Jedro

Odpoklic s statusnopravne funkcije poslovodne osebe ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije ali ugotovljene kršitve delovnih obveznosti veljavna pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami.

Tožena stranka se je že ob odpoklicu tožnika s funkcije člana poslovodstva, najkasneje pa s podanim zagovorom seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je tožena stranka v odpovedi navedla, da je delodajalec pred odpoklicem ugotovil hujše kršitve obveznosti, ki med drugim izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi, internih aktov delodajalca in ZDR. Ugotovitev sodišča prve stopnje o seznanitvi tožene stranke s kršitvijo delovnih obveznosti z dnem odpoklica tožnika s funkcije člana poslovodstva je tako v nasprotju z vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bila izpodbijana odpoved podana pravočasno oziroma v subjektivnem roku 60 dni od seznanitve z razlogi za odpoved (88/6. čl. ZDR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2011 nezakonita; da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 ni prenehala veljati, temveč da delovno razmerje strank razveže sodišče z izdajo sodbe; da je tožena stranka dolžna tožnika od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do razveze pogodbe prijaviti v obvezno zavarovanje in mu za čas od 4. 5. 2011 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od bruto plače odvesti davke in prispevke, in mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec ter ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 18 mesečnih bruto plač v znesku 206.115,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 19. členom ZDSS-1 in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter samo odloči o zadevi oziroma podredno, zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v določenem delu dejansko stanje zmotno ugotovilo, v nekaterih delih je dejansko stanje ugotovilo nepopolno in da je zagrešilo več kršitev tako materialnega kot procesnega prava. Upoštevaje relevantne določbe ZDR bi sodišče bilo dolžno v postopku preizkušati, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ali so bile v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovane določbe ZDR, ali je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja; ali je delodajalec odpovedni razlog pisno obrazložil in ali je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi takšen, da nadaljevanje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogoče. Sodišče je v postopku dolžno presojati, ali je dokazan zatrjevan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če tak razlog ni dokazan, je sodišče dolžno ugotoviti nezakonitost odpovedi, ne more in ne sme iskati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je dejansko sodišče pri očitanih kršitvah tožniku storilo. Tožena stranka je utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljila z navedbo 15 domnevnih kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je v zvezi z očitano kršitvijo določbe prvega odstavka 83. člena ZDR zapisalo, da dejstvo, da je bil tožnik dne 9. 2. 2011 odpoklican kot član poslovodstva ne vpliva na njegov delovnopravni status oziroma pravico do uporabe 72. člena ZDR. Tožena stranka je imela vse možnosti, da je že dne 9. 2. 2011 uredila delovnopravni položaj tožnika, v skladu s pogodbo ter ZDR, in ker tega ni storila, se ne more sklicevati, da določbe 83. člena ZDR v postopku odpovedi ni bilo potrebno upoštevati. Sodišče se tudi ni ukvarjalo, kdaj je tožena stranka bila seznanjena z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj 60 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi teče od dneva, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa se je postavilo na stališče, da se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi najprej 9. 2. 2011 in najkasneje 31. 3. 2011, ko je tožnik podal pisni zagovor. Ker se sodišče z datumom seznanitve ni ukvarjalo, je dejansko stanje v sodbi ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je za 8 očitanih kršitev, to je A d.o.o. in B s.p., C s.p., D., E d.o.o., F d.o.o., G d.o.o., H d.d. in A.A. štelo, da so kršitve storjene znotraj objektivnega roka za podajo odpovedi. Po mnenju pritožbe je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da naj bi tožnik kršil svoje pogodbene obveznosti s podpisom pobotne izjave dne 8. 9. 2010 za račun, ki ga je izstavil C s.p.. Sodišče je povsem nekritično upoštevalo zgolj navedbe in dokaze tožene stranke, čeprav iz računa izhaja, da se zaračunava posredovanje pri poskusu prodaje šestsedežnice na .... Tožnik je ves čas postopka trdil in navedeno so potrdile tudi priče C, B.B. in C.C., da je bil sporni račun izdan za plačilo storitev: pripravo elaborata, cenitev sedežnice, oceno stroškov njene demontaže in ponovne montaže pri potencialnem kupcu, ki ga je na podlagi ustnega naročila takratnega poslovodstva tožene stranke pripravil C s.p.. Zato je terjatev C s.p. imela pravni temelj, to je ustni dogovor med poslovodjem C.C. in C s.p. o pripravi elaborata, prav tako so vse predlagane priče potrdile tudi dejstvo, da je bil elaborat dejansko pripravljen in s strani C s.p. izročen toženi stranki. Navedb prič sodišče v sodbi sploh ni povzelo, niti se do njih ni opredelilo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo navedbam o obstoju pogodbe o delu, na podlagi katere je bil C s.p. upravičen do plačila. V sodbi je zato glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter vsebino dokazov, ki so bili v postopku izvedeni (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Po mnenju tožnika je sodišče tudi zagrešilo procesno kršitev, ko je zavrnilo dokaz tožnika, ki je šele dne 12. 5. 2012 po prvem naroku za glavno obravnavo uspel izvedeti in kot dokaz predlagati pridobitev elaborata družbe I d.o.o. oziroma D.D.. Tožniku vse do 12. 5. 2012 ni bil znan obstoj izvodov elaborata, še manj pa dejstvo, da je elaborat za C s.p. pripravljal podizvajalec in je lahko naveden elaborat predložil sodišču šele 12. 5. 2012, ko mu ga je izročil B.B.. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika (predložitev elaborata) in s tem zagrešilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče pa je tožniku očitalo, da je pobotno izjavo podpisal pred dnem, ko je bilo plačilo računa s kompenzacijo sploh odobreno s strani pristojne osebe. Sodišče je glede presoje zakonitosti odpovednega razloga omejeno na zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal. Tožena stranka pa je tožniku v odpovedi očitala le podpis pobotne izjave na podlagi neobstoječega pravnega temelja. Zato je odločitev sodišča, ki je tožniku očitalo, da je pobotno izjavo podpisal pred dnem, ko je bilo plačilo računa s kompenzacijo potrjeno s strani pristojne osebe, v nasprotju z očitano kršitvijo tožene stranke. Tožnik je kot član poslovodstva zastopal toženo stranko samostojno in brez omejitev ter je tako za odobritev spornega računa in podpis pobotne izjave imel vsa pooblastila. Sicer pa je pobotno izjavo praviloma pripravljal zaledni oddelek in ne tožnik sam. Življenjsko nelogično bi bilo, da bi pobotna izjava bila pripravljena pred datumom, ko računa tožena stranka še sploh ni prejela, zato je edina logična obrazložitev, da je bil račun odposlan toženi stranki po njegovi izdaji dne 8. 9. 2010 in da ga je tožena stranka prejela po tem datumu, torej 10. 9. 2010. Navedba datuma pobotne izjave pa je zato najverjetneje posledica zalednega oddelka pri pripravi le-te. Zato bi se tožniku lahko očitalo le, da ob podpisu pobotne izjave ni opazil napačno navedenega datuma. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik z odobritvijo pobota toženi stranki povzročil škodo v višini vrednosti računa. Sodišče je v primeru D. ugotovilo, da je šlo pri financiranju luksuzne jahte ... za dodatno financiranje, ne pa za financiranje sanacijskega značaja. Skladno s kompetenčno ureditvijo, veljavno od 22. 9. 2010 bi po mnenju sodišča vlogo za financiranje moral odobriti lizing odbor vodstva ter nadzorni svet tožene stranke. Ker navedenima dvema organoma vloga ni bila predložena v odobritev, je po mnenju sodišča tožnik zagrešil kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v sodbi zavzelo stališče, da je šlo pri odobritvi vloge za financiranje jahte ... za tako imenovano dodatno financiranje plovila. Kompetenčna ureditev številka 13 pa termina „dodatno financiranje“ ne pozna, prav tako kompetenčna ureditev ne pozna termina „delno financiranje“, ki ga sodišče v sodbi prav tako uporabi. V zadevi financiranja jahte ... je šlo za financiranje, ki bi lahko spadalo pod ureditev „financiranje plovil“ - „K“ in prav tako pod ureditev „posojila“ - „L“. Ker kompetenčna ureditev številka 13 ne ureja situacije, ko isto financiranje zapade pod dve postavki, gre za pravno praznino in je po načelu specialnosti potrebno uporabiti določbo o financiranju plovil. Tožnik še poudarja, da sodišče meša pojem „financiranje sanacijske narave“ s pojmom „reprogram“, ki pa zvišanja obliga ne predvideva. Kot je pojasnil tožnik ob zaslišanju ter priča C.C., reprogram pomeni spremembo pogojev obstoječe pogodbe, za kar pa v primeru spornega financiranja jahte ... ni šlo. Napačen je zaključek sodišča, da je v tem primeru šlo za „dodatno financiranje“, ki pa po mnenju sodišča ni „financiranje sanacijske narave“. Pri financiranju jahte ... je prišlo do situacije, ko bi brez novih finančnih sredstev jahta ostala nedokončana in s tem je ne bi bilo možno prodati. Navedeno je potrdil tudi sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke E.E.. Med strankama je bilo nesporno, da je bilo v poslovnem interesu tožene stranke, da se ladja dokonča, zato je povsem neutemeljen zaključek sodišča v sodbi, da takšnega financiranja ni mogoče šteti za financiranje sanacijske narave. Tožnik še poudarja, da je delovno razmerje pogodbeno razmerje dveh strank in je delavec kot šibkejša stranka pri svojem ravnanju dolžan ravnati skladno s pogodbo o zaposlitvi ter pravili delodajalca. Zato je nevzdržno stališče sodišča, da se ravnanje delavca, ki je v situaciji, ko so bila nedorečena pravila delegirana s strani delodajalca, označilo kot kršitev pogodbene obveznosti, čeprav so bila pravila predlagana in sprejeta s strani ustreznih organov na nivoju celotne skupine J, tožnik pa na vsebino le-teh ni imel vpliva. Zato bi bilo potrebno nejasna določila razlagati v korist šibkejše pogodbene stranke. Prav tako je materialnopravno napačno stališče sodišča, da upoštevaje Pravilnik o delu upravnega odbora, tožnik skupaj z ostalimi člani upravnega odbora prevzema skupno obveznost ter skupno in posamično odgovornost za celotno poslovanje tožene stranke, kar naj bi po mnenju sodišča pomenilo, da tožnik prevzema odgovornost ne le za lastna ravnanja, temveč tudi za ravnanja ostalih direktorjev. Takšna argumentacija v delovnem pravu ne more biti pravilna, saj ZDR ne pozna koncepta solidarne odgovornosti. Sodišče je tudi v primeru E d.o.o. presodilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo in v korist tožene stranke. Po mnenju sodišča bi bil tožnik dolžan zahtevati dodatna zavarovanja zaradi izvedbe reprograma ali začeti postopek odvzema predmetov. Sodišče je zaključek napravilo brez kakršnekoli dejanske podlage. Četudi bi bilo mogoče šteti, da sodišče razpolaga z ustreznim znanjem poslovno-finančne stroke, bi moralo za ocenjevanje primernosti sprejetih ukrepov sodišče imeti ustrezno oporo v izvedeniškem mnenju. V zvezi s posli, ki se nanašajo na stranko F.F. oziroma z njim povezanimi osebami, pa je povsem nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni upošteval mnenja G.G., saj je tožnik navedeno mnenje dosledno upošteval in se je obrestna marža znižala iz prejšnjih 7,742 % na 5,5 % / 6 m Euribor, prav tako je ostalo poroštvo F.F. in družbe E d.o.o.. Zato so razlogi sodbe v očitnem nasprotju z vsebino listin v spisu in je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi utemeljenostjo odpovedi iz razloga domnevnih kršitev v primeru A d.o.o. in B s.p. ter je kasneje o utemeljenosti odpovednega razloga odločilo zgolj na podlagi listinske dokumentacije. Tožnik je navajal, da v primeru A d.o.o. in B s.p. ni šlo za novo financiranje, kakor to izhaja iz obrazložitve sodbe, temveč je šlo za situacijo, ko je stranka zašla v likvidnostne težave in zaprosila za reprogram njenih obveznosti. Skladno z mnenjem sanacijskega oddelka, da reprogram v primerih, ko ima stranka sklenjenih več lizing pogodb, ni smotrn, pa je bila sprejeta odločitev, da se preko posojila zaprejo obveznosti po vseh lizing pogodbah, stranka pa, od odobritve dalje, vse prejšnje dolgove odplačuje na podlagi ene same posojilne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožnik je trdil, da je bila takšna odločitev za financiranje utemeljena glede v letu 2008 nastale gospodarske situacije v panogi transporta. Stranki A d.o.o. in B s.p. sta se zaradi izgube trga znašli v likvidnostnih težavah in za toženo stranko je bilo ekonomsko bolje pomagati tako, da krizo prebrodijo ter nato poravnajo obveznosti do tožene stranke na daljši rok, kot pa da se obstoječe pogodbe prekinejo in predmeti lizinga odvzamejo. Do teh navedb tožnika se sodišče sploh ni opredelilo in je celo zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Tožnik ne verjame, da sodišče razpolaga z zadostnim in ustreznim znanjem s področja transporta in ekonomske stroke, da bi lahko smotrnost odločitev tožnika sploh ocenjevalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz sodbe ni mogoče razbrati, s katerim dejanjem je tožnik domnevno izpolnil znake kaznivega dejanja. Sodišče v sodbi najprej obširno povzema navedbe v vlogi za financiranje, nato pa povzame izjavo H.H. z dne 16. 3. 2011 in zaključi, da bi moral biti tožnik kot odgovorna oseba za tveganja pri toženi stranki seznanjen z ugodnejšim obravnavanjem strank in da ima takšno ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja zlorabe položaja. Tožena stranka v odpovedi sploh ni zatrjevala, da je bil tožnik seznanjen z domnevnim vplivanjem I.I. in B.B.. Četudi bi tožena stranka dokazala „seznanjenost“ tožnika z vplivanjem določenega vodilnega delavca na oddelek za upravljanje s tveganji, le-to ne izpolnjuje niti enega znaka kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja po 240. členu KZ-1. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 je storitveno kaznivo dejanje, ki se lahko izvrši samo z obarvanim naklepom po pridobitvi premoženjske koristi ali povzročitvi premoženjske škode zase ali za tretjega. V kolikor pa sodišče tožniku dejansko očita storitev kaznivega dejanja z odobritvijo financiranja, pa tožnik pojasnjuje, da toženi stranki z odobritvijo ni nastala škoda, niti strankama A d.o.o. in B s.p. ni bila zagotovljena kakršnakoli premoženjska korist. Dolg družbe A in podjetnika B se namreč z odobritvijo financiranja ni v ničemer zmanjšal, prav tako se z odobritvijo financiranja niso povečale terjatve tožene stranke. Sodišče je povsem napačno uporabilo materialne določbe 240. člena KZ-1 in posledično kršilo določbo šestega odstavka 88. člena ZDR, s tem ko je odpoved štelo za pravočasno. V zvezi s stranko H d.d. je tožena stranka tožniku očitala kršitev opustitev vnovčitve zavarovanj; opustitev ustreznih ukrepov v primerih neplačevanja obveznosti stranke ter odobritev novih financiranj in sklepanje poslov z notoričnim dolžnikom. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da tožnik pri odobritvi financiranja gradbenega stroja Ranger 700 ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ker pred odobritvijo ni pridobil podatkov o novih poslih stranke H d.d.. Kot izhaja iz same sodbe je imela stranka H d.d. v trenutku odločanja tožnika bonitetno oceno 4 C. Takšna bonitetna ocena pa po mnenju sodišča pomeni, da je potrebno spremljanje stranke, vendar pa je tveganje, da dolžnik dolga ne bo poravnal še vedno manjše od 10 %. Sodišče se je pri vsebini bonitetne ocene 4 C oprlo na magistrsko nalogo H. Platovšek, Spremembe upravljanja kreditnih tveganj bank zaradi uvedbe novih kapitalskih zahtev (Ljubljana 2007, Ekonomska fakulteta). Sodišče ne razume, da pojem bonitetna ocena 4 C ni nek objektiviziran (splošno veljaven) standard, ki bi bil določen s kogentnimi pravnimi pravili, temveč je sama označba in vsebina bonitetne ocene in s tem njem pomen za presojo tveganja neplačila odvisna od lestvice, ki jo določi institucija, ki je določen bonitetni model postavila. Sodišče bi lahko trdilo, da bonitetna ocena 4 C pomeni, da je „potrebno spremljanje strank“ le, če bi razpolagalo z internim aktom tožene stranke, veljavnim v času bonitetne ocene. S tem internim aktom pa sodišče ni razpolagalo. Sodišče pa je pri svoji odločitvi povsem prezrlo in se ni opredelilo do dejstva, da je navkljub negativnemu mnenju riska vloga za financiranje vsebovala navedbo, da je H d.d. reden plačnik, da je navedeno potrdil tudi sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke E.E. ter dejstvo, da je tožena stranka iz posla s stranko H d.d. celo ustvarila dobiček. V zadevi A.A. pa je tožena stranka tožniku očitala odobritev eskalirane vloge brez obrazložitve ali analize okoliščin primera in finančne sposobnosti stranke ter brez ustreznega zavarovanja koristi tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v tej zadevi ravnal s prenizko stopnjo skrbnosti, saj bi bil, glede na bonitetno oceno stranke 4 C, dolžan ravnati s posebno skrbnostjo. Tudi v tej zadevi sodišče namreč stopnjo skrbnosti, s katero bi bil v konkretni zadevi dolžan ravnati tožnik izpeljuje iz vsebine bonitetne ocene 4 C, povzete iz magistrske naloge H. Platovšek, ki pa je za odločitev v tej zadevi popolnoma nerelevantna oziroma še več, ne pomeni, da ima bonitetna ocena 4 C enak pomen tudi v internih pravilih tožene stranke. V primeru A.A. je tožnik o eskalaciji vloge odločal na podlagi predložene ocene tveganja. Tožena stranka v postopku ni predložila vloge za odobritev ne ocene tveganja, vendar navedeno ni mogoče šteti v škodo tožniku. Tožnik je eskalirano vlogo v zadevi A.A. odobril dne 4. 11. 2010, to je v času, ko je skladno z dokazi, ki jih je v spis predložila toženka, veljala kompetenčna ureditev številka 13. Slednja je v točki 5.10 „eskalacija vlog“ določala: „eskalacija je posredovanje vloge, ki jo je določen organ zavrnil v ponovno presojo višjemu organu odločanja. Postopek eskalacije se lahko za eno vlogo izvede zgolj enkrat, pri čemer mora biti vlogi priložen protokol zadnje obravnave. Glede na takšno določbo kompetenčne ureditve v primeru eskalacije vloge se sploh ni zahtevala ocena tveganja, temveč da se spoštuje standardni postopek predložitve vloge lizing odboru vodstva J. Sodišče pa je standard dolžne skrbnosti presojalo po lastnem mnenju in ne po veljavnih pravilih tožene stranke, ki je specializirana na področju finančnih storitev. Prav tako pa tožena stranka v odpovedi tožniku sploh ni očitala nespoštovanje standardnega postopka. Šele iz vloge za financiranje v primeru A.A., ki pa je tožena stranka ni predložila v spis, bi bilo sploh mogoče razbrati „utemeljene razloge“, zaradi katerih je bila vloga za odobritev financiranja sploh predložena v ponovno odobritev, to je v eskalacijo. Tožnik tudi navaja, da je bila tožena stranka s predložitvijo revizije prekludirana, glede na to, da se je tožena stranka na obstoj revizije in njene ugotovitve sklicevala že v odpovedi. Same revizije pa vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni predložila. S tem, ko je sodišče revizijo kot dokaz vseeno upoštevalo, čeprav pogoj nekrivde iz četrtega odstavka 286. člena ZPP evidentno ni bil podan, je sodišče kršilo pravila postopka. Sodišče je v 18. točki sodbe zmotno ugotovilo, da je bil tožnik predsednik uprave, saj je bil tožnik le eden izmed teh treh poslovodij tožene stranke. Sodišče je tudi zapisalo, da je zavrnilo reintegracijski zahtevek tožnika, čeprav je tožnik reintegracijski zahtevek umaknil pred koncem glavne obravnave in namesto reintegracijskega zahtevka podal zahtevek za izplačilo denarne odškodnine po 118. členu ZDR. Sodišče je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi delno zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje glede pravočasnosti odpovedi nepopolno ugotovilo.

Tožnik je imel kot poslovodna oseba s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. S pogodbo o zaposlitvi se določijo pravice in obveznosti pogodbenih strank (29. in 72. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki so poleg tega določene tudi z zakoni in drugimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami. Dne 9. 2. 2011 je bil tožnik odpoklican s funkcije člana poslovodstva. Zmotno je pritožbeno stališče, da je 72. člen ZDR dopustno uporabljati zgolj v času, ko je delavec v skladu s sklepi delodajalca poslovodna oseba. Če bi držalo pritožnikovo naziranje, bi moral delodajalec najprej odpovedati pogodbo o zaposlitvi in ga šele nato odpoklicati s funkcije člana poslovodstva. Odpoklic s statusnopravne funkcije namreč ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije ali ugotovljene kršitve delovnih obveznosti veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (6. alineja 72. člena ZDR). Tožniku je bila 31. 3. 2011 pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga po 88. členu ZDR, v okviru določbe 72. člena ZDR pa sta se stranki v primeru takšne odpovedi posebej dogovorili o neupoštevanju določbe prvega odstavka 83. člena ZDR (četrti odstavek II. člena pogodbe). Druge pogodbe kot tiste, ki v času odpovedi velja, niti ni mogoče odpovedati. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da glede vsebine same odpovedi tožena stranka ni v celoti zadostila zahtevam ZDR. Ta v drugem odstavku 86. člena zahteva od delodajalca, da mora odpovedni razlog v odpovedi pisno obrazložiti. To pomeni, da morajo biti očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeljene. Očitek v zvezi z odobritvijo eskaliranih vlog za financiranje v zadevi A.A. v odpovedi ni časovno opredeljen, v zvezi s posli z H. d.d. pa je tožena stranka odpovedni razlog obrazložila s tem, da je navedla: „opustitev vnovčitve zavarovanj in sprejema ustreznih ukrepov v primerih neplačevanja obveznosti H. d.d., kateri v obdobju od 2. 12. 2005 do 10. 2. 2011 boniteta pada od 4 A do 5 D ter celo odobritev novih zavarovanj ter sklepanje novih poslov z notorično insolvenčnim dolžnikom“. Iz tako opredeljene kršitve ni razvidno, kdaj je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Očitek v odpovedi, ki se nanaša na preverjanje tožnikovega upoštevanja in izvajanja internih pravil v okviru interne revizije konec januarja 2011, je pavšalen in ga ni mogoče šteti za obrazložen odpovedni razlog. Kršitev ni opredeljena časovno niti niso konkretizirana ravnanja tožnika. Navedeni očitki torej niso časovno opredeljeni, zaradi česar v tem obsegu ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede subjektivnega ali objektivnega roka.

Na podlagi šestega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru krivdnega razloga podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V primeru, da ima delavčeva kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je delodajalec ugotovil utemeljen krivdni razlog za redno odpoved, in za storilca ves čas, ko je mogoč kazenski pregon. Ker v primeru, da je delodajalec pravna oseba, na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR v njegovem imenu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloča njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pooblaščena oseba, tudi subjektivni rok za redno odpoved iz krivdnega razloga prične teči od ugotovitve odpovednega razloga s strani le tega. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za redno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le te (sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 177/2011 z dne 7. 5. 2012).

Sodišče je ugotovilo, da se je tožena stranka že ob odpoklicu tožnika s funkcije člana poslovodstva dne 9. 2. 2011, najkasneje pa s podanim zagovorom dne 31. 3. 2011 seznanila z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je tožena stranka v odpovedi navedla, da je delodajalec pred odpoklicem ugotovil hujše kršitve obveznosti, ki med drugim izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi, internih aktov delodajalca in Zakona o delovnih razmerjih. Pritožba utemeljeno opozarja, da je ugotovitev sodišča o seznanitvi tožene stranke s kršitvijo delovnih obveznosti dne 9. 2. 2011 v nasprotju z vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče vsaj preuranjeno zaključilo, da je bila odpoved podana pravočasno oziroma v subjektivnem roku 60 dni od seznanitve z razlogi za odpoved.

V zvezi z očitkom, ki se nanaša na posle z C. s.p., je sodišče zmotno presodilo, da je bila očitana kršitev storjena 8. 9. 2010 (datum podpisa pobotne izjave) znotraj šestmesečnega objektivnega roka. Glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 31. 3. 2011, je bil šestmesečni objektivni rok presežen.

Ker je bilo zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje glede datuma seznanitve delodajalca (tožene stranke) z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravna relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi, kdaj je delodajalec ugotovil razloge za odpoved, nato pa o zadevi ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.