Jedro

Zaradi spremembe programa vzgoje in izobraževanja, spremenjenega načina financiranja in zmanjšanega vpisa dijakov za novo šolsko leto tožena stranka tožniku ni mogla več zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 7. 2009. Posledično je zavrnilo tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek. Obrazložilo je, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja praktičnega pouka, smer lesarstvo. Tožena stranka je za zmanjšan vpis dijakov za šolsko leto 2009/2010 izvedela 14. 4. 2009, ko se je iztekel rok za vpis na njene programe. Zmanjšan vpis je pomenil, da bo tožena stranka dobila manj denarnih sredstev s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo (stranski intervenient), saj so šole po novem sistemu financirane glede na število vpisanih dijakov. Tako je tožena stranka pravočasno podala odpoved iz poslovnega razloga. Zaradi spremenjenega programa predmeta praktičnega pouka se je zmanjšalo število ur praktičnega pouka v šolski lesarski delavnici, dijaki pa so več prakse začeli opravljati pri delodajalcih. Tožena stranka ni mogla več zagotoviti dela enemu izmed dveh delavcev na delovnem mestu učitelja praktičnega pouka, tožnik pa je bil ugotovljen kot presežek, ker je bil sodelavec na istem delovnem mestu zaščiten v skladu 113. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) kot predstavnik delavcev v svetu zavoda.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da so se vpisi lahko prenašali vse do 1. 9. 2009, zato je bila odpoved preuranjena – oziroma bila je prepozna, ker se je izvajanje praktičnega programa v prenovljenem programu mizar spremenilo že 6. 10. 2008. Sodišče je njegove dokaze kot prepozne zavrnilo, prepozne dokaze tožene stranke pa je neupravičeno upoštevalo. Tožena stranka ni ravnala v skladu s 116. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in naslednji), saj je ministrstvo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestila šele po vložitvi odgovora na tožbo. Število vpisanih dijakov v programe mizar in obdelovalec lesa je povsem enako tako v šolskem letu 2008/2009 kot v spornem letu 2009/2010. Zaključek sodišča druge stopnje, da je manjši vpis dijakov na program prodajalec in ekonomski tehnik vplival na možnost izvajanja programov s področja lesarstva, je protispisen. Tožena stranka ni dokazala, da bi za novo šolsko leto prejela manj denarja za lesarski program kot prejšnje leto. Sodna praksa glede samostojnosti organizacije dela gospodarskih subjektov ne more biti uporabljena za primer šolstva. Sodišče druge stopnje ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo tožnikovega sklicevanja na urnike za novo šolsko leto in zakaj tožena stranka ni prikazala ostalih pedagoških ur (razredništvo, sodelovanje na projektu Z. K. itd.). Presežek sredstev na dan 1. 1. 2010 dokazuje, da je bila odpoved junija 2009 podana neupravičeno. Tožena stranka bi morala uporabiti kriterije iz 38. in 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji), 113. člen pa bi varoval D. B. le, če svet zavoda ne bi dal soglasja k odpovedi.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka za odpovedni razlog izvedela 14. 4. 2009 z iztekom roka za vpis na njene šolske programe. Manjši vpis je namreč pomenil, da bo tožena stranka prejela manj denarnih sredstev, zato sta bila predvidena dva presežna delavca na ravni šole. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za odpoved, je dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neupoštevne revizijske navedbe, s katerimi revident zatrjuje zmotno ugotovitev datuma seznanitve tožene stranke z odpovednim razlogom. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je bila podana 16. 7. 2009, zato je bila pravočasno podana v okviru 6-mesečnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

8. V skladu s 115. členom ZOFVI se za poslovni razlog štejejo tudi spremembe programa vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa. Vpis na toženo stranko za šolsko leto 2009/2010 se je zmanjšal z 214 vpisanih dijakov za šolsko leto 2008/2009 na 186 vpisanih dijakov. Zaradi spremenjenega načina financiranja (prej po oddelku sedaj po glavi dijaka) je tožena stranka predvidevala zmanjšana sredstva s strani stranskega intervenienta za novo šolsko leto. Poleg tega se je zaradi spremenjenega programa občutno zmanjšalo število ur praktičnega usposabljanja, hkrati pa se je povečalo število ur usposabljanja pri delodajalcih. Pri toženi stranki sta bila kot nepotrebna ugotovljena dva učitelja praktičnega pouka, od tega eden na lesarskem programu, drugi pri strojništvu. Na lesarskem programu sta bila zaposlena dva učitelja praktičnega pouka, tožena stranka pa je lahko zagotovila delo v okviru normativov učne obveznosti po spremenjenih programih samo enemu. Res je, da se vpis na lesarski program iz šolskega leta 2008/2009 na šolsko leto 2009/2010 bistveno ni spremenil, vendar pa je bilo za pretekla leta ugotovljeno drugačno financiranje. Pred tem je bila šola financirana glede na število oddelkov, po novem sistemu pa je bila financirana glede na število vpisanih dijakov in ne glede na število oddelkov. Ker je bilo prej mogoče iz proračuna za program prodajalec in ekonomski tehnik pokrivati stroške tudi za program mizar in obdelovalec lesa, so se z manjšim vpisom na program prodajalec in ekonomski tehnik skrčila skupna denarna sredstva, namenjena toženi stranki – s tem pa tudi sredstva za revidentov oddelek. To utemeljuje obstoj poslovnega razloga za zmanjšanje števila zaposlenih učiteljev na lesarskem programu. Revizija z navedbami o možnosti drugačnega financiranja in izvajanja izobraževanja uveljavlja nedovoljen revizijski razlog izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Za povsem drugačno pravno obravnavanje avtonomnosti odločitve javnega zavoda pri organizacijskih in poslovnih odločitvah, ki lahko pomenijo odpuščanje delavcev iz poslovnih razlogov, glede na poslovne odločitve pri subjektih zasebnega prava, ni pravne podlage. Tožena stranka je pri organizaciji poslovanja sicer vezana na ZOFVI in podzakonske predpise, v skladu s katerimi pa lahko uvaja tudi organizacijske spremembe.

10. V 116. členu ZOFVI je določeno, da mora ravnatelj v 8 dneh po sprejemu odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga strokovnemu delavcu sporočiti ministrstvu, pristojnemu za šolstvo, razloge za prenehanje potrebe po delu tega delavca. Ministrstvo nato v 8 dneh po prejemu sporočila šoli posreduje seznam šol, ki imajo prosta delovna mesta, za katera delavec izpolnjuje pogoje za zasedbo – če tega ne stori, ravnatelj nadaljuje s postopkom odpovedi (118. člen ZOFVI). Tožena stranka v 8 dneh po sprejemu odločitve o podaji odpovedi (8. 7. 2009 je izdala ugotovitveni sklep o pričetku postopka za redno odpoved) ni obvestila ministrstva, ampak je to storila šele po izdaji odpovedi (23. 10. 2009). Ministrstvo je v odgovoru (28. 10. 2009) navedlo, da za revidenta ni bilo prostih delovnih mest v mesecih junij, julij, avgust ali september 2009, niti ga ni bilo v času odgovora. Ravnatelj tožene stranke je izpovedal, da se je ustrezna zaposlitev za revidenta iskala na srečanju ravnateljev srednjih šol, pri delodajalcih, pri katerih dijaki tožene stranke opravljajo prakso, pa je revident delo odklonil. Tožena stranka je torej poskušala najti drugo zaposlitev za revidenta že pred obvestilom ministrstvu, vendar je bila pri tem neuspešna. Prav reševanje zaposlitvenega položaja delavca z iskanjem druge ustrezne zaposlitve pred odpovedjo je smisel varovanja po 116. členu ZOFVI. Iz obvestila ministrstva izhaja, da druge ustrezne zaposlitve za tožnika v času podaje odpovedi ni bilo. Sama opustitev obvestila v roku iz 116. člena ZOFVI glede na ugotovljene okoliščine zato na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vplivala.

11. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo 113. člena ZDR ter 38. in 39. člena KPVIZ. V skladu s 113. členom ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev v svetu zavoda, če organ za to ne da soglasja. Svet tožene stranke je 10. 7. 2009 potrdil, da je D. B. kot član sveta varovan po določbi 113. člena ZDR in torej za njegovo odpoved ni dal soglasja. D. B. bi kot drugi zaposleni učitelj praktičnega pouka na lesarskem programu sicer lahko prišel v poštev kot primerljivi presežni delavec, vendar pa zaradi varstva, ki ga je užival po 113. členu ZDR, toženi stranki ni bilo treba opraviti primerjave po kriterijih iz 38. in 39. člena KPVIZ.

12. Pritožbeno sodišče je tudi zadostno pojasnilo, zakaj tožena stranka ni bila prekludirana s svojimi navedbami, zato kršitev načela enakega obravnavanja strank ni podana.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.