Jedro

Sodišče prve stopnje je imelo pogoje za delno zavrženje predloga za zavarovanje, vendar tega ni storilo. Ko je tožečo stranko ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov rok, na kar je tožeča stranka odgovorila, bi moralo presoditi, ali je bila druga dopolnitev pravočasna in pravilna, ne post festum šteti prvo dopolnitev za prepozno.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je že s tem, ko je v predlogu zatrjevala, da so nepremičnine edino premoženje prve toženke, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo relativno visokih terjatev, utemeljila potrebo po izdaji več začasnih odredb. Dodatna začasna odredba bi bila potrebna, če že izdana ne bi dosegla svojega namena, če bi bila neuspešna.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na 267. člena ZIZ, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo pred, med in tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na sodno prakso jo je mogoče vložiti do pridobitve pravic na premoženju dolžnika, to je s prvim dejanjem izvršbe, česar tožeča stranka še ni storila.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 11. 9. 2013 se delno ugodi, sklep se razveljavi v izpodbijani: - I - 1. točki izreka v delu, da se prvotoženi stranki prepoveduje vsako razpolaganje, zlasti ustanovitev drugega - novega računa, banki (organizaciji za plačilni promet) ustanovitev drugega - novega računa v korist in na ime prvotožene stranke, - I - 2. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Nadaljnja pritožba zoper izpodbijano I – 1. točko izreka sklepa z dne 11. 9. 2013 v delu, da se banki (organizaciji za plačilni promet) prepoveduje vsako izplačilo iz dobroimetja prvotožene stranke iz računov, dokler ne bo izplačana terjatev tožeče stranke, se zavrne in se v tem izpodbijanem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 11. 9. 2013 se pridrži za končno odločbo.

Pritožba zoper sklep z dne 28. 10. 2013 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 28. 10. 2013. Pritožbi zoper sklep z dne 28. 11. 2013 se ugodi, sklep se razveljavi v izpodbijani: - II. točki izreka glede delne ugoditve ugovoru prvotožene stranke zoper III. točko izreka sklepa o zavarovanju z začasno odredbo z dne 11. 9. 2013, - III. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 28. 11. 2013 se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 11. 9. 2013: Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 26. 1. 2012, dopolnjen 9. 8. 2012, 8. 8. 2013 in 29. 8. 2013 zoper prvotoženo stranko zaradi zavarovanja denarne terjatve tožeče stranke 290.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od […] v delu: 1) da se prvotoženi stranki prepoveduje vsako razpolaganje, zlasti ustanovitev drugega - novega računa, banki (organizaciji za plačilni promet) ustanovitev drugega - novega računa v korist in na ime prvotožene stranke in vsako izplačilo iz dobroimetja prvotožene stranke iz računov, dokler ne bo izplačana terjatev tožeče stranke; 2) zavrnilo je predlog, da se dolžnikovemu dolžniku P. S. I. L., L., U. K. prepove vsako izplačilo denarja iz naslova pogodbe o zastavi nepremičnine SV … notarja M. D. in iz naslova zemljiškega dolga SV … notarja M. S. ali iz kakšnega drugega naslova (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe z dne 26. 1. 2012, dopolnjen 9. 8. 2012 in 29. 8. 2013 zoper prvotoženo stranko zaradi zavarovanja denarne terjatve tožeče stranke 11.774,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2012 dalje do plačila v delu, da se banki/organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima prvotožena stranka odprt transakcijski/poravnalni račun, prepove dolžniku ali komu drugemu po njegovemu nalogu izplačati iz računa …, …, … in na poravnalnem transakcijskem računu denarni znesek, do višine denarne terjatve, za katero je izdana ta začasna odredba (II. točka izreka). Izdalo je začasno odredbo v korist tožeče stranke zaradi zavarovanja denarne terjatve 278.226,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 248.807,00 EUR od 1. 1. 2012 dalje od plačila, od 29.419,00 EUR od 26. 1. 2012 dalje do plačila, da se banki/organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima prvotožena stranka odprt transakcijski račun, prepove dolžniku ali komu drugemu po njegovemu nalogu izplačati iz računa pri … in … denarni znesek do višine denarne terjatve upnika, za katerega je izdana začasna odredba. Začasna odredba velja še osem dni od pravnomočnosti odločitve sodišča v tej zadevi (III. točka izreka). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe z dne 26. 1. 2012, dopolnjen 9. 8. 2012 in 29. 8. 2013 zoper prvotoženo stranko zaradi zavarovanja denarne terjatve tožeče stranke 278.226,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 248.807,00 EUR od 1. 1. 2012 dalje do plačila in od 29.419,00 EUR od 26. 1. 2012 dalje do plačila v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala zavarovanje s prepovedjo banki/organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima prvotožena stranka odprt transakcijski račun, dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz računa pri … in iz poravnalnega računa denarni znesek do višine denarne terjatve upnika, za katerega je izdana ta začasna odredba (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da je glede na napotilo Višjega sodišča v Celju pozvalo tožečo stranko s sklepom z dne 1. 7. 2013, da v roku 8 dni od vročitve sklepa popravi predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo v delu, da se prvotoženi stranki prepoveduje vsako razpolaganje, zlasti ustanovitev drugega - novega računa, banki (organizaciji za plačilni promet) pa ustanovitev drugega/novega računa v korist in na ime prvotožene stranke iz razloga nedoločno postavljenega zahtevka, ki bi bil sposoben za obravnavanje, saj ni navedla kakšno razpolaganje naj bi se prepovedalo prvotoženi stranki ter ni navedlo organizacije, ki naj bi se ji prepovedala ustanovitev novega računa. Sklep je tožeča stranka prejela 12. 7. 2013. Predlog je dopolnila prepozno, saj se je določen 8-dnevni rok za dopolnitev iztekel 22. 7. 2013, tožeča stranka je dopolnitev predložila 8. 8. 2013. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih odločajo sodišča v času od 15. 7. do 15. 8. (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah, med katere sodi tudi postopek v zadevah zavarovanja. V zvezi s predlogom tožeče stranke z zavarovanjem denarne terjatve v skupnem znesku 290.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da se dolžnikovemu dolžniku P. S. I. L., L., U. K. prepove vsako izplačilo denarja iz naslova pogodbe o zastavni nepremičnine SV … notarja M. D. in iz naslova zemljiškega dolga SV … notarja M. S. ali iz kakšnega drugega naslova, gre za neprimerno sredstvo zavarovanja. Iz naslova pogodbe o zastavi nepremičnine in naslova zemljiškega dolga izhaja zavarovanje denarne terjatve in za nobeno od strank ne nastane obveznost izplačila denarnega zneska.

Zoper I. (1, 2) točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče s sklepom z dne 20. 8. 2013 ponovno pozvalo tožečo stranko k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov 8-dnevni rok. S tem, ko ni nemudoma zavrglo njene vloge, prejete 8. 8. 2013, temveč je zadevo meritorno obravnavalo, ji je konkludentno odobrilo podaljšanje roka. Namen roka po 108. členu ZPP (8-dnevni rok po sklepu z dne 1. 7. 2013) in namen 83. člena Zakona o sodiščih o teku postopka v nujnih zadevah tudi med počitnicami očitno nista bila dosežena, saj je sodišče 20. 8. 2013 poslalo nov poziv za dopolnitev vloge in šele 11. 9. 2013 izdalo sklep, s katerim je odločilo o predlagani začasni odredbi. Poleg tega je tožeča stranka po sklepu z dne 1. 7. 2013 dopolnila vlogo prej, preden jo je sodišče zaradi prekoračitve roka (delno) zavrglo. Namen začasne odredbe s prepovedjo dolžnikovemu dolžniku, da ne sme dolžniku izplačati terjatve oziroma denarja, je v preprečitvi izročitve denarnih sredstev dolžniku (oziroma nakazila teh sredstev na dolžnikov račun) in s tem v zagotovitvi možnosti, da bo na dolžnikovo terjatev oziroma njemu pripadajoča denarna sredstva mogoče kasneje seči z izvršbo. Ni bistveno na kakšni pravnoposlovni podlagi bi dolžnikov dolžnik izročil dolžniku denar. Poudarek je na tem, da sredstva ostanejo pri dolžnikovemu dolžniku in so na razpolago za kasnejšo izvršbo (temu je namenjeno zavarovanje denarne terjatve). Prvostopno sodišče je prezrlo, da je tožeča stranka zahtevala v predlogu za izdajo začasne odredbe prepoved izplačila na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnine SV …, zemljiškega dolga SV … ali iz kakšnega drugega naslova, torej na kakršnikoli podlagi.

Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da sodišče ne more konkludentno podaljševati rokov, ki jih določa. Nelogično je, da bi z začasno odredbo tretjemu (dolžnikovemu dolžniku) preprečevalo izplačevati denarne zneske zneska iz naslova pogodb in še iz kakšnega drugega naslova. Tožena stranka bi s tem zgolj dobila sredstva.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje: (-) da jo je s sklepom z dne 1. 7. 2013 pozvalo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa popravi predlog za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo iz razloga nedoločno postavljenega zahtevka, (-) da je prejela sklep 12. 7. 2013, (-) da se je določen 8-dnevni rok za dopolnitev iztekel 22. 7. 2013, (-) da je tožeča stranka predložila dopolnitev 8. 8. 2013 (četrta točka obrazložitve). Vseeno v pritožbi utemeljeno navaja, da jo je sodišče prve stopnje z (drugim) sklepom z dne 20. 8. 2013 ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov 8-dnevni rok. Sodišče prve stopnje je kot kaže imelo pogoje za delno zavrženje predloga za zavarovanje, vendar tega ni storilo. Ko je tožečo stranko ponovno pozvalo k dopolnitvi predloga za zavarovanje in ji dodelilo nov rok, na kar je tožeča stranka odgovorila, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je bila druga dopolnitev pravočasna in pravilna, ne post festum šteti prvo dopolnitev za prepozno. Nepravilno je uporabilo peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da kršitve postopka, glede na njeno naravo, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ne more samo odpraviti. Delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v I – 1. glede prepovedi razpolaganja prvotoženi stranki, zlasti ustanovitve drugega - novega računa in prepovedi banki (organizaciji za plačilni promet) ustanovitev drugega - novega računa v korist in na ime prvotožene stranke in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

V izpodbijani I -1. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje je tudi odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe s prepovedjo izplačila banki (organizaciji za plačilni promet) iz dobroimetja prvotožene stranke iz računov, dokler ne bo izplačana terjatev tožeče stranke. O tem zahtevku je sodišče prve stopnje že meritorno odločilo z II. točko izreka (zavrnilo jo je za znesek 11.774,00 EUR pri …, …, … in poravnalnem računu), s III. točko izreka (izdalo jo je za 248.807,00 EUR in 29.419,00 EUR pri … in …) in IV. točko izreka (zavrnilo jo je za 248.807,00 EUR in 29.419,00 EUR z obrestmi pri … in poravnalnem transakcijskem računu). Zoper zavrnilno II. in IV. točko izreka tožeča stranka ni vložila pritožbe in je postala pravnomočna. Zoper ugodeno III. točko izreka sta toženi stranki vložili ugovor, o katerem je že odločilo sodišče prve stopnje in je zoper ugodilni del ugovora tožeča stranka že vložila pritožbo (obravnavana v nadaljevanju). To pomeni, da je o predlagani začasni odredbi s prepovedjo banki (organizaciji za plačilni promet) izplačila v zadnjem delu I – 1. točke izreka že bilo delno pravnomočno odločeno, delno se še vodi postopek. Podani sta procesni oviri res iudicata in litispendenca. Sodišče prve stopnje je zato v zadnjem delu I – 1. točke izreka pravilno zavrglo predlog glede prepovedi banki izplačati iz dobroimetja, čeprav iz drugih razlogov. Sodišče druge stopnje je v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člena ZPP v zvezi s 2. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Za nadaljnji zahtevek - prepoved dolžnikovemu dolžniku izplačati denarni znesek ni toliko bistveno na kateri pravno-poslovni podlagi naj se prepove / prepreči izplačilo (o čemer tožeča stranka utemeljeno navaja, da je v predlogu predlagala tudi prepoved izplačila iz kakršnegakoli drugega naslova), temveč, da se prepreči izročitev denarnih sredstev dolžniku oziroma nakazilo teh sredstev na dolžnikov račun in s tem v zagotovitvi možnosti, da bo na dolžnikovo terjatev oziroma njemu pripadajoča denarna sredstva mogoče kasneje seči z izvršbo. Pravni posli o zavarovanju niso bili namenjeni samim sebi, temveč zavarovanju denarne terjatve upnika, to je terjatve na vračilo izročenega denarnega zneska. Instituti zavarovanja so vedno akcesorni terjatvi, v tem primeru terjatvi dolžnikovega dolžnika na vračilo izročenega denarnega zneska. Drugo pa je ali bo tožeča stranka uspešna s takim predlogom. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno zaključilo, da se s prepovedjo izplačila ne da doseči namena zavarovanja. Zmotno je uporabilo materialnopravno določbo prvega odstavka 271. člena ZIZ in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje še v izpodbijani I – 2. točki izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno preveri ali je tožeča stranka pravočasno in pravilno dopolnila predlog za zavarovanje z drugo dopolnitvijo. Upošteva naj materialnopravne razloge sodišča druge stopnje glede prepovedi izplačila denarja dolžnikovemu dolžniku.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 11. 9. 2013 se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 28. 10. 2013: Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 18. 10. 2013: […] (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama krije stroške tega postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka ni utemeljila potrebe po izdaji več začasnih odredb, saj ni navedla in argumentirala, da že izdana začasna odredba (v III. točka izreka sklepa z dne 11. 9. 2013) ne bi zadoščala za poplačilo zavarovane terjatve. Prav tako okoliščine, na katere se je sklicevala v predlogu, ne predstavljajo poslabšanje stanja prvotožene stranke v obliki spremenjenih okoliščin, saj sta bila tako padec kapitala prvotožene stranke, kot obremenitev nepremičnin podana že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 26. 1. 2012, kar je moralo biti tožeči stranki znano, na kar se ni sklicevala.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je v prvem odstavku II. točke predloga z dne 18. 10. 2013 navedla, da predstavljajo nepremičnine daleč največji del premoženja prve toženke (o tem se je prepričalo sodišče z vpogledom v bilanco) in da so nepremičnine edino premoženje, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo relativno visokih terjatev. Tožeča stranka je s trditvami o tem, da so nepremičnine edino vredno premoženje toženke, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo, utemeljila potrebo po izdaji več začasnih odredb. ZIZ v 276. členu ne predpisuje na kakšen način, s kakšnimi trditvami ali dokaznimi sredstvi naj bi upnik utemeljeval potrebno po izdaji več začasnih odredb. V času vložitve prvega predloga za izdajo začasne odredbe (26. 1. 2012) je tožnik razpolagal s podatki iz računovodskih izkazov za leto 2010, saj letno poročilo za leto 2010 (prav: 2011) še ni bilo izdelano.

Tožena stranke je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da so neresnične pritožbene trditve tožeče stranke, da ni vedela za finančno stanje družbe že 26. 1. 2012. Točno je poznala celotno finančno stanje družbe, sama je izbrala za vodenje računovodstva I. C. in vse do dne, dokler ni odstopila z mesta direktorja v decembru 2012, je razpolagala z vso računovodsko dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s prejšnjim sklepom z dne 11. 9. 2013 deloma izdalo predlagano začasno odredbo za zneska 248.807,00 EUR in 29.419,00 EUR s pripadki s prepovedjo bankama … in … izplačati denarna zneska. Dober mesec za tem je tožeča stranka 18. 10. 2013 (po novi pooblaščeni odvetniški družbi) predlagala začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin ter zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka predlagala dodatno začasno odredbo in jo utemeljeno obravnavalo v skladu z 276. členom ZIZ. Ta določa, da lahko sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera izda tudi več začasni odredb, če je to potrebno. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je že s tem, ko je v predlogu zatrjevala, da so nepremičnine edino premoženje prve toženke, iz katerega je mogoče pričakovati poplačilo relativno visokih terjatev, utemeljila potrebo po izdaji več začasnih odredb. Dodatna začasna odredba bi bila potrebna, če že izdana ne bi dosegla svojega namena, če bi bila neuspešna. Tega tožeča stranka v predlogu ni konkretno zatrjevala.

Nadaljnje pritožbene navedbe o dolžnosti sestavljanja letnega poročila, da je poslovno leto prvotožene stranke enako koledarskemu letu in je bilo za leto 2011 oddano na A. v zakonskem roku, to je do konca marca 2012, da je v času vložitve prvega predloga za izdajo začasne odredbe (26. 1. 2011) tožeča stranka razpolagala s podatki iz računovodskih izkazov za leto 2010, saj letno poročilo za leto 2011 še ni moglo biti izdelano, predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Ker tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila zakaj jih ni podala že v predlogu pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 86. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 10. 2013 .

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 28. 10. 2013, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 28. 11. 2013: Sodišče prve stopnje je z v uvodu tretjenavedenim sklepom zavrglo ugovor drugotožene stranke zoper III. točko sklepa o zavarovanju začasne odredbe z dne 11. 9. 2013 (I. točka izreka). Delno je ugodilo ugovoru prve tožene stranke zoper III. točko sklepa o zavarovanju začasne odredbe z dne 11. 9. 2013 in sklep o začasni odredbi z dne 11. 9. 2013 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dovoljeno zavarovanje denarne terjatve 248.807,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pri banki/organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima prvotožena stranka odprt transakcijski račun, dolžniku ali komu drugemu po njegovemu nalogu izplačati z računa pri … in … denarni znesek do višine terjatve upnika, za katerega je bila izdana začasna odredba ter v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. V preostalem delu je zavrnilo ugovor (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti prvotoženi stranki 439,28 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni po prejemu tega sklepa (III. točka izreka). Ugotovilo je, da iz predloženega notarskega zapisa izhaja verjetnost, da ima tožeča stranka za terjatev 248.807,68 EUR z zapadlostjo 1. 1. 2012 izvršilni naslov in nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Ne obstoji verjetnost obstoja terjatve 248.807,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje po tožbi.

Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo ugovoru prvotožene stranke, razveljavilo sklep o začasni odredbi in zavrnilo predlog, in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da terjatev tožeče stranke 248.807,68 EUR s pripadki ni izkazana le verjetno, temveč (glede na notarski zapis SV …) z gotovostjo. Prvostopno sodišče je spregledalo 267. člen ZIZ, čeprav je na to določbo opozorila že v odgovoru na ugovor. Takšna so tudi stališča sodne prakse, ki upniku priznava pravni interes za zavarovanje terjatve z začasno odredbo ne le po pridobitvi izvršilnega naslova, temveč še po vložitvi predloga za izvršbo (sklep VSL II Cpg 1140/99). Do spremenjene dejanske in pravne situacije je prišlo med postopkom - po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščeni odvetniški družbi, odgovora ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče izda na podlagi prvega odstavka 270. člena ZIZ začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi pogoj). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da glede na notarski zapis SV … terjatev 248.807,68 EUR ni izkazana le verjetno, temveč celo z gotovostjo. Zanjo ima odločbo, ki je izenačena s sodno poravnavo in kot kaže je podana procesna ovira res transacta za vsebinsko odločanje o terjatvi 248.807,68 EUR s pripadki. A to ne pomeni, da tožeča stranke zanjo ne bi mogla zahtevati zavarovanja z izdajo začasne odredbe. V pritožbi utemeljeno opozarja na 267. člena ZIZ, po katerem je mogoče izdati začasno odredbo pred, med in tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na sodno prakso (sklep VSL II Cpg 1140/1999) jo je mogoče vložiti do pridobitve pravic na premoženju dolžnika, to je s prvim dejanjem izvršbe, česar tožeča stranka še ni storila. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da ni podana verjetnost obstoja terjatve, da tožeča stranka ni izpolnila prvega pogoja za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Z drugim pogojem po drugem oziroma tretjem in četrtem odstavku 270. člena ZIZ se ni ukvarjalo. Zmotno je uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v II. točki izreka glede delne ugoditve ugovora in v III. glede stroškov, ter mu v tem obsegu zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o preostalem ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).