Jedro

Stranka lahko svoje pomisleke glede vodenja in izvedbe dokaznega postopka oziroma načina ugotavljanja dejanskega stanja uveljavlja v pritožbi zoper sodbo, ki jo sodišče prve stopnje izda po zaključku glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 5. 2017 se zavrne in se ta sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2017 v izpodbijanem delu (II. točka izreka) se zavrže. III. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 11. 2017 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim sklepom z dne 19. 5. 2017 zavrglo toženčevo pritožbo in ugovor zoper vodenje naroka za glavno obravnavo in zapisnik z dne 9. 5. 2017. V drugem sklepu z dne 5. 6. 2017 je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vstop družbe B., d. o. o., Ljubljana v pravdo namesto tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi), dopustilo pa je stransko intervencijo navedene družbe na strani tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi). S tretjim sklepom z dne 17. 11. 2017 je kot nedovoljeno zavrglo toženčevo pritožbo zoper sklep Su 29/2017 z dne 14. 9. 2017. 2. Toženec se je zoper vse tri navedene sklepe pritožil, brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. V prvi pritožbi poudarja, da je za pravopisne napake odgovorno izključno sodišče. Toženec je zapisnik argumentirano prerekal. Navaja, da sodišče na naroku 9. 5. 2017 ni razrešilo niti enega bistvenega pravnega vprašanja, kljub toženčevi zahtevi. Za toženca ni nobenega dvoma, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načeli korektnega in nepristranskega procesnega vodstva. V drugi pritožbi navaja, da je sodnica z vsebino sklepa ponovno potrdila, da je podkupljena, zato tudi zavlačuje z odločanjem in sodi krivično. Čeprav v sklepu ugotavlja, da družba B., d. o. o., nima pravne koristi za vstop na mesto tožeče stranke, je dovolilo njeno stransko intervencijo in jo k temu celo samo povabilo. V zadnji pritožbi navaja, da je tudi predsednik sodišča ravnal koruptivno, ker ni ustregel toženčevi zahtevi za zamenjavo sodnice. Toženec se zato sklicuje na svojo pravico do ugovora „iz vesti“.

3. Prva in tretja pritožba nista utemeljeni, druga pritožba pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 19. 5. 2017:

4. Toženec se je v svoji vlogi z dne 10. 5. 2017 pritožil zoper vodenje naroka za glavno obravnavo in hkrati ugovarjal zapisniku z dne 9. 5. 2017. 5. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je odločitve, ki se nanašajo na vodstvo obravnave, mogoče izpodbijati le skupaj s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari. Po četrtem odstavku 289. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namreč zoper take sklepe ni posebne pritožbe. Sodišče prve stopnje je zato njegovo pritožbo pravilno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP), saj toženec do njene vsebinske obravnave ni (bil) upravičen. Toženec bo torej moral svoje pomisleke glede izbire izvedenca, vodenja in izvedbe dokaznega postopka oziroma načina ugotavljanja dejanskega stanja prihraniti za svojo pritožbo zoper sodbo, ki jo bo sodišče prve stopnje izdalo po zaključku glavne obravnave, če se z izidom pravde ne bo strinjal. Šele takrat bo lahko nasprotoval tudi pravnim stališčem sodišča prve stopnje. Njihova vnaprejšnja presoja, ki so jo od pritožbe očitno obeta toženec, bi bila vsaj nesmotrna, če že ne nemogoča, saj ni jasno, na katera materialnopravna določila bo sodišče oprlo svojo sodbo.

6. Toženec neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi glede svojega ugovora zoper zapisnik o glavni obravnavi. Res ima stranka zaradi zagotovitve poštenega kontradiktornega postopka že med obravnavo pravico ugovarjati zoper vsebino zapisnika (drugi odstavek 124. člena ZPP). To pravico pa mora uveljaviti pravočasno, kar pomeni do konca naroka (četrti odstavek 124. člena ZPP), ko sodišče zaključi pisanje zapisnika. Naknadno njegove vsebine ni več mogoče spreminjati, kot pravilno poudarja izpodbijani sklep. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ocenilo, da je bil toženčev ugovor prepozen, zato toženčevih pripomb glede vsebine zapisnika ni mogoče upoštevati.

7. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP) in ta sklep potrdilo.

O pritožbi zoper sklep z dne 5. 6. 2017:

8. Vsaka stranka lahko oporeka intervenientu pravico do udeležbe v postopku in predlaga, naj se intervencija zavrne (prvi odstavek 200. člena ZPP), vendar zoper odločbo, s katero sodišče dopusti intervencijo, ni posebne pritožbe (tretji odstavek 200. člena ZPP). Kadar zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odstavek 363. člena ZPP). O tem je toženca pravilno poučilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato to toženčevo pritožbo brez nadaljnjega zavrglo (1. točka 365. člena ZPP), saj pritožba ni dovoljena. Do podrobnejšega odgovora na svoje pritožbene navedbe torej toženec ni upravičen. Uveljavljati jih bo moral v pritožbi zoper končno sodbo.

O pritožbi zoper sklep z dne 17. 11. 2017:

9. Zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe (peti odstavek 73. člena ZPP). Toženec se je kljub temu pritožil, čeprav predsednik sodišča njegovi zahtevi za izločitev sodnice, ki vodi to pravdo, ni ugodil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP). Toženec bo torej svoje dvome o nepristranskosti sodnice in nestrinjanje z odločitvijo predsednika sodišča lahko uveljavljal šele v pritožbi zoper končno odločbo, dotlej pa do vsebinske obravnave svoje pritožbe ni upravičen.

10. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP) in ta sklep potrdilo.