Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank nepošteni pogodbeni pogoj v obeh pogodbah, ker toženka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, med strankami pa je bilo tudi podano znatno neravnotežje glede prevzemanja valutnega tveganja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti Pogodbe o zastavi nepremičnin št. 10/208-222, Pogodbe o zastavi nepremičnin št. 11/208-22 z dne 27. 2. 2008 ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve sklenjenih v obliki notarskega zapisa opr. št. ... z dne 3. 3. 2008 ter glede plačila glavnice v višini 1.983,91 EUR tožnici in plačila glavnice v višini 687,05 EUR tožniku, ustavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da sta Kreditna pogodba št. 80226522790 in Kreditna pogodba št. 80226525480, obe sklenjeni v obliki notarskega zapisa opr. št. ... z dne 3. 3. 2008, nični (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za poznejšo sodbo (III. točka izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pravočasno pritožbo zoper II. in III. točko delne sodbe, zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi obsežno nasprotuje stališčem sodišča prve stopnje glede pravne podlage za odločitev - neposredna uporaba Direktive 93/13/EGS, sodna praksa SEU in prepoved retroaktivne veljave zakonodaje in sodne prakse. Ugovarja zastaranje tožbenega zahtevka. Zatrjuje nedovoljenost presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja (presoja posamičnosti pogoja) in veljavnost ter zakonitost valutne klavzule v kreditni pogodbi. Pri tem navaja, da je bila pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru opravljena. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. V posledici navedenega pa nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka. Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da v II. točki izreka izpodbijane sodbe, zahtevek tožnikov v celoti zavrne, v III. točki izreka izpodbijane sodbe, odloči, da plačilo sodnih stroškov v celoti bremeni tožnika oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Tožnika v odgovoru na pritožbo zoper delno sodbo soglašata z razlogi sodišča prve stopnje in predlagata zavrnitev pritožbe ter zahtevata, da jima toženka povrne stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je neutemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih, niti uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

7.Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP. To načelo je del pravice do izjave, opredeljene v 22.
0lenu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), katere del je med drugimi tudi pravica do obrazlo
7eenosti sodne odlo
0dbe, ki zajema obveznost sodi
61
0da, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odlo
0ditev bistvenega pomena, v obrazlo
7evi sodbe tudi opredeli. Na podro
0dju dokazovanja pa pravica do izjave omogo
0da stranki, da predlaga dokaze, da se izre
0de o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodi
61
0da, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze,
0de se nana
61ajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede.To
7eenka se v prito
7ebi na navedeno kr
61itev sklicuje v zvezi z dobro vero in valutnim tveganjem, vendar pa se prito
7ebeni o
0ditki nana
61ajo na vsebinske zaklju
0dke sodi
61
0da, kar pa ne more predstavljati kr
61itve 8. to
0dke drugega odstavka 339.
0dlena ZPP. Poleg tega pa v skladu s stali
61
0dem US RS ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v dolo
0denih primerih tudi iz drugih navedb v obrazlo
7eitvi razvidno, da se je sodi
61
0de seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.Pri tem pa sodi
61
0de druge stopnje pojasnjuje, da se sodi
61
0du ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temve
0d zgolj do tistih, ki so bistvene za odlo
0ditev v zadevi.

8.Pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek odločbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločbe, ali če odločba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti odločbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Ta procesna kršitev bi bila podana le v primeru, če bi bila obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ne bi bil mogoč, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Pritožba pravzaprav ne podaja procesnih očitkov, ampak le nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter s tem ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9.Podana tudi ni očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri kateri gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretno, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. T. i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstna kršitev konstituira zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu,za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Pritožbene navedbe o protispisnosti se namreč ne nanašajo na tehnično napačen prenos podatkov, temveč se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja.

Dejanska podlaga:

Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih ugotovitvah:

-med strankami sta bili sklenjeni naslednji potrošniški pogodbi v neposredno izvršljivem notarskem zapisu opr. št. ... z dne 3. 3. 2008: Pkreditna pogodba št. 80226522790 in Kreditna pogodba št. 80226525480, in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 3. 3. 2008,

-šlo je za dolgoročna potrošniška stanovanjska kredita, vezana na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

-kreditni pogodbi sta bili enostransko v naprej pripravljeni, pri katerih na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere tožnika nista imela možnosti vpliva,

-kreditni pogodbi sta vsebovali le splošno izjavo, da kreditojemalec potrjuje, da ga je banka seznanila s tveganjem eventualnega zvišanja oziroma znižanja LIBOR-ja in gibanja tečaja valute švicarskega franka, kar v celoti prevzemata,

-v času sklepanja pogodbe toženka kot banka ni zagotovila natančnih in obrazloženih pojasnil povezanih z valutnim tveganjem in možnostjo tudi zelo velike spremembe tečaja, ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je dala le splošna pojasnila glede valutnega tveganja,

-tožnika sta bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju, toženka kot banka pa je omejila svoje tveganje z zaprto devizno pozicijo, kreditno tveganje pa je imela zavarovano s hipotekama,

-tožnica je prejela izplačan kredit v znesku 111.982,08 EUR, plačala pa je obroke kredita v skupnem znesku 185.124,15 EUR, pri čemer razlika znese 73.142,07 EUR,

-tožnik je prejel izplačan kredit v znesku 41.060,10 EUR, plačal pa je obroke kredita v skupnem znesku 64.316,02 EUR EUR, pri čemer razlika znese 23.255,92 EUR.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pogodbeni pogoj vezanosti potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank nepošteni pogodbeni pogoj v obeh pogodbah, ker toženka kot banka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, med strankami pa je bilo tudi podano znatno neravnotežje glede prevzemanja valutnega tveganja.

Materialnopravna podlaga:

Sodišče prve stopnje je pravilno kot materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti uporabilo določila Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), ZVPot in OZ, ki so veljala v času sklepanja kreditne pogodbe, vse v duhu Direktive 93/13. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na slovensko ureditev v 23. in 24. členu ZVPot, kjer so opredeljeni elementi nepoštenih pogojev in sankcija ničnosti. Sodišče prve stopnje pri tem ni uporabilo Direktive 93/13 neposredno, ampak skladno z načelom lojalne razlage upoštevalo sodno prakso SEU. Odločitve SEU veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Slovenska sodišča so na razlago evropskega prava vezana z učinkom za nazaj, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.Razlaga contra legem bi bila podana le, če bi sodišče zavzelo razlago mimo zakonskega določila in za tak korak ne bi imelo podlage v uveljavljenih metodah razlage, kar ni bil primer v obravnavani zadevi.

Pri tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi slovenska ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča, da je izpolnjen le eden od njiju.Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo izpolnjenost obeh pogojev (glej od 49. do 52. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), zato so nasprotna pritožbena zatrjevanja neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama,s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem, socialnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Kar zadeva uveljavitev nove sodne prakse je VSRS pojasnilo, da je novo sodno prakso oblikovalo na podlagi evolucije evropskega prava, na katerega so slovenska sodišča vezana v okviru lojalne razlage, in ustavno skladne razlage socialno naravnanega potrošniškega prava.Sprememba sodne prakse najvišjega sodišča je povzročila, da so sodne odločbe, ki sledijo pretekli sodni praksi, materialnopravno napačne, zato je sklicevanje toženke na preteklo sodno prakso namesto na stališča, zavzeta najprej v VSRS sodbi II Ips 8/2022, za obravnavano zadevo brez pomena.

VSRS izhaja iz razumevanja, da prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določilih ZPotK, kot navaja pritožba, ampak temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).

Tak pristop k razlagi prava toženka neutemeljeno povezuje s povratno uporabo pravnega akta, ki je podana le, če se ta uporabi za razmerja, ki so nastala, preden je nastal pravni akt oziroma preden bi bil javno objavljen, načelo vestnosti in poštenja pa je bilo uveljavljeno že v času sklepanja obravnavane kreditne pogodbe. Razlaga je vedno podana za nazaj po začetku veljavnosti posameznega predpisa. Čeprav toženka navaja razlog prepovedi povratne veljave predpisov, pravzaprav vsebinsko nasprotuje postroženemu standardu pojasnilne dolžnosti, ko pojasnjuje, da ga banke v času sklepanja kreditnih pogodb niso mogle izpolniti z informacijami o nepredvidljivem povišanju tečaja valut. Pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti je šlo za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj.Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda, o čemer je že zavzelo stališče tudi VSRS v zadevi II Ips 35/2025.

Novejša sodna praksa VSRS uveljavlja postrožen standard pojasnilne dolžnosti tako, da ne zadostuje, da je potrošnik obveščen le o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka kot banka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožniku. To pa zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke, ter posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese. Natančnost pojasnil mora biti sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi

Glede pojasnilne dolžnosti

Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), zaradi česar sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto švicarski frank.

Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila. Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika, zato so pritožbene navedbe, da gre za zdravnico in nekdanjega župana pravno nerelevantne.

Toženka grajo dejanskih ugotovitev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti črpa iz zmotnega materialnega izhodišča, da tožniku ni bilo treba predstaviti možnosti izrazito slabega scenarija apreciacije CHF. Toženka namreč še v pritožbi navede, da porast CHF v razmerju do EUR ni bil predvidljiva, posledično pa toženka na obseg spremembe tožnikov ni mogla in ni bila dolžna opozoriti. Toženka nepravilno povezuje vsebino pojasnilne dolžnosti z nemožnostjo banke o natančnem napovedovanju prihodnjega gibanja tečaja tuje valute in dogodkov, ki na gibanje vplivajo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je odločilno, da je banka kot strokovnjak morala opozoriti na možne posledice prevzetega neomejenega tveganja s tem, da je opozorila na možnost izrazito slabega scenarija, četudi ga konkretno in natančno ni bila dolžna napovedati. Taki vsebini dolžne skrbnosti pa je toženka nasprotovala in vztrajala, da zadošča splošno pojasnilo o prevzemu valutnega tveganja in nevtralna drža bančnega uslužbenca. Pri tem gre pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, sta bila tožnika iz strani bančne referentke A. A. sicer obveščena o splošnih značilnostih kredita vezanega na CHF, na kar se sklicuje tudi pritožba, vendar pa jima niso bili podrobneje razloženi možni potencialni neomejeni scenariji gibanja tečaja in iz tega izhajajoče znatne ekonomske posledice zanju. Pri tem si tožnika kot povprečna potrošnika ne bi znala predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditu (42. do 46. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tako so dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede navedenih odločilnih dejstev utemeljeno oprti tudi na izpovedbe tožnikov in več komitentov iste banke, da obseg valutnega tveganja ni bil ustrezno pojasnjen. Toženka v pritožbi neutemeljeno meni, da izpovedbe tožnika in drugih kreditojemalk razlikujejo v pomembnejših delih, pri čemer pritožba navedenega ne konkretizira. Njihove izpovedbe so namreč skladne s ključnim listinskim dokazom - kreditno pogodbo in tudi v bistvenem ne odstopajo od tega, kar je o pojasnilu glede obsega tveganja izpovedala uslužbenka banke A. A. .

Dokazno breme glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti je bilo na toženki in ne na tožnikoma, njena ključna priča uslužbenka banke pa ustrezne izpolnitve ni potrdila. Prav tako so se ujemale izpovedbe tožnikov in prič B. B. , C. C. , D. D. in E. E. , da je toženka preferirala kredite v CHF oziroma jim je bil predstavljen kot ugodnejši (43. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo še na poročila Banke Slovenije (53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pa za obravnavano zadevo ni bilo odločilno, saj nudijo že prej navedeni dokazi dovolj podlage za ugotovitev, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v ustreznem obsegu. Pri tem dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo pojasnilno dolžnostjo s strani banke ne morejo omajati pritožbena zatrjevanja, da iz poročil Banke Slovenije ne izhaja napoved prihodnjega gibanja tečaja valut, saj je s tem sodišče prve stopnje zgolj dodatno utemeljilo nosilne razloge o tem, da pojasnil o obsegu valutnega tveganja ni bilo.

V obravnavani zadevi tudi ni bilo odločilno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na tako gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Zato so pritožbena zatrjevanja, da banka ni mogla predvideti finančnih kriz v letu 2011 in 2015 ter o valuti EUR kot mladi valuti, pravno nerelevantna in zato neutemeljena.

Relevantna stališča za obravnavano zadevo pa izhajajo še iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), in sicer, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja

Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno oprlo na kršitev načela vestnosti in poštenja v zvezi z neomejenim valutnim tveganjem v povezavi z neustrezno opravljeno pojasnilno dolžnostjo, v tej zvezi pa tudi na neravnotežje položajev strank glede navedenega pogodbenega bremena (1. in 4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke kot strokovnjaka potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošteni pogodbeni pogoj. Ker se tožnika nista mogla zavedati dejanskega obsega tveganja, ki sta mu bila izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, sploh nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.

Sodišče prve stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi pravilno upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.

Pri tem ni odločilno, ali je banka lahko natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Četudi banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Tudi ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek 372. člena OZ), na kar se sklicuje tudi toženka v pritožbi. Šele presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za dopustno ali nedopustno pogodbeno vsebino.

Toženka neutemeljeno zatrjuje, da ni bilo navedenega neravnotežja položajev in pri tem izpostavlja konkretne ekonomske učinke, ki sta jih imeli obravnavani kreditni pogodbi v obdobju odplačevanj. Pri tem se sklicuje na VSM sklep I Cp 928/2024 in sorodno sodno prakso, ki pa ni prevladujoča. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na ustaljeno sodno prakso USRS, SEU in VSRS, da se nepoštenost pogodbenega pogoja presoja v času sklenitve pogodbe, upoštevalo, da ekonomski vidik realizacije obravnavanega pogoja o neomejeni vezanosti na tujo valuto ni nujen pogoj nepoštenosti.

V skladu z obrazloženo novo ustaljeno sodno prakso VSRS zadošča že informacijsko neizravnan položaj glede takega pogodbenega določila v povezavi z obsegom pogodbeno naloženega bremena neomejenosti valutnega tveganja, ki je morda lahko ostalo v določeni meri nerealizirano. Tudi USRS sledi izhodišču, da za presojo znatnega neravnotežja v kontekstu enostranske pogodbene porazdelitve tečajnega tveganja ni edini pomemben izkaz materializacije valutnega tveganja (količinska ekonomska presoja). Tudi SEU predpostavke neravnotežja položajev pogodbenih strank ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo, ki jo poudarja toženka, torej primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.

Sodišča prve stopnje je sicer zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo CHF dogovorjen posamično. Vendar pa sodišče druge stopnje pri tem pojasnjuje, da po ZVPot sploh ni pomembno ali je šlo za posamično dogovorjen pogoj ali ne, saj se lahko presoja poštenost vsakega pogoja.

Sankcija ničnosti pogodbe

Slovenski zakonodajalec je za nepošteni pogoj določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pomeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto ključno, osrednjo sestavino pogodbe, zato ima tak ničen pogoj vselej za posledico ničnost celotne pogodbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ničnost kreditne pogodbe ugotovilo tudi v predmetni zadevi, pravilna.

O vprašanju zastaranja

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnika ne bi imela pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnika pravnih posledic sklenjene pogodbe zavedala leta 2022, ko sta se po objavah v medijih glede nesprejetja zakona za področje spornih pogodb, vezanih na tujo valuto CHF, odločila za tožbo (glej 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Iz zadeve VSRS Sodba II Ips 58/2025 z dne 1. 4. 2026 izhaja, da se s sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe. V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred tem oziroma pred letom 2022 kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2024 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ ni potekel in je z vložitvijo tožbe nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločitev.

-------------------------------

15. člen ZPP določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

2Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi (tako sodba VS RS 267/2018 z dne 5. 9. 2019).

3Tako odločba US RS Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, točka 6 obrazložitve.

Tako odločbi Ustavnega sodišča RS Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, tč. 18 obrazložitve in Up-728/08 z dne 26. 3. 2009, tč. 5 obrazložitve. 5 VSRS sodba II Ips 54/2015 z dne 19. 3. 2015. 6 VSRS sodba II Ips 8/2022. 7 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor. Glej: VSM Sodba in sklep I Cp 617/2024 z dne 14. 1. 2025. 8 SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve 9 USRS odločba Up-14/21, 26., 27., 39. in 40. točka obrazložitve. 10 VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve. 11 VSRS sklep II Ips 72/2023, 13. točka obrazložitve. 12 VSRS sklep II Ips 37/2023. 13 VSRS sodba II Ips 24/2025. 14 VSRS sodba II Ips 8/2022, 66. točka obrazložitve. Potrditev postroženega standarda kot nove ustaljene sodne prakse izhaja tudi iz VSRS sodbe in sklepa II Ips 56/2023 in še posebej VSRS sklep II Ips 72/2023, v katerem je povzeta vsa dotedanja sodna praksa. 15 SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance. 16 VSRS sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea. 17 Glej: 52. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 18 VS RS sodba II Ips 8/2022. 19 Tudi v tem postopku pred SEU se je postavilo vprašanje poštenosti in s tem dopustnosti nekaterih pogojev v kreditni pogodbi (točka 13. in 14. sodbe SEU C-609/19). Dve izmed zastavljenih vprašanj predložitvenega sodišča sodišču SEU sta bili namreč tudi, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da pogoji, ki določajo plačila v fiksnih obrokih, ki se prednostno uporabijo za poplačilo obresti, ter ki določajo podaljšanje trajanja (pogodbe) in povečanje plačil za plačilo preostalega zneska računa, ki se lahko zaradi sprememb menjalnega tečaja znatno poveča, ustvarjajo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, zlasti ker potrošnika izpostavljajo nesorazmernemu tečajnemu tveganju, in ali je treba člen 4 Direktive 93/13/EGS razlagati tako, da morata v skladu z njim jasnost in razumljivost pogojev kreditne pogodbe, v kateri je kredit izražen v tuji valuti in vračljiv v domači valuti, presojati tako, da se ob sklenitvi pogodbe nanašata na predvidljive gospodarske razmere, v obravnavanem primeru na posledice gospodarskih težav v letih od 2007 do 2009 za spremembe menjalnih tečajev, pri čemer se upoštevajo strokovnost in znanje poklicnega kreditodajalca ter njegova dobra vera (točka 20 sodbe EU). Na ta vprašanja je SEU podalo odgovore in prav takšna vprašanja se kot bistvena pojavljajo tudi v predmetni zadevi. 20 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve. 21 VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve. 22 VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023. 23 SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc. 24 VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve. 25 VSRS sodba II Ips 8/2022. 26 USRS Odločba Up-93/22, 17. točka obrazložitve. 27 SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve. 28 VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023.