Jedro

Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUSDDD je potrebno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku 3 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to pomeni do vključno 28. 12. 1999, ker je zakon pričel veljati dne 28. 9. 1999. Upoštevaje podatek, da je tožnica vložila svojo vlogo šele dne 21. 11. 2000, je tožena stranka pravilno uporabila določilo ZUSDDD, da je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, ta rok pa je prekluzivne narave.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se ne oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila vlogo po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji dne 21. 11. 2000. Ta zakon pa je pričel veljati dne 28. 9. 1999 in po 1. odstavku 2. člena citiranega zakona bi morala njena vloga biti vložena do vključno 28. 12. 1999. Z zamudo materialnega roka, ki je prekluzivne narave, je tožnica izgubila pravico do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po citiranem zakonu. Tožena stranka je vlogo tožnice zavrgla na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnica v tožbi navaja, da je vlogo za stalno bivanje oddala 21. 11. 2000, ker je šele preko Helsinškega monitorja Slovenije izvedela za to možnost, ker sicer bi vlogo vložila v zakonitem trimesečnem roku. Nadalje še navaja, da tožnica živi v Sloveniji od leta 1980 in je bila nezakonita in tajno izbrisana iz registra stalnih prebivalcev dne 26. 2. 1992 in sicer brez vednosti tožnice in brez njenega pristanka. Tožnica navaja, da ima v Sloveniji izvenzakonskega partnerja in tri mladoletne otroke, mož in eden izmed otrok sta slovenska državljana. Nadalje navaja, da so bile kršene z nezakonitim izbrisom njene človekove pravice, ki so zagotovljene v Ustavi RS in v evropski konvenciji o človekovih pravicah. Nadalje navaja, da je tožena stranka storila nezakonito dejanje izbrisa, o tem je odločalo že Ustavno sodišče RS in ugotovilo nezakonitost izbrisa. Tožnica izpodbija upravni akt, s katerim želi tožena stranka prikriti svoje dejanje etničnega čiščenja, izvedenega z izbrisom živih državljanov. Tožnica zato predlaga, da sodišče odloči v prid zavarovanja človekovih pravic tožeče stranke in da odpravi sklep tožene stranke in da odredi izdajo pozitivnega sklepa o ponovnem vpisu v register stalnih prebivalcev Slovenije. Tožena stranka je izbrisala okoli 130.000 stalnih prebivalcev in državljanov Slovenije tajno, ne da bi jim dala možnost pritožbe in sodnega varstva in zato tožeča stranka predlaga, da ji sodišče določi primerno odškodnino na podlagi 26. člena Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedba v izpodbijanem sklepu in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01, v nadaljevanju: ZUSDDD) dne 22. 11. 2000 in tožnica v tožbi ne izpodbija tega podatka.

Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUSDDD je potrebno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku 3 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to pomeni do vključno 28. 12. 1999, ker je zakon pričel veljati dne 28. 9. 1999. Upoštevaje podatek, da je tožnica vložila svojo vlogo šele dne 21. 11. 2000, je tožena stranka pravilno uporabila določilo ZUSDDD, da je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, ta rok pa je prekluzivne narave. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da je tožnica z zamudo tega roka izgubila pravico do pridobitve dovoljenja po citiranem zakonu in je tožena stranka pravilno zavrgla tožničino vlogo na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP).

Tožnica v tožbi ne izpodbija, da je vložila svojo prošnjo šele 21. 11. 2000. Vendar vseh ostalih tožbenih navedb sodišče ni moglo upoštevati, ker je tožnica vložila svojo prošnjo prepozno in je s tem izgubila pravico do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanja po določilih ZUSDDD.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta tožene stranke pravilen in da je njena odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).

K 2. točki izreka: Sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se je preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01, v nadaljevanju: ZST). Sodišče je v smislu 3. odstavka 13. člena ZST stranko pozvalo, da predloži svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Tožnica je v tožbi predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks, iz same tožbe pa izhaja, da ima v Sloveniji družino, izvenzakonskega partnerja in tri mladoletne otroke. Tožnica pa je predložila le potrdilo o višini katastrskega dohodka, pri tem pa ni navedla zakaj ni predložila ostalih podatkov, ki jih mora stranka predložiti na podlagi 3. odstavka 13. člena ZST. Pri tem ni navedla razlogov za svoj predlog za oprostitev, prav tako pa ni navedla nobenih okoliščin zakaj predlaga taksno oprostitev in zakaj bi s plačilom taks bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja oziroma ali se preživljajo člani njene družine. Ker tožnica svojega predloga za taksno oprostitev ni obrazložila in ni navedla svojih razlogov za ta predlog, prav tako ni obrazložila zakaj ni predložila ostalih podatkov, ki jih mora predložiti na podlagi 3. odstavka 13. člena ZST, sodišče predlogu za oprostitev sodnih taks ni ugodilo.