Jedro

Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta sklep tožene stranke ..., št. ... z dne 30. 3. 2018 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 16. 5. 2018, nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati predsodne stroške v višini 142,79 EUR, v roku 8 dni (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.087,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8-dnevnega roka od vročitve sodbe dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se v celoti pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedene dokaze in naredilo napačen zaključek, da je bilo delovno razmerje med toženko in tožnikom vzpostavljeno že pred izdajo izpodbijanega sklepa z dne 30. 3. 2018. V resnici je šlo za postopek vrnitve tožnika na delo po pravnomočni sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 382/2016, v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 513/2017, delovno razmerje pa pred izdajo izpodbijanega sklepa z dne 30. 3. 2018 še ni bilo vzpostavljeno. Tožnik se namreč ni odzval na poziv toženke za vrnitev nazaj na delo. Toženka je s sklepom z dne 11. 1. 2018 zgolj ugotovila obstoj delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe, ni pa bilo s tem sklepom odločeno o vrnitvi tožnika na delo. V omenjenem sklepu je navedeno, da z dnem 18. 11. 2016 tožnik ostane v delovnem razmerju v Policijski postaji A. (PPA.), kar še ne pomeni, da je bilo s tem delovno razmerje vzpostavljeno tudi vnaprej. Če je toženka tožniku od izdaje tega sklepa naprej izplačevala plačo, to še ne pomeni, da je bilo delovno razmerje vzpostavljeno za naprej. Toženka je tožnika pozvala na delovno mesto "policist" šele potem, ko je tožnik izpolnil pogoje za zasedbo tega delovnega mesta (dne 27. 2. 2018 je uspešno opravil zdravniški pregled, dne 9. 3. 2018 pa je bila izdana odločba o dovoljenju tožnika za dostop do tajnih podatkov), realizacijo sodne odločbe pa mu je ponudila z osnutkom pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2018, s katerim ga je pozvala nazaj na isto delovno mesto (isti naziv, ista položajna oznaka), vendar je tožnik podpis pogodbe odklonil. Zaradi spremenjenih okoliščin pa tožnika ni bilo več mogoče vrniti nazaj na delovno mesto v PPA., zato je toženka tožnika, ob upoštevanju njegovih želja zaradi starševstva, pozvala na delo na Policijsko postajo B. (PP B.). Izpodbijani sklep z dne 30. 3. 2018 tako po formulaciji kot po vsebini in učinku ne predstavlja premestitve in je v tem delu zaključek sodišča prve stopnje napačen. Toženka navaja, da reintegracija v obravnavanem primeru in institut premestitve po ZJU ustvarjata iste učinke, saj delavec začne pri istem delodajalcu opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer lahko v primeru premestitve to stori brez soglasja delavca, v primeru reintegracije pa mora delodajalec izkazati, da so se okoliščine v vmesnem času tako spremenile, da vrnitev na prejšnje delovno mesto ni bila več mogoča. Sodišče prve stopnje bi moralo, v kolikor se je oprlo na določbe o premestitvi po 3. alineji prvega odstavka 149. člena ZJU, presojati tudi obstoj spremenjenih okoliščin, ki jih je zatrjevala toženka (32. točka izpodbijane sodbe) in zaradi katerih ni mogoče zagotoviti reintegracije na PPA.. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa nezakonita iz razloga, ker razporeditev tožnika z izpodbijanim sklepom učinkuje kot premestitev, ne predstavlja pravno odločilnega dejstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklep z dne 30. 3. 2018 pomeni premestitev in ne reintegracijo. To ugotovitev je oprlo na dejstvo, da je toženka tožniku še naprej izplačevala plačo. Iz sodne prakse (VSRS VIII Ips 184/2009, VSL II Ip 1935/2016) izhaja, da sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu vzpostavlja delovno razmerja za nazaj, za naprej pa le za čas paricijskega roka, to je za čas njene izvršljivosti. Za naprej se delovno razmerje vzpostavi le z dejansko vrnitvijo delavca na delo. Da ima delavec pravico do plače oziroma nadomestila plače mora torej biti delovno razmerje vzpostavljeno, torej mora delavec opravljati delo oziroma biti z dela opravičeno odsoten. Neupravičeno izplačevanje plače tožniku s strani toženke, ob tem da ga toženka še ni pozvala na delo, v skladu z navedeno sodno prakso ne vzpostavlja delovnega razmerja. Zaključek, da je bil tožnik ob izplačevanju plače opravičeno odsoten z dela je napačen, saj je opravičena odsotnost določena bodisi z zakonom bodisi takšne primere določi sodna praksa. Tožnik tudi ni vložil izvršbe na izvršitev pravnomočne sodbe s strani toženke in je samo čakal, da bo izvedena reintegracija. Dejstvo, da je toženka tožniku očitno neupravičeno izplačevala plačo, ne more biti pravno odločilno dejstvo, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma razlogi glede vzpostavitve delovnega razmerja niso prepričljivi, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka ni bila dolžna upoštevati 22.k člena Kolektivne pogodbe za policiste, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje pri tem ni ugotavljalo odločilnega dejstva, ki bi utemeljilo reintegracijo, in sicer, ali je bila vrnitev tožnika na isto delovno mesto v drugi organizacijski enoti zaradi spremenjenih okoliščin utemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Toženka je zanemarila dejstvo, da je bil tožnik sindikalni zaupnik, zato ga v času trajanja njegove funkcije in še dve leti po prenehanju ni mogoče premestiti na drugo delovno mesto, v drugo organizacijsko enoto ali v drug organ brez soglasja sindikata (22.k člen Kolektivne pogodbe za policiste). Toženka za takšno soglasje niti ni zaprosila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o obstoju bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da izplačevanje plače tožniku v kritičnem času ne predstavlja odločilnega dejstva in zato prvostopenjska sodba nima odločilnih dejstev. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Prav izplačevanje plače tožniku v obravnavanem primeru predstavlja odločilno dejstvo, kar pritožbeno sodišče podrobneje utemeljuje v nadaljevanju.

7. Pri presoji primera je pritožbeno sodišče izhajalo iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: - s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 382/2016, z dne 28. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 513/2017, z dne 23. 11. 2017, je bilo toženki naloženo, da zaradi ugotovitve nezakonitosti in razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto "policist"; - v času nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik sindikalni zaupnik na PPA. in je to funkcijo opravljal do 8. 11.2016; - toženka je tožniku po pravnomočni sodbi pričela izplačevati plačo; - toženka je tožnika z dopisom z dne 9. 1. 2018 seznanila, da mora ponovno opraviti zdravniški pregled in se udeležiti obveznega usposabljanja za obravnavo in varovanje tajnih podatkov, tožnik pa je zahtevani obveznosti opravil 27. 2. 2018 oziroma 9. 3. 2018; - toženka je s sklepom št. ... z dne 11. 1. 2018 sklenila, da tožnik od 18. 11. 2016 ostane v delovnem razmerju v ..., Policijski upravi C., Policijski postaji A., na delovnem mestu policista SR; - toženka je v nadaljevanju tožniku v podpis poslala osnutek pogodbe o zaposlitvi, podpisano s strani toženke dne 7. 3. 2018, pri čemer iz določil navedene pogodbe izhaja, da se pogodba o zaposlitvi sklepa zaradi razporeditve tožnika kot javnega uslužbenca na ustrezno delovno mesto, in sicer na PU C., PP B., tožnik pa navedenega osnutka pogodbe o zaposlitvi ni podpisal in je toženki vrnil nepodpisani izvod osnutka; - toženka je dne 30. 3. 2018 izdala izpodbijani sklep št. ... s katerim je odločila, da se tožnik z dnem 13. 4. 2018 vrne na delo na delovno mesto policist SR, v Policijski upravi C., Policijski postaji B.; - tožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženki, vendar je bila njegova pritožba zavrnjena s strani Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. ... z dne 16. 5. 2018 z obrazložitvijo, da je toženka sledila pravnomočni sodbi in tožnika pozvala nazaj na delovno mesto "policist", a v drugo organizacijsko enoto, pri čemer je odločitev toženke utemeljena zaradi potreb delovnega procesa in tako vsebina izpodbijanega sklepa po stališču toženke ni premestitev, pač pa poziv nazaj na delovno mesto zaradi realizacije pravnomočne sodne odločbe.

8. Pritožbene navedbe, da med tožnikom in toženko delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno pred 30. 3. 2018, ker tožnik dela ni opravljal, so napačne. Toženka je s sklepom z dne 11. 1. 2018 sklenila, da tožnik ostane v delovnem razmerju na delovnem mestu, kot pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Da ima delavec pravico do plače oziroma nadomestila plače, mora biti delovno razmerje vzpostavljeno, delavec pa mora opravljati delo oziroma mora biti z dela opravičeno odsoten (primerjaj VSL II Ip 1935/2016). Tožnik je bil z dela v obdobju pred 30. 3. 2018 odsoten zaradi razlogov na strani toženke. Dela ni opravljal, ker je moral za opravljanje dela na delovnem mestu opraviti še zdravniški pregled in se udeležiti obveznega usposabljanja za obravnavo in varovanje tajnih podatkov. Pritožba neizpolnjevanje teh dveh dodatnih pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu po veljavni pogodbi o zaposlitvi neutemeljeno predstavlja kot subjektivni oviri za osebno vrnitev tožnika na delovno mesto in ne upošteva, da bi tožnik omenjeni obveznosti že opravil v normalnem toku delovnega razmerja, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja toženke. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da na PPA. niso imeli prostega delovnega mesta, saj je to prav tako posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženke. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delovno razmerje vzpostavljeno že pred 30. 3. 2018, kljub temu da se tožnik ni dejansko vrnil na delo, je tako pravilna.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo izplačevanje plače za odločilno dejstvo. Bistveni element delovnega razmerja je pravica delavca do plačila za delo in obveznost delavca, da delo opravlja. Delo mora delavcu zagotoviti delodajalec (43. in 44. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Če delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, mu za to pripada nadomestilo plače (prvi odstavek 137. člena ZDR-1). V obravnavanem primeru tožnik dela ni opravljal, ker je bilo potrebno zadostiti zakonskim pogojem (zdravniški pregled, usposabljanje za obravnavo in varovanje tajnih podatkov) in zato, ker toženka na PPA. zanj ni imela prostega delovnega mesta, toženka pa mu je v tem času izplačevala plačo. Prav izplačevanje plače oziroma nadomestila plače je bistveni element za presojo obstoja delovnega razmerja v obravnavanem primeru, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točke 25 - 28 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

10. Pritožba nadalje tudi izpodbija pravno kvalifikacijo sklepa toženke z dne 30. 3. 2018, in sicer, da ne gre za sklep o premestitvi brez soglasja javnega uslužbenca, kot je predviden po 147. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/2007 in nadalj.). ZJU določa, da se javni uslužbenec lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa (3. alineja prvega odstavka 149. člena ZJU). Tožnik je bil do 30. 3. 2018 opravičeno odsoten z dela iz razlogov na strani delodajalca, ker mu je bila pogodba o zaposlitvi z dne 3. 7. 2008 nezakonito odpovedana. Po tej pogodbi o zaposlitvi je kot kraj opravljanja dela (bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi) določen C.. Ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2018, kjer se je spremenil kraj opravljanja dela, je tožnik zavrnil, kar je kot pogodbena stranka lahko upravičeno storil, nakar ga je toženka pozvala nazaj na delo z izpodbijanim sklepom z dne 30. 3. 2018. Toženka je tožnika pozvala na delo na PP B. iz razlogov kadrovske podhranjenosti na tej policijski postaji. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da gre pri sklepu z dne 30. 3. 2018 o vrnitvi na delo vsebinsko za sklep o premestitvi javnega uslužbenca (147., 149. člen ZJU). Ob tem je odločilno, da je bil tožnik pozvan na delo v drug kraj (B.) in na drugo organizacijsko enoto (PP B.), kar je toženka v izpodbijanem sklepu utemeljila s kadrovsko podhranjenostjo na PP B., saj naj bi bilo kadrovsko stanje na PPA. boljše. Pri presoji izpodbijanega sklepa z dne 30. 3. 2018 gre torej za premestitev (32. točka izpodbijane sodbe) in ne za postopek vrnitve delavca na delo kot zatrjuje pritožba.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji uporabe Kolektivne pogodbe za policiste (Kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.). Kolektivna pogodba določa, da sindikalnega zaupnika v času trajanja njegove funkcije in še dve leti po njenem poteku brez soglasja sindikata ni mogoče: premestiti na drugo delovno mesto, premestiti v drugo organizacijsko enoto, premestiti v drug organ, napotiti na drugo delo v skladu z določbami zakona, ki ureja policijo (prvi odstavek 22.k člena Kolektivne pogodbe). Tožnik je nesporno do 8. 11. 2016 opravljal funkcijo sindikalnega zaupnika, zato je bil dne 30. 3. 2018 še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, nasprotni pritožbeni očitek pa ni utemeljen.

12. Pritožba izpostavlja sodno odločbo VSRS VIII Ips 184/2009, kjer pa dejansko stanje ni primerljivo z obravnavanim primerom. V navedeni odločbi delodajalec delavcu pred pozivom nazaj na delo ni izplačeval plače, kot je to v obravnavanem primeru.

13. Pritožbena navedba, da v konkretnem primeru tako reintegracija kot je uveljavljena v sodni praksi, kot tudi premestitev po ZJU povzročata enake učinke in bi tako moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi obstoj spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da je šlo pri izpodbijanem sklepu za reintegracijo, ni utemeljen. Toženka očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče samo pozna pravo in pri uporabi ni vezano na subjektivna pravna naziranja strank. Tožnik je javni uslužbenec, zato se za urejanje njegovega delovnega razmerja primarno uporabljajo določbe ZJU.

14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik reintegriran že pred 30. 3. 2018, in sta zato obravnavana izpodbijana sklepa toženke z dne 30. 3. 2018 ter z dne 16. 5. 2018, nezakonita. Posledično niso podani niti v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožnik je priglasil stroške za odgovor na pritožbo v višini 375 točk po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018), 2 % materialnih stroškov (7,5 točke), kar skupaj z odvodom DDV (22 %) znese 466,65 točk to je 279,99 EUR (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).