Jedro

Natančno branje tenorja obtožbe prepriča v utemeljenost pritožbenih navedb, da opis vsebuje vse potrebne bistvene znake obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa namreč določno izhaja, da sta si obdolženca skupaj, torej z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi protipravno prilastila denar, ki jima je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo v družbi .... in pri opravljanju gospodarske dejavnosti med izvrševanjem pogodbe med obema gospodarskima družba, to je med gospodarsko družbo ... in gospodarsko družbo .... Oba obdolženca sta bila namreč direktorja (in družbenika) družbe ...., kar izhaja tudi iz opisa in v nadaljevanju še, da sta imela oba tudi vsa pravno veljavna pooblastila razpolagati s premoženjem te družbe. Ob takšnih upravičenjih pa v primeru 72 -ih plačanih računov v obdobju od julija 2011 pa do junija 2012 na podlagi navedenih prejetih računov zneska v skupni višini 70.496,54 EUR nista odvedla pogodbeni stranki, temveč naj bi si ta denar prilastila. Tak opis pa je tako, kot utemeljeno navaja tudi pritožba povsem zadostno konkretiziran glede bistvenih znakov obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Zato se ni mogoče strinjati z zaključki v izpodbijanem sklepu, da opis ne vsebuje podatkov o višini prilaščenih zneskov in časovnem obdobju prilastitve. Prav tako pa ni mogoče soglašati z zaključki v izpodbijanem sklepu v delu, da tudi odsotnost dejstev in okoliščin v tenorju obtožbe ne omogoča sklepanja o prilastitvenemu namenu obdolžencev, kot fizičnih oseb, kar naj bi po prepričanju prvega sodišča pomenilo pomanjkljivo konkretizacijo do te mere, da takšen opis ne predstavlja kaznivega dejanja , ki se obdolžencema očita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva izvenobravnavnemu senatu v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ugovornem postopku zoper obtožnico odločilo, da se obtožba zoper oba obdolženca zaradi v izreku izpodbijanega sklepa očitanega kaznivega dejanja po četrtem in prvem odstavku člena 209 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1 ne dopusti ter se kazenski postopek zoper oba obdolženca ustavi, v nadaljevanju pa je po prvem odstavku člena 96 ZKP še odločilo, da stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke člena 92 ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, bremeni proračun.

2. S tako odločitvijo v izpodbijanem sklepu se ne strinja okrožni državni tožilec in vlaga pritožbo iz razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki člena 370 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko člena 372 ZKP in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se obravnavana obtožba zoper oba obdolženca dopusti.

3. Na pritožbo sta odgovorila oba obdolženca po svojih zagovornikih. Oba nasprotujeta pritožbenim navedbam okrožnega državnega tožilca in predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s poudarkom, da je v obravnavani zadevi šlo za odprto civilnopravno razmerje, ki so ga stranke že sporazumno rešile, v dokaz česar prilagata oba pogodbo z dne 22. 8. 2019 med pravno osebo ...., pravno osebo ... in pravno osebo ..., prav tako pa potrdila o plačilih z dne 26. 8. 2019, 2. 9. 2019 in 11. 9. 2019. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V ugovornem postopku zoper obtožnico se lahko uveljavljajo formalne pomanjkljivosti obtožnice (prvi odstavek člena 269 ZKP), napake, storjene v predkazenskem postopku ali med preiskavo, pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje ter vsi razlogi, iz katerih se obtožba ne dopusti ali pa se obtožnica zavrže (člena 277 in 278 ZKP), zaradi česar je senat dolžan tudi po uradni dolžnosti opraviti preizkus celotne obtožnice in ne samo v tistem delu, ki se izpodbija oziroma iz tistih razlogov, ki se uveljavljajo ob ugovoru. To pomeni, da se v tej fazi ne odloča o vsebinski utemeljenosti obtožbe, temveč o utemeljenosti obtožnice kot oblike obtožbe. Za obtožnico se torej zahteva zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv storitve očitanega mu kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, vselej pa se torej na podlagi ugovornih navedb in po uradni dolžnosti med drugim preizkuša, ali je dejanje, ki se obdolžencu očita, kaznivo dejanje in če iz opisa le-tega izhajajo vsi zakonski znaki (1. točka prvega odstavka člena 277 ZKP).

6. Prvo sodišče je po pregledu obtožnega akta in presoji ugovornih navedb v ugovorih obeh zagovornikov ter upoštevanju določbe 2. točke drugega odstavka člena 269 ZKP odločilo, da v konkretnem primeru zakonski znak protipravne prilastitve denarja s strani obeh obdolžencev v obtožnem aktu ni ustrezno konkretiziran. Iz razlogov v izpodbijanem sklepu v tem delu izhaja, da je sicer v obtožnici navedeno, da se obdolžencema kot sostorilcema očita, da sta si kot direktorja in s tem kot odgovorni osebi v družbi ... prilastila znesek 70.496,54 EUR, ki jima je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo pri poslovanju te družbe in to v času od julija 2011 pa do junija 2012 med izvajanjem pogodbe z dne 30. 11. 2009 med družbo .... in družbo ... da v skladu s to pogodbo na račun oškodovane družbe nista plačala v obtožbi navedenih 72 računov v skupnem znesku 70.496,54 EUR. Ker pa iz tenorja obtožnice ne izhajajo dejstva in okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da sta si denar prilastila obdolženca kot fizični osebi, kar pa sicer izhaja iz abstraktnega dela opisa in tudi v zaključku konkretnega dela opisa očitanega kaznivega dejanja, opis pa ne vsebuje nobenega podatka o načinu in v kakšnih zneskih sta si oba obdolženca ta denar prilastila, je po prepričanju prvega sodišča tak opis v obtožnem aktu zaradi pomanjkljive konkretizacije izvršitvenega ravnanja ter ob odsotnosti opisa udeležbe oblike sostorilstva za oba obdolženca pomanjkljiv do te mere, da dejanje, kot izhaja iz opisa v obtožnem aktu, ne predstavlja obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Zato je v skladu s 1. točko prvega odstavka člena 277 ZKP odločilo, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, do drugih ugovornih navedb pa se prvo sodišče zaradi tako sprejete odločitve ni opredeljevalo.

7. Takim razlogom nasprotuje okrožni državni tožilec s pritožbenimi navedbami o kršitvi kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka člena 370 ZKP) in izpostavlja, da izvršitveno ravnanje tega kaznivega dejanja pomeni prilastitev zaupanih stvari, pri čemer je razpolaganje s stvarmi neposredno povezano z delom oziroma pooblastili posameznika. V obravnavanem primeru pa se obema obdolžencema očita, da sta si kot direktorja in s tem kot odgovorni osebi gospodarske družbe Odpotuj d.o.o. prilastila denar, ki bi ga morala nakazati na podlagi pogodbe o medsebojnem sodelovanju oškodovani družbi ...pa tega nista storila, kljub temu, da sta prejela denar od prodanih aranžmajev, torej sta vedela, da je razpolaganje s tako prejetim denarjem s strani strank protipravno in da do tega denarja nista bila opravičena. Zato so po prepričanju pritožbe v tenorju obtožnega akta dovolj jasno opisani način, zneski in obdobje, v katerem je bilo kaznivo dejanje izvršeno. Take pritožbene navedbe so utemeljene.

8. Nosilni očitek pritožbe se torej nanaša na razloge prvega sodišča, da opis v tenorju obtožnega akta ni zadostno konkretiziran glede načina izvršitve, v kolikih zneskih in kdaj naj bi si obdolženca prilastila ta denar. Prav ima pritožba, ko izpostavlja, da se izvršitveno dejanje obdolžencema očitanega kaznivega dejanja poneverbe kaže v prilastitvi obdolžencema zaupanih stvari. Bistveni znak kaznivega dejanja poneverbe po četrtem in prvem odstavku člena 209 KZ-1 je namreč v tem, da si storilec prilasti denar, drugo premično stvar ali pa drug del premoženja, ki mu je zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, v zvezi z zaposlitvijo, pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovodne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali pa mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Z izvršitvijo tega kaznivega dejanja storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč izvrši to na način, da izkoristi zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano to premoženje med drugim tudi z zaposlitvijo oz. z opravljanjem določene dejavnosti, kar pomeni, da je storilec imel pooblastilo za razpolaganje s takšnimi stvarmi, zato je zaupanost premoženja bistven znak tega kaznivega dejanja poneverbe, saj storilec na pravno veljaven način razpolaga s tujim premoženjem na način, da to premoženje obremeni, spreminja ali pa z njim razpolaga na način, ki je protipraven1. 9. Natančno branje tenorja obtožbe prepriča v utemeljenost pritožbenih navedb, da opis vsebuje vse potrebne bistvene znake obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa namreč določno izhaja, da sta si obdolženca skupaj, torej z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi protipravno prilastila denar, ki jima je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo v družbi .... in pri opravljanju gospodarske dejavnosti med izvrševanjem pogodbe med obema gospodarskima družba, to je med gospodarsko družbo ... in gospodarsko družbo .... Oba obdolženca sta bila namreč direktorja (in družbenika) družbe ...., kar izhaja tudi iz opisa in v nadaljevanju še, da sta imela oba tudi vsa pravno veljavna pooblastila razpolagati s premoženjem te družbe. Ob takšnih upravičenjih pa v primeru 72 -ih plačanih računov v obdobju od julija 2011 pa do junija 2012 na podlagi navedenih prejetih računov zneska v skupni višini 70.496,54 EUR nista odvedla pogodbeni stranki, temveč naj bi si ta denar prilastila. Tak opis pa je tako, kot utemeljeno navaja tudi pritožba povsem zadostno konkretiziran glede bistvenih znakov obdolžencema očitanega kaznivega dejanja. Zato se ni mogoče strinjati z zaključki v izpodbijanem sklepu, da opis ne vsebuje podatkov o višini prilaščenih zneskov in časovnem obdobju prilastitve. Prav tako pa ni mogoče soglašati z zaključki v izpodbijanem sklepu v delu, da tudi odsotnost dejstev in okoliščin v tenorju obtožbe ne omogoča sklepanja o prilastitvenemu namenu obdolžencev, kot fizičnih oseb, kar naj bi po prepričanju prvega sodišča pomenilo pomanjkljivo konkretizacijo do te mere, da takšen opis ne predstavlja kaznivega dejanja , ki se obdolžencema očita. Prilastitveni namen, kot zakonski znak obema obdolžencema očitanega kaznivega dejanja iz abstraktnega dela tenorja obtožbe določno izhaja, zanj pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj, če dejstva in okoliščine, ki ga utemeljujejo, izhajajo iz obrazložitve obtožbe, kot je tudi v obravnavanem primeru2. Zato se je strinjati s pritožbenimi navedbami, da so zaključki prvega sodišča o tem, da bi moral biti prilastitveni namen še določneje opisan v samem tenorju obtožbe, neprepričljivi. Ugotavljanje obstoja prilastitvenega namena, kot bistvenega zakonskega znaka obdolžencema očitanega kaznivega dejanja je namreč v takih primerih prepuščeno sodečemu senatu, ki bo moral ta zakonski znak na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotoviti z gotovostjo in zanj navesti tudi jasne in prepričljive razloge.

10. Po povedanem je pritožbeni očitek o kršitvi zakona (1. točka člena 372 ZKP) utemeljen, zato je bilo potrebno pritožbi okrožnega državnega tožilca ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (tretji odstavek člena 402 ZKP) ter vrniti zadevo izvenobravnavnemu senatu sodišča prve stopnje v novo odločitev, ki se bo moral v nadaljnem ugovornem postopku opredeliti tudi do preostalih ugovornih navedb zagovornikov obeh obdolžencev, do česar se doslej še ni opredelil. 1 Primerjaj sodbe VS RS opr. št. I Ips 50523/2010 z dne 20. 11. 2014, Ips 96/2008 in sodbo VSC opr. št. II Kp 26897/2010 2 Primerjaj sodbo VS RS opr. št. I Ips 96/2008 z dne 11. 12. 2008.