.

Na podlagi izjav tožnice tožena stranka ugotavlja, da ji ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudila pri utemeljevanju svoje prošnje, saj je odgovarjala na zastavljena vprašanja in poskušala predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. Breme dokazovanja izpolnjevanja zakonskih pogojev je po mnenju tožene stranke predvsem na strani prosilca, ki mora izpolnjevati svoje dolžnosti iz 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ). Ker tožnica za svoje trditve glede razlogov, zaradi katerih je zapustila izvorno državo, razen omenjenih fotografij, ni predložila nobenih trdnih dokazov, je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 21. člena ZMZ v nadaljevanju preverjala – po ugotovitvi, da se je tožnica kar najbolj potrudila za utemeljitev svoje prošnje, še nadaljnje pogoje, ali je podala utemeljene razloge, zakaj ni mogla predložiti dokazov ter ali so njene izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim, specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njenim primerom, kot tudi, ali je zaprosila za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, in tudi, ali je ugotovljena njena splošna verodostojnost. Glede na navedbe tožnice tožena stranka ocenjuje, da ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te navedbe podprla s kakšnimi konkretnimi dokazi.

Ob odsotnosti drugih dokazov tožena stranka navaja, da je presojala, ali so izjave prosilke skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim splošnim informacijam, povezanim z njenim primerom. Po celoviti preučitvi njenih izjav glede razlogov, zaradi katerih naj bi tožnica zapustila izvorno državo, je tožena stranka ugotovila, da so te izjave večinoma skladne in da ne nasprotujejo dostopnim specifičnim informacijam.

Da bi lažje ocenila opisani incident, si je tožena stranka pridobila in preučila dostopne informacije glede splošnih razmer v Ukrajini v tistem obdobju ter dostopne informacije za območje mesta Herson, ki jih povzema v nadaljevanju obrazložitve, na podlagi česar je ocenila, da je tožnica vložila prošnjo takoj, ko je bilo to mogoče in da je splošna verodostojnost tožnice v konkretnem primeru podana; ni pa mogoč zaključek, da bi bil opisani incident oziroma napad usmerjen osebno na tožnico, oziroma, da bi bila ona sama s svojim ravnanjem povzročiteljica navedenega dogodka, ampak je po mnenju tožene stranke v že tako napetih razmerah zaradi vsesplošne negotovosti v Ukrajini bila tožnica ob napačnem času na napačnem mestu, tako kot tudi drugi naključni mimoidoči. To, kar se je tožnici zgodilo dne 9. 2. 2014, čemur je sledil še obisk dveh moških, ki sta se izdajala za policista, pa po mnenju tožene stranke še ne daje zadostne podlage za ugotovitev, da je bila tožnica v Ukrajini žrtev preganjanja, kot ga določa 26. člen ZMZ, niti ni mogoče zaključiti, da so bile osebe, ki so tožnico napadle na ulici v začetku februarja 2014, subjekt preganjanja, kot ga določa 24. člen ZMZ, saj po oceni tožene stranke v tem primeru ni mogoče govoriti o akterju preganjanja, kot ga določa 24. člen ZMZ in zato tudi ni še posebej ugotavljala, ali na podlagi 25. člena ZMZ obstaja subjekt zaščite.

Po ugotovitvi tožene stranke tožnica glede na navedeno ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj v povezavi s preučenimi verodostojnimi informacijami ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ker pa morata biti tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v smislu 28. člena ZMZ individualno utemeljena, je nadalje ugotavljala, ali tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozi smrtna kazen, oziroma, ali bi bila ob vrnitvi izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, česar pa sama tožnica niti ni zatrjevala. Pač pa je, glede na tožničine navedbe, da bi jo v primeru vrnitve lahko ubili in da se boji splošno nastale situacije, je tožena stranka nadalje še ugotavljala, ali bi lahko pri tožnici obstajalo utemeljeno tveganje za škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada iz 3. alineje 28. člena ZMZ ter v ta namen pridobila devet poročil oziroma informacij, na podlagi katerih je ugotovila, da je razmere na območjih Donecke in Luganske regije ICRC razglasil za notranji oboroženi spopad. Vendar tožnica ne prihaja iz vzhodnega, ampak iz južnega dela Ukrajine, iz mesta Herson v istoimenski regiji na jugu Ukrajine, za katero na podlagi preučenih verodostojnih informacij ugotavlja, da ni nikakršnih težav, niti vsesplošnega nasilja, zato zaključuje, da tožnica ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. V nadaljevanju obrazložitve povzema še tožničine navedbe v zvezi s posredovanimi informacijami, uporabljenimi v izpodbijani odločbi, in sicer, da se stanje v Ukrajini ne izboljšuje, ampak se napadi in ogroženost civilistov nadaljuje in celo stopnjuje, na kar kažejo tudi uporabljena poročila tožene stranke; glede napadov na jugu Ukrajine pa je po pooblaščencih dodatno priložila še štiri članke o napadih v mestu Odesa in dveh napadih v mestu Herson: v enem primeru je moški sprožil detonacijo eksploziva, v kateri je sam umrl, razen njega pa ni bil nihče ranjen, medtem ko je bilo v drugem incidentu napadeno poslopje nevladne organizacije, ki ga ni prijavila policiji, ker je sama ocenila, da gre za huligansko dejanje. Zato predložene informacije po oceni tožene stranke ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ker je ugotovila, da tožnica in njena mladoletna sinova v mestu Herson niso bili preganjani in jim tudi ne grozi resna škoda, po mnenju tožene stranke tudi ni potrebno, da bi se v odločbi dodatno preučila tudi možnost notranje zaščite. Zato je glede na navedeno na podlagi 2. alineje 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ prošnje tožnikov zavrnila.

V tožbi uvodoma tožniki nasprotujejo navedbi tožene stranke glede incidenta v začetku februarja, češ da glede na preučene informacije ni mogoče zaključiti, da so bile osebe, ki so tožnico napadle, subjekt preganjanja v smislu 24. člena ZMZ, češ da te svoje odločitve tožena stranka ni obrazložila in naj je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka v smislu 3. odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP in posledično tudi kršitev ustavno zagotovljene pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz teh razlogov označujejo kot nepravilno in nezakonito odločitev tožene stranke o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa begunca. Poleg tega so po mnenju tožnikov trenutne okoliščine odločilnega pomena, zato naj bi bilo tudi v sodnem postopku potrebno upoštevati dodatno še informacije, ki so se pojavile po tem, ko je nacionalni organ že izdal odločbo, ker bodo v primeru vrnitve v matično državo tožniki dejansko podvrženi resni škodi, kar med drugim pomeni kršitev 3. člena EKČP, v okviru katerega pa mora biti presoja morebitne kršitve tega člena na ravni stroge presoje. Pri tem se tožniki sklicujejo na izpostavljene sodbe ESČP. Nadalje menijo, da je tožena stranka nepravilno ocenila, da tožniki prihajajo iz dela Ukrajine, kjer naj ne bi bili ogroženi, saj sama tožena stranka navaja, da prihajajo iz mesta Herson v regiji Herson, kjer pa naj ne bi prihajalo do kakršnihkoli težav. Vendar je po mnenju tožnikov v tem delu ostalo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo v delu, ki se nanaša na zaključek, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Še posebej zato, ker toženi stranki tožniki očitajo, da je povsem spregledala, da sta poleg tožnice prosilca za mednarodno zaščito tudi njena zelo majhna otroka, stara 2 in 3 leta, česar naj ne bi tožena stranka pri odločitvi sploh upoštevala v izpodbijani odločbi in tako naj tudi ne bi presojala vrnitve tožnikov v izvorno državo glede na njihove posebne okoliščine. Dejstvo, da bi bila poleg tožnice v Ukrajino - in sicer v del, kjer so se spopadi začeli, vrnjena njena dva še zelo majhna otroka, stara 2 in 3 leta, po mnenju tožnikov zagotovo terja prav posebno previdnost pri odločanju, tožena stranka pa se naj glede tega v izpodbijani odločbi sploh ne bi opredelila, zaradi česar je njena odločba nepravilna in nezakonita. Sodišču tožniki predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj za tožbene očitke meni, da niso utemeljeni. Kar zadeva tožbeni očitek, da v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da sta drugi in tretji tožnik zelo majhna otroka, stara 2 in 3 leta, pa tožena stranka dodaja, da je prošnjo tožnikov obravnavala skupaj in da otroci, ne glede na to, koliko so stari, delijo usodo svojih staršev, v konkretnem primeru svoje matere, prve tožnice. Navaja, da je svojo odločitev sprejela po preučitvi številnih verodostojnih informacij, na podlagi katerih je ugotovila, da v delu izvorne države, iz katerega prihajajo tožniki razmere niso takšne, da bi predstavljale za tožnike utemeljeno tveganje za resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Ne strinja se niti s tožbeno navedbo, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti dodatno upoštevati tudi okoliščine v izvorni državi v času sodnega preizkusa izpodbijanega akta in ne zgolj presojati zakonitost izpodbijane odločbe v času, ko je bila le-ta izdana upoštevaje 52. člen ZUS-1, češ da niti ZMZ nima določb, ki bi dopuščale odstop od določila 52. člena ZUS-1. Zavrača tudi toženi očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka zaradi očitane pomanjkljivosti obrazložitve glede oseb, ki so tožnico napadle v začetku februarja, kot subjektom preganjanja v smislu 24. člena ZMZ in v tej zvezi citira fragmente obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 7, 11 in 12. Tožniki v pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2015 izrecno vztrajajo pri tožbenih navedbah, ker menijo, da je iz navedenih razlogov izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje uvodoma navedena izpodbijana odločba, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi te sodbe v točkah 1 do 9, s katero je tožena stranka zavrnila prošnje za mednarodno zaščito vseh treh tožnikov, po tem, ko je predhodno z uvodoma sprejetim sklepom odločila o združitvi obravnavanja prošenj vseh treh prosilcev v en postopek na podlagi 130. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

Sodišče se sicer ne strinja s tožbenim očitkom o odsotnosti obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z zaključkom tožene stranke, da pri osebah, ki so tožnico napadle ob proslavljanju rojstnega dne njenega sina v začetku meseca februarja, ne gre za subjekt preganjanja v smislu 24. člena ZMZ, kar naj bi onemogočalo njen preizkus in s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka po 3. odstavku 27. člena ZUS-1 v povezavi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, posledično pa tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Nasprotno namreč sodišče meni, da gre za posplošene in nekonkretizirane tožbene navedbe, saj že iz same obrazložitve izpodbijane odločbe, kot je povzeta pod točko 8 te sodbe, nasprotno izhaja, da je tožena stranka v svoji obrazložitvi s svojimi preudarki logično prepričljivo pojasnila razloge za zaključek, ki ga je v tej zvezi sprejela. Zato v tem delu sodišče zavrača navedeni tožbeni očitek kot neutemeljen.

Pač pa se sodišče strinja s tožbenim očitkom, da izpodbijana odločba nima potrebne obrazložitve v smislu 2. in 3. ter 5. točke 1. odstavka 214. ZUP, kolikor zadeva izostanek obrazložitve sprejete odločitve kar zadeva oba mladoletna prosilca, ki sta še majhna otroka v starosti 2 in 3 leta. Tožena stranka namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja v zvezi z mladoletnima tožnikoma zgolj to, kar je navedeno v citiranem zaključku na str. 18, in sicer, da: „/.../ ker je pristojni organ ugotovil, kot izhaja iz te odločbe, da prosilka in njena mladoletna sinova v Hersonu niso preganjani in jim tudi ne grozi resna škoda, ni bilo potrebe, da bi se v nadaljevanju odločbe preučila tudi možnost notranje zaščite/.../“ in še, da „/.../ glede na preučeno ugotavlja, da tudi te informacije ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve/.../“ zato je glede na navedeno pristojni organ „/.../na podlagi 2. alineje 52. člena v povezavi s 1. alinejo 53. člena ZMZ prošnje prosilke in njenih mladoletnih otrok za priznanje mednarodne zaščite zavrnil.“ Navedeno po presoji sodišča pomeni, da izpodbijana odločba nima navedenih vseh za sprejeto odločitev pravno odločilnih razlogov (bistvenih elementov) za presojo dokazov (2. in 3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) ter razlogov za odločitev v zadevi (5. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), oziroma za zaključek, da je prošnje tožnikov obravnavala skupaj in da otroci, ne glede na to, koliko so stari, delijo usodo svojih staršev, v konkretnem primeru matere, kar sicer izrecno navaja šele v odgovoru na tožbo. Vendar pa odgovor na tožbo ne predstavlja sestavnega dela obrazložitve izpodbijane odločbe. Ta kršitev pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, kar uveljavljajo v tožbi in argumentirano pojasnjujejo, zakaj štejejo, da jim je bila z navedenim postopanjem posledično kršena pravica do pravnega sredstva, saj takemu postopanju ne morejo učinkovito obrazloženo nasprotovati z navedbo določno in konkretno obrazloženih razlogov v smislu določila 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva). V tem smislu sodišče ne more drugače presoditi zakonitosti izpodbijane odločbe, kot preko ugotovitve, da so bila v tej zvezi z izpodbijano odločbo kršena pravila postopka iz 2. in 3. ter 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker izpodbijana odločba nima vseh sestavin, ki jih normativno določa 214. člen ZUP. Obrazložitev upravne odločbe mora vsebovati celovito dejansko in pravno podlago za odločitev. Tako mora obsegati ugotovljeno relevantno dejansko stanje v celoti, skupaj s presojo dokazov, ter pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Pri tem pa morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni konkretno. Če obrazložitev upravne odločbe takšne vsebine nima, stranka nima učinkovite možnosti, da s svojimi razlogi izpodbija sprejeto odločitev, pa tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Kot bistveno kršitev določb postopka na podlagi 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP pa predstavlja dejstvo, da odločbe ni možno preizkusiti. Pri tem odločbe ni mogoče preizkusiti, če dejansko stanje v obrazložitvi odločbe ni celovito ugotovljeno glede vseh za odločitev relevantnih dejanskih okoliščin oziroma ni v vseh bistvenih točkah opisano, prav tako kot tudi ne, če niso ustrezno navedeni relevantni materialni predpisi, na katerih mora temeljiti odločba. Le na tak način je možna sodna presoja pravilnosti odločitve upravnega organa, prizadeti osebi pa zagotovljeno učinkovito izpodbijanje odločbe upravnega organa. Izpodbijana odločba pa, kar zadeva mladoletna tožnika, ki sta še majhna otroka, stara 2 in 3 leta, ne navaja kakršnekoli dejstvene podlage svoje odločitve v delu, ki se nanaša na njiju, ampak zgolj dejstva v zvezi z izjavami tožnice ob vložitvi prošnje in ustnem zaslišanju. Glede na navedeno obrazložitev izpodbijane odločbe, kar zadeva oba mladoletna tožnika, ni v skladu s citiranimi določili 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, razlogi izpodbijane odločbe pa so bistveno pomanjkljivi, zato je v predmetni zadevi je prišlo tudi do kršitve pravice mladoletnih tožnikov do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki je lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno ter dejansko stanje konkretno presodi.

Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. To pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe bi morala izhajati povsem konkretna dejstva, ki so bila, kar zadeva mladoletna tožnika odločilna za sprejeto odločitev, zlasti z vidika obveznosti oziroma dolžnosti tožene stranke kot državnega organa glede zagotavljanja spoštovanja največje otrokove koristi v skladu z določilom 1. odstavka 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki na podlagi Zakona o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ - MP, št. 15/1990) v Republiki Sloveniji velja na podlagi 1. odstavka 3. člena Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list št. 1/91-I) in se uporablja neposredno v skladu z določilom 8. člena Ustave RS, in sicer s ciljem posebne zaščite pravic otroka, ne le na abstraktni ravni, ampak tudi dejansko, kar zagotavlja posebno varstvo in položaj otrok med obravnavanjem njihovih prošenj. Tem posebnim procesnim zahtevam oziroma določbam, ki normativno izhajajo iz citiranega določila 1. odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah pa tožena strankam, kot rečeno, v konkretnem primeru ni zadostila.

Po povedanem je sodišče v konkretnem primeru presodilo, da je podana bistvena kršitev navedenih pravil postopka, posledično pa tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj odločbe, ki se v pretežnem delu obrazložitve nanaša izključno na polnoletno tožnico, ne obravnava pa razlogov, povezanih z dolžnostjo tožene stranke, da kot državni organ pri svojem postopanju upošteva otrokove koristi kot glavno vodilo v skladu s 1. odstavkom 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah v zvezi s 3. členom EKČP, kar zadeva mladoletna tožnika, ki sta še zelo majhna otroka v starosti 2 in 3 leta, zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti (absolutna bistvena kršitev iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3 odstavkom 27. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbi moralo ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrniti istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

V ponovljenem postopku bo moral pristojni upravni organ odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti v skladu s stališči te sodbe, tudi z vidika presoje pogojev za subsidiarno mednarodno zaščito mladoletnih tožnikov, ki sta še majhna otroka, stara 2 in 3 leta, kar pomeni, da bo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moral zavzeti jasno stališče, ali izvorna država mladoletnima tožnikoma glede na njune specifične osebne okoliščine lahko zagotovi učinkovito zaščito v smislu absolutne prepovedi mučenja (3. člen EKČP) povezavi s 1. odstavkom 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in 8. člena Ustave RS.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ki so jo smiselno predlagali tožniki s tem, ko so v tožbi predlagali izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnice, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).