Jedro

Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Enako pravilo velja tudi v primerih, ko kršitelj izpodbija verodostojnost drugih avtorjev obremenilnih izjav(1). Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem že večkrat poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Podlaga za kaznovanje storilca sta bili izjavi oškodovancev, ki ju je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa povzela v odločbi o prekršku. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo tak potek dogodka zanikal ter predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje oškodovancev in priče. Glede na navedeno bi sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo presoditi navedbe storilca in kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist. Ker tega ni storilo, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska uprava Murska Sobota, Sektor uniformirane policije, je dne 1. 7. 2014 storilcu M. S. izdal odločbo o prekršku zaradi storitve prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter mu izrekel globo v znesku 625,94 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Lendavi s sodbo z dne 17. 12. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve temeljnih jamstev poštenega postopka, torej zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Navaja, da bi sodišče moralo zaslišati storilca in izvesti dokazni postopek, saj je policist prekršek zaznal posredno z zbiranjem obvestil od oškodovancev, storilec pa je v izjavi, dani policistu, ter v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. V podkrepitev svojih navedb je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič. Ker je sodišče odločilo brez opravljene ustne obravnave, glede na naravo konkretne zadeve ni moč govoriti o poštenem postopku. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je dne 18. 5. 2014 na Policijski postaji Lendava zglasila oškodovanka L. S. in na zapisnik podala izjavo, da je dne 17. 5. 2014 na dvorišče hiše na naslovu S., K., 9220 Lendava, prišel njen nekdanji mož M. S. Ko je oškodovanka odprla vrata, je storilec začel kričati: „Umakni tožbo za preživnino, če ne, se bo nekaj zgodilo, jaz se z vami več ne bom igral.“ Iz izjave oškodovanca K. S. (sin storilca in oškodovanke) z dne 18. 5. 2014 izhaja, da ga je storilec istega dne ob 17.37 poklical po telefonu in mu povedal, da se bo njemu, njegovi sestri in mami nekaj zgodilo, če mama ne umakne tožbe v zvezi s preživnino. Kršitelj je dne 9. 6. 2014 podal izjavo, v kateri je priznal, da je bil navedenega dne v K., zanikal pa je izrekanje groženj in žalitev. Na podlagi izjav obeh oškodovancev in storilca je prekrškovni organ dne 1. 7. 2014 storilcu izdal odločbo o prekršku zaradi prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1 ter mu jo vročil dne 13. 9. 2014. 5. Storilec je zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je (tako kot v izjavi z dne 9. 6. 2014) navedel, da so navedbe oškodovancev neutemeljene, saj obravnavanega dne ni nikomur grozil. Storilec je še navedel, da zoper njega poteka izvršilni postopek zaradi zapadlih in neplačanih preživninskih obveznosti, oškodovanka kot zakonita zastopnica otrok pa poskuša navedene obveznosti izterjati na vse načine, med drugim tudi s podajo neutemeljene izjave na policiji, zaradi katere je bila zoper storilca izdana obravnavana odločba o prekršku. Storilec je v zahtevi predlagal svoje zaslišanje ter zaslišanje obeh oškodovancev in policista P. H., ki je sestavil uradne zaznamke o izjavah oškodovancev in kršitelja ter s tem posredno zaznal storjeni prekršek.

6. Sodišče je o vloženi zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz točke 4 obrazložitve sodbe, je sodišče po vpogledu v izjavi L. S. in K. S., odločbo o prekršku ter presoji navedb v zahtevi za sodno varstvo zaključilo, da izvedeni dokazni postopek pri prekrškovnem organu nudi dovolj podlage za razsojo, zaradi česar je nadaljnja izvedba dokaznega postopka z izvedbo po storilcu predlaganih dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Sodišče je ugotovilo, da so bila na podlagi zbranih dokazov vsa odločilna dejstva ugotovljena zanesljivo in celovito.

7. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Enako pravilo velja tudi v primerih, ko kršitelj izpodbija verodostojnost drugih avtorjev obremenilnih izjav(1). Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem že večkrat poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

8. V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa. Podlaga za kaznovanje storilca sta bili izjavi oškodovancev, ki ju je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa povzela v odločbi o prekršku. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo tak potek dogodka zanikal ter predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje oškodovancev in priče. 9. Glede na navedeno bi sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo presoditi navedbe storilca in kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter kršitelju omogočilo aktivno udeležbo v postopku in izvajanje dokazov v svojo korist. Ker tega ni storilo, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev 22. in 29. člena URS v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, ki je vplivala na zakonitost sodbe, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, zaslišati storilca in izvesti dokaze, ki so relevantni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter storilcu omogočiti, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje.